Analiza slišanega (tudi glasovna analiza ali fonološko zavedanje) je izjemno pomemben korak v procesu učenja branja. Otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

  • zlogovanje besed: ploskamo, skačemo
  • iščemo besede na določen glas, zlog (vsak otrok pove besedo na določen glas/zlog)
  • določimo glasove v besedi
  • določimo zloge v besedi
  • Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).

Dober govorni razvoj in besedni zaklad je pomemben za kasnejše učenje branja z razumevanjem. Raziskave potrjujejo, da obstajajo pomembne razlike v uspešnosti med otroci, ki se všolajo v prvi razred z dobro razvitim področjem govora in jezika in tistimi, ki tega nimajo. V zadnjih letih narašča število otrok, ki se všolajo s primanjkljaji na govornem in socialnem področju. Govor se oblikuje že v predšolskem obdobju, vendar ga v šoli nikakor ne smemo zanemariti.

  • Vaje za govor vključimo v vsakodnevne aktivnosti (posnemanje glasov živali, zvoka avtomobila, žage in drugih glasov iz okolice).
  • Vaje za gibljivost ustnic (našobimo usta, se smejemo, cmokamo, žvečimo, levo-desno, poljubčki).
  • Vaje jezika (muca pije mleko, oblizovanje, premikanje jezika levo, desno, gor, dol, tleskanje).
  • Vaje mehkega neba (pijemo po slamici, prenašamo vodo po slamici, grgramo, zehamo).
  • Dihalne vaje (ugašamo sveče, pihamo, pihamo mislne mehurčke, vetrnico, napihujemo, pojemo z mrmranjem, vaje trebušnega dihanja).

Otrok se v zgodnjem otroštvu sreča z branjem v vlogi poslušalca. Poskrbimo, da bodo njegove »bralne« izkušnje kar najbolj prijetne. Izbirajmo med literaturo, ki obravnava teme, ki jih otrok pozna. Teme prilagodimo spremembam v naravi, menjavanju letnih časov, različnim praznikom in pomembnim dnevom. Vedno, preden se branja zgodbe lotimo z otrokom, preverimo, ali je zgodba vsebinsko in slogovno ustrezna. V kolikor izberemo zgodbo, ki je zapisana v arhaičnem jeziku, manj znane, starinske besede otroku najprej razložimo, da bo med poslušanjem lažje razbral bistvo zgodbe. Zgodbe, ki so zapisane v izjemno bogatem knjižnem jeziku, za otroke mlajše od petih let niso primerne, saj so prezahtevne. Pri mlajših otrocih branje vedno združujemo z ogledovanjem ilustracij. Slike so tiste, ki jim pomagajo, da poslušani zgodbi lažje sledijo. Po branju, slike vedno pogledamo, se ob njih pogovorimo in skupaj obnovimo poslušano vsebino. S tem postavljamo osnove za kasnejše učenje razumevanja prebranega.

Pri otrocih, starih pet let in več, začnemo z učenjem zbranega poslušanja, ki ni podprto s slikovnim gradivom. Zgodbo zgolj preberemo in ob tem otrokom ilustracij ne pokažemo več. Njihovo pozornost vzdržujemo s primernim tempom branja (počasno, umirjeno branje) in doživetim predstavljanjem zgodbe. Uporabimo kretnje, mimiko obraza, da slikoviteje ponazorimo vsebino. Po končanem branju preverimo, koliko so otroci razumeli in kaj so si zapomnili.

Otroke učimo sledenja navodilom.

  • Vaje poslušanja: določanje smeri zvoka, ločevanje zvokov.
  • Otroku beremo pravljico in mu damo navodilo, da vsakič ko se bo v zgodbi pojavila žival zaploska.

Branje je napomembnejša veščina v procesu izobraževanja. Omogoča nam, da se lahko učimo in razvijamo. Bralna pismenost je sposobnost posameznika za uspešen razvoj, svobodo, ozaveščanje in enakost. Omogoča nam razvoj lastnih potencialov in uspešno sodelovanje v družbi.

Najvišja stopnja bralne pismenosti pomeni, da posameznik podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, v njem poišče informacije in ga kritično ovrednoti.

Da bi dosegli ustrezno bralno pismenost (avtomatično prepoznavanje besed, otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana) potrebujemo pravilen pristop k učenju in poučevanju branja.

Z ustrezno bralno pismenostjo omogočimo prebivalcem enake možnosti ne glede na njihove psihološke, jezikovne, kulturne, socialne in ekonomske razlike ter druge posebne potrebe.

Pomembno je, da se branja učimo postopoma in po vrstnem redu, ki je pomemben za učinkovito usvajanje novih znanj.

Razvijanje zmožnosti bralne pismenosti na zgodnji stopnji otrokovega razvoja je bistvena za kasnejše dobre dosežke v branju in za otrokovo uspešnost v procesu izobraževanja.

Razvoj branja se začne z uspešnim in pravilnim govorom, glasovno analizo besed in razvijanjem besednega zaklada.

Dober besedni zaklad v predšolskem obdobju je pomemben napovednik za bralno razumevanje v kasnejšem obdobju.

Poučevanje in učenje branja je proces, ki mu je potrebno slediti po korakih in posamezen korak dobro utrditi.

Posebno pozornost v procesu poučevanja branja moramo nameniti učencem, ki se srečujejo z bralnimi težavami.

Ko govorimo o tekočem branju z razumevanjem imamo v mislih zmožnost natančnega, hitrega in nenapornega branja.

Tudi otroci s težavami na področju branja lahko berejo dovolj natančno, ker so počasni, pa njihovega branja ni mogoče šteti za tekoče branje.

Otroci se sprva učijo, da berejo natančno, nato hitro, potem pa vključujejo značilnosti pisnega in govorjenega jezika, se pravi slovnico in naglašanje.

Ko otroci obvladajo temeljne bralne spretnosti, se lahko posvetijo razumevanju besedila.

Pomembno je, da najprej usvojimo bralno tehniko, in se šele nato posvetimo razumevanju, saj le tekoče branje brez dodatne miselne aktivnosti v povezavi s samim dekodiranjem sprosti kognitivne miselne procese za namen razumevanja.

Bralna pismenost se razvija v ustreznem zaporedju od zgodnjega razvoja naprej.

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj, ko prvič prime pisalo, svinčnik, barvico. Velikokrat slišimo, da je pomembno kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem). Vendar to ni pogoj za čitljivo, »lahkotno« pisanje. Najbolj pomembno je, da smo med pisanjem sproščeni in da je zapis čitljiv. Če je roka sproščena in drsi po podlagi, tudi pritisk na podlago ne bo premočan.

Naš namen je, da dosežemo ustrezno hitrost in čitljivost pisanja.

Grafomotorične spretnosti poučujemo in urimo. Gibalno spretni otroci imajo manj težav na področju grafomotorike.

Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato na začetku vse otroke naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalke, pincetnega prijema – prenašamo drobne predmete in pravilne uporabe jedilnega pribora (žlica, nož in vilica).

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroke naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi.

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju:

  1. čečkanje
  2. barvanje
  3. pišemo s prstom po tleh, mivki, po zraku
  4. pišemo/barvamo s kredo po tleh, tabli
  5. pišemo z debelim flomastrom po tabli, mizi
  6. pišemo/rišemo na A3, A4, A5 format
  7. povezujemo pike + barvamo
  8. vlečemo črte v omejenem črtovju
  9. nadaljujejmo zapis vzorca, pišemo črke in številke
  10. pišemo v črtovje – 2cm

Ko otrok riše, barva ga spodbujamo k natančnosti, kasneje ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Ko se učimo pravilnega zapisa črk in zapomnitve le teh, najprej uporabimo različne materiale (plastelin, krede, fižol, pesek). Nato pa preidemo v zapis na list in črtovje.

 

Ne učite otrok s strogostjo, raje poskrbite, da se bodo na poti k znanju zabavali. Tako boste morda pri vsakem odkrili sled genialnosti na nekem posebnem področju. Platon

Gibanje je osnova za življenje. To naj bo naše vodilo v procesu izobraževanja. V vsako dejavnost vključimo gibanje. Velik pomen dajmo športu. Če se le da, imejmo uro športa vsak dan. Naj nam ne bo škoda časa za gibalne dejavnosti. Saj se le zdrav in primerno gibalno razvit otrok lahko uči.

Gibanje vpliva na vsa ostala področja otrokovega razvoja (kognitivni razvoj, vključevanje v skupino, manj vedenjskih težav …)

Pri vsaki gibalni nalogi je otrokova uspešnost vedno odvisna od vključevanja različnih gibalnih sposobnosti. Tako mora imeti otrok npr. za met žoge v cilj razvito predvsem ustrezno moč, natančnost in skladnost gibanja. Oba procesa, usvajanje gibalnih spretnosti in gibalnih sposobnosti, potekata vzporedno in vplivata drug na drugega.

Hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje so naravna, najpreprostejša gibanja. Predstavljajo gibalno abecedo človeka. Vsak otrok jih usvoji v določenih zaporedjih (npr. plazenje, hoja, tek) približno do tretjega leta starosti. Kasneje se otrok uči kompleksnejših športnih dejavnosti v preprosti obliki, kot so vodenje žoge, rolkanje, smučanje, osnovne akrobatske spretnosti, drsanje, vožnje s kolesom …

Skozi različne dejavnosti vsak dan poučujemo in urimo pravilno hojo in sedenje, osnovne gibalne vaje (tek, počep, poskok …).

V vsako uro/dejavnost vključimo gibanje.

 

Poučevanja ne bi smeli primerjati s polnjenjem steklenice z vodo, ampak z rožo, ki raste po svoje. Noam Chomsky

Splošno poučenost urimo skozi različne dejavnosti vsak dan. Vsak otrok mora poznati osnovne podatke o sebi (ime, priimek, naslov, rojstni datum). Otrok naredi svojo osebno izkaznico. Če še ne zna zapisati osnovnih podatkov o sebi jih prepiše, preslika ali prevleče.

Poznati mora tudi podatke o svojem domačem in šolskem okolju (pogovor, plakat). Ob tem urimo tudi osnovne časovne pojme: dan, mesec, leto, vremenske pojave.

Izjemnega pomena je skrb zase (osebna higiena, urejenost: umivanje zob, česanje,obleka). Seveda zraven sodi skrb za šolske potrebščine in domače naloge.

Ob vseh nalogah in dejavnostih v šoli spodbujamo NATANČNOST, SPOŠTLJIV ODNOS, MEDSEBOJNO POMOČ, SMEH IN SREČO (IGRE VLOG).

V začetku šolanja urjenju splošne poučenosti namenimo veliko pozornosti. Vsak dan pripravimo eno dejavnost.

Otroci prihajajo iz različnih okolij in vsi ne poznajo osnovnih podatkov o sebi in svoji okolici, saj je to v veliki meri odvisno od funkcioniranja v družinskem okolju: pogovori s starši, vključevanje otroka v vsakodnevne aktivnosti in prekomerna uporaba elektronskih naprav.

 

Ne glede na predmet imajo učenci raje dejavnosti, ki jih aktivno pritegnejo in v katerih lahko sodelujejo z drugimi. John Goodlad

Ko otrok vstopa v šolo, je poln pričakovanj. V tem obdobju moramo vsi spodbujati željo po učenju in odkrivanju novega. Prvi šolski dan je začetek. Takrat jasno predstavimo šolska pravila in naša pričakovanja. To je temelj, ki bo zdržal vse do konca šolanja, če ga bomo dobro postavili. Naj nas ne zavede, da so otroci še majhni. Če vstopajo v šolo, zmorejo!

Preden nastopi prvi šolski dan se moramo strokovni delavci dogovoriti in poenotiti glede pričakovanj ter pripraviti enoten načrt dela. Predvsem moramo ustrezno pripraviti prvi roditeljski sestanek, ko staršem sporočimo, kakšna so naša pričakovanja in načrt dela. To so šolska pravila, ki morajo biti zapisana na ustreznih dokumentih (vzgojni načrt, hišni red …). Vsako leto se pred začetkom pouka v okviru zavoda pogovorimo o zapisanih pravilih in pričakovanjih ter jih prevetrimo in dosledno izvajamo.

Primer: Če se dogovorimo, da bodo otroci v šolo prihajali sami, razen prvošolčkov, ki jih starši pospremijo do vhoda v šolo, to dosledno upoštevamo vsi, brez izjeme.

V okviru tega je izjemno uspešna ŠOLA ZA STARŠE. Staršem ponudimo 3 delavnice/predavanja letno – naj bodo dobre (zanimive) zato, da si zagotovimo čim boljšo udeležbo.

Ne pričakujmo, da bodo starši doma skupaj z otrokom delali za šolo. To ni cilj izobraževanja. Naš cilj naj bo, da se učijo v šoli, doma pa naredijo domačo nalogo samostojno. Starši so v pomoč zgolj takrat, ko kakšen otrok še ni dovolj zrel in potrebuje več pomoči. Pri vseh drugih so zgolj v oporo, če jih otrok potrebuje.

Otrok za vstop v šolo potrebuje 1 zvezek in pisalo. To je dovolj. Zvezek naj bo brez črt. Zakaj? Kaj pa grafomotorične vaje in črke? Otroke naučimo narisati črte v zvezek. S tem bomo veliko prispevali k razvoju pisanja in natančnosti. Ta zvezek je namenjen domačim nalogam. Vsak otrok si ga izbere sam. Seveda na začetku povemo, da je to zelo poseben zvezek, ki ga bo vsak dan nesel domov, naredil nalogo in naslednji dan spet prinesel v šolo. To izvajamo dosledno, brez odstopanj.

 

Ne učimo se za šolo, marveč za življenje. (Seneka)

Za uspešen proces izobraževanja moramo poznati naraven razvoj otrok in razvoj pričakovanih sprestnosti v posameznih obdobjih.

V obdobju 5 do 6 let poteka razvoj na vseh področjih najhitreje. Morda je iz tega vidika strokovno podprt vstop v šolo pri 6. letih starosti. Opisan je razvoj povprečnega otroka.

  • SAMOSTOJNOST

Otrok je samostojen pri vsakodnevnih opravilih, kot so oblačenje ter umivanje. Velik poudarek je na osebni urejenosti. Otroka v predšolskem obdobju vsak dan navajajmo na rutino (umivanje zvečer, umivanje zob zvečer in zjutraj, česanje vsak dan …) Otroka aktivno vključujemo v vsakodnevne dejavnosti (kuhanje, pospravljanje, delo na vrtu …).

  • GIBANJE

Pri tej starosti lahko večina otrok usvoji plavanje, rolanje, smučanje in druge spretnosti na področju športa. Z vse večjim motoričnim razvojem se povečajo tudi otrokove miselne razsežnosti, zato je že sposoben tvoriti večstavčne povedi. Svinčnik drži kot odrasla oseba, barva znotraj črt. Zmore izrezati in zalepiti enostavne oblike. Zapiše svoje ime. Ustrezen gibalni razvoj je v veliki meri odvisen od spodbud okolja in možnosti gibanja v naravi, na različnih terenih.

  • SOCIALIZACIJA

Otrok sodeluje v skupinskih igrah. Morebitne težave rešuje brez pomoči odraslih. Skupina vrstnikov je za otroka v tem obdobju izjemnega pomena in vpliva na njegovo vedenje. Otrok v tem obdobju že zna ločevati med resničnim in neresničnim. Ustrezna socializacija se razvija v družbi. Omogočimo otroku čim več druženja z vrstniki, brez »vmešavanja« odraslih oseb.

  • ČUSTVA

V obdobju odraščanja v otroku vsaka neznana situacija povzroča strah. Otrok že zmore nadzorovati fizične izbruhe jeze, če mu seveda postavimo meje in damo vedeti kakšno vedenje ni sprejemnljivo. Ustrezni čustveni razvoj temelji na zgledu.

Starši in odrasli v ožjem otrokovem okolju ga učimo ustreznih čustvenih reakcij z izkazovanjem lastnih čustev in našega reagiranja v določenih situacijah.

  • MATEMATIKA

Otrok že zmore opisati in načrtovati dane dejavnosti. Je še v fazi konkretnega mišljenja. Nekatere enostavne pojave že zna vzročno pojasniti. Šteje do 20, s pomočjo prstov sešteva in odšteva. Matematične spretnosti so v veliki meri povezane z razvojem gibalnih spretnosti.

  • GOVOR

Govori tekoče, uporablja množino, zaimke. Vse glasove izgovarja pravilno. Ob pripovedovanju že uporablja večstavčne povedi. Pozna velike tiskane črke. V zadnjem času so govorne spretnosti otrok slabše, kot v preteklosti. Zato je še toliko bolj pomembnmo, da otrok dobi dovolj možnosti za ustrezen razvoj govora. To je zgled odraslih oseb v njegovem okolju. Iz elektronskih naprav se otrok dokazano ne more naučitio ustreznega govora in jezika. Potrebuje vzor živega človeka, ki ga lahko posnema.

  • POZORNOST

Otrok je v tej starosti že zmožen biti dlje časa osredotočen na neko dejavnost. Razvijanje pozornosti temelji na aktivnostih, ki zahtevajo otrokovo osredotočenost in vztrajnost.

Otroci prihajajo iz različnih okolij, z različnimi predznanji. V predšolskem obdobju jih v vseh okoljih spodbujajmo k čim večji gibalni aktivnosti ter zmanjšujmo uporabo elektronskih naprav. Vsak otrok za uspešen in zdrav razvoj potrebuje okoli sebe osebe, ki mu z zgledom pomagajo razvijati osnovne veščine.

 

“Prvi korak pri iskanju znanja je tišina, drugi poslušanje, tretji pomnjenje, četrti vaja in peti – učenje drugih.” (Solomon Ibn Gabirol)

 

»Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spodbudila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj, in vznemirjenje, ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot se ne bi mogla nobena informacija, ki jo je slišal od učitelja ali prebral v učbeniku.« (Herbert Spencer)

🟣 Učenje in poučevanje je proces v katerega smo vključeni vsi, ki kakorkoli prekrižamo pot otrokom. Otroci se učijo od odraslih, staršev in učiteljev. Predvsem pa jih posnemajo. Največ jih naučimo z zgledom in če jim pustimo, da sami raziskujejo svet. Mi smo le v vlogi opazovalca in pomočnika.

Naš sistem je narejen tako, da gredo otroci v šolo v šestem letu starosti. Lahko bi razpravljali o smiselnosti ali nesmiselnosti tega, vendar nam trenutno to ne koristi. Sistem je ok. Mi izvajalci pa moramo iz njega narediti najboljše.

Učenje temelji na naših predhodnih izkušnjah in znanjih. Te so pri vsakem posamezniku drugačne. V procesu učenja pravilne spodbujamo, napačne pa korigiramo. Naš namen je, da skozi različne pristope omogočimo otrokom učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov.

Na učenje pomembno vpliva otrokovo zavedanje o lastnih sposobnostih in predznanje. Raziskave potrjujejo, da pričakovanja učiteljev do učencev vplivajo na priložnosti, ki jih učenci posvečajo učenju, motivacijo učencev in na njihove učne dosežke. Kratkoročni cilji, ki so specifični in zmerno zahtevni, krepijo motivacijo bolj kot dolgoročni cilji, ki so splošni in prezahtevni.  Povratne informacije so izjemnega pomena za uspešen proces učenja in poučevanja. Uspešen učitelj ima visoka, vendar realna pričakovanja, dosledno skrbi za pozitivne spodbude in učencem nudi podporo. Spodbuja ustvarjalnost ter krepi notranjo motivacijo.

Osnovni pogoj za uspešen proces učenja in poučevanja je dobro psihofizično stanje otrok. Otroci so po naravi radovedni, igrivi. Skozi lastno raziskovanje okolja pridobivajo nova znanja. V obdobju otroštva dobesedno srkajo informacije iz okolja.

Otroci imajo naravno razvito domišljijo in radi ustvarjajo. Zato je v šolskem prostoru potrebno spodbujati iznajdljivost in ustvarjalnost. Pri spodbujanju mišljenja se usmerimo na proces in različne načine možnih odgovorov. Če se osredotočimo zgolj na en in edini pravilen odgovor, proces ni pomemben, temveč le cilj (prav – narobe). S tem načinom uničujemo velik potencial posameznika za radovednost in ustvarjalnost.
Na otrokovo ustvarjalnost vpliva predvsem okolje, v katerem živi. Seveda vsi s seboj prinesemo genske zapise, za katere po zadnjih raziskavah vemo, da ne odločajo o našem življenju v tako veliki meri, kot smo menili včasih. Torej vendarle velja rek, da »je vsak svoje sreče kovač«.

Če želimo kar najbolj spodbujati in ohranjati otrokovo ustvarjalnost, mu moramo ponuditi čim bolj naravno okolje, v katerem se bo otrok lahko svobodno razvijal. Spodbujamo samostojno iskanje rešitev in raziskovanje sveta. To pomeni, da ni potrebe po igračah, didaktičnih pripomočkih in podobnih stvareh, saj se največ naučimo iz naravnega okolja, ki nas obdaja.

Ko se otrok rodi, ga v sodobni družbi čaka nešteto pripomočkov in igrač iz umetnih materialov. O naravnem svetu ni sledi. Vsi smo mu ves čas na voljo, ga animiramo in ploskamo za vsak najmanjši premik. Čez nekaj let pa se čudimo, le zakaj je otrok tako zahteven? Čim bolj bo okolje naravno, sproščeno in preprosto, tem bolj bo otrok zadovoljen in uspešen. Dojenček za uspešen razvoj potrebuje le mamino ljubezen in hrano.

Uspešen proces učenja in poučevanja temelji na uporabi vseh čutil, različnih dejavnosti in pripomočkov. Upošteva diferenciacijo in individualizacijo ter stremi k uspešnim in srečnim posameznikom.