kaj-so-specificne-ucne-tezave

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov.

Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …) in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

 

Vrste učnih težav

Učne težave delimo na splošne in specifične.

  1. SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA in/ali DUŠEVNE MOTNJE (NIŽJE INTELEKTUALNE SPRETNOSTI)
  2. SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRORAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)
    1. Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju.
    2. Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija).
    3. Hiperkinetična motnja (nepozoren tip) lahko povzroča učne težave zaradi težav na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti. (V osnovi pa spada na področje čustveno vedenjskih motenj.)

Opisane težave se praviloma pojavijo v obdobju otroštva in adolescence in so večinoma razvojne narave, nastanejo zaradi prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov. Največkrat je prisotna okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja.

Ob odkrivanju duševnih motenj se vedno osredotočamo na težave, ki posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju (skrb zase, socializacija, izobraževanje). Namen odkrivanja duševnih motenj je izboljšati in posameznika usposobiti za popolnoma samostojno življenje, čeprav pri nekaterih hudih težavah to žal ni mogoče.

Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).

Pojem splošne učne težave opredeljujejo tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju). Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in potrebujejo daljši čas pri usvajanju osnovnih veščin in znanj ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.

kako-diagnosticiramo-specificne-ucne-tezave

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov (duševne motnje) na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialne kompetentnosti ali čustvene pismenosti. 

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi. 

Najpogostejše specifične učne težave so: 

  • težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, procesiranja, analiziranja) informacij. 

Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

  • težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilna pisava in organizacija besedil, uporaba pravilnega pravopisa in črkovanja.

Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

  • težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij in pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov.

  • težave na področju govora in jezika (govorno jezikovne motnje) 

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

  • težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončanje začetih nalog, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti. 

specificne-ucne-tezave

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju (2000) so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

  1. KRITERIJ – Otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).
  2. KRITERIJ – Težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.
  3. KRITERIJ – Otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, refleksija) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij). 
  4. KRITERIJ – Otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovno-prostorska organizacija informacij).
  5. KRITERIJ – Težave niso posledica okvar čutil, motnje v duševnem razvoju, čustveno in vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo težave? 

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki.

POMOČ UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

V kolikor s pomočjo ustreznega načina učenja in poučevanja posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje). 

Prvi korak 

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja. 

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL).  

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Potrebno je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …). 

Tretji korak so domače delo in vaje. Z otrokom in starši se pogovorimo in naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo. 

Četrti korak je namenjen odkrivanju težav in uvajanju dodatne pomoči. V kolikor prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka. Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba). 

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5 STOPENSJKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja. 

  1. stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK 
  2. stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE 
  3. stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP) 
  4. stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE 
  5. stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

kaj so učne težave

Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave), vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:

  • učenje po korakih, najprej na konkretnem nivoju, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
  • kratka in jasna navodila,
  • čim manj motečih dejavnikov,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov, 
  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,
  • urejen učni prostor,
  • opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
  • krajši odmori med delom,
  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo (košara za 1. pomoč),
  • ustrezna spodbuda učitelja,
  • slikovno gradivo,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah in ustrezna pomoč pri odpravljanju napak,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
  • podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),
  • veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.

 

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

  • Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov in strokovnih delavcev.
  • Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.
  • Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.
  • Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

 

bralne vaje za 1 razred

Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje.

Za uspešno bralno razumevanje je najprej treba izuriti tehniko branja in slediti korakom ustreznega učenja branja:

  1. Poznavanje črk.
  2. Vezava črk in zlogov.
  3. Vezano branje kratkih in dolgih besed.
  4. Vezano branje kratkih in dolgih povedi.
  5. Vezano branje kratkih besedil in razumevanje prebranih besedil.

Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Vaje za urjenje tehnike branja

VEZANO BRANJE POSAMEZNIH ČRK

vezno branje posameznih crk

VEZANO BRANJE ZLOGOV

vezano branje zlogov

VEZANO BRANJE BESED

vezano branje besed

VEZANO BRANJE POVEDI

vezano branje povedi

VEZANO BRANJE BESEDIL

vezano branje besedil

Ko ima otrok dobro usvojeno tehniko branja, pa lahko nadaljujemo z vajami bralnega razumevanja.

Vaje za urjenje bralnega razumevanja

vaje za urjenje bralnega razumevanja

Zgolj s pravilnim načinom učenja in vajami lahko otrok doseže ustrezno bralno pismenost, ki je pogoj za učenje in razvoj.

Kako z minimalno težavami (ali celo brez njih) vzgojiti mladega bralca? S pomočjo 10 stopenjskega modela bralne pismenosti, ki nam omogoča razumevanje procesa učenja branja in daje ustrezna navodila, na kakšen način otroka naučiti branja z razumevanjem.

Zakaj je ustrezna tehnika branja in razumevanja pomembna pri prvošolcih? Ker je ustrezna tehnika pranja POGOJ za tekoče branje in razumevanje prebranega. Če otrok ne bere tekoče, se ne more učiti razumevanja.

Zakaj je učbenik Kako pa ti bereš? Kako pa ti bereš? – Alenka Stare tako nepogrešljiv pripomoček pri učenju branja doma in v šoli? Ker vsebuje POPOLNOMA VSE, kar potrebujete, da se otrok nauči tekočega branja z razumevanjem in omogoča hitro in učinkovito odpravljanje težav na področju branja.

Dodatne vaje:

VELIKE TISKANE ČRKE Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

MALE TISKANE ČRKE Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Predstavitev pravilnega učenja branja: predavanje Učenje in poučevanje branja – Alenka Stare

 

Želim vam veliko uspehov in zabave ob učenju.
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
vzgoja otrok

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov.

Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in našega načina življenja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Kdaj se začne vzgajati otroka?  

Proces vzgoje se začne, še preden se otrok rodi! Ker je vzgoja proces prenosa naših vrednot in našega načina življenja na otroka, je zares pomembno, da smo popolnoma samostojni in odrasli, preden se odločimo za otroka.

Kako se lotiti vzgoje? 

Vzgoje se lotimo z delom na sebi, ker bomo le tako lahko predali naprej ustrezne vrednote in predvsem odnos do okolja, narave in vseh živih bitij. Zavedati se moramo, da je vzgoja predvsem nezavedni prenos naših dejanj, besed, misli in našega načina življenja na otroka.

V procesu vzgoje je treba posebno pozornost nameniti ustreznemu čustvenemu in socialnemu razvoju.

Sorodna vsebina: Vzgojni model za sodobni čas – Alenka Stare

Razvoj socialnih veščin in čustvene inteligence. 

Dobre socialne veščine in čustvena inteligenca omogočajo posameznikom, da se učinkovito povezujejo z drugimi, rešujejo konflikte in delujejo kot del skupine. Vse to se seveda med seboj prepleta.

Razvoj socialnih veščin je izjemno pomemben za uspešno funkcioniranje tako doma kot zunaj doma. Pomembno je, da otrok zna prepoznati lastna čustva. To pomeni zavedanje, kako se počuti v določenem trenutku in kako ta čustva vplivajo na njegove misli in vedenje. Pogovor in razmišljanje o lastnih izkušnjah in občutkih otroku pomaga pri boljšem razumevanju sebe in svojih reakcij.

Otroka je treba naučiti tudi, kako obvladovati in usmerjati svoja čustva na zdrav način. Predvsem učenje samonadzora – kako se ustaviti, preden »izbruhnemo« (jeza, bes), premisliti in izbrati ustreznejši odziv.

Razvoj čustvene inteligence vključuje tudi sočutje, kjer posameznik razume stisko drugih in aktivno išče načine, kako pomagati.

Sočutje pomeni, da se lahko postavimo v čevlje drugega in razumemo njegova čustva in občutke. Pomemben del sočutja je sposobnost poslušanja brez presojanja, z namenom razumevanja sogovornika.

razvoj čustvene inteligence

Čustvena inteligenca vključuje tudi sposobnost vzdrževanja zdravih in konstruktivnih odnosov. K temu pripomore razvijanje veščin učinkovite komunikacije, kot so asertivnost, jasno izražanje in reševanje konfliktov, razumevanje in spoštovanje drugih ter sodelovanje pri reševanju težav in doseganju skupnih ciljev.

Sposobnost sodelovanja z drugimi v obdobju otroštva lahko najbolje razvijamo skozi igranje družabnih iger in skupinskega dela. Pri skupinskih igrah urimo potrpljenje, pozornost, strpnost, spoštovanje in samozavest. Tudi skozi igre vlog se lahko dobro razvijajo vse omenjene veščine, ki so nujno potrebne za uspešno funkcioniranje v družbi.

Pomen igre in druženja z vrstniki v obdobju otroštva

Igra in druženje z vrstniki imata izjemno pomembno vlogo pri celostnem razvoju otroka. Skozi te interakcije otroci uživajo in se zabavajo ter razvijajo pomembne veščine, ki jih bodo uporabljali skozi vse življenje.

  1. Socialni razvoj

Skozi igro z vrstniki otroci razvijajo pomembne socialne veščine, kot so deljenje, sodelovanje, pogajanje in reševanje konfliktov. Naučijo se, kako komunicirati z drugimi, kako se vključiti v skupinsko igro in kako spoštovati pravila ter mnenja drugih.

Med igro se otroci učijo prepoznavati in razumeti čustva drugih, kar prispeva k razvoju empatije. Postanejo bolj občutljivi za potrebe in občutke svojih vrstnikov.

  1. Emocionalni razvoj

Igra z vrstniki otrokom omogoča varno izražanje lastnih čustev in učenje, kako se soočiti s frustracijami, razočaranjem in veseljem. Naučijo se tudi, kako obvladovati svoje potrebe in prilagoditi svoje odzive v različnih situacijah.

Uspešno sodelovanje v igri in druženju z vrstniki prispeva k razvoju otrokove samozavesti in samopodobe. Otroci skozi druženje z vrstniki pridobivajo tudi občutek lastne vrednosti.

  1. Kognitivni razvoj

Igra pogosto vključuje reševanje težav in iskanje rešitev, kar spodbuja kognitivni razvoj. Otroci se učijo logičnega razmišljanja, načrtovanja in odločanja. Skozi igro razvijajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Simbolična igra, kjer otroci prevzemajo različne vloge, jim pomaga razumeti svet okoli sebe in raziskovati različne perspektive.

  1. Gibalni razvoj

Igra, kot so tek, plezanje, lovljenje in skakanje, pomaga pri razvoju grobomotoričnih spretnosti. Natančnejše igre, kot sta sestavljanje kock ali risanje, pa razvijajo finomotorične spretnosti. Skozi igro otroci spoznavajo svoje telesne sposobnosti in omejitve, kar je pomembno za varno gibanje in koordinacijo.

  1. Moralni in etični razvoj

Igra pogosto vključuje določena pravila, ki jih morajo otroci spoštovati. Skozi to se naučijo pomena poštenosti, pravilnega vedenja in spoštovanja dogovorov. Sodelovanje v igri spodbuja občutek za pravičnost, saj se otroci učijo enakopravnega sodelovanja in upoštevanja drugih pri delitvi igrač in nalog.

Družabne igre in interakcije z vrstniki v otroštvu postavljajo temelje za vzpostavljanje in ohranjanje trajnih prijateljstev in drugih medosebnih odnosov v odraslosti. Otroci, ki se redno družijo z vrstniki, razvijejo boljšo socialno inteligenco, kar jim omogoča lažje prilagajanje v različnih družbenih situacijah. Postajajo bolj prilagodljivi in se lažje prilagajajo spremembam, saj se skozi igro srečujejo z različnimi situacijami in potrebami svojih vrstnikov. Skozi igro se otroci učijo sprejemati različne poglede in stališča, kar je ključnega pomena za razvoj strpnosti in razumevanja v družbenih interakcijah.

Pomen prostega časa in igre brez strukturiranih pravil

Prosta igra brez vnaprej določenih pravil spodbuja otroke k samostojnemu razmišljanju, vodenju in organizaciji aktivnosti. To jim pomaga razvijati občutek za odgovornost in samoiniciativnost. Otroci se učijo raziskovati svet okoli sebe, razvijajo svoje interese in se učijo skozi lastne izkušnje.

Igra in druženje z vrstniki sta torej izjemno pomembna za celosten razvoj otroka, saj prispevata k razvoju socialnih, emocionalnih, kognitivnih in gibalnih veščin, ki so temelj za uspešno in zadovoljno življenje.

igranje z otroci

Razvoj samostojnosti

Spodbujanje samostojnosti otrokom pomaga razvijati samozavest, odgovornost in sposobnost reševanja težav. Samostojni otroci so bolje pripravljeni na spopadanje z življenjskimi izzivi in so bolj motivirani za dosego svojih ciljev.

10 korakov za spodbujanje samostojnosti

  1. Postavljanje jasnih pričakovanj

Otrokom razložite, kaj pričakujete od njih. Na primer: če pričakujete, da bodo sami pospravili svoje igrače, jim to jasno povejte in jih naučite, kako to storiti. Za razvijanje samostojnosti sta pomembna red in rutina. Rutina pomaga otrokom razumeti, kaj se od njih pričakuje, in jim omogoča, da postopoma prevzemajo odgovornost za določene naloge, kot so priprava na spanje, urejanje šolskih potrebščin, domače naloge ali pomoč pri gospodinjskih opravilih.

  1. Dajanje ustreznih nalog glede na starost

Začnite z preprostimi nalogami, ki so primerne za otrokovo starost. Mlajši otroci lahko začnejo z nalogami, kot je pospravljanje igrač, starejši otroci pa lahko prevzamejo bolj zapletene naloge, kot je priprava preprostega obroka.

Ko otrok uspešno opravlja določeno nalogo, mu postopoma dodeljujte več odgovornosti. To lahko vključuje samostojno opravljanje domačih nalog, načrtovanje svojih dnevnih aktivnosti ali pomoč pri družinskih opravilih.

  1. Spodbujanje odločanja

Otrokom omogočite, da izbirajo med različnimi možnostmi. Na primer: dovolite jim, da izberejo, katero obleko bodo oblekli, katero knjigo bodo prebrali ali katero igro bodo igrali. S tem razvijajo občutek samonadzora in odgovornosti za svoje odločitve.

Starejše otroke vključite v nekatere družinske odločitve, kot je načrtovanje družinskih izletov ali odločanje o skupnih aktivnostih. To jim daje občutek, da njihovo mnenje šteje.

  1. Podpora pri reševanju težav

Ko se otrok spopade s težavo, ga spodbujajte, da najprej sam poskusi najti rešitev. Postavite mu vprašanja, ki ga bodo vodila k iskanju rešitve, kot na primer: Kaj misliš, da bi lahko naredil v tej situaciji? Kako bi rešil problem?. Pomembno je, da se otrok iz svojih napak uči ter na podlagi tega lažje išče rešitve pri prihodnjih problemih in se zaveda, da so napake del življenja.

  1. Samozavest

Pohvalite otroka za njegove dosežke, ko uspešno opravi nalogo ali se samostojno sooči z izzivom. Pohvala vpliva na otrokovo samozavest. Vsekakor pa s pohvalami ne smemo biti razsipni. Pohvalite takrat, ko se otrok zares potrudi.

Pomagajte otroku prepoznati njegova močna področja in uspehe. Na primer: če je otrok uspešen v reševanju matematičnih nalog, ga spodbudite, naj si postavi nove izzive na tem področju.

  1. Spodbudno domače okolje

Spodbudno okolje pomeni predvsem zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. To pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi naš otrok. Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem okolju, se bo večina pričakovanih veščin in spretnosti spontano razvila skozi vsakodnevne dejavnosti in prosto igro.

  1. Spodbujanje odgovornosti

Določite redne naloge, za katere je otrok odgovoren, na primer skrb za hišnega ljubljenčka, pospravljanje sobe ali pomoč pri pripravi mize. To mu pomaga razumeti pomen odgovornosti in samodiscipline.

Redno spremljajte otrokovo uspešnost pri izpolnjevanju njegovih odgovornosti in mu nudite konstruktivno povratno informacijo, ki mu pomaga napredovati.

  1. Zgled

Otroci se veliko učijo s posnemanjem. Če bodo imeli zgled odraslih, ki se znajo samostojno soočati z izzivi, bodo tudi sami lažje razvijali to veščino. Delite z otrokom svoje izkušnje o tem, kako ste se naučili biti samostojni in kako ste se spopadali z izzivi. To jih lahko navdihne in opogumi.

  1. Vztrajnost

Naučite otroka, da je pomembno vztrajati pri nalogah, tudi ko postanejo težke ali dolgočasne. To lahko vključuje dokončanje projekta, vztrajanje pri učenju nove veščine ali reševanje težave. Ko otrok uspešno dokonča težko nalogo, pohvalite njegov dosežek. To ga bo spodbudilo, da se tudi v prihodnje trudi in ne odneha, ko se sooči z izzivi.

  1. Podpora in spodbuda

Pomembno je, da otrok ve, da mu boste vedno na voljo za pomoč, če jo bo potreboval, vendar se poskušajte izogibati reševanju težav namesto njega. Namesto tega mu nudite podporo in spodbudo, da sam pride do rešitve.

Medtem ko spodbujate samostojnost, bodite pozorni, da ne pričakujete preveč. Vsak otrok se razvija s svojim tempom in pomembno je, da spoštujete njegov razvojni ritem.

Vaje za spodbujanje samostojnosti in učenje ustreznega vedenja: https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

razvoj samostojnosti otroka

Kaj zmore vaš otrok?

Smernice glede razvoja samostojnosti

2–3 leta: Otrok lahko pomaga pri pospravljanju in shranjevanju igrač v škatle. Z mehko krpo lahko briše prah z nizkih površin. Sam si poskuša obleči majico ali hlače. Sodeluje pri enostavnih dnevnih aktivnostih.

4–5 let:: Lahko prinese krožnike, pribor ali prtičke na mizo. S pomočjo zalivalke lahko zaliva rastline. Z malo pomoči lahko pospravi posteljo. Samostojno pospravi svoje igrače in zloži oblačila v nizko omaro.

6–7 let: Lahko obriše posodo ali jo zloži v pomivalni stroj. Lahko zloži svoja oblačila in jih pospravi v omaro. Pomaga pri preprostih kuhinjskih in hišnih opravilih, odnese smeti do bližnjega smetnjaka. Samostojno naredi domačo nalogo in pripravi šolske potrebščine.

8–9 let: Otrok lahko pobriše prah, posesa, pomete. Lahko pripravi in pospravi mizo. Lahko skrbi za hišnega ljubljenčka. Popolnoma samostojno pospravi svoje stvari in pospravi sobo. Samostojno skrbi za osebno higieno in čistočo. Pospravi za sabo. Samostojno hodi v šolo.

10–12 let: Otrok lahko pomaga pri pranju, obešanju in zlaganju perila. Pomaga pri pripravi obrokov. Popolnoma samostojno poskrbi za svoje osebne stvari, zlaga oblačila in skrbi za osebno higieno.

13 let in več: Otrok lahko pripravi preproste obroke, postreže in pospravi. Lahko pomaga pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja. Lahko mu zaupate manjše nakupe ali skrb za žepnino.

Vse naloge seveda prilagodimo glede na sposobnosti in interese otroka ter ga spodbujamo s pohvalo za dobro opravljeno delo.

Ko otroku postopoma zaupamo naloge, ki so primerne njegovi starosti, mu omogočamo, da razvija občutek samostojnosti. S tem se uči, kako se soočati z izzivi in kako uspešno dokončati naloge brez stalnega nadzora odraslih.

Ko otrok uspešno opravi nalogo, dobi občutek zadovoljstva. To povečuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, mu pomaga razumeti, da je sposoben doseči zastavljene cilje.

Naloge in odgovornosti otroka učijo, kako organizirati čas in se soočati z obveznostmi. Te delovne navade so izjemno pomembne za kasnejši uspeh v šoli, na delovnem mestu in v življenju nasploh.

Ko otroku zaupamo naloge ali odločitve, mu s tem pokažemo, da verjamemo v njegove sposobnosti. To zaupanje spodbuja otroka, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Reševanje izzivov, ki se pojavijo pri vzgoji otroka

Reševanje izzivov, ki se lahko pojavijo pri vzgoji otroka, zahteva veliko potrpežljivosti, prilagodljivosti in doslednosti:

  1. Jasno določite pravila in pričakovanja, hkrati pa bodite dosledni pri njihovem uveljavljanju.
  2.  Aktivno poslušajte otroka, spodbujajte odprt pogovor in bodite pozorni na njegova čustva.
  3. Naučite otroka reševati težave mirno, s poudarkom na razumevanju in iskanju kompromisov.
  4. Postopno povečujte otrokovo odgovornost, kar mu bo pomagalo graditi samozavest.
  5. Ohranite in spodbujajte smisel za humor.

Sorodna vsebina: permisivna vzgoja

Trma in neustrezno vedenje

Trma je pogosta pri majhnih otrocih, ki se učijo izražati svojo neodvisnost in želje. Pojavlja se, ko otrok vztraja pri svojem, kljub navodilom ali zahtevam staršev. Ob pojavu trme je pomembno, da ostanete mirni, se ne odzovete impulzivno ali jezno. Otroku s svojim mirnim vedenjem pokažite, kako se soočiti s frustracijami.

Trma pogosto izvira iz preizkušanja meja. Bodite dosledni pri postavljanju meja in njihovem spoštovanju.

Otroci včasih ignorirajo pravila ali se vedejo neprimerno, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s pomanjkanjem pozornosti, želje po neodvisnosti ali preprosto raziskovanjem sveta. Otrok se mora naučiti, da imajo njegova dejanja posledice.

Poskrbite, da so posledice jasne, dosledne in primerne starosti. Vsekakor mora otrok občutiti posledice neprimernega vedenja (odvzem ljubih aktivnosti). Bodite pozorni na pozitivno vedenje in ga nagradite s pohvalo – sistem nagrajevanja. To lahko vključuje nalepke, točke ali majhne nagrade za ustrezno vedenje, kar otroka motivira, da sledi pravilom. Vsekakor pa to ne sme biti pogojevanje: »Če boš priden, boš dobil sladoled.« Otrok se iz nenehnega pogojevanja in nagrajevanja nauči, da bo za vsak trud nekaj dobil. In potem se trudil zgolj zaradi nagrade. V življenju pa ni vedno tako, včasih se lahko zelo potrudi, pa ni nagrade. Zato je treba izhajati iz zadovoljstva. Ko nekaj naredimo in se potrudimo, smo zadovoljni! To je edini pravilen in popolnoma naraven proces človeškega življenja, ki nam daje motivacijo za nadaljnje doseganje ciljev.

trmast otrok

Tekmovalnost med sorojenci

Rivalstvo med sorojenci je naravno, saj otroci tekmujejo za pozornost in naklonjenost staršev. Spodbujajte sodelovanje med sorojenci, tako da vključite otroke v dejavnosti, ki zahtevajo timsko delo, kjer lahko sodelujejo in se učijo medsebojnega spoštovanja. Poskrbite, da vsak otrok dobi svojo posebno pozornost, kar zmanjšuje potrebo po tekmovanju. Nikoli ne primerjajte otrok, osredotočite se na individualne dosežke vsakega otroka.

Nezmožnost obvladovanja čustev

Otroci se pogosto soočajo z izzivi pri izražanju in obvladovanju čustev, kar lahko vodi do izpadov jeze ali besa.

Pomagajte otroku prepoznati in poimenovati njegova čustva, na primer z vprašanji: Kako se počutiš?, Kaj te jezi?, Kako bi ti to naredil?. Otroci se učijo s posnemanjem. Če sami ustrezno obvladujete svoja čustva, bodo tudi oni bolje razumeli, kako naj ravnajo v podobnih situacijah. Naučite otroka tehnik obvladovanja čustev, kot so globoko dihanje – 3-krat vdihni in izdihni, gibalne vaje, štetje do deset ali uporaba najljubšega predmeta, ki jih pomiri.

Odlašanje pri nalogah

Nekateri otroci se težko osredotočijo na naloge ali opravila, pogosto odlašajo, ali se izogibajo odgovornosti. Razdelite naloge na manjše dele. Pomagajte otroku načrtovati čas (dnevni ali tedenski urnik, slikovno gradivo).

Odvisnost od tehnologije

V današnjem času so otroci vse bolj navezani na tehnologijo, kar lahko vpliva na njihove socialne interakcije, spanje in vedenje. Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih – Alenka Stare

Vsak otrok je edinstven in izzivi pri vzgoji se lahko razlikujejo. Pomembno je, da odrasli ostanemo potrpežljivi, prilagodljivi in pripravljeni na učenje skupaj z otrokom. Vzgoja temelji na razumevanju, komunikaciji in doslednosti, kar omogoča otroku, da raste v odgovorno in samozavestno osebo.

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: Vzgojno zahtevni otroci  ali slišite na predavanju: predavanje Priprava na vstop v šolo

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

V zadnjem času velikokrat slišimo, da otroci preveč uporabljajo elektronske naprave, predvsem v predšolskem obdobju.

Otroci do tretjega leta starosti naj ne bi uporabljali zaslonov. Kasneje jih seveda počasi učimo ustrezne uporabe le teh, saj je v današnjem času nemogoče funkcionirati brez ustreznega znanja uporabe pametnih telefonov, računalnikov. S tem ne mislim, da triletniku damo pametni telefon, ampak da morda skupaj z njim pogledamo kakšno risanko. Vsekakor uporaba pametnega telefona ni primerna za predšolskega otroka.

Če otrok v starosti enega leta v vozičku ali celo med hranjenjem gleda v ekran, bi to po mojem mnenju moralo biti kaznivo dejanje.

Raziskave zadnjih let kažejo na izjemno težke in nepopravljive posledice pretirane uporabe elektronskih naprav v obdobju otroštva. 

Znanstveniki so pri posameznikih, ki pretirano uporabljajo elektronske naprave odkrili funkcijske in strukturne spremembe na možganih. Pojavlja se manj sivine, kar pomeni manj sinaps med nevroni. Kar je logično, saj vemo, da se možgani najbolj razvijajo v obdobju otroštva. Razvoj pa vedno gre v smer, ki jo podpiramo. Če se učimo, če se gibamo, s tem spodbujamo razvoj svojih možganov. Če sedimo in gledamo v ekrane, ga zaviramo.

Posledica tega je nefunkcionalni človek!

 

Kaj se dogaja v naših možganih ob uporabi elektronskih naprav?

Dražljaji, ki jih naši možgani doživljajo ob gledanju v ekran, nam dajejo ugodje (zviša se koncentracija dopamina) zaradi izjemno veliko dražljajev hkrati. Gre za sistem »vedno več« in zato je potreba po ekranu vedno večja, saj za otroka to predstavlja ugodje.
Naši možgani pa stremijo k ugodju. 

 

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Otroci so prikrajšani za naraven način učenja skozi izkušnje in zgled. Zato imajo manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem. Več je kompulzivnega vedenja. Težave se pojavljajo v razvoju govora in jezika, saj se otrok ne more naučiti govora, če nima ustreznega zgleda živega človeka. Iz ekrana se govora dokazano ni mogoče naučiti! 

Otrok lahko obvlada pametni telefon že zelo zgodaj, vendar to ne kaže na nikakršno inteligenco. Obvladovanje pametnega telefona ni zahtevna miselna operacija. Pomeni zgolj poznavanje korakov do želene vsebine. Nekaj klikov ne vključuje nikakršnega premisleka, razmišljanja, načrtovanja, vztrajanja. Zato se pred ekrani mišljenje in domišljija ne razvijata.

Za ustrezen razvoj domišljije in inteligence je pomembna prosta igra. Otrok med prosto igro sam razmišlja, načrtuje, preizkuša, počaka, vztraja in reši problem.

Zaradi izjemno velike količine dražljajev naenkrat se lahko razvijejo tudi različne duševne motnje. Danes že govorimo o tako imenovanem »digitalnem avtizmu« oziroma »screenizmu«, ki opisuje posledice pretirane uporabe naprav predvsem v zgodnjem otroštvu.

Katere so najizrazitejše posledice pretirane uporabe elektronskih naprav:

  • neustrezno prepoznavanje in izražanje čustev, hude čustvene stiske,
  • neustrezno vedenje, agresivno vedenje do sebe in do drugih,
  • težave v razvoju govora in jezika,
  • odsotnost komunikacije,
  • pridobljene oblike duševnih motenj,
  • čustveno vedenjske motnje,
  • učne težave,
  • glavoboli, migrene,
  • težave z vidom,
  • težave s hrbtenico, kolki, ožiljem, krvnim tlakom, diabetes,
  • nefunkcionalni človek.

 

uporaba mobilnih naprav pri otrocih

 

Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja. Če ima otrok ustrezno spodbudo in okolje, se bodo razvili ustrezno, sicer pač ne. Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se žal otroški možgani ne razvijajo ustrezno, ampak se “polenijo”. Med uporabo telefona ali računalnika se možgani razvijajo počasneje kot pri drugih dejavnostih, kjer sodeluje več telesnih funkcij hkrati.

Predstavljajte si enostavno razliko pisanja s svinčnikom na list papirja ali tipkanja na tipkovnico. Pri pisanju na roko so možgani veliko bolj aktivni kot pri tipkanju na tipkovnico. Enako je pri pomnjenju (spominu). Danes večino stvari namesto možganov pomni pametni telefon. Koliko telefonskih številk še znate na pamet?

 

Katera dejstva nam enostavno dokazujejo, da je zares pomembno predvsem pri mlajših otrocih preprečiti uporabo elektronskih naprav?

  • Včasih smo znali informacije poiskati na zemljevidu, danes potrebujemo samo nekaj klikov.
  • Uporabljati smo znali kompas, danes samo nekaj klikov.
  • Se še spomnite telefona na »vrtiljak«? Je bilo potrebnih kar nekaj spretnosti za njegovo uporabo, danes le en klik.
  • Kako smo iskali informacije? V knjižnici, knjigah, enciklopedijah, s pogovorom, z vprašanji. Danes le nekaj klikov in »copy paste«. Če danes potrebujete informacije, imate dve možnosti. Prva je ta, da »googlate« in najdete veliko informacij, med katerimi morate najprej izločiti neresnične (takih je namreč na spletu zelo veliko). Druga možnost pa je ta, da greste v knjižnico ali kupite knjigo strokovnjaka in boste zagotovo dobili prave informacije.
  • Ročna dela so včasih zahtevala več fizičnega napora: sesanje, pometanje, pospravljanje in veliko drugih hišnih opravil danes namesto nas opravljajo pametne naprave. Seveda nam to prihrani dragocen čas, vendar je otroke treba naučiti vseh teh veščin.
  • Uporaba »navadnih« pripomočkov za risanje, šiljenje, merjenje, računanje, učenje, kuhanje, branje časopisa in fizičnih knjig ali nekaj klikov? Vsekakor je treba čim več veščin in spretnosti uriti »po starem«. 

 

Na primer: Pisanje na roko vključuje izjemno veliko funkcij, ki morajo usklajeno delovati, medtem ko tipkanje na tipkovnico le nekaj. Šiljenje s klasičnim šilčkom zahteva spretnosti obeh rok (usklajeno delovanje), za šiljenje z elektronskim šilčkom ne potrebujemo nikakršnih spretnosti.

Učenje pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Iz vsega naštetega je jasno, da uporaba elektronskih naprav zavira razvoj možganov, saj ne ponuja nobenih možnosti za razvoj osnovnih veščin in znanj, ki so nujno potrebne zato, da v odrasli dobi lahko ustrezno uporabljamo vse elektronske naprave, ki bodo delovale v našo korist, če bomo pred tem razvili inteligenco in ustrezno bralno pismenost.

Učenje branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Kdo danes bere pravljice?

Verjetno vsi veste, da je izjemno pomembno, da otroku v predšolskem obdobju vsak večer pred spanjem preberete pravljico, poveste zgodbo. Žal je veliko ljudi to opravilo zamenjalo z gledanjem risank in podobnih vsebin. Ob poslušanju pravljic, ki jih berejo starši, otrok razvija abstraktno mišljenje – domišljijo, govor in jezik, bralno pismenost. Ob gledanju v ekran pač ne.

Logopedske pravljice za razvoj govora in jezika: KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

 

   

 

 

Kako lahko preprečimo težave?

Preprosto, otrok do tretjega leta naj ne uporablja elektronskih naprav, kasneje pa ga z zgledom naučimo ustrezne uporabe.

 

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav?

Otrok naj elektronske naprave uporablja samo za gledanje oziroma spremljanje vsebin, ki so primerne glede na njegovo starost. Vsebine naj bodo poučne ter s čim manj popačenimi glasovi in v ustreznem jeziku (prednost naj imajo vsebine v maternem jeziku).

Vsaj toliko časa, kot uporablja elektronske naprave, naj otrok preživi zunaj, na zraku (v družbi vrstnikov na igrišču ali v naravi). Prav toliko časa naj tudi aktivno sodeluje v pogovoru in interakciji z odraslimi. Za predšolsko obdobje je značilno, da se vse veščine in spretnosti – tako dobre kot slabe – razvijajo hitreje.

Velikokrat slišim, da se je kakšen otrok naučil angleškega jezika iz elektronskih naprav (risanke). To je dokazano nemogoče, če otrok pred tem nima zelo dobro usvojenega maternega jezika in popolnoma razvitega govora in jezika.

 

Kako smotrno uporabiti prosti čas?

Najboljše razmerje v dnevu je, da prosti čas razdelimo na tri dele. To je čas, ko smo prosti, ko nimamo nikakršnih obveznosti. Torej eno tretjino namenimo pogovarjanju in branju, drugo tretjino namenimo gibanju zunaj, na prostem, na igrišču in nato lahko še eno tretjino namenimo elektronskim napravam.

Ob tem je pomembno vedeti, da tretjino z elektronskimi napravami lahko zamenjamo za karkoli drugega, obratno pa pač ne.

 

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Pri današnjih otrocih, ki vstopajo v šolo, se že kažejo posledice pretirane uporabe zaslonov, predvsem na področju govora in jezika ter usmerjanja in zadrževanja pozornosti in tudi slabših intelektualnih spretnosti. 

Praviloma otrok razvije ustrezen govor in jezik v predšolskem obdobju, če ima na voljo dovolj ustreznih spodbud poslušanja govora odraslih, pogovarjanja in pripovedovanja ter branja pravljic in zgodb. Brez zaslonov. Saj za ustrezen razvoj omenjenih veščin otrok dokazano potrebuje živega človeka, ki se z otrokom pogovarja … »Kot je to bilo včasih pred obdobjem zaslonov.« Iz elektronskih narav se otrok dokazano ne more naučiti govora in jezika.

Enako je z usmerjanjem in zadrževanjem pozornosti, saj otrok na zaslonu ves čas dobiva »neke« impulze, ki mu povzročajo udobje, saj zavzamejo vsa njegova čutila. In možgani si to zapomnijo. Zato otrok veliko raje gleda risanke na zaslonu, kot posluša nekoga, ki mu pripoveduje oziroma bere zgodbe.

Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se predvsem govor in jezik razvijata neustrezno. Ustrezno razvit jezik in govor pomenita, da otrok do petega leta starosti razume jezik, ki ga govorijo drugi, hkrati pa je njegov govor popolnoma razumljiv za druge. Spodbudno okolje je med drugim pomembno tudi zato, ker pozitivno vpliva predvsem na ustrezen razvoj otrokovih možganov. Kot sem že omenila, se zaradi tako imenovane plastičnosti možganov ob učenju novih veščin in znanj vzpostavljajo nove možganske povezave, s tem pa lahko tudi novi nevroni. 

V otroštvu ti procesi potekajo mnogo hitreje kot v odrasli dobi, zato je učenje v zgodnjih letih precej enostavnejše kot kasneje.

 

posledice pretirane uporabe zaslonov

 

Prav tako pa lahko zgodnja neaktivnost otrokovih možganov vodi v stanje poslabšanja oziroma omejenih zmožnosti hitreje kot v odrasli dobi. V razvoju možganov namreč obstajajo obdobja za optimalen razvoj posameznih področij; kadar se določeno obdobje zamudi, navadno to prinese nove izzive, na primer na področju gibanja, govora, branja itd.

Za ustrezen razvoj človekovega govora je ključno obdobje do četrtega leta starosti. V tem času se otrok nauči govora zelo hitro in učinkovito, če seveda živi v spodbudnem okolju. Kadar se to obdobje zamudi, se otrok veliko težje nauči ustreznega govora ter jezikovnih veščin in spretnosti.

Raziskave so pokazale, da otrok pri dveh letih pozna do tristo več besed, če se starši oziroma skrbniki z njim vsakodnevno pogovarjajo, mu pripovedujejo in berejo zgodbe.

Otrokova sposobnost učenja se v spodbudnem okolju poveča tudi za 25 odstotkov, kar je odlična motivacija za aktivno komunikacijo z njim že od njegovih prvih dni naprej.

 

Vse o ustrezni vzgoji lahko slišite na predavanju: predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare

 

„Otrok je zelo pameten, ker zna uporabljati pametni telefon. To nima nobene zveze s pametjo. Če bi otrok zares bil pameten, bi vedel, da ni pametno uporabljati pametnega telefona.“

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

vzgojni model za sodobni čas

Če vas vprašam, kakšen je vaš vzgojni model, boste najbrž v večini težko natančno določili. 

Zakaj? 

Ker nič ni samo črno in belo. 

Življenje je sestavljeno iz mnogo barv, zato je v resnici nemogoče vzgajati samo na en način. Prav je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh in iz vsega znanja, ki nam je dano, poberemo tisto, kar nam je najbližje, v kar verjamejo in kar smo.

Saj je edini pravi in uspešen način vzgoje ZGLED! To pomeni, da v resnici ob opazovanju in izbiri vzgojnega modela opisujemo sebe! 

Ne glede na teorijo je v praksi pri vzgoji potrebno izhajati iz osnovnih otrokovih potreb.

Kateri so najpomembnejši elementi uspešne vzgoje?

1. Na prvem mestu je VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in zgled odraslih ljudi. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za usvajanje novih veščin in znanj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: 

    • Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač, torej zdrava prehrana). 
    • Ustrezna vsakodnevna higiena zjutraj in zvečer (otrok se umije, ustrezno obleče in obvezno umije zobe). Velikokrat opažam, da otroci prihajajo v vrtec ali šolo neurejeni. Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker je prvi pogoj za uspešno funkcioniranje v družbi dobro počutje. To pa je pogojeno z osebno higieno in urejenostjo. Kako se počutite, če ste tri dni v isti pižami, ponoči in podnevi? Kakšna je takrat raven vaše energije? Upam si trditi, da nizka in enako je pri otroku.
    • Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). 
    • Gibanje na svežem zraku vsak dan. Otrokov razvoj je v največji meri odvisen od ravnanj staršev.

 

2. Naslednji zelo pomemben element spodbudnega predšolskega okolja je SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah. Otroku dovolimo, da sam preizkuša in se uči na podlagi poskusov in napak. Vmes posežemo le, kadar je otrok v nevarnosti.

 

PRIMER: Otrok na igrišču poskuša samostojno splezati po treh stopnicah na tobogan. Starši takoj posežejo vmes, ga primejo za roko in mu pomagajo. S tem otrok dobi informacijo, da ne zmore sam.

 

3. Tretji element spodbudnega predšolskega okolja je GOVOR, POGOVOR IN POSLUŠANJE, torej vsakodnevno pogovarjanje o različnih pojavih in dogodkih.

 

4. Četrti, prav tako izjemno pomemben element je VSAKODNEVNO BRANJE PRAVLJIC. Pred spanjem otroku preberemo ali povemo pravljico oziroma zgodbo.

 

5. Tudi SPONTANA IGRA, torej dolgčas je izjemno pomemben za uspešen razvoj predšolskih veščin in spretnosti. Pustite otroku, da se sam znajde, zaposli in zaigra. Takrat otrok razvija domišljijo in mišljenje.

 

6. DRUŽENJE S SOVRSTNIKI brez pretiranega nadzora staršev. Takrat se razvija ustrezna socializacija.

 

7. Kot vsi drugi elementi je izjemno pomembno tudi ZADOVOLJSTVO, torej delo. Kdaj smo zadovoljni? Takrat, ko se »prešvicamo,« ko se delo dobro opravi, ko v neko stvar vložimo svoj lasten trud. Zato je treba otroku omogočiti, da lahko občuti zadovoljstvo. Če vse naredimo namesto njega, ga dejansko prikrajšamo za občutek zadovoljstva, ki pri otroku spodbuja motivacijo za učenje in odkrivanje novega.

 

8. V današnjem času je najpomembnejši element spodbudnega predšolskega okolja USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV. Več o tem v članku – Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

 

9. Tudi UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, torej učenje socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezno izražanje čustev in ustrezne strategije spopadanja z njimi, če ima ustrezen zgled.

 

10. In seveda ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok. In potem nam o teh elementih sploh ni treba razmišljati, ker jih dejansko živimo v vsakdanjem življenju.

 

»S strogostjo in prisiljevanjem ustvarimo hlapce. Zato menim, da z nasiljem nikoli ne moremo doseči tega, kar lahko z razumom, radostjo in veščino.« (Montaigne)

 

Vzgojnih modelov je v resnici toliko, kot je staršev. Vsem pa je skupen samo eden, to je zgled. 

Otrok pride na svet kot popolnoma nepopisan list. Skozi odraščanje na ta list »zapisuje« predvsem svoja opažanja znotraj družine. In ta ga izoblikujejo v človeka.

Torej je najboljši vzgojni model DELO NA SEBI IN ZGLED! V vsakem primeru bodo vaši otroci vaš odsev, pomanjšana oblika svojih staršev. Zato bodite veseli in zadovoljni!

Pomembno je, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na vse okoliščine. 

Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.

 

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare ali slišite na predavanju: predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

Grafomotorične vaje za predšolske otroke 

Grafomotorične veščine so ključne za razvoj otrokove sposobnosti pisanja. Te veščine vključujejo fino motoriko, koordinacijo rok in oči, kot tudi nadzor nad gibanjem rok in prstov. V predšolskem obdobju, ko otroci še ne pišejo črk in besed, je pomembno, da se skozi igro in strukturirane aktivnosti naučijo nadzorovati gibanje rok in prstov ter razvijejo potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja.

Spodaj so opisane različne vrste grafomotoričnih vaj in aktivnosti, ki so primerne za predšolske otroke:

 

  1. VAJE ZA FINO MOTORIKO

Dobre finomotorične veščine in spretnosti so temelj za razvoj grafomotoričnih veščin. Te vaje krepijo mišice rok in prstov ter izboljšujejo natančnost in koordinacijo.

  • Uporaba pincete: Otroci pobirajo majhne predmete (kot so fižol ali barvni gumbi) s pinceto ali pincetnim prijemom.
  • Gnetenje plastelina: Oblikovanje in gnetenje plastelina ali glinene mase pomaga krepiti mišice rok.
  • Igranje z drobnimi predmeti: Vtikanje biserov na vrvice, sestavljanje kock, izdelovanje različnih oblik iz semen.

 

  1. VAJE ZA KOORDINACIJO ROKA-OKO

Te vaje pomagajo otrokom razviti sposobnost koordiniranja gibanja rok s tem, kar vidijo.

  • Samostojno risanje: Risanje z različnimi pisali (krede, flomastri, čopiči, barvice) po različnih podlagah. Spodbujanje otrok, da rišejo proste oblike, kot so krogi, spirale ali krivulje.
  • Slikanje z vodo: Uporaba čopiča in vode za risanje na tabli ali betonu, kar je zabaven način za izboljšanje nadzora roke.
  • Risanje po črtah: Sledenje linijam, vzorcem ali oblikam s prstom, s pisalom in z očmi. Otroci sledijo potezam na papirju, kot so valovite črte, cik-cak črte ali labirinti.
  • Sledenje labirintu: Otrok sledi črti skozi labirint, kar pomaga razvijati koordinacijo rok in oči ter potrpežljivost.

 

grafomotorične vaje za koordinacijo roka oko

 

  1. VAJE ZA KREPITEV MOČI PRSTOV

Te vaje pomagajo krepiti prste in izboljšati nadzor nad njimi, kar je pomembno za pravilno držanje pisala.

  • Stiskanje žoge: Stiskanje mehkih žogic za vadbo moči prstov.
  • Uporaba ščipalk: Otroci pripenjajo in odstranjujejo ščipalke iz kartona ali trakov (obešanje perila).
  • Gnetenje gumijastih trakov: Prepletanje in raztegovanje gumijastih trakov med prsti.
  • Oblikovanje črk iz gline: Otrok oblikuje črke ali številke iz mehke gline, kar krepi mišice in izboljšuje fino motoriko.
  • Risanje s prsti: Risanje s prsti spodbuja senzorično zavedanje in nadzor nad prsti.

 

grafomotorične vaje za krepitev rok

 

  1. GRAFOMOTORIČNE VAJE 

Risanje različnih oblik in vzorcev pomaga otrokom razviti nadzor nad svinčnikom in občutek za prostor.

  • Risanje osnovnih oblik: Krogi, trikotniki, kvadrati in drugi geometrijski liki.
  • Povezovanje pik: Risanje črt, ki povezujejo številke ali točke za ustvarjanje slike.
  • Sledenje vzorcem: Otroci sledijo in kopirajo preproste vzorce, kot so valovite črte, spirale in cik-cak črte.

 

  1. AKTIVNOSTI ZA RAZVOJ SENZORIČNIH VEŠČIN

Razvoj senzoričnih veščin je pomemben za izboljšanje grafomotoričnih veščin, saj otrokom pomaga razumeti, kako njihovo telo deluje v prostoru.

  • Senzorične škatle: Igranje s predmeti v škatlah, napolnjenih s peskom, rižem ali kroglicami.
  • Masažne kroglice: Valjanje kroglic po dlaneh ali med prsti.
  • Iskanje predmetov z zaprtimi očmi: Iskanje in prepoznavanje majhnih predmetov v škatli brez gledanja.

 

UPORABA RAZLIČNIH MATERIALOV IN PRIPOMOČKOV

Raznolikost materialov in načinov spodbuja motivacijo otrok in omogoča boljše razvijanje grafomotoričnih veščin:

  • Pisanje v pesku, mivki ali moki (pisanje s prstom v pesku, moki ali sladkorju). 
  • Risanje in barvanje z različnimi vrstami pisal. 
  • Uporaba šablon za risanje oblik in vzorcev.

Zabavne igre in dejavnosti lahko motivirajo otroke za vadbo grafomotoričnih veščin:

  • Igre s kartami in sestavljanke: Igre, ki zahtevajo natančnost pri manipulaciji z majhnimi deli.
  • Pisanje pisem ali risanje slik: Spodbujanje otrok, da pišejo pisma ali rišejo slike za družino in prijatelje.
  • Piši – briši table.
  • Igra s črkami iz magnetov: Uporaba magnetnih črk za sestavljanje besed na magnetni tabli ali hladilniku.

Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Grafomotorične vaje so ključnega pomena za predšolske otroke, saj jim pomagajo razviti potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja. S kombinacijo iger, strukturiranih aktivnosti in različnih materialov lahko otroci na zabaven in spodbuden način izboljšujejo svoje fine motorične spretnosti, koordinacijo rok in oči ter občutek za prostor. Pomembno je, da se te aktivnosti izvajajo redno in v sproščenem okolju, kjer se otroci lahko učijo skozi igro in raziskovanje.

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja. Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje. Vsaka faza razvoja se nadgrajuje na prejšnji, kar otrokom omogoča, da postopoma prehajajo od osnovnih zvočnih in vizualnih prepoznavanj do kompleksnega razumevanja in analize besedil. 

  1. Predbralna faza (do 5 let)

V tej fazi otroci še ne berejo, vendar razvijajo osnovne veščine in spretnosti, ki so osnovni pogoj za branje: govor, pogovor, poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje.

V tem obdobju se otroci naučijo razlikovati med različnimi zvoki v govorjenem jeziku. Začnejo prepoznavati besede v govorjenem jeziku in jih povezujejo s pomenom. Uporabljajo pesmi in igre za spoznavanje zvočnih vzorcev. Poslušajo in obnavljajo zgodbe, kar spodbuja razumevanje in izražanje.

V tem obdobju lahko največ naredimo, če z otrokom redno beremo zgodbe, pravljice, poslušamo pesmi, iščemo rime, igramo igre, ki vključujejo iskanje besed in njihovo razumevanje …

Logopedske pravljice za spodbujanje razvoja govora in jezika: KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

  1. Začetna faza branja (5-7 let)

V tej fazi otroci začnejo prepoznavati in uporabljati osnovne bralne veščine, kot je dekodiranje in razumevanje preprostih besedil. Začnejo prepoznavati in povezovati črke z zvoki ter sestavljati te zvoke v besede. Naučijo se prepoznavati besede. Razumejo preproste zgodbe in lahko odgovorijo na osnovna vprašanja o prebranem. Prepoznavajo povezavo med govorjenimi in pisanimi besedami.

V tem obdobju otroke sistematično učimo TEHNIKE BRANJA (delitve besed na manjše enote – zloge in glasove, spajanje manjših enot – glasov in zlogov v besede, vezavo glasov in zlogov v besede). Igramo igre, ki vključujejo prepoznavanje in povezovanje črk in zvokov.

Učinkovita metoda učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

 

učenje branja kako brati

 

  1. Razvijajoča se faza branja (7-9 let)

Otroci v tej fazi pridobijo večjo tekočnost pri branju in začnejo uporabljati strategije za razumevanje besedil. Postajajo bolj tekoči in samozavestni pri branju daljših in bolj zapletenih besedil.

Povečujejo svoj besedni zaklad in prepoznavajo več besed na prvi pogled. Začnejo uporabljati strategije, kot so napovedovanje, pojasnjevanje in povzemanje. Postajajo bolj samostojni bralci, ki uživajo v raziskovanju različnih žanrov in tem.

V tem obdobju spodbujamo razprave o prebranem, zastavljanje vprašanj. Uvajanje otroka v različne vrste knjig in žanrov. Spodbujanje uporabe konteksta in napovedovanje za izboljšanje razumevanja.

 

Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

  1. Tekoča faza branja (9-12 let)

V tej fazi otroci postanejo bolj tekoči bralci, ki lahko samostojno obvladujejo kompleksna besedila in jih razumejo. Berejo tekoče in samozavestno, s pravilno intonacijo in hitrostjo. Razumejo glavne ideje, podrobnosti in zaplete v besedilu.

Začnejo analizirati besedila, prepoznavati avtorjeve namene in kritično presojati vsebino. Uporabljajo napredne strategije za razumevanje, kot so primerjanje, sklepanja in povezovanje informacij.

V tem obdobju spodbujamo razprave o temah, značajih in sporočilih besedila. Postavljamo vprašanja, ki spodbujajo kritično razmišljanje in analizo. 

  1. Faza branja s polno pismenostjo (12 let in več)

V tej fazi postanejo bralci zelo samostojni, sposobni kritično ocenjevati in globoko razumeti širok spekter besedil.

Ključne značilnosti:

  • Napredno razumevanje: Sposobnost globokega razumevanja in interpretacije kompleksnih besedil.
  • Kritično in analitično branje: Sposobnost kritičnega vrednotenja vsebine, prepoznavanja avtorjevih tehnik in namenov.
  • Branje za različne namene: Branje za zabavo, informiranje, učenje ali raziskovanje.
  • Integracija znanja: Uporaba znanja iz prebranega za oblikovanje novih idej in razumevanja.

Podporne dejavnosti:

  • Diskusije o knjigah: Spodbujanje razprav in debat o prebranih besedilih.
  • Pisanje kritičnih ocen: Vaje v pisanju povzetkov in kritik prebranih besedil.
  • Razširjanje besednega zaklada in literarne analize: Uvajanje naprednih literarnih konceptov in analiz.

 

najstnik samostojno branje knjige

 

Da bo otrok ustrezno napredoval skozi vse faze bralne pismenosti, je treba na določenih korakih ustrezno podpreti in zelo dobro izuriti določene veščine, predvsem poznavanje črk, vezava črk, branje zlogov in vezava zlogov v besede. 

Učenje branja vedno poteka po korakih od poznavanja črk do vezave črk in zlogov v besede. Ko otrok pozna vse črke, se začne učiti vezave posameznih črk v zlog in zlogov v besede. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se vežejo črke v celoto. Začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika. Izbiramo glasove, ki jih lahko vlečemo (aaaa-mmmm, mmmm-uuuu). Vezavo urimo dovolj časa, da jo otrok usvoji. Za učenje vlečenja glasov uporabimo predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak). Pomagamo si s prstom, svinčnikom, ki sledi glasu.

 

Preberite tudi: Učenje učenja – kako se učimo?

Kaj je branje po zlogih?

Učenje branja po zlogih je pomembna metoda, še posebej pri otrocih in začetnikih, saj pomaga razgraditi kompleksnost besed v manjše, bolj obvladljive enote. To omogoča boljše razumevanje fonetične strukture jezika in olajša prehod na tekoče branje. 

Branje po zlogih pomeni razdelitev besed na manjše enote, imenovane zlogi, in nato sestavljanje teh zlogov v besede. Zlog je enota govora, ki običajno vsebuje en samoglasnik ali kombinacijo samoglasnika in soglasnikov.

Naš cilj je, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

Na začetku beremo posamezne zloge, nato iz zlogov sestavljamo različne, neznane besede. Najprej dvozložne in nato tri in večzložne besede. S tem pripomoremo k pravilnemu branju besed od začetka do konca besede, brez ugibanja. Nato preidemo na branje kratkih povedi. Včasih nekateri otroci berejo s pomočjo ugibanja, vidijo dve črki in poskušajo uganiti, kaj piše (ma-mama, pa tudi če piše Maribor). Zato je zelo pomembno, da koraka z zlogi ne preskočimo in ga dobro izurimo.

Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezen element bralne tehnike je potrebno dobro usvojiti:

  • vezavo dvozložnih neznanih besed,
  • vezavo večzložnih neznanih besed,
  • vezano branje neznanih kratkih besed,
  • vezavo dvozložnih znanih besed,
  • vezava večzložnih znanih besed,
  • vezano branje znanih kratkih besed,
  • vezano branje daljših besed,
  • vezano branje kratkih povedi,
  • vezano branje daljših povedi,
  • vezano branje kratkih besedil.

Vaje:

  • Zlogovanje besed: ploskamo, skačemo.
  • Iščemo besede na določen GLAS. (Otrok pove besedo na določen glas.)
  • Iščemo besede na določen ZLOG. (Otrok pove besedo na določen zlog.)
  • Določimo glasove v besedi. (Glasove določamo glede na njihov položaj v besedi: prvi, drugi, tretji, predzadnji, zadnji. Ne določamo srednjega glasu, ker to ni točno določen glas.)
  • Določimo zloge v besedi. (prvi zlog, zadnji zlog)
  • Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).

 

branje po zlogih

 

Vaje za razumevanje prebranega: Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Razvoj bralnih veščin je proces, ki se začne z osnovnim prepoznavanjem zvokov in črk in se nadaljuje do kompleksnega razumevanja in kritične analize besedil. Vsaka faza prinaša nove izzive in priložnosti za učenje, pri čemer je ključnega pomena podpora učiteljev, staršev in izobraževalnih virov. Prilagajanje učnih strategij posameznim fazam in potrebam vsakega otroka zagotavlja uspešen prehod skozi vse faze bralnega razvoja.

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

 

test za disleksijo

Disleksija je specifična učna motnja, ki vpliva na posameznikovo sposobnost branja, pisanja in pravopisa ter posledično učenja. Vpliva na vsa področja učenja, saj je učinkovito branje in razumevanje prebranega osnovni pogoj za učenje.

Prepoznavanje in diagnosticiranje disleksije je ključno za zagotavljanje ustrezne podpore in prilagoditev za otroke. Postopek diagnosticiranja disleksije je večstopenjski in vključuje različne korake za celovito oceno bralnih in pisnih sposobnosti.

Prepoznavanje disleksije

Prvi znaki disleksije se kažejo že v predšolskem obdobju, ko se otrok sreča s simboli, črkami, številkami in prvimi besedili. Ko otrok začne zapisovati simbole, črke in številke in jih poimenuje, je popolnoma normalno, da jih na začetku nenatančno zapisuje, obrača njihovo smer in si jih še ne zapomni.

Tudi v začetni fazi branja, ko otrok spaja črke v zloge in kratke besede, se lahko popolnoma normalno pojavlja obračanje črk, zamenjava črk itd., če pa te napake vztrajajo dalj časa in kljub ponavljanju in ustrezni spodbudi ne izzvenijo, moramo poiskati strokovno pomoč.

Znaki disleksije:

  • Težave z dekodiranjem besed: Otrok težko povezuje črke z zvoki in sestavlja besede.
  • Težave z učenjem branja: Otrok se težko uči branja.
  • Počasno branje: Otrok bere počasneje kot vrstniki in ima težave s tekočim branjem. Branje je zatikajoče, besede so popačene.
  • Težave z razumevanjem prebranega: Otrok težko sledi zgodbi ali povzame prebrano. Otrok si po prebranem besedilu ne zapomni vsebine.
  • Zamenjava ali napačna izgovorjava besed: Otrok zamenjuje ali napačno izgovarja besede med branjem ali govorjenjem.
  • Težave s črkovanjem: Pogoste napake pri črkovanju, ki niso tipične za otrokovo starostno skupino.
  • Težave z zapisovanjem: Otrok ima težave z organiziranjem misli in izražanjem na papirju.

Preberite tudi: Disleksija in disgrafija – kaj je razlika?

Diagnosticiranje disleksije

1. korak

Začetna ocena težav vključuje zbiranje informacij o otrokovem razvoju, šolskih dosežkih in družinski zgodovini.

  • Pogovor s starši in učitelji: Zbiranje podatkov o otrokovih zgodnjih jezikovnih in bralnih sposobnostih in morebitnih težavah.
  • Pregled šolskih dosežkov: Analiza otrokovih ocen, bralnih in pisnih nalog ter poročil učiteljev.

kako prepoznati disleksijo

2. korak

Sledi bolj podrobno in strukturirano formalno ocenjevanje veščine branja in pisanja. To običajno vključuje različne teste, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak, kot je šolski psiholog, specialni pedagog ali logoped.

Ocena otrokovih kognitivnih sposobnosti in intelektualnega delovanja:

  • Testi kognitivnih in inteligentnih sposobnosti: pozornost, verbalno razumevanje, delovni spomin, hitrost obdelave informacij in vizualno-prostorske sposobnosti.

S tem izključimo morebitne težave, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in nespodbudnega okolja.

3. korak

Sledi testiranje otrokovih specifičnih bralnih sposobnosti:

  • Fonološko zavedanje: Sposobnost prepoznavanja in manipulacije zvokov v besedah.
  • Dekodiranje in tekočnost branja: Testi za ocenjevanje sposobnosti povezovanja črk z zvoki in tekočnosti branja.
  • Razumevanje besedil: Testi, ki preverjajo otrokovo sposobnost razumevanja prebranega gradiva.

Testiranje sposobnosti zapisovanja in črkovanja:

  • Črkovalne veščine: Testi, ki ocenjujejo natančnost in pravopisne sposobnosti.
  • Pisanje prostih besedil: Ocena otrokove sposobnosti izražanja misli in organizacije pisnih nalog.

Testiranje jezika in njegove uporabe:

  • Govorjene in slušne sposobnosti: Ocena otrokovega razumevanja in uporabe govora ter slušne obdelave.
  • Slovnica in besedni zaklad: Preverjanje znanja slovnice in širine besednega zaklada.

test za disleksijo kako jo prepoznati

Ustrezne oblike pomoči in podpora

  • Individualizirano poučevanje: Programi, prilagojeni otrokovim specifičnim potrebam z ustreznimi prilagoditvami.
  • Logopedska terapija: Terapija za izboljšanje fonoloških in jezikovnih sposobnosti.
  • Prilagoditve v razredu: Dodatni čas za naloge in teste, ustrezna pisava, podlaga, razmik med vrsticami, uporaba računalnikov ali drugih tehnoloških pripomočkov.
  • Podpora s strani učiteljev: Usposabljanje učiteljev za razumevanje in prilagajanje potrebam otrok z disleksijo.
  • Branje in pisanje doma: Spodbujanje branja in pisanja v prijetnem domačem okolju, na ustrezen način:

 

Zgodnje prepoznavanje disleksije in sodelovanje med starši in strokovnjaki je ključnega pomena za zagotavljanje pravočasne in uspešne podpore. Pomembno je, da starši, učitelji in strokovnjaki sodelujejo skozi celoten proces vzgoje in izobraževanja.

Postopek diagnosticiranja disleksije je ključni korak pri zagotavljanju potrebne podpore in prilagoditev. S pravilno diagnozo in individualiziranim načrtom pomoči lahko osebe z disleksijo dosežejo svoj polni potencial in uspešno premagajo izzive, povezane z branjem in pisanjem.

Življenje je lepo.

Alenka Stare, prof. def.

učenje učenja

Življenje je učenje in učenje je življenje. Učimo se na vsakem koraku. Učenje je kompleksen proces. Pomeni pridobivanje in razumevanje novih informacij s pomočjo različnih načinov, metod in strategij. Vsak se uči na svoj način.

V procesu vzgoje in izobraževanja je treba omogočiti otrokom, da se učijo na različne načine in prepoznati njihove najbolj učinkovite načine učenja.

Zakaj se učimo? 

Zato, da lahko spoznavamo nove stvari in uspešno funkcioniramo v družbi. Učimo se predvsem za osebni razvoj in napredek.

Kako poteka proces učenja?

Učenje in poučevanje je proces, v katerega smo vključeni vsi, ki kakorkoli prekrižamo pot otrokom. To so v prvi vrsti starši, stari starši, sorodniki, prijatelji, vzgojitelji in učitelji. Otroci se učijo od odraslih, predvsem pa jih posnemajo.

Največ jih naučimo z zgledom, in ČE JIM PUSTIMO, DA SAMI RAZISKUJEJO SVET. Mi smo le v vlogi opazovalca in pomočnika. Učenje temelji na naših predhodnih izkušnjah in znanjih. Te so pri vsakem posamezniku drugačne. V procesu učenja pravilne spodbujamo napačne pa korigiramo. Naš namen je, da skozi različne pristope omogočimo otrokom učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov. 

Otroci so po naravi radovedni in igrivi. Skozi lastno raziskovanje sveta pridobivajo nova znanja. V obdobju otroštva dobesedno srkajo informacije iz okolja.

Uspešen proces učenja in poučevanja temelji na uporabi vseh čutil, različnih dejavnosti in pripomočkov. Upošteva diferenciacijo in individualizacijo ter stremi k uspešnim in srečnim posameznikom.

kaj je ucenje ucenja

Večinoma lahko beremo o različnih stilih in tehnikah učenja, pozabimo pa na osnovni pogoj za učenje, ne glede na stil. To je dobro psihofizično stanje otrok in ustrezno razviti miselni procesi. To so KOGNITIVNI IN METAKOGNITIVNI procesi.

Kognitivni procesi so učenje, razmišljanje, reševanje problemov, spominjanje in razumevanje informacij. 

Metakognitivni procesi so samoocenjevanje, spremljanje, nadzor, načrtovanje in refleksija. Dobri metakognitivni procesi nakazujejo na uspešen proces učenja.

Če vsi ti procesi potekajo normalno, brez težav, je posameznik sposoben pridobivati nove veščine in znanja, dobro reševati probleme ter uspešno funkcionirati v družbi.

Kognitivne funkcije so miselni procesi, ki nam omogočajo prejemanje in ustrezno obdelovanje informacij iz okolja. Spomin, pozornost in koncentracija so osnovne kognitivne funkcije, ki vplivajo na sposobnost učenja. Gre za izjemno povezane miselne procese, ki so odvisni drug od drugega. 

 

Kako razvijamo pozornost, koncentracijo in spomin?

Razvijanje pozornosti, koncentracije in spomina temelji na miselnih aktivnostih, ki zahtevajo osredotočenost in vztrajnost. Uspešen razvoj vseh treh funkcij je odvisen od genetski in okoljskih dejavnikov. Razvija se prek igre, učenja in socialnih interakcij. Otroci se učijo, kako usmeriti svojo pozornost na določene naloge, kot so: sestavljanje sestavljank, poslušanje zgodb, risanje, sestavljanje kock. Več kot ima otrok možnosti za urjenje pozornosti, boljša bo njegova pozornost.

Eden najpomembnejših dejavnikov v procesu učenja je tudi mišljenje. Otroci imajo naravno razvito domišljijo in radi ustvarjajo. Pri spodbujanju mišljenja se usmerimo na proces in različne načine možnih odgovorov. Če se osredotočimo zgolj na en in edini pravilen odgovor, proces ni pomemben, temveč le cilj (prav – narobe). S tem načinom uničujemo velik potencial otrok za radovednost in ustvarjalnost. 

Sorodno branje: Učne težave – kaj so in kako jih rešujemo?

Kako razvijamo mišljenje?

Otroka na vsakem koraku spodbujajmo k razmišljanju. Zastavljajte mu vprašanja: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil?

Zgodbe in pravljice so tiste, ki izjemno pripomorejo k razvoju domišljije in mišljenja. Po prebrani zgodbi ga spodbujajte, da poskuša sam opisati: Kaj si je zapomnil? Kaj mu je bilo zanimivo? Kaj mu ni všeč? Kako bi sam odreagiral v določenih situacijah? Kako se bo zgodba nadaljevala?…

mišljenje razvijanje učenja

Na otrokovo ustvarjalnost vpliva predvsem okolje, v katerem živi. Seveda vsi s seboj prinesemo genske zapise, za katere po zadnjih raziskavah vemo, da ne odločajo o našem življenju v tako veliki meri, kot smo menili včasih. Torej vendarle velja rek, da »je vsak svoje sreče kovač«.

Če želimo kar najbolj spodbujati in ohranjati otrokovo ustvarjalnost, mu moramo ponuditi čim bolj naravno okolje, v katerem se bo lahko svobodno razvijal. Spodbujamo samostojno iskanje rešitev in raziskovanje sveta. To pomeni, da ni potrebe po igračah, didaktičnih pripomočkih in podobnih stvareh, saj se največ naučimo iz naravnega okolja, ki nas obdaja.

 

Najpomembnejši elementi uspešnega učenja:

  • dobro psihofizično počutje,
  • ustrezen prostor, brez motečih dejavnikov,
  • ustrezno načrtovanje časa (urnik),
  • ustrezna pozornost, koncentracija in spomin,
  • prepletanje različnih učnih stilov,
  • postavljanje ciljev, tako kratkoročnih kot dolgoročnih,
  • obvladovanje različnih učnih strategij.

 

UČNI STILI oziroma načini učenja

Učne stile lahko razdelimo na več kategorij, čeprav ljudje pogosto kombinirajo več stilov: 

  • VIZUALNI STIL UČENJA temelji na vidnih informacijah – tisto, kar vidimo. Pomeni sprejemanje informacije preko vizualnih predstavitev, slik, grafov, skic in miselnih vzorcev. Vizualni tipi raje berejo in pišejo, kot poslušajo.
  • AVDITIVNI STIL UČENJA temelji na sluhu – tisto, kar slišimo. Avditivni tipi se bolje učijo s poslušanjem in govornimi razlagami kot z branjem in gledanjem slik. Radi imajo predavanja, razprave in razgovore. Najlažje se učijo preko poslušanja posnetkov ali glasbe, tudi z glasnim branjem. Avditivni tipi veliko bolje govorijo kot pišejo.
  • KINESTETIČNI STIL UČENJA temelji na gibalnih in tipnih informacijah – tisto, kar primemo. Potrebujejo fizično dejavnost in praktične izkušnje. Radi se dotikajo in tipajo posamezne predmete. Pri učenju so uspešni preko fizičnih aktivnosti ali uporabe posameznih predmetov za boljše razumevanje konceptov. Učijo se ob gibanju (hoja). Ob branju sledijo s prstom.

načini in stili učenja

UČNE STRATEGIJE oziroma tehnike učenja

Učimo se na različne načine, zato obstaja več strategij in tehnik, ki lahko otroku pomagajo pri učenju:

  • miselni vzorci 

Izdelovanje miselnih vzorcev pomaga pri razumevanju in pomnjenju snovi. Iz besedila naredimo miselni vzorec, tako da izpišemo pomembne podatke, tisto, kar je treba vedeti za razumevanje celote (ločimo bistvo od nebistvenega). Ob tem, ko izpisujemo, barvamo in rišemo, si snov lažje zapomnimo in potem na podlagi miselnega vzorca snov ponavljamo.

  • tehnike reševanja besedilnih nalog 

Pri reševanju besedilnih nalog je pomembno usvojiti ustrezen postopek, ki omogoča uspešno reševanje. PREBEREM, PODČRTAM, NARIŠEM, IZRAČUNAM IN ZAPIŠEM ODGOVOR. Risanje skic omogoča predstave in boljše razumevanje besedila.

  • ustrezni načini dela z besedil

Ustrezen način dela z besedilom omogoča razumevanje in pomnjenje informacij. Najprej besedilo preberemo, nato še enkrat preberemo in se vrnemo k informacijam, ki jih nismo razumeli. Podčrtamo podatke, ki so bistveni in potrebni za razumevanje besedila. Nato izpišemo te podatke in ponavljamo ter razmišljamo o vsebini.

  • učenje z asociacijami, vizualizacijami

Veliko lažje si zapomnimo nekatere vsebine, če si jih predstavljamo. Te informacije tudi lažje prikličemo iz spomina. Dobra metoda so tudi asociacije, ko neko informacijo povežemo z obliko, predmetom ali sorodno že znano vsebino. Lahko so tudi popolnoma nesmiselne, če nam koristijo. Tudi rime lahko pripomorejo k uspešnemu učenju. (“Pred, ki, ko, ker, da, če vejica skače.”)

  • učenje po delih

Pri nekaterih posameznikih se zelo dobro obnese tudi učenje po delih. Določeno snov, vsebino razdelimo na več delov. 

  • aktivno učenje

Aktivno vključevanje otrok v proces učenja povečuje razumevanje in pomnjenje informacij. Pomeni sodelovanje v pogovorih o temah, ki se jih učimo, postavljanje vprašanj Zakaj? Kako? in iskanje odgovorov na lastno pobudo.

  • ponavljanje in preizkušanje

Redno ponavljanje in preizkušanje naučenega pomaga pri razumevanju in pomnjenju informacij.

  • sodelovalno učenje

Učenje v skupini lahko spodbuja globlje razumevanje prek izmenjave znanj in idej.  Sodelovalno učenje je lahko dobra motivacija za učenje.

 

Preberite tudi: Vaje za bralno razumevanje

 

Za uspešno učenje je treba uporabljati različne tehnike glede na vsebino. Pomembno je, da se učenje začne že v šoli med podajanjem snovi. Ob hkratnem pozornem poslušanju in gledanju si lahko zapomnimo do 50% informacij. Če samo gledamo ali samo poslušamo, pa zgolj do 20%. Ko govorimo, razlagamo in razmišljamo o neki vsebini, se ta delež lahko poveča na 90%.

 

Kako vedeti, kaj je bistvo, katere informacije so pomembne in katere ne?

To je veščina, ki se razvija skozi pogovarjanje in branje. Več kot beremo in se pogovarjamo, bolj razumemo vsebine in lažje jih interpretiramo. 

Faze učenja

1. PRIDOBIVANJE INFORMACIJ

V tej fazi se spoznavamo z novimi vsebinami skozi branje, poslušanje, opazovanje in lastne izkušnje.

2. RAZUMEVANJE IN PREDELAVA INFORMACIJ

Ko pridobimo nove informacije, jih moramo razumeti in interpretirati skozi analiziranje, sintezo in refleksijo. Gre za proces razumevanja povezav med posameznimi informacijami in združevanje informacij v smiselno celoto ter njihovo ujemanje z že pridobljenim znanjem.

3. UTRJEVANJE IN POMNJENJE

Da bi informacije postale trajni del našega znanja, jih moramo utrditi skozi ponavljanje in različne vaje. Redno ponavljanje in uporaba v življenjskih situacijah pomaga pri shranjevanju znanja v dolgoročni spomin.

4. UPORABA IN PRILAGODITEV

Znanje postane resnično uporabno, ko ga lahko uporabimo v življenjskih situacijah. Reševanje problemov, izvajanje nalog ali ustvarjanje novih rešitev. Prilagajanje znanja novim situacijam ali spreminjajočim se okoljem.

5. REFLEKSIJA IN EVALVACIJA

Na koncu je pomembno, da znamo oceniti, kako dobro smo se nekaj naučili in kako lahko to izboljšamo skozi samoocenjevanje in s sprejemanjem povratnih informacij s strani drugih.

 

Ustrezni načini in ideje za učinkovito učenje: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare

 

Učenje je vseživljenjski proces, ki vključuje razumevanje lastnega načina učenja in uporabo različnih tehnik za pridobivanje in utrjevanje novega znanja. Vsak posameznik ima edinstvene načine in tehnike učenja. Učenje učenja je bistvenega pomena za vseživljenjsko izobraževanje in osebni razvoj. 

 

Življenje je lepo.

Alenka Stare, prof. def.

ucne tezave kaj so kako jih resujemo

Učne težave in motnje se lahko razvijejo pri vsakem otroku. Najpogosteje zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju. V nadaljevanju bomo opisali učne težave in podali ustrezne rešitve zanje.

V zadnjem času ima vedno več otrok učne težave (po statističnih podatkih je otrok z učnimi težavami že 20% populacije in še narašča).

Vzrok za naraščanje učnih težav je predvsem v sodobnem načinu življenja. Veliko otrok žal nima ustreznega domačega okolja, kjer lahko uspešno razvijejo svoje potenciale. Poleg tega se znanost bliskovito razvija in odkriva še tako majhna odstopanja v razvoju posameznika in informacije se širijo izjemno hitro, tudi tiste neresnične.

O učnih težavah in duševnih motnjah je napisanega izjemno veliko, različni avtorji imajo različna poimenovanja. Vsem pa je skupno, da učne težave povzročajo odstopanja od doseganja pričakovanih veščin in spretnosti in posledično slabši učni uspeh.

Kaj je normalen ali pričakovan razvoj otroka?

Pričakovan razvoj pomeni, da otrok v posameznem obdobju obvlada veščine, spretnosti in znanja, ki so predvideni na podlagi večine. (Npr: večina otrok razvije ustrezen govor, do 5. leta starosti, zato je pričakovan razvoj ustreznega govora nekje do 5. leta starosti.)

Otroci se razvijajo različno hitro in zato so nekatere variacije v razvoju povsem običajne. Kadar pa te variacije otroka pomembno ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj, govorimo o učnih težavah.

Kaj so učne težave?

Na sposobnost učenja vpliva kombinacija in ustrezno povezovanje bioloških, socialnih, kognitivnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov. 

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov. Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …) in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne.

kaj so učne težave

Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Vrste učnih težav

V grobem učne težave delimo na splošne in specifične.

  1. SPLOŠNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi vplivov okolja ali znižanih intelektualnih sposobnosti. Kažejo se predvsem na področju slabšega in počasnejšega pridobivanja novih veščin, znanj in spretnosti na vseh področjih učenja.
  2. SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi genetskih dejavnikov, ki se povezujejo z vplivi okolja. Kažejo se na posameznem področju učenja (disleksija, disgrafija, diskalkulija, govorno-jezikovne motnje).

Zakaj nastanejo učne težave?

Učne težave so lahko posledica različnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Ne glede na vrsto težav ima okolje na njihovo izražanje izjemno velik vpliv. Pojavljajo se lahko zaradi nespodbudnega domačega ali učnega okolja, motenj v duševnem razvoju in drugih bolezenskih stanj.

Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem domačem okolju, bo možnost za razvoj kakršnihkoli težav manjša kot v nespodbudnem okolju. Prav tako ima velik vpliv na izražanje učnih težav spodbudno šolsko okolje.

Kako učne težave vplivajo na otroke?

Otroci, pri katerih se pojavljajo učne težave, imajo težave pri usvajanju novih veščin in znanj, slabšo samopodobo, težje se znajdejo v socialnih sredinah, težje navezujejo stike in pridobivajo prijatelje. Posledično imajo tudi slabši učni uspeh in slabše možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe.

Posledično se pri večini otrok z učnimi težavami pojavljajo težave z motivacijo, saj kljub trudu, ki ga vložijo v delo, niso uspešni. Vse to pomembno vpliva na čustveno stanje posameznika, ki lahko vodi v različne oblike depresije, anksioznosti ali drugih čustveno – vedenjskih motenj

Reševanje učnih težav

Največ lahko naredimo, če otroku omogočimo spodbudno domače in šolsko okolje. Kljub vsemu pa je potreben ustrezen pristop k reševanju težav. 

Kako starši lahko pomagajo otroku:

  • ustrezna podpora doma (spodbude, redne vaje, učna pomoč – dodatne razlage),
  • sodelovanje z učitelji in strokovnimi delavci šole (specialni pedagog, socialni pedagog, pedagog).

resevanje ucnih tezav

Če kljub vsemu ni napredka, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč. Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Preprečevanje učnih težav

Učne težave lahko v veliki meri omilimo ali celo preprečimo. Pogoj za to je zgodnje prepoznavanje. Če poznamo natančen razvoj otroka po posameznih obdobjih, lahko hitro opazimo odstopanja in takoj reagiramo.

Predvsem pa lahko izjemno veliko naredimo, če se z otrokom redno pogovarjamo, beremo zgodbe, knjige in čim manj uporabljamo elektronske naprave. Spodbujamo tudi gibalni razvoj, tako da gremo vsak dan na sprehod v naravno okolje (gozd, travnik, igrišče). 

Od prvega razreda naprej naj ima otrok vsakodnevno rutino domačih nalog in vaj za šolo in po potrebi dodatno razlago in ustrezno vajo ob nerazumevanju določene snovi.

Ob vsem tem pa je izjemno pomembno razumevanje, da so otroci različni, da je nemogoče, da bi bili vsi odlični. V normalnem okolju je popolnoma prav, da ima le peščica otrok odlične ocene, večina ima dobre ocene in v vsaki populaciji je nekaj tistih, ki imajo negativne ocene.

Pomembno je, da otrok hodi v šolo in opravlja svoje vsakodnevne obveznosti brez večjih težav, ter da napreduje.

 

Življenje je lepo,

Alenka Stare