Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov.
Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …) in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).
Vrste učnih težav
Učne težave delimo na splošne in specifične.
- SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA in/ali DUŠEVNE MOTNJE (NIŽJE INTELEKTUALNE SPRETNOSTI)
- SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRORAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)
- Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju.
- Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija).
- Hiperkinetična motnja (nepozoren tip) lahko povzroča učne težave zaradi težav na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti. (V osnovi pa spada na področje čustveno vedenjskih motenj.)
Opisane težave se praviloma pojavijo v obdobju otroštva in adolescence in so večinoma razvojne narave, nastanejo zaradi prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov. Največkrat je prisotna okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja.
Ob odkrivanju duševnih motenj se vedno osredotočamo na težave, ki posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju (skrb zase, socializacija, izobraževanje). Namen odkrivanja duševnih motenj je izboljšati in posameznika usposobiti za popolnoma samostojno življenje, čeprav pri nekaterih hudih težavah to žal ni mogoče.
Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).
Pojem splošne učne težave opredeljujejo tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju). Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in potrebujejo daljši čas pri usvajanju osnovnih veščin in znanj ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.
Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov (duševne motnje) na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialne kompetentnosti ali čustvene pismenosti.
Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.
Najpogostejše specifične učne težave so:
- težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)
Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, procesiranja, analiziranja) informacij.
Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
- težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)
Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilna pisava in organizacija besedil, uporaba pravilnega pravopisa in črkovanja.
Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.
Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare
- težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)
Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij in pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov.
- težave na področju govora in jezika (govorno jezikovne motnje)
Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.
- težave na področju pozornosti (nepozoren tip)
Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončanje začetih nalog, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).
Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti.
Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju (2000) so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.
Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare
Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:
- KRITERIJ – Otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).
- KRITERIJ – Težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.
- KRITERIJ – Otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, refleksija) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).
- KRITERIJ – Otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovno-prostorska organizacija informacij).
- KRITERIJ – Težave niso posledica okvar čutil, motnje v duševnem razvoju, čustveno in vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.
Kaj storiti, če pri otroku zaznamo težave?
Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki.
POMOČ UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI
V kolikor s pomočjo ustreznega načina učenja in poučevanja posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).
Prvi korak
Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.
PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL).
Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Potrebno je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).
Tretji korak so domače delo in vaje. Z otrokom in starši se pogovorimo in naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo.
Četrti korak je namenjen odkrivanju težav in uvajanju dodatne pomoči. V kolikor prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka. Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).
V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5 STOPENSJKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.
- stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
- stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
- stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
- stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
- stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?
V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave), vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:
- učenje po korakih, najprej na konkretnem nivoju, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
- kratka in jasna navodila,
- čim manj motečih dejavnikov,
- ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
- ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
- ustrezno načrtovanje procesa učenja,
- pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
- pregledna, sistematična ureditev učilnice,
- urejen učni prostor,
- opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
- krajši odmori med delom,
- pripomočki za sproščanje in stimulacijo (košara za 1. pomoč),
- ustrezna spodbuda učitelja,
- slikovno gradivo,
- razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
- podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
- miselni vzorci,
- sprotne povratne informacije učitelja o napakah in ustrezna pomoč pri odpravljanju napak,
- izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
- peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
- daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
- oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
- podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
- dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),
- veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.
Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:
- Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov in strokovnih delavcev.
- Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.
- Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.
- Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.