Aspergerjev sindrom je bil zgodovinsko opredeljen kot poseben del avtističnega spektra, za katerega je značilna predvsem manjša stopnja jezikovnih in kognitivnih težav v primerjavi z drugimi oblikami avtizma. Otrok z Aspergerjevim sindromom ima običajno normalno ali nadpovprečno inteligenco, vendar ima pomembne težave pri socialnih interakcijah in se sooča z omejenimi ali ponavljajočimi se vedenji in interesi. Težave so prisotne tudi pri razumevanju socialnih namigov, pogosto ne more vzpostaviti ustreznega očesnega stika, uporabljati primernih gest ali prepoznati čustev drugih ljudi. Značilni so tudi specifični interesi v določenih temah, ponavljajoče se vedenje in težave z razumevanjem pragmatičnega jezika ali humorja.

Kaj je Aspergerjev sindrom?

KAKŠNA JE RAZLIKA MED AVTIZMOM IN ASPERGERJEVIM SINDROMOM?

Avtizem in Aspergerjev sindrom sta v preteklosti veljala za ločeni diagnozi znotraj spektra avtističnih motenj, vendar so se te klasifikacije spremenile z izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) leta 2013, ko je Ameriško psihiatrično združenje združilo vse diagnoze avtističnega spektra v eno skupno kategorijo: motnja avtističnega spektra (ASD).

Kljub tej združitvi so še vedno pomembne razlike med tradicionalnim pojmovanjem Aspergerjevega sindroma in drugih oblik avtizma.

  • Otrok z Aspergerjevim sindromom običajno nima večjih težav v jezikovnem razvoju, pogosto začne govoriti v običajnem času ali celo prej. Otrok z drugimi oblikami avtizma pa lahko pozneje razvije govorne spretnosti in ima velike težave na področju govorno-jezikovnih veščin in spretnosti.
  • Otrok z Aspergerjevim sindromom ima pogosto normalno ali nadpovprečno inteligenco, za druge oblike avtizma pa so značilne težave na področju kognitivnih sposobnosti, predvsem težave na področju učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.
  • Otrok z Aspergerjevim sindromom ima težave pri socialnih interakcijah. Želi si vzpostaviti prijateljske odnose, vendar to počne na neprimerne načine. Pri drugih oblikah avtizma je lahko socialna interakcija bolj omejena, nekateri otroci pa imajo manj interesa za druženje.
  • Tako pri Aspergerjevem sindromu kot pri drugih oblikah avtizma so prisotne težave pri socialnih interakcijah, razumevanju socialnih pravil in nebesedni komunikaciji, ponavljajoče se vedenje, pretiran interes za rutino in omejeni interesi.

Obe motnji zahtevata prilagoditve in podporo za pomoč pri vsakodnevnih izzivih, kot so šola, delo in socialne interakcije.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika: Komplet petih logopedskih slikanic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

KAJ JE “SCREENIZEM” oziroma DIGITALNI AVTIZEM?

Izraz “screenizem” ali digitalni avtizem ni uradno definiran v znanosti. Označuje negativne posledice prekomerne uporabe tehnologije (predvsem zaslonov), že v predšolskem obdobju ali celo od rojstva dalje. Posledice, ki jih tak otrok razvije (neustrezna vedenja in izražanja čustev, socialne veščine ..) so lahko podobna znakom motnje avtističnega spektra.

Izraz screenizem je povezan s kulturo in družbo, kjer so zasloni in digitalne naprave postali osrednji del vsakdanjega življenja in se posledično že kaže njihov negativni vpliv na razvoj otrok.

Gre za velike spremembe v življenjskem slogu, kjer digitalni zasloni spreminjajo način, kako posamezniki delajo, komunicirajo, se učijo in zabavajo. Zasloni – kot so pametni telefoni, tablični računalniki, računalniki, televizije in drugi digitalni prikazovalniki – prevladujejo v vsakodnevnem življenju. Naprave ljudem, predvsem otrokom nudijo informacije, komunikacijo, zabavo in številne druge dejavnosti, ki bi jih bilo treba iskati tudi izven omrežja. Izraz se nanaša na odvisnost od zaslonov, kjer ljudje preživijo preveč časa pred njimi, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje, socialne odnose in produktivnost.

Kaj je digitalni avtizem?

Kakšne so posledice “screenizma”?

  • Zdravstvene težave.

Dolgotrajna uporaba zaslonov lahko povzroči težave z očmi, motnje spanja, zmanjšano fizično aktivnost, držo telesa in druge zdravstvene probleme (utrujenost oči, bolečine v hrbtu in vratu, ter povečano tveganja za debelost, saj se zmanjša telesna aktivnost).

  • Slabše socialne interakcije

Odvisnost od digitalnih naprav lahko povzroči osamljenost, zmanjšano interakcijo s fizičnimi ljudmi in težave pri oblikovanju socialnih vezi.

  • Duševne motnje (raziskave so pokazale, da lahko čezmerna uporaba zaslonov, povzroči povečano tesnobo, depresijo ali druge duševne motnje, predvsem pri mladih ljudeh, zaradi primerjav z drugimi, virtualne zasvojenosti ali negativnega vpliva na samopodobo.)

Digitalizacija izobraževanja ima svoje prednosti in slabosti, saj lahko zasloni olajšajo dostop do informacij, vendar lahko čezmerna uporaba zaslonov vpliva na zmožnost uspešnega učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.

Čeprav je izraz “screenizem” dokaj nov in ima različne interpretacije, odraža naraščajočo vlogo digitalnih naprav v sodobni družbi in potrebo po zavedanju in uravnavanju njihove uporabe:

  • spodbujanje odgovorne uporabe tehnologije in digitalne pismenosti,
  • poučevanje otrok in odraslih o varni uporabi tehnologije,
  • ustrezno ravnovesje med zasloni in resničnim življenjem,
  • ravnotežje med časom pred zasloni in časom za fizične dejavnosti in socialne interakcije.

Prva pomoč: 👉Komplet petih logopedskih slikanic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav? 👉 Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih –

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Motnje avtističnega spektra vplivajo predvsem na razvoj socialnih veščin, komunikacije in vedenja. Gre za izjemno raznoliko skupino težav, ki se lahko kažejo v blagi, zmerni pa vse do težji obliki. Praviloma se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Vzrok za nastanek ni natančno znan, obstaja pa veliko znanstvenih študij, ki nakazujejo na kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.

ZGODOVINA AVTIZMA

Avtizem se prvič omenja šele v 20. stoletju, ko sta Leo Kanner in Hans Asperger prvič uporabila izraz avtizem. Izraz izhaja iz grške besede: »autos«, ki pomeni «samo-svoj«. Kanner je uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Asperger opisoval bolj sposobne in inteligentne posameznike in tako je kasneje nastal izraz Aspergerjev sindrom.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih. Leta 1964 je B. Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 (Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism), v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Pogostost avtizma se je v zadnjih letih izjemno povečala, kar ga uvršča med najhitreje naraščajoče razvojne motnje.

Ta pogostost je delno posledica boljšega prepoznavanja in diagnosticiranja, verjetno tudi sodobnega načina življenja, žal pa včasih tudi »prehitre diagnostike«, ki ne temelji na ustrezni strokovni podpori.

Kaj je avtizem?

Značilnosti avtizma

  • Nenavadno vedenje, ki se pojavi pred tretjim letom starosti.
  • Odsotnost nebesedne komunikacije.
  • Odsotnost očesnega kontakta.
  • Težave z izražanjem čustev.
  • Hudi čustveni izbruhi in napadalno vedenje.
  • Pretiran interes za določene stvari ali predmete.
  • Težave v komunikaciji.

Lahko se pojavijo težave v razvoju govora ali popolna odsotnost govora. Težave se najpogosteje pojavijo pri uporabi jezika v socialnem kontekstu, kot so pogovorne spretnosti, razumevanje sarkazma, humorja ali metafor. Pojavlja se lahko ponavljanje besed ali fraz.

  • Ponavljajoče se vedenje in omejeni interesi.

Pogosto je prisotno pretirano zanimanje za določene teme ali predmete in specifične obsesije, pretirana rutina in ponavljajoča se vedenje (ponavljanje določenih gibov, vrtenje igrač, mahanje z rokami, zelo natančno organiziranje predmetov). Vedenjske reakcije niso skladne z okolico (reakcije ob določenih situacijah – na primer: hudi čustveni izbruhi, neodzivnost na dogajanje v okolici – na primer: če je nekdo vesel ali žalosten, otrok ne zmore tega ustrezno zaznati in se odzvati na primer z objemom, ustreznimi besedami.).

  • Težave v socialnih interakcijah.

Težave se pojavljajo na področju vzpostavljanja in vzdrževanja prijateljskih odnosov. Pogosto je prisotno nerazumevanje socialnih pravil. Tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju očesnega stika, ki vplivajo na socialno interakcijo (obrazna mimika, geste). Otrok ne zmore prepoznati in začutiti čustev drugih oseb.

  • Senzorična občutljivost.
  • Vrh obrazca

Za motnje avtističnega spektra je značilna tudi čezmerna občutljivost ali popolna odsotnost občutljivosti na senzorične dražljaje (zvok, luči, teksture, okus). Ti dražljaji lahko sprožijo nenavadne vedenjske vzorce (hude čustvene izbruhe).

  • Težave s spremembami.

Težave so lahko prisotne tudi pri spremembah v vsakdanjem življenju, saj otrok praviloma sledi strogim pravilom v vsakdanjih dejavnostih.

Otrok z motnjami avtističnega spektra lahko ima normalne, nadpovprečne ali znižane intelektualne sposobnosti. Zato imajo nekateri večjo stopnjo neodvisnosti, medtem ko drugi potrebujejo stalno podporo in nego.

KAKO DIAGNOSTICIRAMO AVTIZEM?

Motnje avtističnega spektra se diagnosticirajo na podlagi uporabe različnih orodij. Vsekakor pa lahko diagnozo postavi zgolj usposobljen strokovnjak (zdravnik ustrezne specialnosti) na podlagi mednarodno uveljavljenih kriterijev in standardiziranih testov. Postopek diagnoze vključuje temeljito oceno vedenja, razvoja in komunikacije, vključuje tudi sodelovanje družinskih članov in skrbnikov.

Zgodnje odkrivanje težav in ustrezna pomoč pomagata izboljšati kakovost življenja posameznikov z avtizmom ter olajšati njihovo vključevanje v družbo.

Najpogosteje znake avtizma opazijo starši in pediatri med rutinskimi pregledi otrok.

Ob sumu na avtizem pediater otroka napoti k ustreznemu strokovnjaku.

Diagnosticiranje avtizma je kompleksen proces, ki zahteva skrbno presojo izkušenih strokovnjakov.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA (DSM – 5, ICD-11)

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih lahko izvajajo zgolj usposobljeni strokovnjaki, na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov).

Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

KRITERIJ A

Težave v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Simptomi se morajo pojaviti na vseh treh naslednjih področjih:

  • Pomanjkljivo socialno-čustveno odzivanje v družbi, nezmožnost odzivanja na socialne interakcije.
  • Težave pri uporabi in razumevanju nebesedne komunikacije (očesni stik, obrazna mimika, telesna govorica …).
  • Težave pri vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju odnosov (vedenje v različnih družbenih situacijah).

KRITERIJ B

Omejeno, ponavljajoče se vedenje, interesi ali dejavnosti.

Posameznik kaže vsaj dva od naslednjih simptomov:

  • Ponavljajoči se gibi, ponavljajoč se govor ali uporaba predmetov.
  • Močan odpor do sprememb in rigidnost pri rutini, rituali (potreba po istih stvareh vsak dan).
  • Zelo intenzivni ali nenavadni interesi.
  • Neobičajna senzorna občutljivost ali pretiran interes za senzorne dražljaje.

KRITERIJ C

Simptomi morajo biti prisotni že v zgodnjem otroštvu.

Težave se morajo pojaviti v zgodnjem otroštvu, lahko pa se popolnoma izrazijo šele, ko socialne zahteve presežejo posameznikove omejene zmogljivosti.

Kriterij D

Simptomi bistveno vplivajo na vsakodnevno življenje.

Simptomi morajo povzročati pomembne težave na področju vsakodnevnega funkcioniranja.

KRITERIJ E

Izključitev drugih vzrokov

Izključiti moramo druge duševne motnje in težave, ki bi lahko imele podobne simptome.

Kaj je avtizem?

ZDRAVLJENJE AVTIZMA

Avtizem je motnja v duševnem razvoju in kot taka ni ozdravljiva. Vsekakor pa pri vsaki motnji lahko uspešno blažimo simptome in z ustrezno podporo omogočimo pridobivanje veščin in spretnosti za čim bolj samostojno življenje posameznika.

Cilji zdravljenja je izboljšati socialne veščine, komunikacijo in vedenje ter zmanjšati simptome, ki lahko ovirajo vsakodnevno delovanje.

Najbolj učinkovite terapije za zdravljenja avtizma

  • Vedenjska terapija

S pomočjo različnih vedenjskih tehnik na podlagi pozitivne spodbude krepimo socialne veščine, komunikacijo in vedenje. Pri otroku z avtizmom je koristno tudi predvidevanje različnih situacij in učenje skoznje.

  • Logopedska terapija

Pomaga izboljšati jezikovne in komunikacijske spretnosti, vključno z govorom, razumevanjem jezika in uporabo nebesedne komunikacije, kot so geste in očesni stik.

  • Delovna terapija

Razvoj spretnosti, ki so potrebne za vsakodnevno življenje, kot so osebna nega, šolske ali delovne aktivnosti in socialne veščine.

  • Senzorična integracija

Pomaga otrokom z avtizmom pri obdelavi senzoričnih informacij. Uporablja se za obravnavanje senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na zvoke ali svetlobo. Senzorična integracija je proces sprejemanja in predelave informacij (vid, sluh, tip, voh, okus, gibanje telesa in notranji telesni občutki, kot so lakota, žeja, bolečina …). Ustrezna senzorična integracija otroku omogoča učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju.

  • Psihoterapija

Izbira prave vrste psihoterapije je odvisna od otrokovih težav. Ena takih je kognitivno-vedenjska terapija, ki lahko pripomore k zmanjševanju določenih vedenjskih vzorcev in nadomeščanju neustreznih vedenj z ustreznejšimi.

Terapija temelji na povezavi med mislijo, čustvom in vedenjem in poskuša skozi prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev razviti bolj funkcionalno vedenje. To je pri otroku z motnjo avtističnega spektra izjemno težko, zato je to zelo dolgotrajen proces, napredki pa zelo majhni.

  • Družinska podpora in izobraževanje

Družinskim članom in skrbnikom je treba pomagati razumeti avtizem, razviti strategije za podporo in se spoprijeti z izzivi, ki jih avtizem prinaša.

  • Zdravljenje z zdravili

Čeprav avtizma ni mogoče pozdraviti z zdravili, se ta včasih uporabljajo za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so anksioznost, depresija in druge duševne motnje.

Pristopi k zdravljenju avtizma so prilagojeni otrokovim potrebam, saj avtizem vključuje širok spekter simptomov. Kombinacija različnih terapij, ki temeljijo na individualnih potrebah in ciljih, je pogosto najbolj učinkovit pristop za izboljšanje kakovosti življenja otroka z avtizmom.

RAZISKAVE NA PODROČJU AVTIZMA

Na področju avtizma je kljub izjemnemu napredku znanosti v zadnjih letih še vedno veliko neznank.

V zadnjih letih poteka veliko znanstvenih raziskav, ki odkrivajo vzroke za nastanek avtizma. To so večinoma povezave med genetskimi (zgodnji razvoj možganov, neustrezno delovanje nevrotransmitorjev in nevronskih povezav) in okoljskimi dejavniki (nefunkcionalno okolje, izpostavljenost kemikalijam, okužbam ali prehranski dejavniki, ki bi lahko prispevali k tveganju za razvoj avtizma).

Nekatere raziskave so identificirale določene gene in genetske variacije, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj motenj avtističnega spektra.

Na podlagi tega so ugotovili, da se razvoj avtizma začne že v embrionalni fazi.

Obstaja tudi večja verjetnost, da bo otrok razvil avtizem, če imajo starši ali sorojenci diagnozo znotraj avtističnega spektra.

Raziskave so pokazale tudi, da lahko določeni dejavniki med nosečnostjo ali porodom povečajo tveganje za razvoj avtizma. To vključuje izpostavljenost toksinom, okužbe med nosečnostjo, zaplete pri porodu in druge podobne dejavnike.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko starejša starost staršev (zlasti očetov) poveča tveganje za razvoj avtizma pri otrocih.

Veliko znanstvenih raziskav je preučilo tudi morebitno povezavo med cepivi in motnjami avtističnega spektra. Ni zanesljivih dokazov, ki bi podpirali povezavo med cepivi in avtizmom.

 Sorodna vsebina:

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

kaj-so-specificne-ucne-tezave

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja. Učenje katerih koli veščin in spretnosti je bolj oteženo kot pri večini vrstnikov.

Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …). Lahko so kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Vrste učnih težav

Učne težave delimo na splošne in specifične:

Kaj so učne težave: preberi več👉 https://alenkastare.si/ucne-tezave-kaj-so/

  • SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA in/ali DUŠEVNE MOTNJE (NIŽJE INTELEKTUALNE SPRETNOSTI)
  • SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRO-RAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)

-Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju.

-Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija).

-Hiperkinetična motnja (nepozoren tip) lahko povzroča učne težave zaradi težav na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti. (V osnovi pa spada na področje čustveno vedenjskih motenj.)

Opisane težave se praviloma pojavijo v obdobju otroštva in adolescence. Večinoma so razvojne narave, nastanejo zaradi prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov. Največkrat je prisotna okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja.

Ob odkrivanju duševnih motenj se vedno osredotočamo na težave, ki posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju (skrb zase, socializacija, izobraževanje). Namen odkrivanja duševnih motenj je izboljšati in posameznika usposobiti za popolnoma samostojno življenje, čeprav pri nekaterih hudih težavah to žal ni mogoče.

učne težave

Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).

Pojem splošne učne težave opredeljuje tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju). Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti. Pri usvajanju osnovnih veščin in znanj potrebujejo daljši čas ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov (duševne motnje) na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialnih veščin ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Najpogostejše specifične učne težave so: 

  • težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, obdelovanja, analiziranja) informacij.

👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

  • težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja.

Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

  • težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij in pridobivanje in razumevanje matematičnih pojmov.

  • težave na področju govora in jezika (govorno jezikovne motnje)

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

  • težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončane naloge, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti.

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju (2000) so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

👉 Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare

učne težave

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

1. KRITERIJ – Otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

2. KRITERIJ – Težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

3. KRITERIJ – Otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, razmišljanje) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

4. KRITERIJ – Otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovna obdelava, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovno-prostorska organizacija informacij).

5. KRITERIJ – Težave niso posledica okvar čutil, motnje v duševnem razvoju, čustveno in vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo učne težave? 

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki.

POMOČ UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

Če s pomočjo ustreznega načina učenja in poučevanja posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Prvi korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL).

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

Tretji korak so domače delo in vaje. Z otrokom in starši se pogovorimo in naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo.

Četrti korak je namenjen odkrivanju težav in uvajanju dodatne pomoči. Če prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka. Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5-STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

  • stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
  • stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
  • stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
  • stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
  • stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

 

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš?

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš?

Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebujejo drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave). Vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:

  • učenje po korakih, najprej na konkretni ravni, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
  • kratka in jasna navodila,
  • čim manj motečih dejavnikov,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,
  • urejen učni prostor,
  • opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
  • krajši odmori med delom,
  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo (košara za 1. pomoč),
  • ustrezna spodbuda učitelja,
  • slikovno gradivo,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah in ustrezna pomoč pri odpravljanju napak,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
  • podvprašanja, ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka, namesto napiše),
  • veliko telesne dejavnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov in strokovnih delavcev.

Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje.

Za uspešno bralno razumevanje je najprej treba izuriti tehniko branja in slediti korakom ustreznega učenja branja:

  1. Poznavanje črk.
  2. Vezava črk in zlogov.
  3. Vezano branje kratkih in dolgih besed.
  4. Vezano branje kratkih in dolgih povedi.
  5. Vezano branje kratkih besedil in razumevanje prebranih besedil.

Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Vaje za urjenje tehnike branja

VEZANO BRANJE POSAMEZNIH ČRK

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE ZLOGOV

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE BESED

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE POVEDI

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE BESEDIL

bralne vaje za 1. razred

Ko ima otrok dobro usvojeno tehniko branja, pa lahko nadaljujemo z vajami bralnega razumevanja.

Vaje za urjenje bralnega razumevanja

bralne vaje za 1. razred

Zgolj s pravilnim načinom učenja in vajami lahko otrok doseže ustrezno bralno pismenost, ki je pogoj za učenje in razvoj.

Kako z minimalnimi težavami (ali celo brez njih) vzgojiti mladega bralca? S pomočjo 10-stopenjskega modela bralne pismenosti, ki nam omogoča razumevanje procesa učenja branja in daje ustrezna navodila, na kakšen način otroka naučiti branja z razumevanjem.

Zakaj je ustrezna tehnika branja in razumevanja pomembna pri prvošolcih? Ker je ustrezna tehnika pranja POGOJ za tekoče branje in razumevanje prebranega. Če otrok ne bere tekoče, se ne more učiti razumevanja.

Zakaj je učbenik Kako pa ti bereš? Kako pa ti bereš? – Alenka Stare tako nepogrešljiv pripomoček pri učenju branja doma in v šoli? Ker vsebuje POPOLNOMA VSE, kar potrebujete, da se otrok nauči tekočega branja z razumevanjem in omogoča hitro in učinkovito odpravljanje težav na področju branja.

Dodatne vaje:

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

VELIKE TISKANE ČRKE 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

MALE TISKANE ČRKE 👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Predstavitev pravilnega učenja branja: 👉 predavanje Učenje in poučevanje branja – Alenka Stare

👉 Brezplačna e-knjiga BRALNA PISMENOST – Alenka Stare

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

vzgoja

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov.

Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in našega načina življenja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Kdaj se začne vzgajati otroka?  

Proces vzgoje se začne, še preden se otrok rodi! Ker je vzgoja proces prenosa naših vrednot in našega načina življenja na otroka, je zares pomembno, da smo popolnoma samostojni in odrasli, preden se odločimo za otroka.

Kako se lotiti vzgoje? 

Vzgoje se lotimo z delom na sebi, ker bomo le tako lahko predali naprej ustrezne vrednote in predvsem odnos do okolja, narave in vseh živih bitij. Zavedati se moramo, da je vzgoja predvsem nezavedni prenos naših dejanj, besed, misli in našega načina življenja na otroka.

V procesu vzgoje je treba posebno pozornost nameniti ustreznemu čustvenemu in socialnemu razvoju.

Sorodna vsebina: Vzgojni model za sodobni čas – Alenka Stare

Razvoj socialnih veščin in čustvene inteligence. 

Dobre socialne veščine in čustvena inteligenca omogočajo posameznikom, da se učinkovito povezujejo z drugimi, rešujejo konflikte in delujejo kot del skupine. Vse to se seveda med seboj prepleta.

Razvoj socialnih veščin je izjemno pomemben za uspešno funkcioniranje tako doma kot zunaj doma. Pomembno je, da otrok zna prepoznati lastna čustva. To pomeni zavedanje, kako se počuti v določenem trenutku in kako ta čustva vplivajo na njegove misli in vedenje. Pogovor in razmišljanje o lastnih izkušnjah in občutkih otroku pomaga pri boljšem razumevanju sebe in svojih reakcij.

Otroka je treba naučiti tudi, kako obvladovati in usmerjati svoja čustva na zdrav način. Predvsem učenje samonadzora – kako se ustaviti, preden »izbruhnemo« (jeza, bes), premisliti in izbrati ustreznejši odziv.

Razvoj čustvene inteligence vključuje tudi sočutje, kjer posameznik razume stisko drugih in aktivno išče načine, kako pomagati.

Sočutje pomeni, da se lahko postavimo v čevlje drugega in razumemo njegova čustva in občutke. Pomemben del sočutja je sposobnost poslušanja brez presojanja, z namenom razumevanja sogovornika.

Vzgoja otrok.

Čustvena inteligenca vključuje tudi sposobnost vzdrževanja zdravih in konstruktivnih odnosov. K temu pripomore razvijanje veščin učinkovite komunikacije, kot so asertivnost, jasno izražanje in reševanje konfliktov, razumevanje in spoštovanje drugih ter sodelovanje pri reševanju težav in doseganju skupnih ciljev.

Sposobnost sodelovanja z drugimi v obdobju otroštva lahko najbolje razvijamo skozi igranje družabnih iger in skupinskega dela. Pri skupinskih igrah urimo potrpljenje, pozornost, strpnost, spoštovanje in samozavest. Tudi skozi igre vlog se lahko dobro razvijajo vse omenjene veščine, ki so nujno potrebne za uspešno funkcioniranje v družbi.

Pomen igre in druženja z vrstniki v obdobju otroštva

Igra in druženje z vrstniki imata izjemno pomembno vlogo pri celostnem razvoju otroka. Skozi te interakcije otroci uživajo in se zabavajo ter razvijajo pomembne veščine, ki jih bodo uporabljali skozi vse življenje.

  1. Socialni razvoj

Skozi igro z vrstniki otroci razvijajo pomembne socialne veščine, kot so deljenje, sodelovanje, pogajanje in reševanje konfliktov. Naučijo se, kako komunicirati z drugimi, kako se vključiti v skupinsko igro in kako spoštovati pravila ter mnenja drugih.

Med igro se otroci učijo prepoznavati in razumeti čustva drugih, kar prispeva k razvoju empatije. Postanejo bolj občutljivi za potrebe in občutke svojih vrstnikov.

  1. Emocionalni razvoj

Igra z vrstniki otrokom omogoča varno izražanje lastnih čustev in učenje, kako se soočiti s frustracijami, razočaranjem in veseljem. Naučijo se tudi, kako obvladovati svoje potrebe in prilagoditi svoje odzive v različnih situacijah.

Uspešno sodelovanje v igri in druženju z vrstniki prispeva k razvoju otrokove samozavesti in samopodobe. Otroci skozi druženje z vrstniki pridobivajo tudi občutek lastne vrednosti.

  1. Kognitivni razvoj

Igra pogosto vključuje reševanje težav in iskanje rešitev, kar spodbuja kognitivni razvoj. Otroci se učijo logičnega razmišljanja, načrtovanja in odločanja. Skozi igro razvijajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Simbolična igra, kjer otroci prevzemajo različne vloge, jim pomaga razumeti svet okoli sebe in raziskovati različne perspektive.

  1. Gibalni razvoj

Igra, kot so tek, plezanje, lovljenje in skakanje, pomaga pri razvoju grobomotoričnih spretnosti. Natančnejše igre, kot sta sestavljanje kock ali risanje, pa razvijajo finomotorične spretnosti. Skozi igro otroci spoznavajo svoje telesne sposobnosti in omejitve, kar je pomembno za varno gibanje in koordinacijo.

  1. Moralni in etični razvoj

Igra pogosto vključuje določena pravila, ki jih morajo otroci spoštovati. Skozi to se naučijo pomena poštenosti, pravilnega vedenja in spoštovanja dogovorov. Sodelovanje v igri spodbuja občutek za pravičnost, saj se otroci učijo enakopravnega sodelovanja in upoštevanja drugih pri delitvi igrač in nalog.

Družabne igre in interakcije z vrstniki v otroštvu postavljajo temelje za vzpostavljanje in ohranjanje trajnih prijateljstev in drugih medosebnih odnosov v odraslosti. Otroci, ki se redno družijo z vrstniki, razvijejo boljšo socialno inteligenco, kar jim omogoča lažje prilagajanje v različnih družbenih situacijah. Postajajo bolj prilagodljivi in se lažje prilagajajo spremembam, saj se skozi igro srečujejo z različnimi situacijami in potrebami svojih vrstnikov. Skozi igro se otroci učijo sprejemati različne poglede in stališča, kar je ključnega pomena za razvoj strpnosti in razumevanja v družbenih interakcijah.

Pomen prostega časa in igre brez strukturiranih pravil

Prosta igra brez vnaprej določenih pravil spodbuja otroke k samostojnemu razmišljanju, vodenju in organizaciji aktivnosti. To jim pomaga razvijati občutek za odgovornost in samoiniciativnost. Otroci se učijo raziskovati svet okoli sebe, razvijajo svoje interese in se učijo skozi lastne izkušnje.

Igra in druženje z vrstniki sta torej izjemno pomembna za celosten razvoj otroka, saj prispevata k razvoju socialnih, emocionalnih, kognitivnih in gibalnih veščin, ki so temelj za uspešno in zadovoljno življenje.

Vzgoja otrok

Razvoj samostojnosti

Spodbujanje samostojnosti otrokom pomaga razvijati samozavest, odgovornost in sposobnost reševanja težav. Samostojni otroci so bolje pripravljeni na spopadanje z življenjskimi izzivi in so bolj motivirani za dosego svojih ciljev.

10 korakov za spodbujanje samostojnosti

  1. Postavljanje jasnih pričakovanj

Otrokom razložite, kaj pričakujete od njih. Na primer: če pričakujete, da bodo sami pospravili svoje igrače, jim to jasno povejte in jih naučite, kako to storiti. Za razvijanje samostojnosti sta pomembna red in rutina. Rutina pomaga otrokom razumeti, kaj se od njih pričakuje, in jim omogoča, da postopoma prevzemajo odgovornost za določene naloge, kot so priprava na spanje, urejanje šolskih potrebščin, domače naloge ali pomoč pri gospodinjskih opravilih.

  1. Dajanje ustreznih nalog glede na starost

Začnite s preprostimi nalogami, ki so primerne za otrokovo starost. Mlajši otroci lahko začnejo z nalogami, kot je pospravljanje igrač, starejši otroci pa lahko prevzamejo bolj zapletene naloge, kot je priprava preprostega obroka.

Ko otrok uspešno opravlja določeno nalogo, mu postopoma dodeljujte več odgovornosti. To lahko vključuje samostojno opravljanje domačih nalog, načrtovanje svojih dnevnih aktivnosti ali pomoč pri družinskih opravilih.

  1. Spodbujanje odločanja

Otrokom omogočite, da izbirajo med različnimi možnostmi. Na primer: dovolite jim, da izberejo, katero obleko bodo oblekli, katero knjigo bodo prebrali ali katero igro bodo igrali. S tem razvijajo občutek samonadzora in odgovornosti za svoje odločitve.

Starejše otroke vključite v nekatere družinske odločitve, kot je načrtovanje družinskih izletov ali odločanje o skupnih aktivnostih. To jim daje občutek, da njihovo mnenje šteje.

  1. Podpora pri reševanju težav

Ko se otrok spopade s težavo, ga spodbujajte, da najprej sam poskusi najti rešitev. Postavite mu vprašanja, ki ga bodo vodila k iskanju rešitve, kot na primer: Kaj misliš, da bi lahko naredil v tej situaciji? Kako bi rešil problem?. Pomembno je, da se otrok iz svojih napak uči ter na podlagi tega lažje išče rešitve pri prihodnjih težavah in se zaveda, da so napake del življenja.

  1. Samozavest

Pohvalite otroka za njegove dosežke, ko uspešno opravi nalogo ali se samostojno sooči z izzivom. Pohvala vpliva na otrokovo samozavest. Vsekakor pa s pohvalami ne smemo biti razsipni. Pohvalite takrat, ko se otrok zares potrudi.

Pomagajte otroku prepoznati njegova močna področja in uspehe. Na primer: če je otrok uspešen v reševanju matematičnih nalog, ga spodbudite, naj si postavi nove izzive na tem področju.

  1. Spodbudno domače okolje

Spodbudno okolje pomeni predvsem zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. To pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi naš otrok. Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem okolju, se bo večina pričakovanih veščin in spretnosti spontano razvila skozi vsakodnevne dejavnosti in prosto igro.

  1. Spodbujanje odgovornosti

Določite redne naloge, za katere je otrok odgovoren, na primer skrb za hišnega ljubljenčka, pospravljanje sobe ali pomoč pri pripravi mize. To mu pomaga razumeti pomen odgovornosti in samodiscipline.

Redno spremljajte otrokovo uspešnost pri izpolnjevanju njegovih odgovornosti in mu nudite konstruktivno povratno informacijo, ki mu pomaga napredovati.

  1. Zgled

Otroci se veliko učijo s posnemanjem. Če bodo imeli zgled odraslih, ki se znajo samostojno soočati z izzivi, bodo tudi sami lažje razvijali to veščino. Delite z otrokom svoje izkušnje o tem, kako ste se naučili biti samostojni in kako ste se spopadali z izzivi. To jih lahko navdihne in opogumi.

  1. Vztrajnost

Naučite otroka, da je pomembno vztrajati pri nalogah, tudi ko postanejo težke ali dolgočasne. To lahko vključuje dokončanje projekta, vztrajanje pri učenju nove veščine ali reševanje težave. Ko otrok uspešno dokonča težko nalogo, pohvalite njegov dosežek. To ga bo spodbudilo, da se tudi v prihodnje trudi in ne odneha, ko se sooči z izzivi.

  1. Podpora in spodbuda

Pomembno je, da otrok ve, da mu boste vedno na voljo za pomoč, če jo bo potreboval, vendar se poskušajte izogibati reševanju težav namesto njega. Namesto tega mu nudite podporo in spodbudo, da sam pride do rešitve.

Medtem ko spodbujate samostojnost, bodite pozorni, da ne pričakujete preveč. Vsak otrok se razvija s svojim tempom in pomembno je, da spoštujete njegov razvojni ritem.

Vaje za spodbujanje samostojnosti in učenje ustreznega vedenja: https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

vzgoja otrok

Kaj zmore vaš otrok?

Smernice glede razvoja samostojnosti

2–3 leta: Otrok lahko pomaga pri pospravljanju in shranjevanju igrač v škatle. Z mehko krpo lahko briše prah z nizkih površin. Sam si poskuša obleči majico ali hlače. Sodeluje pri enostavnih dnevnih aktivnostih.

4–5 let:: Lahko prinese krožnike, pribor ali prtičke na mizo. S pomočjo zalivalke lahko zaliva rastline. Z malo pomoči lahko pospravi posteljo. Samostojno pospravi svoje igrače in zloži oblačila v nizko omaro.

6–7 let: Lahko obriše posodo ali jo zloži v pomivalni stroj. Lahko zloži svoja oblačila in jih pospravi v omaro. Pomaga pri preprostih kuhinjskih in hišnih opravilih, odnese smeti do bližnjega smetnjaka. Samostojno naredi domačo nalogo in pripravi šolske potrebščine.

8–9 let: Otrok lahko pobriše prah, posesa, pomete. Lahko pripravi in pospravi mizo. Lahko skrbi za hišnega ljubljenčka. Popolnoma samostojno pospravi svoje stvari in pospravi sobo. Samostojno skrbi za osebno higieno in čistočo. Pospravi za sabo. Samostojno hodi v šolo.

10–12 let: Otrok lahko pomaga pri pranju, obešanju in zlaganju perila. Pomaga pri pripravi obrokov. Popolnoma samostojno poskrbi za svoje osebne stvari, zlaga oblačila in skrbi za osebno higieno.

13 let in več: Otrok lahko pripravi preproste obroke, postreže in pospravi. Lahko pomaga pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja. Lahko mu zaupate manjše nakupe ali skrb za žepnino.

Vse naloge seveda prilagodimo glede na sposobnosti in interese otroka ter ga spodbujamo s pohvalo za dobro opravljeno delo.

Ko otroku postopoma zaupamo naloge, ki so primerne njegovi starosti, mu omogočamo, da razvija občutek samostojnosti. S tem se uči, kako se soočati z izzivi in kako uspešno dokončati naloge brez stalnega nadzora odraslih.

Ko otrok uspešno opravi nalogo, dobi občutek zadovoljstva. To povečuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, mu pomaga razumeti, da je sposoben doseči zastavljene cilje.

Naloge in odgovornosti otroka učijo, kako organizirati čas in se soočati z obveznostmi. Te delovne navade so izjemno pomembne za kasnejši uspeh v šoli, na delovnem mestu in v življenju nasploh.

Ko otroku zaupamo naloge ali odločitve, mu s tem pokažemo, da verjamemo v njegove sposobnosti. To zaupanje spodbuja otroka, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Reševanje izzivov, ki se pojavijo pri vzgoji otroka

Reševanje izzivov, ki se lahko pojavijo pri vzgoji otroka, zahteva veliko potrpežljivosti, prilagodljivosti in doslednosti:

  1. Jasno določite pravila in pričakovanja, hkrati pa bodite dosledni pri njihovem uveljavljanju.
  2.  Aktivno poslušajte otroka, spodbujajte odprt pogovor in bodite pozorni na njegova čustva.
  3. Naučite otroka reševati težave mirno, s poudarkom na razumevanju in iskanju kompromisov.
  4. Postopno povečujte otrokovo odgovornost, kar mu bo pomagalo graditi samozavest.
  5. Ohranite in spodbujajte smisel za humor.

Sorodna vsebina: 👉 permisivna vzgoja

Trma in neustrezno vedenje

Trma je pogosta pri majhnih otrocih, ki se učijo izražati svojo neodvisnost in želje. Pojavlja se, ko otrok vztraja pri svojem, kljub navodilom ali zahtevam staršev. Ob pojavu trme je pomembno, da ostanete mirni, se ne odzovete impulzivno ali jezno. Otroku s svojim mirnim vedenjem pokažite, kako se soočiti s frustracijami.

Trma pogosto izvira iz preizkušanja meja. Bodite dosledni pri postavljanju meja in njihovem spoštovanju.

Otroci včasih ignorirajo pravila ali se vedejo neprimerno, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s pomanjkanjem pozornosti, želje po neodvisnosti ali preprosto raziskovanjem sveta. Otrok se mora naučiti, da imajo njegova dejanja posledice.

Poskrbite, da so posledice jasne, dosledne in primerne starosti. Vsekakor mora otrok občutiti posledice neprimernega vedenja (odvzem ljubih aktivnosti). Bodite pozorni na pozitivno vedenje in ga nagradite s pohvalo – sistem nagrajevanja. To lahko vključuje nalepke, točke ali majhne nagrade za ustrezno vedenje, kar otroka motivira, da sledi pravilom. Vsekakor pa to ne sme biti pogojevanje: »Če boš priden, boš dobil sladoled.« Otrok se iz nenehnega pogojevanja in nagrajevanja nauči, da bo za vsak trud nekaj dobil. In potem se trudil zgolj zaradi nagrade. V življenju pa ni vedno tako, včasih se lahko zelo potrudi, pa ni nagrade. Zato je treba izhajati iz zadovoljstva. Ko nekaj naredimo in se potrudimo, smo zadovoljni! To je edini pravilen in popolnoma naraven proces človeškega življenja, ki nam daje motivacijo za nadaljnje doseganje ciljev.

Vzgoja otrok

Tekmovalnost med sorojenci

Rivalstvo med sorojenci je naravno, saj otroci tekmujejo za pozornost in naklonjenost staršev. Spodbujajte sodelovanje med sorojenci, tako da vključite otroke v dejavnosti, ki zahtevajo timsko delo, kjer lahko sodelujejo in se učijo medsebojnega spoštovanja. Poskrbite, da vsak otrok dobi svojo posebno pozornost, kar zmanjšuje potrebo po tekmovanju. Nikoli ne primerjajte otrok, osredotočite se na individualne dosežke vsakega otroka.

Nezmožnost obvladovanja čustev

Otroci se pogosto soočajo z izzivi pri izražanju in obvladovanju čustev, kar lahko vodi do izpadov jeze ali besa.

Pomagajte otroku prepoznati in poimenovati njegova čustva, na primer z vprašanji: Kako se počutiš?, Kaj te jezi?, Kako bi ti to naredil?. Otroci se učijo s posnemanjem. Če sami ustrezno obvladujete svoja čustva, bodo tudi oni bolje razumeli, kako naj ravnajo v podobnih situacijah. Naučite otroka tehnik obvladovanja čustev, kot so globoko dihanje – 3-krat vdihni in izdihni, gibalne vaje, štetje do deset ali uporaba najljubšega predmeta, ki jih pomiri.

Odlašanje pri nalogah

Nekateri otroci se težko osredotočijo na naloge ali opravila, pogosto odlašajo, ali se izogibajo odgovornosti. Razdelite naloge na manjše dele. Pomagajte otroku načrtovati čas (dnevni ali tedenski urnik, slikovno gradivo).

Odvisnost od tehnologije

V današnjem času so otroci vse bolj navezani na tehnologijo, kar lahko vpliva na njihove socialne interakcije, spanje in vedenje. 👉 Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih – Alenka Stare

Vsak otrok je edinstven in izzivi pri vzgoji se lahko razlikujejo. Pomembno je, da odrasli ostanemo potrpežljivi, prilagodljivi in pripravljeni na učenje skupaj z otrokom. Vzgoja temelji na razumevanju, komunikaciji in doslednosti, kar omogoča otroku, da raste v odgovorno in samozavestno osebo.

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: 👉 Vzgojno zahtevni otroci  ali slišite na predavanju: 👉 predavanje Priprava na vstop v šolo

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

V zadnjem času velikokrat slišimo, da otroci preveč uporabljajo elektronske naprave, predvsem v predšolskem obdobju.

Otroci do tretjega leta starosti naj ne bi uporabljali zaslonov. Kasneje jih seveda počasi učimo ustrezne uporabe le teh, saj je v današnjem času nemogoče delovati brez ustreznega znanja uporabe pametnih telefonov, računalnikov. S tem ne mislim, da triletniku damo pametni telefon, ampak da morda skupaj z njim pogledamo kakšno risanko. Vsekakor uporaba pametnega telefona ni primerna za predšolskega otroka.

Če otrok v starosti enega leta v vozičku ali celo med hranjenjem gleda v ekran, bi to po mojem mnenju moralo biti kaznivo dejanje.

Raziskave zadnjih let kažejo na izjemno težke in nepopravljive posledice pretirane uporabe elektronskih naprav v obdobju otroštva. 

Znanstveniki so pri posameznikih, ki pretirano uporabljajo elektronske naprave, odkrili funkcijske in strukturne spremembe na možganih. Pojavlja se manj sivine, kar pomeni manj sinaps med nevroni. Kar je logično, saj vemo, da se možgani najbolj razvijajo v obdobju otroštva. Razvoj pa vedno gre v smer, ki jo podpiramo. Če se učimo, če se gibamo, s tem spodbujamo razvoj svojih možganov. Če sedimo in gledamo v ekrane, ga zaviramo.

Posledica tega je nefunkcionalni človek!

Kaj se dogaja v naših možganih ob uporabi elektronskih naprav?

Dražljaji, ki jih naši možgani doživljajo ob gledanju v ekran, nam dajejo ugodje (zviša se koncentracija dopamina) zaradi izjemno veliko dražljajev hkrati. Gre za sistem »vedno več« in zato je potreba po ekranu vedno večja, saj za otroka to predstavlja ugodje.
Naši možgani pa stremijo k ugodju.

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Otroci so prikrajšani za naraven način učenja skozi izkušnje in zgled. Zato imajo manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem. Več je kompulzivnega vedenja. Težave se pojavljajo v razvoju govora in jezika, saj se otrok ne more naučiti govora, če nima ustreznega zgleda živega človeka. Iz ekrana se govora dokazano ni mogoče naučiti!

Otrok lahko obvlada pametni telefon že zelo zgodaj, vendar to ne kaže na nikakršno inteligenco. Obvladovanje pametnega telefona ni zahtevna miselna operacija. Pomeni zgolj poznavanje korakov do želene vsebine. Nekaj klikov ne vključuje nikakršnega premisleka, razmišljanja, načrtovanja, vztrajanja. Zato se pred ekrani mišljenje in domišljija ne razvijata.

Za ustrezen razvoj domišljije in inteligence je pomembna prosta igra. Otrok med prosto igro sam razmišlja, načrtuje, preizkuša, počaka, vztraja in reši problem.

Zaradi izjemno velike količine dražljajev naenkrat se lahko razvijejo tudi različne duševne motnje. Danes že govorimo o tako imenovanem »digitalnem avtizmu« oziroma »screenizmu«, ki opisuje posledice pretirane uporabe naprav predvsem v zgodnjem otroštvu.

Katere so najizrazitejše posledice pretirane uporabe elektronskih naprav:

  • neustrezno prepoznavanje in izražanje čustev, hude čustvene stiske,
  • neustrezno vedenje, agresivno vedenje do sebe in do drugih,
  • težave v razvoju govora in jezika,
  • odsotnost komunikacije,
  • pridobljene oblike duševnih motenj,
  • čustveno vedenjske motnje,
  • učne težave,
  • glavoboli, migrene,
  • težave z vidom,
  • težave s hrbtenico, kolki, ožiljem, krvnim tlakom, diabetes,
  • nefunkcionalni človek.
Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja. Če ima otrok ustrezno spodbudo in okolje, se bodo razvili ustrezno, sicer pač ne. Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se žal otroški možgani ne razvijajo ustrezno, ampak se “polenijo”. Med uporabo telefona ali računalnika se možgani razvijajo počasneje kot pri drugih dejavnostih, kjer sodeluje več telesnih funkcij hkrati.

Predstavljajte si preprosto razliko pisanja s svinčnikom na list papirja ali tipkanja na tipkovnico. Pri pisanju na roko so možgani veliko bolj aktivni kot pri tipkanju na tipkovnico. Enako je pri pomnjenju (spominu). Danes večino stvari namesto možganov pomni pametni telefon. Koliko telefonskih številk še znate na pamet?

Katera dejstva nam preprosto dokazujejo, da je zares pomembno predvsem pri mlajših otrocih preprečiti uporabo elektronskih naprav?

  • Včasih smo znali informacije poiskati na zemljevidu, danes potrebujemo samo nekaj klikov.
  • Uporabljati smo znali kompas, danes samo nekaj klikov.
  • Se še spomnite telefona na »vrtiljak«? Je bilo potrebnih kar nekaj spretnosti za njegovo uporabo, danes le en klik.
  • Kako smo iskali informacije? V knjižnici, knjigah, enciklopedijah, s pogovorom, z vprašanji. Danes le nekaj klikov in »copy paste«. Če danes potrebujete informacije, imate dve možnosti. Prva je ta, da »googlate« in najdete veliko informacij, med katerimi morate najprej izločiti neresnične (takih je namreč na spletu zelo veliko). Druga možnost pa je ta, da greste v knjižnico ali kupite knjigo strokovnjaka in boste zagotovo dobili prave informacije.
  • Ročna dela so včasih zahtevala več fizičnega napora: sesanje, pometanje, pospravljanje in veliko drugih hišnih opravil danes namesto nas opravljajo pametne naprave. Seveda nam to prihrani dragocen čas, vendar je otroke treba naučiti vseh teh veščin.
  • Uporaba »navadnih« pripomočkov za risanje, šiljenje, merjenje, računanje, učenje, kuhanje, branje časopisa in fizičnih knjig ali nekaj klikov? Vsekakor je treba čim več veščin in spretnosti uriti »po starem«.

Na primer: Pisanje na roko vključuje izjemno veliko funkcij, ki morajo usklajeno delovati, medtem ko tipkanje na tipkovnico le nekaj. Šiljenje s klasičnim šilčkom zahteva spretnosti obeh rok (usklajeno delovanje), za šiljenje z elektronskim šilčkom ne potrebujemo nikakršnih spretnosti.

Učenje pisanja: 👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Iz vsega naštetega je jasno, da uporaba elektronskih naprav zavira razvoj možganov, saj ne ponuja nobenih možnosti za razvoj osnovnih veščin in znanj, ki so nujno potrebne zato, da v odrasli dobi lahko ustrezno uporabljamo vse elektronske naprave, ki bodo delovale v našo korist, če bomo pred tem razvili inteligenco in ustrezno bralno pismenost.

Učenje branja:👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Kdo danes bere pravljice?

Verjetno vsi veste, da je izjemno pomembno, da otroku v predšolskem obdobju vsak večer pred spanjem preberete pravljico, poveste zgodbo. Žal je veliko ljudi to opravilo zamenjalo z gledanjem risank in podobnih vsebin. Ob poslušanju pravljic, ki jih berejo starši, otrok razvija abstraktno mišljenje – domišljijo, govor in jezik, bralno pismenost. Ob gledanju v ekran pač ne.

Logopedske pravljice za razvoj govora in jezika: 👉 KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Kako lahko preprečimo težave?

Preprosto, otrok do tretjega leta naj ne uporablja elektronskih naprav, kasneje pa ga z zgledom naučimo ustrezne uporabe.

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav?

Otrok naj elektronske naprave uporablja samo za gledanje oziroma spremljanje vsebin, ki so primerne glede na njegovo starost. Vsebine naj bodo poučne ter s čim manj popačenimi glasovi in v ustreznem jeziku (prednost naj imajo vsebine v maternem jeziku).

Vsaj toliko časa, kot uporablja elektronske naprave, naj otrok preživi zunaj, na zraku (v družbi vrstnikov na igrišču ali v naravi). Prav toliko časa naj tudi aktivno sodeluje v pogovoru in interakciji z odraslimi. Za predšolsko obdobje je značilno, da se vse veščine in spretnosti – tako dobre kot slabe – razvijajo hitreje.

Velikokrat slišim, da se je kakšen otrok naučil angleškega jezika iz elektronskih naprav (risanke). To je dokazano nemogoče, če otrok pred tem nima zelo dobro usvojenega maternega jezika in popolnoma razvitega govora in jezika.

Kako smotrno uporabiti prosti čas?

Najboljše razmerje v dnevu je, da prosti čas razdelimo na tri dele. To je čas, ko smo prosti, ko nimamo nikakršnih obveznosti. Torej eno tretjino namenimo pogovarjanju in branju, drugo tretjino namenimo gibanju zunaj, na prostem, na igrišču in nato lahko še eno tretjino namenimo elektronskim napravam.

Ob tem je pomembno vedeti, da tretjino z elektronskimi napravami lahko zamenjamo za karkoli drugega, obratno pa pač ne.

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Pri današnjih otrocih, ki vstopajo v šolo, se že kažejo posledice pretirane uporabe zaslonov, predvsem na področju govora in jezika ter usmerjanja in zadrževanja pozornosti in tudi slabših intelektualnih spretnosti. 

Praviloma otrok razvije ustrezen govor in jezik v predšolskem obdobju, če ima na voljo dovolj ustreznih spodbud poslušanja govora odraslih, pogovarjanja in pripovedovanja ter branja pravljic in zgodb. Brez zaslonov. Saj za ustrezen razvoj omenjenih veščin otrok dokazano potrebuje živega človeka, ki se z otrokom pogovarja … »Kot je to bilo včasih pred obdobjem zaslonov.« Iz elektronskih narav se otrok dokazano ne more naučiti govora in jezika.

Enako je z usmerjanjem in zadrževanjem pozornosti, saj otrok na zaslonu ves čas dobiva »neke« impulze, ki mu povzročajo udobje, saj zavzamejo vsa njegova čutila. In možgani si to zapomnijo. Zato otrok veliko raje gleda risanke na zaslonu, kot posluša nekoga, ki mu pripoveduje oziroma bere zgodbe.

Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se predvsem govor in jezik razvijata neustrezno. Ustrezno razvit jezik in govor pomenita, da otrok do petega leta starosti razume jezik, ki ga govorijo drugi, hkrati pa je njegov govor popolnoma razumljiv za druge. Spodbudno okolje je med drugim pomembno tudi zato, ker pozitivno vpliva predvsem na ustrezen razvoj otrokovih možganov. Kot sem že omenila, se zaradi tako imenovane plastičnosti možganov ob učenju novih veščin in znanj vzpostavljajo nove možganske povezave, s tem pa lahko tudi novi nevroni.

V otroštvu ti procesi potekajo mnogo hitreje kot v odrasli dobi, zato je učenje v zgodnjih letih precej preprostejše kot kasneje.

Prav tako pa lahko zgodnja nedejavnost otrokovih možganov vodi v stanje poslabšanja oziroma omejenih zmožnosti hitreje kot v odrasli dobi. V razvoju možganov namreč obstajajo obdobja za optimalen razvoj posameznih področij; kadar se določeno obdobje zamudi, navadno to prinese nove izzive, na primer na področju gibanja, govora, branja itd.

Za ustrezen razvoj človekovega govora je ključno obdobje do četrtega leta starosti. V tem času se otrok nauči govora zelo hitro in učinkovito, če seveda živi v spodbudnem okolju. Kadar se to obdobje zamudi, se otrok veliko težje nauči ustreznega govora ter jezikovnih veščin in spretnosti.

Raziskave so pokazale, da otrok pri dveh letih pozna do tristo več besed, če se starši oziroma skrbniki z njim vsakodnevno pogovarjajo, mu pripovedujejo in berejo zgodbe.

Otrokova sposobnost učenja se v spodbudnem okolju poveča tudi za 25 odstotkov, kar je odlična motivacija za aktivno komunikacijo z njim že od njegovih prvih dni naprej.

Vse o ustrezni vzgoji lahko slišite na predavanju: 👉 predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare

„Otrok je zelo pameten, ker zna uporabljati pametni telefon. To nima nobene zveze s pametjo. Če bi otrok zares bil pameten, bi vedel, da ni pametno uporabljati pametnega telefona.“

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

vzgojni model za sodobni čas

Če vas vprašam, kakšen je vaš vzgojni model, boste najbrž v večini težko natančno določili. 

Zakaj?

Ker nič ni samo črno in belo.

Življenje je sestavljeno iz mnogo barv, zato je v resnici nemogoče vzgajati samo na en način. Prav je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh in iz vsega znanja, ki nam je dano, poberemo tisto, kar nam je najbližje, v kar verjamejo in kar smo.

Saj je edini pravi in uspešen način vzgoje ZGLED! To pomeni, da v resnici ob opazovanju in izbiri vzgojnega modela opisujemo sebe!

Ne glede na teorijo je v praksi pri vzgoji treba izhajati iz osnovnih otrokovih potreb.

Kateri so najpomembnejši elementi uspešne vzgoje?

1. Na prvem mestu je VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in zgled odraslih ljudi. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za usvajanje novih veščin in znanj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene:

    • Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač, torej zdrava prehrana).
    • Ustrezna vsakodnevna higiena zjutraj in zvečer (otrok se umije, ustrezno obleče in obvezno umije zobe). Velikokrat opažam, da otroci prihajajo v vrtec ali šolo neurejeni. Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker je prvi pogoj za uspešno funkcioniranje v družbi dobro počutje. To pa je pogojeno z osebno higieno in urejenostjo. Kako se počutite, če ste tri dni v isti pižami, ponoči in podnevi? Kakšna je takrat raven vaše energije? Upam si trditi, da nizka in enako je pri otroku.
    • Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru).
    • Gibanje na svežem zraku vsak dan. Otrokov razvoj je v največji meri odvisen od ravnanj staršev.

2. Naslednji zelo pomemben element spodbudnega predšolskega okolja je SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah. Otroku dovolimo, da sam preizkuša in se uči na podlagi poskusov in napak. Vmes posežemo le, kadar je otrok v nevarnosti.

PRIMER: Otrok na igrišču poskuša samostojno splezati po treh stopnicah na tobogan. Starši takoj posežejo vmes, ga primejo za roko in mu pomagajo. S tem otrok dobi informacijo, da ne zmore sam.

3. Tretji element spodbudnega predšolskega okolja je GOVOR, POGOVOR IN POSLUŠANJE, torej vsakodnevno pogovarjanje o različnih pojavih in dogodkih.

4. Četrti, prav tako izjemno pomemben element je VSAKODNEVNO BRANJE PRAVLJIC. Pred spanjem otroku preberemo, ali povemo pravljico oziroma zgodbo.

5. Tudi SPONTANA IGRA, torej dolgčas je izjemno pomemben za uspešen razvoj predšolskih veščin in spretnosti. Pustite otroku, da se sam znajde, zaposli in zaigra. Takrat otrok razvija domišljijo in mišljenje.

6. DRUŽENJE S SOVRSTNIKI brez pretiranega nadzora staršev. Takrat se razvija ustrezna socializacija.

7. Kot vsi drugi elementi je izjemno pomembno tudi ZADOVOLJSTVO, torej delo. Kdaj smo zadovoljni? Takrat, ko se »prešvicamo,« ko se delo dobro opravi, ko v neko stvar vložimo svoj lastni trud. Zato je treba otroku omogočiti, da lahko občuti zadovoljstvo. Če vse naredimo namesto njega, ga dejansko prikrajšamo za občutek zadovoljstva, ki pri otroku spodbuja motivacijo za učenje in odkrivanje novega.

8. V današnjem času je najpomembnejši element spodbudnega predšolskega okolja USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV. Več o tem v članku 👉 Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

9. Tudi UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, torej učenje socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezno izražanje čustev in ustrezne strategije spopadanja z njimi, če ima ustrezen zgled.

10. In seveda ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok. In potem nam o teh elementih sploh ni treba razmišljati, ker jih dejansko živimo v vsakdanjem življenju.

»S strogostjo in prisiljevanjem ustvarimo hlapce. Zato menim, da z nasiljem nikoli ne moremo doseči tega, kar lahko z razumom, radostjo in veščino.« (Montaigne)

Vzgojni model za sodobni čas

Vzgojni model za sodobni čas

Vzgojnih modelov je v resnici toliko, kot je staršev. Vsem pa je skupen samo eden, to je zgled.

Otrok pride na svet kot popolnoma nepopisan list. Skozi odraščanje na ta list »zapisuje« predvsem svoja opažanja znotraj družine. In ta ga izoblikujejo v človeka.

Torej je najboljši vzgojni model DELO NA SEBI IN ZGLED! V vsakem primeru bodo vaši otroci vaš odsev, pomanjšana oblika svojih staršev. Zato bodite veseli in zadovoljni!

Pomembno je, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo prispevali k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na vse okoliščine.

Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: 👉 Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare ali slišite na predavanju:👉 predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

Grafomotorične vaje za predšolske otroke 

Grafomotorične veščine so ključne za razvoj otrokove sposobnosti pisanja. Te veščine vključujejo fino motoriko, koordinacijo rok in oči kot tudi nadzor nad gibanjem rok in prstov. V predšolskem obdobju, ko otroci še ne pišejo črk in besed, je pomembno, da se skozi igro in strukturirane aktivnosti naučijo nadzorovati gibanje rok in prstov ter razvijejo potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja.

Spodaj so opisane različne vrste grafomotoričnih vaj in aktivnosti, ki so primerne za predšolske otroke:

  1. VAJE ZA FINO MOTORIKO

Dobre finomotorične veščine in spretnosti so temelj za razvoj grafomotoričnih veščin. Te vaje krepijo mišice rok in prstov ter izboljšujejo natančnost in koordinacijo.

  • Uporaba pincete: Otroci pobirajo majhne predmete (kot so fižol ali barvni gumbi) s pinceto ali pincetnim prijemom.
  • Gnetenje plastelina: Oblikovanje in gnetenje plastelina ali glinene mase pomaga krepiti mišice rok.
  • Igranje z drobnimi predmeti: Vtikanje biserov na vrvice, sestavljanje kock, izdelovanje različnih oblik iz semen.
  1. VAJE ZA KOORDINACIJO ROKA-OKO

Te vaje pomagajo otrokom razviti sposobnost koordiniranja gibanja rok s tem, kar vidijo.

  • Samostojno risanje: Risanje z različnimi pisali (krede, flomastri, čopiči, barvice) po različnih podlagah. Spodbujanje otrok, da rišejo proste oblike, kot so krogi, spirale ali krivulje.
  • Slikanje z vodo: Uporaba čopiča in vode za risanje na tabli ali betonu, kar je zabaven način za izboljšanje nadzora roke.
  • Risanje po črtah: Sledenje linijam, vzorcem ali oblikam s prstom, s pisalom in z očmi. Otroci sledijo potezam na papirju, kot so valovite črte, cik-cak črte ali labirinti.
  • Sledenje labirintu: Otrok sledi črti skozi labirint, kar pomaga razvijati koordinacijo rok in oči ter potrpežljivost.
grafomotorične vaje za koordinacijo roka oko

Grafomotorične vaje za predšolske otroke

  1. VAJE ZA KREPITEV MOČI PRSTOV

Te vaje pomagajo krepiti prste in izboljšati nadzor nad njimi, kar je pomembno za pravilno držanje pisala.

  • Stiskanje žoge: Stiskanje mehkih žogic za vadbo moči prstov.
  • Uporaba ščipalk: Otroci pripenjajo in odstranjujejo ščipalke iz kartona ali trakov (obešanje perila).
  • Gnetenje gumijastih trakov: Prepletanje in raztegovanje gumijastih trakov med prsti.
  • Oblikovanje črk iz gline: Otrok oblikuje črke ali številke iz mehke gline, kar krepi mišice in izboljšuje fino motoriko.
  • Risanje s prsti: Risanje s prsti spodbuja senzorično zavedanje in nadzor nad prsti.
grafomotorične vaje za krepitev rok

Grafomotorične vaje za krepitev rok

  1. GRAFOMOTORIČNE VAJE 

Risanje različnih oblik in vzorcev pomaga otrokom razviti nadzor nad svinčnikom in občutek za prostor.

  • Risanje osnovnih oblik: Krogi, trikotniki, kvadrati in drugi geometrijski liki.
  • Povezovanje pik: Risanje črt, ki povezujejo številke ali točke za ustvarjanje slike.
  • Sledenje vzorcem: Otroci sledijo in kopirajo preproste vzorce, kot so valovite črte, spirale in cik-cak črte.
  1. DEJAVNOSTI ZA RAZVOJ SENZORIČNIH VEŠČIN

Razvoj senzoričnih veščin je pomemben za izboljšanje grafomotoričnih veščin, saj otrokom pomaga razumeti, kako njihovo telo deluje v prostoru.

  • Senzorične škatle: Igranje s predmeti v škatlah, napolnjenih s peskom, rižem ali kroglicami.
  • Masažne kroglice: Valjanje kroglic po dlaneh ali med prsti.
  • Iskanje predmetov z zaprtimi očmi: Iskanje in prepoznavanje majhnih predmetov v škatli brez gledanja.

UPORABA RAZLIČNIH MATERIALOV IN PRIPOMOČKOV

Raznolikost materialov in načinov spodbuja motivacijo otrok in omogoča boljše razvijanje grafomotoričnih veščin:

  • Pisanje v pesku, mivki ali moki (pisanje s prstom v pesku, moki ali sladkorju).
  • Risanje in barvanje z različnimi vrstami pisal.
  • Uporaba šablon za risanje oblik in vzorcev.

Zabavne igre in dejavnosti lahko motivirajo otroke za vadbo grafomotoričnih veščin:

  • Igre s kartami in sestavljanke: Igre, ki zahtevajo natančnost pri manipulaciji z majhnimi deli.
  • Pisanje pisem ali risanje slik: Spodbujanje otrok, da pišejo pisma, ali rišejo slike za družino in prijatelje.
  • Piši – briši table.
  • Igra s črkami iz magnetov: Uporaba magnetnih črk za sestavljanje besed na magnetni tabli ali hladilniku.

👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Grafomotorične vaje so ključnega pomena za predšolske otroke, saj jim pomagajo razviti potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja. S kombinacijo iger, strukturiranih aktivnosti in različnih materialov lahko otroci na zabaven in spodbuden način izboljšujejo svoje fine motorične spretnosti, koordinacijo rok in oči ter občutek za prostor. Pomembno je, da se te aktivnosti izvajajo redno in v sproščenem okolju, kjer se otroci lahko učijo skozi igro in raziskovanje.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja. Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Kako poteka učenje branja?

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje. Vsaka faza razvoja se nadgrajuje na prejšnji, kar otrokom omogoča, da postopoma prehajajo od osnovnih zvočnih in vizualnih prepoznavanj do kompleksnega razumevanja in analize besedil. 

  1. Predbralna faza (do 5 let)

V tej fazi otroci še ne berejo, vendar razvijajo osnovne veščine in spretnosti, ki so osnovni pogoj za branje: govor, pogovor, poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje.

V tem obdobju se otroci naučijo razlikovati med različnimi zvoki v govorjenem jeziku. Začnejo prepoznavati besede v govorjenem jeziku in jih povezujejo s pomenom. Uporabljajo pesmi in igre za spoznavanje zvočnih vzorcev. Poslušajo in obnavljajo zgodbe, kar spodbuja razumevanje in izražanje.

V tem obdobju lahko največ naredimo, če z otrokom redno beremo zgodbe, pravljice, poslušamo pesmi, iščemo rime, igramo igre, ki vključujejo iskanje besed in njihovo razumevanje …

Logopedske pravljice za spodbujanje razvoja govora in jezika: 👉 KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

  1. Začetna faza branja (5-7 let)

V tej fazi otroci začnejo prepoznavati in uporabljati osnovne bralne veščine, kot je dekodiranje in razumevanje preprostih besedil. Začnejo prepoznavati in povezovati črke z zvoki ter sestavljati te zvoke v besede. Naučijo se prepoznavati besede. Razumejo preproste zgodbe in lahko odgovorijo na osnovna vprašanja o prebranem. Prepoznavajo povezavo med govorjenimi in pisanimi besedami.

V tem obdobju otroke sistematično učimo TEHNIKE BRANJA (delitve besed na manjše enote – zloge in glasove, spajanje manjših enot – glasov in zlogov v besede, vezavo glasov in zlogov v besede). Igramo igre, ki vključujejo prepoznavanje in povezovanje črk in zvokov.

Učinkovita metoda učenja branja: 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

učenje branja kako brati

Učenje branja – učinkovite metode za spodbujanje bralnih veščin

  1. Razvijajoča se faza branja (7-9 let)

Otroci v tej fazi pridobijo večjo tekočnost pri branju in začnejo uporabljati strategije za razumevanje besedil. Postajajo bolj tekoči in samozavestni pri branju daljših in bolj zapletenih besedil.

Povečujejo svoj besedni zaklad in prepoznavajo več besed na prvi pogled. Začnejo uporabljati strategije, kot so napovedovanje, pojasnjevanje in povzemanje. Postajajo bolj samostojni bralci, ki uživajo v raziskovanju različnih žanrov in tem.

V tem obdobju spodbujamo razprave o prebranem, zastavljanje vprašanj. Uvajanje otroka v različne vrste knjig in žanrov. Spodbujanje uporabe konteksta in napovedovanje za izboljšanje razumevanja.

👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

  1. Tekoča faza branja (9-12 let)

V tej fazi otroci postanejo bolj tekoči bralci, ki lahko samostojno obvladujejo kompleksna besedila in jih razumejo. Berejo tekoče in samozavestno, s pravilno intonacijo in hitrostjo. Razumejo glavne ideje, podrobnosti in zaplete v besedilu.

Začnejo analizirati besedila, prepoznavati avtorjeve namene in kritično presojati vsebino. Uporabljajo napredne strategije za razumevanje, kot so primerjanje, sklepanja in povezovanje informacij.

V tem obdobju spodbujamo razprave o temah, značajih in sporočilih besedila. Postavljamo vprašanja, ki spodbujajo kritično razmišljanje in analizo. 

  1. Faza branja s polno pismenostjo (12 let in več)

V tej fazi postanejo bralci zelo samostojni, sposobni kritično ocenjevati in globoko razumeti širok spekter besedil.

Ključne značilnosti:

  • Napredno razumevanje: Sposobnost globokega razumevanja in interpretacije kompleksnih besedil.
  • Kritično in analitično branje: Sposobnost kritičnega vrednotenja vsebine, prepoznavanja avtorjevih tehnik in namenov.
  • Branje za različne namene: Branje za zabavo, informiranje, učenje ali raziskovanje.
  • Integracija znanja: Uporaba znanja iz prebranega za oblikovanje novih idej in razumevanja.

Podporne dejavnosti:

  • Diskusije o knjigah: Spodbujanje razprav in debat o prebranih besedilih.
  • Pisanje kritičnih ocen: Vaje v pisanju povzetkov in kritik prebranih besedil.
  • Razširjanje besednega zaklada in literarne analize: Uvajanje naprednih literarnih konceptov in analiz.
Učenje branja

Učenje branja

Da bo otrok ustrezno napredoval skozi vse faze bralne pismenosti, je treba na določenih korakih ustrezno podpreti in zelo dobro izuriti določene veščine, predvsem poznavanje črk, vezava črk, branje zlogov in vezava zlogov v besede. 

Učenje branja vedno poteka po korakih od poznavanja črk do vezave črk in zlogov v besede. Ko otrok pozna vse črke, se začne učiti vezave posameznih črk v zlog in zlogov v besede. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se vežejo črke v celoto. Začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika. Izbiramo glasove, ki jih lahko vlečemo (aaaa-mmmm, mmmm-uuuu). Vezavo urimo dovolj časa, da jo otrok usvoji. Za učenje vlečenja glasov uporabimo predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak). Pomagamo si s prstom, svinčnikom, ki sledi glasu.

Preberite tudi: 👉 Učenje učenja – kako se učimo?

Kaj je branje po zlogih?

Učenje branja po zlogih je pomembna metoda, še posebej pri otrocih in začetnikih, saj pomaga razgraditi kompleksnost besed v manjše, bolj obvladljive enote. To omogoča boljše razumevanje fonetične strukture jezika in olajša prehod na tekoče branje. 

Branje po zlogih pomeni razdelitev besed na manjše enote, imenovane zlogi, in nato sestavljanje teh zlogov v besede. Zlog je enota govora, ki običajno vsebuje en samoglasnik ali kombinacijo samoglasnika in soglasnikov.

Naš cilj je, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

Na začetku beremo posamezne zloge, nato iz zlogov sestavljamo različne, neznane besede. Najprej dvozložne in nato tri in večzložne besede. S tem pripomoremo k pravilnemu branju besed od začetka do konca besede, brez ugibanja. Nato preidemo na branje kratkih povedi. Včasih nekateri otroci berejo s pomočjo ugibanja, vidijo dve črki in poskušajo uganiti, kaj piše (ma-mama, pa tudi če piše Maribor). Zato je zelo pomembno, da koraka z zlogi ne preskočimo in ga dobro izurimo.

Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezni element bralne tehnike je treba dobro usvojiti:

  • vezavo dvozložnih neznanih besed,
  • vezavo večzložnih neznanih besed,
  • vezano branje neznanih kratkih besed,
  • vezavo dvozložnih znanih besed,
  • vezava večzložnih znanih besed,
  • vezano branje znanih kratkih besed,
  • vezano branje daljših besed,
  • vezano branje kratkih povedi,
  • vezano branje daljših povedi,
  • vezano branje kratkih besedil.

Vaje:

  • Zlogovanje besed: ploskamo, skačemo.
  • Iščemo besede na določen GLAS. (Otrok pove besedo na določen glas.)
  • Iščemo besede na določen ZLOG. (Otrok pove besedo na določen zlog.)
  • Določimo glasove v besedi. (Glasove določamo glede na njihov položaj v besedi: prvi, drugi, tretji, predzadnji, zadnji. Ne določamo srednjega glasu, ker to ni točno določen glas.)
  • Določimo zloge v besedi. (prvi zlog, zadnji zlog)
  • Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).
branje po zlogih

Razumevanje prebranega

Vaje za razumevanje prebranega: 👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Razvoj bralnih veščin je proces, ki se začne z osnovnim prepoznavanjem zvokov in črk in se nadaljuje do kompleksnega razumevanja in kritične analize besedil. Vsaka faza prinaša nove izzive in priložnosti za učenje, pri čemer je ključnega pomena podpora učiteljev, staršev in izobraževalnih virov. Prilagajanje učnih strategij posameznim fazam in potrebam vsakega otroka zagotavlja uspešen prehod skozi vse faze bralnega razvoja.

👉 Brezplačna e-knjiga BRALNA PISMENOST – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.