Kaj je avtizem?

MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Motnja avtističnega spektra vpliva predvsem na razvoj socialnih veščin, komunikacije in vedenja. Gre za izjemno raznoliko skupino težav, ki se lahko kažejo v blagi, zmerni pa vse do težji obliki. Praviloma se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Vzrok za nastanek ni natančno znan, obstaja pa veliko znanstvenih študij, ki nakazujejo na kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.

ZGODOVINA AVTIZMA

Avtizem se prvič omenja šele v 20. stoletju, ko sta Leo Kanner in Hans Asperger prvič uporabila izraz avtizem. Izraz izhaja iz grške besede: „autos”, ki pomeni „samo-svoj”. Kanner je uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Asperger opisoval bolj sposobne in inteligentne posameznike in tako je kasneje nastal izraz Aspergerjev sindrom.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih. Leta 1964 je B. Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 (Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism), v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Pogostost motnje avtističnega spektra se je v zadnjih letih povečala, kar jo uvršča med najhitreje naraščajoče nevrorazvojne motnje. Del porasta je mogoče pojasniti z boljšo prepoznavo, širšimi diagnostičnimi merili in večjo ozaveščenostjo strokovne in splošne javnosti, vendar raziskave kažejo, da povečanja ni mogoče v celoti pripisati zgolj tem dejavnikom.

V literaturi se kot možni vplivi omenjajo tudi različni okoljski dejavniki ter značilnosti sodobnega življenjskega sloga, pri čemer enoznačnih vzročnih povezav ni mogoče potrditi. Opozarja se tudi na pomen strokovno utemeljene in celostne diagnostike, saj je za ustrezno obravnavo pomembna natančna in premišljena presoja. Med dejavniki tveganja se pogosto izpostavlja tudi starost staršev, predvsem višja starost očeta ter zelo mlada ali višja starost matere. Pri tem je treba upoštevati, da gre za večfaktorsko nevrorazvojno motnjo, pri kateri nastanek pogojuje preplet genetskih in okoljskih dejavnikov.

Značilnosti avtizma

Nenavadno vedenje, ki se pojavi pred tretjim letom starosti.
Odsotnost ali netipičnost nebesedne komunikacije in očesnega stika.
Težave z izražanjem čustev.
Hudi čustveni izbruhi, ki se lahko kažejo kot impulzivno in težko obvladljivo vedenje, pogosto povezano z napadalnostjo (verbalno ali fizično).
Pretiran interes za določene stvari ali predmete.
Velike težave v komunikaciji.

Lahko se pojavijo težave v razvoju govora ali popolna odsotnost govora. Težave se najpogosteje pojavijo pri uporabi jezika v socialnem kontekstu, kot so pogovorne spretnosti, razumevanje sarkazma, humorja ali metafor. Pojavlja se lahko ponavljanje besed ali fraz.

Ponavljajoče se vedenje in omejeni interesi.

Pogosto je prisotno pretirano zanimanje za določene teme ali predmete in specifične obsesije, pretirana rutina in ponavljajoča se vedenja (ponavljanje določenih gibov, vrtenje igrač, mahanje z rokami, zelo natančno organiziranje predmetov). Vedenjske reakcije niso skladne z okolico (reakcije ob določenih situacijah). Na primer: hudi čustveni izbruhi, neodzivnost na dogajanje v okolici. Če je nekdo vesel ali žalosten, otrok ne zmore tega ustrezno zaznati in se odzvati na primer z objemom, ustreznimi besedami.

Težave v socialnih interakcijah.

Težave se pojavljajo na področju vzpostavljanja in vzdrževanja prijateljskih odnosov. Pogosto je prisotno nerazumevanje socialnih pravil. Tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju očesnega stika, ki vplivajo na socialno interakcijo (obrazna mimika, geste). Otrok ne zmore prepoznati in začutiti čustev drugih oseb.

Pretirana senzorična občutljivost.
Vrh obrazca

Za motnje avtističnega spektra je značilna tudi čezmerna občutljivost ali popolna odsotnost občutljivosti na senzorične dražljaje (zvok, luči, teksture, okus). Ti dražljaji lahko sprožijo nenavadne vedenjske vzorce (hude čustvene izbruhe).

Težave s spremembami.

Težave so lahko prisotne tudi pri spremembah v vsakdanjem življenju, saj otrok praviloma sledi strogim pravilom v vsakdanjih dejavnostih.

Otrok z motnjo avtističnega spektra lahko ima normalne, nadpovprečne ali znižane intelektualne sposobnosti. Zato imajo nekateri večjo stopnjo neodvisnosti, medtem ko drugi potrebujejo stalno podporo in nego.

DIAGNOSTICIRANJE

Diagnoza motnje avtističnega spektra se postavlja na podlagi celostne klinične ocene, standardiziranih ocenjevalnih pripomočkov ter sistematičnega opazovanja otrokovega vedenja, razvoja, komunikacije in socialne interakcije.

Diagnostični postopek vključuje tudi pogovor s starši oziroma skrbniki, saj ti praviloma prvi opazijo razvojna odstopanja in lahko podajo pomembne informacije o otrokovem zgodnjem razvoju ter vsakdanjem funkcioniranju.

Znake avtizma pogosto najprej opazijo starši ali pediater med rutinskimi pregledi. Ob sumu na motnjo avtističnega spektra pediater otroka napoti k ustreznim strokovnjakom.

Pri diagnostiki sodelujejo ustrezno usposobljeni strokovnjaki, kot so klinični psiholog, specialist otroške in mladostniške psihiatrije, specialist pediatrije (razvojni pediater), logoped ter specialni in rehabilitacijski pedagog, po potrebi pa tudi drugi člani multidisciplinarnega tima.

Diagnosticiranje avtizma je kompleksen proces, ki zahteva skrbno presojo izkušenih strokovnjakov in sodelovanje multidisciplinarnega tima. Zgodnje prepoznavanje težav in ustrezna strokovna pomoč lahko pomembno prispevata k boljši kakovosti življenja otroka ter uspešnejšemu vključevanju v socialno okolje.

DIAGNOSTIČNI KRITERIJI ZA MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA (DSM-5-TR, ICD-11)

Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni naslednji diagnostični kriteriji:

KRITERIJ A

Trajni primanjkljaji na področju socialne komunikacije in socialne interakcije

Simptomi se morajo pojaviti na vseh treh naslednjih področjih:

Primanjkljaji v socialno-čustveni vzajemnosti.
Primanjkljaji v nebesednih komunikacijskih vedenjih, ki se uporabljajo v socialni interakciji (očesni stik, obrazna mimika, govorica telesa, dotik …).
Primanjkljaji pri razvijanju, ohranjanju in razumevanju odnosov (vedenje v različnih družbenih situacijah).

KRITERIJ B

Omejeni, ponavljajoči se in neprožni vzorci vedenja, interesov ali dejavnosti.

Otrok kaže vsaj dva od naslednjih simptomov:

Vztrajanje pri enakosti, neprožno vztrajanje pri rutinah ali ritualizirani vzorci vedenja.
Močno omejeni, intenzivni ali neobičajni interesi.
Hiper ali hiporeaktivnost na senzorične dražljaje ali neobičajen interes za senzorične vidike okolja.
Ponavljajoči se gibi, ponavljajoč se govor ali pretirana uporaba določenih predmetov.

KRITERIJ C

Simptomi morajo biti prisotni v zgodnjem razvojnem obdobju, čeprav se lahko v celoti izrazijo šele, ko socialne zahteve presežejo otrokove zmogljivosti.

KRITERIJ D

Simptomi povzročajo klinično pomembno oviranost na socialnem, izobraževalnem, poklicnem ali drugem pomembnem področju funkcioniranja.

KRITERIJ E

Teh težav ni bolje pojasniti z motnjo v duševnem razvoju (intelektualno razvojno motnjo) ali globalnim razvojnim zaostankom. Motnja avtističnega spektra in motnja v duševnem razvoju se lahko pojavljata sočasno, vendar morajo biti primanjkljaji v socialni komunikaciji izrazitejši, kot bi jih pričakovali glede na splošno razvojno raven.

Po postavitvi diagnoze se opredeli tudi stopnja potrebne podpore ter navede morebitna pridružena stanja (npr. motnja v duševnem razvoju, jezikovne težave, zdravstvena ali genetska stanja).

Prva pomoč pri reševanju težav

MAS je nevrorazvojna motnja in kot taka ni ozdravljiva. Vsekakor pa pri vsaki motnji lahko uspešno blažimo simptome in z ustrezno podporo omogočimo pridobivanje veščin in znanj za čim bolj samostojno življenje posameznika.

Cilj zdravljenja je izboljšati socialne veščine, komunikacijo in vedenje ter zmanjšati simptome, ki lahko ovirajo vsakodnevno delovanje.

Učinkoviti pristopi za pomoč otroku z motnjo avtističnega spektra

Učenje ustreznega vedenja

S pomočjo različnih vedenjskih tehnik na podlagi pozitivne spodbude krepimo socialne veščine, komunikacijo in vedenje. Pri otroku z avtizmom je koristno tudi predvidevanje različnih situacij in učenje skoznje.

Logopedska obravnava

Pomaga izboljšati jezikovne in komunikacijske veščine, vključno z govorom, razumevanjem jezika in uporabo nebesedne komunikacije, kot so geste in očesni stik. Po potrebi tudi učenje nadomestne komunikacije.

Delovna terapija

Razvoj spretnosti, ki so potrebne za vsakodnevno življenje, kot so osebna nega, šolske ali delovne aktivnosti in socialne veščine.

Senzorična integracija

Pomaga otroku pri obdelavi senzoričnih informacij. Uporablja se za obravnavanje senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na zvoke ali svetlobo.

Senzorična integracija je proces sprejemanja in predelovanja informacij (vid, sluh, tip, voh, okus, gibanje telesa in notranji telesni občutki, kot so lakota, žeja, bolečina …). Ustrezna senzorična integracija otroku omogoča učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju.

Psihoterapija

Izbira ustrezne oblike psihoterapije je odvisna od narave in izraženosti otrokovih težav. Ena izmed pogosto uporabljenih oblik je kognitivno-vedenjska terapija, ki lahko prispeva k zmanjševanju neustreznih vedenjskih vzorcev ter k postopnemu oblikovanju ustreznejših načinov vedenja.

Terapija temelji na povezavi med mislijo, čustvom in vedenjem ter preko prepoznavanja in preoblikovanja nefunkcionalnih miselnih vzorcev spodbuja razvoj bolj prilagojenega vedenja.

Pri otrocih z motnjo avtističnega spektra je izvajanje tovrstnih pristopov lahko zahtevnejše, saj so pogosto prisotne težave na področju razumevanja lastnih notranjih stanj, fleksibilnega mišljenja in socialnega razumevanja. Zato je napredek lahko počasnejši in zahteva več ponovitev, strukturiran pristop ter prilagoditve glede na otrokove sposobnosti.

Uspešnost terapije je v veliki meri odvisna od stopnje razvitosti otrokovih kognitivnih in komunikacijskih sposobnosti, zato je pri izrazitejših težavah potrebna dodatna strokovna prilagoditev ali izbira drugih, bolj ustreznih pristopov.

Strokovna podpora družini

Družinskim članom in skrbnikom je treba pomagati razumeti avtizem, razviti strategije za podporo in se spoprijeti z izzivi, ki jih avtizem prinaša.

Zdravljenje z zdravili

Čeprav avtizma ni mogoče pozdraviti z zdravili, se ta včasih uporabljajo za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so anksioznost, depresija in druge duševne motnje.

Pristopi k zdravljenju avtizma so prilagojeni otrokovim potrebam, saj avtizem vključuje širok spekter simptomov. Kombinacija različnih terapij, ki temeljijo na individualnih potrebah in ciljih, je pogosto najbolj učinkovit pristop za izboljšanje kakovosti življenja otroka z avtizmom.

Na spletu je na voljo veliko različnih oblik pomoči in terapij, ki pogosto niso cenovno dostopne in strokovno utemeljene in posledično neučinkovite. Pri izbiri je zato pomembno, da se opiramo na strokovno utemeljene in preverjene pristope.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu z otroki lahko izpostavim, da so pri obravnavi težav najbolj učinkoviti strokovno utemeljeni, strukturirani pristopi, ki vključujejo aktivno vlogo staršev, vzgojiteljev in učiteljev.

RAZISKAVE NA PODROČJU MOTENJ AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Na področju MAS je kljub izjemnemu napredku znanosti v zadnjih letih še vedno veliko neznank.

Poteka veliko znanstvenih raziskav, ki poskušajo odkriti vzroke za nastanek MAS in posledično učinkovite terapije. Večinoma raziskav potrjuje povezave med genetskimi (zgodnji razvoj možganov, neustrezno delovanje nevrotransmitorjev in nevronskih povezav) in okoljskimi dejavniki (nefunkcionalno okolje, izpostavljenost kemikalijam, okužbam …). Nekatere raziskave preučujejo tudi morebitno vlogo prehrane v nosečnosti pri tveganju za razvoj avtizma, vendar dosedanji izsledki niso enotni in ne dokazujejo, da bi določena prehrana avtizem povzročila ali preprečila. Nekatere študije sicer kažejo povezave med splošno kakovostjo prehrane in verjetnostjo za razvoj avtizma. V javnosti se pogosto pojavljajo tudi trditve, da naj bi posamezne snovi v prehrani, kot je aluminij, vplivale na razvoj avtizma, vendar znanstvene raziskave takih povezav niso potrdile. Zdrava in uravnotežena prehrana je pomembna za splošno zdravje in razvoj otroka, ne more pa preprečiti ali odpraviti avtizma, saj gre za nevro-razvojno motnjo, ki nastane kot rezultat kompleksnega prepleta genetskih in zgodnjih razvojnih dejavnikov.

Nekatere raziskave so identificirale določene gene in genetske variacije, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj motenj avtističnega spektra.

Na podlagi tega so ugotovili, da se razvoj avtizma začne že med nosečnostjo.

Obstaja tudi večja verjetnost, da bo otrok razvil avtizem, če imajo starši ali sorojenci diagnozo znotraj avtističnega spektra.

Raziskave so pokazale tudi, da lahko določeni dejavniki med nosečnostjo ali porodom povečajo tveganje za razvoj avtizma. To vključuje izpostavljenost toksinom, okužbe med nosečnostjo, zaplete pri porodu in druge podobne dejavnike.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko starejša starost staršev (zlasti očetov) poveča tveganje za razvoj avtizma pri otrocih.

Veliko znanstvenih raziskav je preučilo tudi morebitno povezavo med cepivi in motnjo avtističnega spektra. Ni zanesljivih dokazov, ki bi podpirali povezavo med cepivi in avtizmom.

Raziskave so dostopne na povezavi: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/?term=autism

Sorodna vsebina:

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Spletna šola prihodnosti – na enem mestu zbrane vsebine za uspešno vzgojo in izobraževanje