Kaj je avtizem?

MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Motnje avtističnega spektra vplivajo predvsem na razvoj socialnih veščin, komunikacije in vedenja. Gre za izjemno raznoliko skupino težav, ki se lahko kažejo v blagi, zmerni pa vse do težji obliki. Praviloma se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Vzrok za nastanek ni natančno znan, obstaja pa veliko znanstvenih študij, ki nakazujejo na kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.

ZGODOVINA AVTIZMA

Avtizem se prvič omenja šele v 20. stoletju, ko sta Leo Kanner in Hans Asperger prvič uporabila izraz avtizem. Izraz izhaja iz grške besede: »autos«, ki pomeni «samo-svoj«. Kanner je uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Asperger opisoval bolj sposobne in inteligentne posameznike in tako je kasneje nastal izraz Aspergerjev sindrom.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih. Leta 1964 je B. Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 (Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism), v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Pogostost avtizma se je v zadnjih letih izjemno povečala, kar ga uvršča med najhitreje naraščajoče razvojne motnje.

Ta pogostost je delno posledica boljšega prepoznavanja in diagnosticiranja, verjetno tudi sodobnega načina življenja, žal pa včasih tudi »prehitre diagnostike«, ki ne temelji na ustrezni strokovni podpori.

Značilnosti avtizma

• Nenavadno vedenje, ki se pojavi pred tretjim letom starosti.
• Odsotnost nebesedne komunikacije.
• Odsotnost očesnega kontakta.
• Težave z izražanjem čustev.
• Hudi čustveni izbruhi in napadalno vedenje.
• Pretiran interes za določene stvari ali predmete.
• Težave v komunikaciji.

Lahko se pojavijo težave v razvoju govora ali popolna odsotnost govora. Težave se najpogosteje pojavijo pri uporabi jezika v socialnem kontekstu, kot so pogovorne spretnosti, razumevanje sarkazma, humorja ali metafor. Pojavlja se lahko ponavljanje besed ali fraz.

• Ponavljajoče se vedenje in omejeni interesi.

Pogosto je prisotno pretirano zanimanje za določene teme ali predmete in specifične obsesije, pretirana rutina in ponavljajoča se vedenje (ponavljanje določenih gibov, vrtenje igrač, mahanje z rokami, zelo natančno organiziranje predmetov). Vedenjske reakcije niso skladne z okolico (reakcije ob določenih situacijah – na primer: hudi čustveni izbruhi, neodzivnost na dogajanje v okolici – na primer: če je nekdo vesel ali žalosten, otrok ne zmore tega ustrezno zaznati in se odzvati na primer z objemom, ustreznimi besedami.).

• Težave v socialnih interakcijah.

Težave se pojavljajo na področju vzpostavljanja in vzdrževanja prijateljskih odnosov. Pogosto je prisotno nerazumevanje socialnih pravil. Tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju očesnega stika, ki vplivajo na socialno interakcijo (obrazna mimika, geste). Otrok ne zmore prepoznati in začutiti čustev drugih oseb.

• Senzorična občutljivost.
• Vrh obrazca

Za motnje avtističnega spektra je značilna tudi čezmerna občutljivost ali popolna odsotnost občutljivosti na senzorične dražljaje (zvok, luči, teksture, okus). Ti dražljaji lahko sprožijo nenavadne vedenjske vzorce (hude čustvene izbruhe).

• Težave s spremembami.

Težave so lahko prisotne tudi pri spremembah v vsakdanjem življenju, saj otrok praviloma sledi strogim pravilom v vsakdanjih dejavnostih.

Otrok z motnjami avtističnega spektra lahko ima normalne, nadpovprečne ali znižane intelektualne sposobnosti. Zato imajo nekateri večjo stopnjo neodvisnosti, medtem ko drugi potrebujejo stalno podporo in nego.

KAKO DIAGNOSTICIRAMO AVTIZEM?

Motnje avtističnega spektra se diagnosticirajo na podlagi uporabe različnih orodij. Vsekakor pa lahko diagnozo postavi zgolj usposobljen strokovnjak (zdravnik ustrezne specialnosti) na podlagi mednarodno uveljavljenih kriterijev in standardiziranih testov. Postopek diagnoze vključuje temeljito oceno vedenja, razvoja in komunikacije, vključuje tudi sodelovanje družinskih članov in skrbnikov.

Zgodnje odkrivanje težav in ustrezna pomoč pomagata izboljšati kakovost življenja posameznikov z avtizmom ter olajšati njihovo vključevanje v družbo.

Najpogosteje znake avtizma opazijo starši in pediatri med rutinskimi pregledi otrok.

Ob sumu na avtizem pediater otroka napoti k ustreznemu strokovnjaku.

Diagnosticiranje avtizma je kompleksen proces, ki zahteva skrbno presojo izkušenih strokovnjakov.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA (DSM – 5, ICD-11)

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih lahko izvajajo zgolj usposobljeni strokovnjaki, na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov).

Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

KRITERIJ A

Težave v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Simptomi se morajo pojaviti na vseh treh naslednjih področjih:

• Pomanjkljivo socialno-čustveno odzivanje v družbi, nezmožnost odzivanja na socialne interakcije.
• Težave pri uporabi in razumevanju nebesedne komunikacije (očesni stik, obrazna mimika, telesna govorica …).
• Težave pri vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju odnosov (vedenje v različnih družbenih situacijah).

KRITERIJ B

Omejeno, ponavljajoče se vedenje, interesi ali dejavnosti.

Posameznik kaže vsaj dva od naslednjih simptomov:

• Ponavljajoči se gibi, ponavljajoč se govor ali uporaba predmetov.
• Močan odpor do sprememb in rigidnost pri rutini, rituali (potreba po istih stvareh vsak dan).
• Zelo intenzivni ali nenavadni interesi.
• Neobičajna senzorna občutljivost ali pretiran interes za senzorne dražljaje.

KRITERIJ C

Simptomi morajo biti prisotni že v zgodnjem otroštvu.

Težave se morajo pojaviti v zgodnjem otroštvu, lahko pa se popolnoma izrazijo šele, ko socialne zahteve presežejo posameznikove omejene zmogljivosti.

Kriterij D

Simptomi bistveno vplivajo na vsakodnevno življenje.

Simptomi morajo povzročati pomembne težave na področju vsakodnevnega funkcioniranja.

KRITERIJ E

Izključitev drugih vzrokov

Izključiti moramo druge duševne motnje in težave, ki bi lahko imele podobne simptome.

ZDRAVLJENJE AVTIZMA

Avtizem je motnja v duševnem razvoju in kot taka ni ozdravljiva. Vsekakor pa pri vsaki motnji lahko uspešno blažimo simptome in z ustrezno podporo omogočimo pridobivanje veščin in spretnosti za čim bolj samostojno življenje posameznika.

Cilji zdravljenja je izboljšati socialne veščine, komunikacijo in vedenje ter zmanjšati simptome, ki lahko ovirajo vsakodnevno delovanje.

Najbolj učinkovite terapije za zdravljenja avtizma

• Vedenjska terapija

S pomočjo različnih vedenjskih tehnik na podlagi pozitivne spodbude krepimo socialne veščine, komunikacijo in vedenje. Pri otroku z avtizmom je koristno tudi predvidevanje različnih situacij in učenje skoznje.

• Logopedska terapija

Pomaga izboljšati jezikovne in komunikacijske spretnosti, vključno z govorom, razumevanjem jezika in uporabo nebesedne komunikacije, kot so geste in očesni stik.

• Delovna terapija

Razvoj spretnosti, ki so potrebne za vsakodnevno življenje, kot so osebna nega, šolske ali delovne aktivnosti in socialne veščine.

• Senzorična integracija

Pomaga otrokom z avtizmom pri obdelavi senzoričnih informacij. Uporablja se za obravnavanje senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na zvoke ali svetlobo. Senzorična integracija je proces sprejemanja in predelave informacij (vid, sluh, tip, voh, okus, gibanje telesa in notranji telesni občutki, kot so lakota, žeja, bolečina …). Ustrezna senzorična integracija otroku omogoča učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju.

• Psihoterapija

Izbira prave vrste psihoterapije je odvisna od otrokovih težav. Ena takih je kognitivno-vedenjska terapija, ki lahko pripomore k zmanjševanju določenih vedenjskih vzorcev in nadomeščanju neustreznih vedenj z ustreznejšimi.

Terapija temelji na povezavi med mislijo, čustvom in vedenjem in poskuša skozi prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev razviti bolj funkcionalno vedenje. To je pri otroku z motnjo avtističnega spektra izjemno težko, zato je to zelo dolgotrajen proces, napredki pa zelo majhni.

• Družinska podpora in izobraževanje

Družinskim članom in skrbnikom je treba pomagati razumeti avtizem, razviti strategije za podporo in se spoprijeti z izzivi, ki jih avtizem prinaša.

• Zdravljenje z zdravili

Čeprav avtizma ni mogoče pozdraviti z zdravili, se ta včasih uporabljajo za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so anksioznost, depresija in druge duševne motnje.

Pristopi k zdravljenju avtizma so prilagojeni otrokovim potrebam, saj avtizem vključuje širok spekter simptomov. Kombinacija različnih terapij, ki temeljijo na individualnih potrebah in ciljih, je pogosto najbolj učinkovit pristop za izboljšanje kakovosti življenja otroka z avtizmom.

RAZISKAVE NA PODROČJU AVTIZMA

Na področju avtizma je kljub izjemnemu napredku znanosti v zadnjih letih še vedno veliko neznank.

V zadnjih letih poteka veliko znanstvenih raziskav, ki odkrivajo vzroke za nastanek avtizma. To so večinoma povezave med genetskimi (zgodnji razvoj možganov, neustrezno delovanje nevrotransmitorjev in nevronskih povezav) in okoljskimi dejavniki (nefunkcionalno okolje, izpostavljenost kemikalijam, okužbam ali prehranski dejavniki, ki bi lahko prispevali k tveganju za razvoj avtizma).

Nekatere raziskave so identificirale določene gene in genetske variacije, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj motenj avtističnega spektra.

Na podlagi tega so ugotovili, da se razvoj avtizma začne že v embrionalni fazi.

Obstaja tudi večja verjetnost, da bo otrok razvil avtizem, če imajo starši ali sorojenci diagnozo znotraj avtističnega spektra.

Raziskave so pokazale tudi, da lahko določeni dejavniki med nosečnostjo ali porodom povečajo tveganje za razvoj avtizma. To vključuje izpostavljenost toksinom, okužbe med nosečnostjo, zaplete pri porodu in druge podobne dejavnike.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko starejša starost staršev (zlasti očetov) poveča tveganje za razvoj avtizma pri otrocih.

Veliko znanstvenih raziskav je preučilo tudi morebitno povezavo med cepivi in motnjami avtističnega spektra. Ni zanesljivih dokazov, ki bi podpirali povezavo med cepivi in avtizmom.

 Sorodna vsebina:

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.