Otrok, ki se drži za glavo in grdo gleda, ob njem pa kup knjig. Otrok noče brati

Mnogo staršev se na strokovnjake obupano obrne s težavo, da otrok noče brati. Ko predlagate knjigo, odkimava, zamahne z roko ali pove, da je branje dolgočasno. Morda ste že večkrat slišali: »Jaz ne maram knjig!« Pa vendar v sebi veste, da je branje za otroke eno najdragocenejših orodij za razvoj. Kako torej spodbuditi otroka k branju, če zanj ni motivacije? Ključ je v razumevanju, prilagajanju in postopnem grajenju bralnih navad skozi pozitivne občutke, ne prisilo.

Zakaj otrok noče brati?

Za začetek moramo pozabiti na idejo, da je otrok, ki ne bere reda, len ali manj sposoben. To je ena najpogostejših napak, ki jih delajo odrasli. Otroci, ki neradi berejo, pogosto niso »proti knjigam«, ampak so se morda že večkrat srečali z neprijetnimi občutki ob branju. Če hočemo pri otrocih razviti motivacijo za branje, moramo najprej razbliniti ta negativna občutja.

Eden najpomembnejših korakov je torej razumevanje, zakaj naš otrok nima veselja do branja. Pogosto se to zgodi zaradi slabih izkušenj (npr. prezahtevne knjige v zgodnjem obdobju), primerjanja z drugimi, predvsem pa občutka, da gre pri branju za obveznost in ne za užitek.

Ustvarjanje prijetnega bralnega okolja

Eden najmočnejših načinov za spodbujanje branja pri otrocih je ustvarjanje varnega in prijetnega bralnega okolja. Eden od temeljnih korakov je, da knjige predstavimo kot vir užitka in ne kot obveznost. Doma naj bodo knjige na dosegu rok, ne samo na knjižni polici, temveč tudi na kavni mizici, v otroški sobi, celo v kuhinji ali kopalnici. Če je knjiga pri roki in jo lahko kadar koli vzame, se verjetnost, da jo bo vsaj prelistal, močno poveča.

Branje naj bo del večernega rituala. Pet do deset minut pred spanjem, v postelji ali na kavču, skupaj z odraslim. Brez pritiska in brez občutka preverjanja znanja. To skupno branje ni le spodbuda za dobre bralne veščine, ampak tudi za povezovanje in pogovor.

Motivacija za branje pri otrocih: pohvale, značke in male zmage

Otrok, ki se počuti uspešnega, bo prej razvil notranjo motivacijo. Zato velja vsak trud pohvaliti, tudi če je prebral le naslovnico ali eno poved. Pozornost ni treba usmeriti v kvantiteto (»Bravo, prebral si tri strani!«), temveč v zavzetost (»Všeč mi je, kako si se potrudil pri tisti zapleteni besedi.«).

Odličen pripomoček za spodbujanje so tudi bralne značke, domače ali šolske. Na list papirja zapišite 10 krogcev in se z otrokom dogovorite, da za vsako knjigo, ki jo prebere ali posluša, pobarva en krog. Ko pobarva vseh 10, dobi drobno nagrado.

Vključite ga tudi v pripravo. Lahko sam izbere motiv bralne značke, okrasi knjižni kotiček ali nariše naslovnico knjige, ki jo bere. Tako branje postane nekaj njegovega, ne le nekaj, kar drugi od njega pričakujejo.

Kako otroka naučiti brati?

Pogosto starši sprašujejo: »Ampak kako naj sploh začnem?« Včasih otrok potrebuje le pravi pripomoček, da se branje iz napora spremeni v navdušenje. Ena od rešitev je delovni učbenik za lahkotno in učinkovito učenje in poučevanja branja Kako pa ti bereš?(velike tiskane črke), kjer Alenka Stare skozi konkretne primere, vaje in nasvete pomaga staršem razumeti, kaj vse vpliva na otrokov bralni razvoj. Knjiga ponuja praktične usmeritve in številne vaje, ki otroka in starše postopoma, a zanesljivo vodijo k cilju. Soroden delovni učbenik je tudi Kaj pa ti bereš (male tiskane črke). Oba sta že več kot 3000 otrokom pomagala odkriti radosti branja.

Pri mlajših otrocih, ki se še učijo pravilne izgovorjave, je so zelo dobrodošle tudi logopedske pravljice, ki podpirajo razvoj govora. Ena takšnih je nova logopedska pravljica Be, be – ovčka Rezika. Napisana je za otroke, ki se učijo govoriti jasno in tekoče, in jim pri tem pomaga skozi igro zvokov in ponavljanj. Primerna je za skupno branje, saj spodbuja poslušanje, govor in razumevanje.

Kako pomagati otroku, ki ima težave z branjem

Če otrok bere počasi, se mu zatika ali preskakuje besede, ga pogosto spremljajo občutki sramu, manjvrednosti ali odpor do branja nasploh. Takšen otrok ne potrebuje več vadbe, ampak več razumevanja in podpore.

Prvi korak je, da branje ločimo od ocenjevanja. Namesto da opozarjamo na napake, spodbujajmo trud. Branje naj ne bo preizkus znanja, ampak stik z zgodbo, z jezikom in z osebo, s katero otrok bere. Dovolimo mu, da bere na glas le takrat, ko si to želi. Če ne želi, lahko vi berete njemu. Naj posluša, naj razume in naj v procesu uživa.

Izmenično branje je odličen način za zmanjševanje pritiska. En odstavek vi, en otrok. Če je to preveč, lahko berete en stavek vi, en stavek on. S tem ga spodbujate k sodelovanju, hkrati pa mu omogočate, da zadiha in si oddahne. Pomagajte mu pri nepoznanih besedah, vendar ne z grajo, ampak z radovednostjo: »Veš, kaj pomeni ta beseda? Jo poskusiva skupaj razvozlati?«

Če pa sumite, da otrokove težave presegajo običajne razvojne razlike, je pomembno, da se posvetujete s strokovnjakom. Preberite tudi, kdaj obiskati logopeda.

Bralne ideje, ki navdušujejo tudi »nebralce«

Ko iščemo načine, kako spodbuditi otroka k branju, pogosto spregledamo enega najpomembnejših dejavnikov: izbira prave vsebine. Če otrok noče brati, je pogosto razlog v tem, da ga teme v knjigah ne zanimajo ali se mu zdijo pretežke.

Otrok, ki obožuje dinozavre, bo lažje vstopil v branje skozi enciklopedije z velikimi slikami in kratkimi opisi. Tisti, ki uživa v humorju, bo z veseljem prebiral stripe ali zbirke šal. Otrok, ki ga zanima svet športa, pa bo morda prvič segel po knjigi, ki opisuje življenje slavnega nogometaša.

Tematsko privlačne knjige so pogosto vstopna točka v svet branja. Zelo učinkovito je, če otroka vprašamo, kaj bi sam rad vedel, raziskal in spoznal, potem pa skupaj poiščemo knjigo na to temo.

Otrok, ki sedi v knjižnici na tleh in bere

Ljubezen do branja raste počasi, a vztrajno

Branje ni veščina, ki jo otrok »osvoji« in zaključi, kot vožnjo s kolesom. Branje je odnos in tako kot vsak odnos, tudi ta zahteva čas, nežnost, prostor in potrpljenje.

Če otrok trenutno ne bere, to ne pomeni, da ne bo nikoli bral. Pomembno je, da verjamete vanj, da mu ponujate poti, da mu niste ocenjevalec, ampak sopotnik. Otrok naj začuti, da knjige niso orožje odraslih za kontrolo, ampak darilo, nekaj, kar ga bogati, razveseljuje in navdihuje.

Pogosta vprašanja staršev in odgovori

1. Kako motivirati otroka za branje?

Otroka najbolj motivira, ko branje ni prisila, ampak zanimiva izkušnja. Pomaga, če bere teme, ki ga res zanimajo. Naj si sam izbere knjigo. Skupno branje, pohvale za trud in sproščen pogovor o zgodbi so ključni elementi pri razvijanju notranje motivacije.

2. Kaj storiti, če otrok noče brati?

Najprej ga ne silite. Raje ustvarite prijetno okolje, kjer so knjige vedno na voljo. Berite skupaj, izbirajte kratke, ilustrirane zgodbe ali stripe. Če otrok branja ne povezuje s stresom, je mnogo lažje. Uporabite bralne značke ali pohvale, ki spodbujajo napredek.

3. Kaj pomaga, da otrok vzljubi branje?

Doma lahko otroka spodbujate z vsakodnevnimi mini rutinskim bralnimi trenutki (npr. 10 minut zvečer), skupnim obiskom knjižnice, skupnim izborom knjig in s tem, da ga opazujete pri napredku in mu to tudi poveste. Vključite tudi bralne vaje za otroke, ki jih prilagodite njegovi stopnji.

4. Ali obstajajo posebne bralne vaje za otroke, ki berejo počasneje?

Da. Vaje, kot so sledenje besedilu s prstom, branje na glas z odraslim, sestavljanje povedi iz kartic in uporaba učnih pripomočkov (npr. delovnih zvezkov, kot je Kako pa ti bereš?), so zelo učinkovite. Pomembno je, da so vaje kratke, jasne in spodbudne.

5. Kaj če otrok bere, a ne razume prebranega?

Takrat ne gre za problem branja, ampak razumevanja. Po branju se z otrokom pogovarjajte – kaj mu je bilo všeč, kaj se je zgodilo, ali bi ravnal enako kot junak. Tako uri razumevanje in povezuje zgodbo s svojim svetom. Tudi knjige z jasnimi slikami in krajšimi besedili so lahko v veliko pomoč.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Otrok pri logopedu. Logopedinja ga uči pravilne izgovorjave besed, kdaj obiskati logopeda

Vsak otrok ima svoj ritem. Eden prej shodi, drugi spregovori. Toda kadar razvoj govora zaostaja ali napreduje zelo počasi, je prav, da starši postanejo pozorni. Govor je temelj za učenje, odnose, igro. Kadar ni dovolj trden, se lahko začnejo pri otroku pojavljati težave. Kdaj obiskati logopeda? Kateri so tisti opozorilni znaki, ki nakazujejo, da otrok morda potrebuje strokovno podporo?

Kako poteka normalen razvoj govora pri otroku?

Govorni razvoj se začne že v zibki. Otrok posluša, opazuje in ponavlja. Najprej beblja, nato pove »mama« ali katero drugo besedo, sčasoma sestavi prve povedi. Ključno je, da starši poznate razvojne mejnike, saj lahko le tako prepoznate odstopanja.

Razvoj govora – 2 leti:

  • uporablja vsaj 20 do 50 besed,
  • začne povezovati dve besedi v kratke povedi (npr. »mama pije«),
  • razume preprosta navodila (npr. »daj medvedka«),
  • kaže zanimanje za govor in glasove,
  • imenuje predmete v okolju.

Če vaš otrok pri tej starosti še ne govori ali uporablja le nekaj besed, je to pomemben signal. Ni nujno, da gre za težavo, a je dobro, da se o tem pogovorite s strokovnjakom.

Govorni mejniki – 3 leta:

  • uporablja povedi iz treh ali več besed,
  • postavlja vprašanja (»Kaj je to?«, »Kam gremo?«),
  • pravilno uporablja zaimke (jaz, ti, moj),
  • razume večstopenjska navodila,
  • ga razumejo tudi ljudje, ki ga ne poznajo.

Če otrok ne uporablja povedi, ne postavlja vprašanj ali ga okolica težko razume, je to lahko opozorilni znak.

Kdaj obiskati logopeda in kateri so opozorilni znaki?

Večkrat slišimo »počakajmo, vsak otrok je drugačen«. In res je. A čakanje brez podpore lahko pomeni zamujeno priložnost. Naj vas ne bo strah, logoped je tu, da pomaga.

Obisk logopeda je smiseln takrat, ko otrok kljub spodbudi v domačem okolju ne napreduje v govorno-jezikovnem razvoju ali pa stagnira. Opozorilni znaki se lahko kažejo tudi v obliki neustrezne izgovorjave, pogostega ponavljanja zlogov, zamenjevanja glasov ali težav pri razumevanju osnovnih vprašanj. Otroci, ki se ne vključujejo v pogovor, ne komentirajo dogajanja okrog sebe ali ne razvijajo simbolne igre, pogosto potrebujejo dodatno podporo pri razvoju jezika in komunikacije.

K logopedu se odpravite, če:

  • otrok pri 2 letih še ne govori ali uporablja manj kot 20 besed,
  • pri 3 letih ne tvori povedi in ga razume le ožji krog ljudi,
  • opazite, da ima težave z izgovorjavo ali pogosto ponavlja zloge (npr. »ma-ma-ma-ma-mačka«),
  • ne razume preprostih vprašanj ali navodil,
  • zamenjuje zloge ali izpušča glasove,
  • ne kaže zanimanja za zgodbe, igre z besedami ali petje.

Včasih težava ni očitna. Otroci lahko lepo govorijo, a imajo težave z razumevanjem jezika. Tudi to je razlog za posvet.

Zakaj je zgodnja obravnava pri logopedu pomembna?

Raziskave s področja nevrologije in razvoja otrok potrjujejo, da so prve tri leta življenja najpomembnejše za oblikovanje govorno-jezikovnih povezav v možganih. Zgodnja logopedska obravnava omogoča, da otrok pridobi temeljne jezikovne spretnosti v času, ko je njegova nevroplastičnost največja. Prav to zgodnje obdobje pa je tudi čas, ko otrok razvija svojo samopodobo, samozavest in temeljne socialne veščine.

Logopedska obravnava ne vpliva le na govor, temveč tudi na otrokovo učno uspešnost v prihodnosti. Slabo razvite jezikovne sposobnosti so namreč pogosto povezane s težavami pri branju, pisanju in razumevanju učne snovi.

Naj vas ne skrbi, da bo otrok »stigmatiziran«. Dandanes logopedska pomoč ni nič nenavadnega. Nasprotno – otroci, ki pridejo pravočasno v obravnavo, pogosto veliko hitreje napredujejo.

Kako poteka prva logopedska obravnava?

Večina logopedov bo pogovor začela z vami. Povedali boste, kaj opažate, kako otrok govori, kaj zna in česa ne. Sledi igriva opazovalna ura z otrokom. Logoped ga bo opazoval pri igri, poslušanju, poimenovanju slik ali ponavljanju glasov. Vse poteka skozi igro, brez stresa in pritiskov.

Na koncu boste dobili usmeritve. Morda bo dovolj nekaj vaj doma, morda vam bo logoped predlagal redno obravnavo.

kdaj obiskati logopeda

Kako lahko starši otroku pomagajo pri govornem razvoju?

Čeprav logoped igra ključno vlogo pri strokovni obravnavi, ste kot starši najpomembnejši spodbujevalci otrokovega govornega razvoja. Odločitev, kdaj obiskati logopeda, je pomembna, vendar je tudi kakovostna vsakodnevna interakcija doma temelj uspeha. Priporočljivo je, da se z otrokom veliko pogovarjate, mu zastavljate odprta vprašanja, skupaj berete pravljice in ga vključujete v različne vsakdanje situacije, ki spodbujajo govor.

Praktični nasveti:

  1. Berite pravljice. Knjige so čarobna vrata v svet jezika. Berite počasi, razlagajte, sprašujte. Pomagate lahko tudi s pravljicami, kot so logopedske pravljice. Napisane so prav z namenom spodbujanja govora.
  2. Govorite jasno in počasi. Otroci se učijo z zgledom. Če boste govorili jasno, z obrazno mimiko in raznolikimi besedami, vas bo otrok lažje posnemal.
  3. Ponujajte izbiro. Namesto da vprašate »Ali si lačen?«, raje recite »Bi jabolko ali banano?« Tako spodbudite otroka, da izbere in poimenuje.
  4. Igrajte se z glasovi. Poslušajte različne zvoke, ustvarjajte ritme z zlogi (ta-ta-ta), ponavljajte pesmice. Vse to so odlične vaje za govor.

Gradiva, ki vam lahko pomagajo

Če opazite opozorilne znake, je smiselno, da se obrnete na logopeda ali pediatra, ki vas bo usmeril naprej. Obenem pa lahko tudi doma z majhnimi koraki naredite veliko. Na spletni strani www.alenkastare.si boste našli vrsto strokovno zasnovanih gradiv, ki so posebej namenjena spodbujanju govora pri predšolskih otrocih.

Alenka Stare je specialna pedagoginja, ki že vrsto let ustvarja didaktične pripomočke za starše.

Govor je most, ki ga otrok gradi od prvih dni življenja. Če opazite, da ta most ni dovolj trden ali se ne gradi z običajnim tempom, ne čakajte predolgo. Logopedska obravnava v zgodnjem otroštvu ni znak težave, temveč priložnost. Omogoči vam, da otroku pomagate razvijati svoj jezik, izraziti svoje misli in vstopiti v svet z močjo besed.

Pogosta vprašanja staršev in odgovori

1. Moj otrok veliko govori, a ga nihče ne razume. Kdaj obiskati logopeda?

Da. Otroci, ki imajo bogat besednjak, a jih okolica težko razume, lahko kažejo težave z izgovorjavo ali oblikovanjem glasov. Tak otrok morda sliši pravilno, vendar ne zna pravilno artikulirati. Včasih starši te težave spregledajo, ker otroka razumejo po kontekstu. Toda za širše okolje so njegove besede nerazumljive. Logoped oceni, ali gre za razvojno primerno fazo ali pa otrok potrebuje podporo.

2. Otrok doma veliko govori, v vrtcu pa molči. Ali je to znak govorne težave?

Ne nujno, lahko pa gre za pojav, imenovan selektivni mutizem. To pomeni, da otrok govori le v varnem okolju (npr. doma), v drugih situacijah pa ne. To je večplastna težava, ki zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov, tudi logopeda. Zelo pomembno je, da takšnega vedenja ne označimo za »sramežljivost«, ampak ga razumemo kot klic po razumevanju in pomoči.

3. Otrok zelo rad posluša pravljice, a sam ne pripoveduje. Je to zaskrbljujoče?

Ljubezen do poslušanja je odličen temelj za govorni razvoj. Če pa otrok kljub temu ne izraža svojih misli, ne pripoveduje ali ne poskuša ustvarjati povedi, je vredno preveriti, ali ima težave z oblikovanjem jezika (t. i. ekspresivni jezik). To je oblika težav, ki niso povezane z izgovorjavo, temveč z zmožnostjo sestavljanja povedi.

4. Lahko logoped pomaga tudi pri težavah z razumevanjem navodil?

Seveda. Logopedi ne obravnavajo le izgovorjave, temveč celoten govorno-jezikovni razvoj. To vključuje tudi razumevanje. Če otrok pogosto napačno razume, kaj mu rečete, težko sledi večstopenjskim navodilom ali odgovarja neustrezno, lahko logoped ugotovi, ali gre za jezikovno nerazumevanje ali morda za druge razvojne posebnosti.

5. Koliko časa običajno traja logopedska obravnava?

Dolžina obravnave je odvisna od vrste in stopnje težave, starosti otroka ter sodelovanja doma. Včasih zadošča nekaj srečanj in redno izvajanje vaj doma, v drugih primerih pa gre za dolgotrajnejši proces. Redna, dosledna vaja in vsakodnevna spodbuda lahko prineseta izjemne rezultate.

6. Je možno, da ima otrok težave z govorom, čeprav pravilno izgovarja vse glasove?

Da. Težave so lahko skrite v strukturi jezika, na primer v slabem povezovanju besed, težavah z razumevanjem pomena, omejenem besedišču ali neskladni rabi slovničnih oblik. Tak otrok morda izgovarja lepo, vendar težko oblikuje povedi, ne zna pripovedovati ali uporablja jezik neustrezno glede na situacijo. Tudi takšne težave logoped prepozna in obravnava.

7. Ali obstajajo preventivne vaje, ki jih lahko izvajamo z otrokom doma?

Da in zelo dobrodošle so. Dnevna rutina naj vključuje kakovosten pogovor, branje, petje, igro z rimami, poimenovanje predmetov in opazovanje okolice. Odlični pripomočki so logopedske pravljice in igre, ki temeljijo na ponavljanju, rimanju in usmerjeni pozornosti. Preventiva je v zgodnjem otroštvu pogosto učinkovitejša kot poznejše odpravljanje težav.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

RAZVOJNI MEJNIKI predšolskega otroka

Kako poteka razvoj predšolskega otroka?

Kako vemo, da nekaj ni v redu?

Kateri so opozorilni znaki?

Predšolsko obdobje je temelj telesnega, gibalnega, duševnega, socialnega in govorno jezikovnega razvoja.

Prav v tem obdobju poteka najbolj intenziven razvoj možganov, nekje do sedmega leta starosti, zato imajo ključno vlogo pri razvoju otroka starši in vsi, ki delajo z njim v predšolskem obdobju. V tem obdobju se najbolj intenzivno tvori tako imenovana nevronska mreža.

V razvoju možganov obstajajo tako imenovana kritična oziroma občutljiva obdobja za razvoj posameznih veščin, kar pomeni, da se otrok takrat najlažje in najhitreje nauči določenih veščin. Kasneje pa je to težje nadomestiti.

Najbolj optimalen čas za razvoj

  • GIBALNIH SPRETNOSTI je do 2. leta starosti
  • Za GOVOR do 3. leta
  • za LOGIKO do 4. leta
  • za JEZIK do 5. leta
  • za GLASBO do 10. leta starosti

razvojni mejniki

Katere veščine se razvijejo do:

DO 1. LETA

Otrok okoli 6. meseca starosti že uporablja neverbalno komunikacijo (mimiko, kretnje – maha, odkimava, kaže na stvari z roko). Obrača glavo in oči v smeri zvoka in se odziva na svoje ime. Prepozna znane obraze (mati, oče, sorojenci). Brblja oziroma čeblja: proizvaja govoru podobne glasove: bababa, gugugugu, mamamam – vendar to še niso besede.

Do 9. meseca starosti se zna plaziti in samostojno sedi.

Okoli enega leta se pojavi prva beseda, lahko še nerazločna (mama, ata, tata, avto …). V tem obdobju postane otrok zelo »klepetav«, spušča veliko glasov, večinoma to še vedno niso besede, ampak posamezni glasovi in zlogi.

Pojavi se izkazovanje čustev (kričanje – veselje, jeza, razburjenje in upiranje).

Kdaj je treba poiskati pomoč oziroma kako vemo, da v razvoju otroka nekaj ni vredu?

OPOZORILNI ZNAKI

  • do 9. meseca še ne plazi in ne sedi samostojno
  • do 1. leta ne začne brbljati
  • do 1. leta se ne odziva na svoje ime
  • do 1. leta ne prepoznava znanih obrazov

👉 https://alenkastare.si/izdelek/komplet-petih-logopedskih-pravljic/

1 – 2 LETI

V starosti enega leta otrokov razvoj hitro napreduje, otrok shodi, pojavijo se prve besede. Samostojno hodi, teče (zna se hitro ustaviti, obračati). Hodi nazaj. Po stopnicah se vzpenja ob opori. Brez opore pobere predmet s tal. Lovi in brca žogo, vendar je pri tem lahko še nespreten. Vleče, potiska in nosi igrače. Vrže in ulovi žogo. Dela sonožne poskoke. Vozi tricikel ali poganjalček.

Samostojno uporablja žlico. Pije iz kozarca. Se sleče, obuje copate, odpne zadrgo. Umije si roke. Za večino dejavnosti še uporablja bolj ali manj eno roko.

Odziva se na svoje ime. Razume pomen besede ne. Prepozna imena družinskih članov.

Poimenuje večino poznanih predmetov. Do drugega leta razume že več kot 50 besed, ki jih že spaja v kratke povedi (»Mia am«, »Mama daj« …).

Slušno si zapomni dve besedi. Posluša in oponaša zvoke iz okolice. Prepozna zvok iz okolice. Sposoben je posnemati zvok avtomobila in oglašanja živali (BRM, BRM, HOV, HOV, MUU, MUU). Poje enostavne dele pesmic in pleše ob glasbi. Razume in izpolni enostavna navodila. (Sedi. Vzemi žlico. Pospravi kocke v škatlo. Sezuj copate.) Prepozna predmet, najde skrit predmet in ga izroči na zahtevo. Najde par (združuje oblike, barve). Pokaže nekaj delov telesa. Poskuša narisati navpično in vodoravno črto. Razporedi tri oblike v skupine.

Zgradi stolp iz treh kock. Sestavi preprosto sestavljanko. Lista knjige in poimenuje posamezne predmete. Razvršča po enem kriteriju (razvrsti kocke po barvi).

OPOZORILNI ZNAKI

  • pri 15. – 18. mesecih še ne hodi
  • pri 15. -18. mesecih še ne uporablja neverbalne komunikacije: gest (pomaha, pokima …)
  • pri 15. – 18. mesecih še ne uporablja enostavnih besed
  • se ne odziva na smeh
  • ne kaže osnovnih čustev (veselje, jezo, strah)
  • se ne odziva na svoje ime, ko ga pokličemo
  • ne zmore vzpostaviti očesnega kontakta
  • otrok uhaja – ga moramo ves čas imeti pod nadzorom ali zaklepati
  • ne pokaže predmetov ali oseb, ki jih poimenujemo
  • ima nenavadne oblike vedenja (izbruhi jeze, besa, pretirane čustvene reakcije, smeh, neodzivnost)

2 – 3 LETA

V starosti dveh let otrok samostojno teče in skoči z obema nogama hkrati. Vzpenja in spušča se po stopnicah z izmenjavanjem nog. Sonožno poskakuje. Hodi po prstih in petah naprej in nazaj. Teče stabilno in hitro. Vrže in ujame žogo z uporabo celega telesa. 3 sekunde stoji na eni nogi. Odvije in zavije zamašek. Pritisne na kljuko, da bi odprl vrata.

Med drugim in tretjim letom starosti govorni razvoj najbolj napreduje. Pojavijo se smiselne povedi (uporablja tudi že glagole, predloge in zaimke). Razume, koliko je dve. (To pomeni, da otrok na našo zahtevo, vzame dve stvari in nam jih izroči brez preštevanja.) Nariše krog. Obrača strani v knjigi eno po eno. Sestavi stolp iz več kot šestih kock. Like ureja po obliki ter jih razvršča po barvi in velikosti. Razume predloge na, v, zraven. Razlikuje količine malo, veliko, dolgo, kratko, težko, lahko. Prepoznava velikostne odnose.

Razume geste, izraz obraza in spremembe v tonu glasu ter se nanje odziva. Imenuje dele telesa (glava, roka, noga, prsti). Sestavlja povedi iz dveh do treh besed. Govori o dogodkih, ki so se mu zgodili. Razume in odgovarja na vprašanja kdo, kaj, kje. Njegov besednjak vsebuje 200 do 300 besed. Usvojeni so glasovi: a, e, i, o, u, d, p, b, m, n, t, in j.

Pri hranjenju uporablja vilice. Nese kozarec, ne da bi polil. Drži barvico s prsti. Nalije iz vrča, namaže maslo. Oblači posamezna oblačila.

OPOZORILNI ZNAKI

  • ne govori, ali govori le nekaj posameznih besed
  • ne kaže s prstom na oddaljene predmete
  • se ne odziva na svoje ime in druga enostavna navodila
  • ne zna listati knjige
  • ne zanima ga dogajanje okoli njega

3 – 4 LETA

V starosti treh let otrok napreduje v skrbi zase, se samostojno obleče. Pri umivanju potrebuje manj pomoči. Pospravi svojo sobo. Namaže kos kruha. Nalije pijačo. Sam že zna poskrbeti za osnovno higieno, si umiva roke in obraz. Pri jedi je samostojen, uporablja vilice in nož. Toaleta je že usvojena, vendar še potrebuje nadzor odrasle osebe. Je brez plenice.

Skače po eni nogi. Ujame žogo, ki se je odbila od tal. Koraka v ritmu glasbe. Hodi po ravni črti z eno nogo pred drugo. Skoči z druge stopnice. V teku brcne žogo. Preskoči oviro, visoko 20 cm.

Sledi tristopenjskim navodilom. Sledi pogovoru med dvema odraslima osebama. Pove nekaj barv in številk. Pozna osnovne barve. Začenja prepisovati nekatere velike tiskane črke.

Otrok v tej starosti veliko sprašuje. Posluša kratko zgodbo. Ubesedi dogajanje v znanih zgodbah. Recitira in poje kratke pesmi. Prepozna sebe na fotografiji. Pozna svoje ime, starost in spol. Razume časovne pojme včeraj, danes in jutri.

Njegov besednjak vsebuje že več kot 1000 besed. Odgovarja na vprašanja. Razume osnovna navodila. Poskuša napovedati nadaljnji potek zgodbe (pove, kaj se bo zgodilo). Ubesedi dogajanje, ki sledi v znanih zgodbah. Opiše dogajanje na sliki. Povezano govori o stvareh, ki so se mu zgodile. Sestavi preproste povedi. Govor je razumljiv. Usvojeni so že glasovi k, g, v, f in h.

Nariše osebo z dvema do štirimi deli telesa. Napiše svoje ime. Uporablja otroške škarje. Preriše preproste oblike. Pisalo že lahko drži s tremi prsti. Prepogne papir po diagonali. Zgradi stolp iz 10 kock. Prilepi lik na ustrezno polje. Večinoma uporablja dominantno roko.

Razvršča predmete po barvi in velikosti (4 barve ali velikosti). Opazi manjkajoče podrobnosti na sliki. Razume odnos med delom in celoto. Sestavi sestavljanko iz 12 delov. Prepoznava predmete po otipu. Prešteva predmete v vrsti. Ponovi 4 številke ali poved iz šestih besed. Sestavi sliko iz dveh delov. Nadaljuje nedokončano zaporedje (določeno zaporedje barv, oblik ali velikosti). Iz skupine 10 odšteje nekaj predmetov. Samostojno šteje do 5.

OPOZORILNI ZNAKI

  • govora ni ali pa je nerazumljiv
  • ne pove svojega imena in priimka
  • v grobem gibanju je nespreten, nekoordinirano gibanje
  • ne šteje do 5
  • ne drži pisala
  • ne nariše osnovnih oblik
  • ne pozna osnovnih barv
  • ne vrže in ne ujame žoge
  • ne odgovori na enostavno vprašanje, ampak ponavlja vprašanja
  • ne sestavi preproste sestavljanke

4 – 5 LET

V starosti štirih let otrok samostojno opravi manjše naloge in hišna opravila. (Pobriše prah, obesi brisače, odnese smeti, pospravi svojo sobo, pripravi mizo in pospravi posodo.) Razume navodila. Vedno manj preizkuša meje. Izpolni sestavljeno navodilo. (Naenkrat mu povemo: Prinesi zelene nogavice. Nogavice so v sivi omari v drugem predalu.)

Uporablja jedilni pribor in je popolnoma samostojen pri jedi. Sam si pogrne mizo in tudi pospravi ter pomije. Lahko že sam uporablja stranišče in poskrbi za ustrezno čistočo.

Stoji na eni nogi deset sekund in več. Poskakuje, lahko preskoči kolebnico. Lahko naredi preval. Se guga in pleza. V teku menja smer. Poskakuje na eni nogi. Stoji na prstih. Z obema rokama ujame majhno žogo. Skoči 10 poskokov naprej, ne da bi padel. Riše človeka shematsko (glava, trup, noge). Reže s škarjami po ukrivljeni črti. Barva risbe. Riše hišo, drevo, človeško figuro (tri do šest podrobnosti). Z eno roko naredi kroglico iz papirja. Striže in lepi. Barva znotraj črte.

V obdobju do četrtega leta je že razvit tudi pogovor, besedni zaklad in večina predbralnih spretnosti, ki so izjemno pomembne za kasnejše učenje branja.

Otrok posluša zgodbico in pozna njeno vsebino. Razume pogovore doma in v vrtcu. Pripoveduje dolge zgodbe. Pripoveduje zgodbo ob risbi. Razume predloga za in pred. Prepoznava nekaj črk abecede. Odgovarja na preprosta vprašanja: Kdaj?, Zakaj?, Kako?, Koliko?. Spaja besede (mi – za). Ponovi poved iz osmih besed ali zaporedje petih števil. Odgovarja na vprašanja. Razumljiv je za okolico. Usvojeni so glasovi: l, s, c in z.

Pozna znake na semaforju. Orientira se v času (dan – noč, jutro – poldne – večer, prej – zdaj – pozneje). Prešteva do 10 in odšteva zahtevano število. Prepoznava številke do 5.

OPOZORILNI ZNAKI

  • ne izgovarja vseh glasov (razen r in šumniki)
  • ne pripoveduje v povedih
  • ne razume pomena besed
  • ne upošteva pravil oziroma jih neprestano krši
  • ne razume navodil
  • ne nariše sebe (vsaj pet elementov)

5 – 6 LET

V starosti petih let je otrok popolnoma samostojen glede skrbi zase – osebna higiena, hranjenje (pripravi manjši obrok, pospravi za sabo). Popolnoma obvladuje toaleto.

Stoji na eni nogi brez opore 30 sekund. Vozi kolo. Sonožno preskakuje kolebnico. Skoči z višine 40 cm. Visi v vesi 10 sekund z droga, drži se z obema rokama. Lovi žogo z eno roko. Igra badminton. Z žogo zadene cilj. S kleščami izvleče žebelj in ga zabije s kladivom. Navija nit na tulec. S palcem se dotakne vseh prstov. Reže in lepi preproste like iz papirja.

Zanimajo ga črke in številke, ki si jih poskuša zapomniti. V zgodbi prepozna odnose med junaki. Prepisuje vse tiskane črke. Prerisuje like. Uporablja šilček. Govori pravilno in jasno. Uporablja sestavljene povedi in vse vrste besed slovnično pravilno. Izgovarja vse glasove. Določi prvi glas v besedi. Po poslušanju obnovi kratko zgodbo. Piše in bere lastno ime. Sprašuje po pomenu besed. Popolnoma so usvojeni vsi glasovi, tudi š, č, ž in r. govor je popolnoma razvit.

Pozna osnovne barve. Opazi podrobnosti in razlike kakršnekoli narave (barve, oblike, velikosti, svetlosti). Nariše sebe z vsemi elementi.

OPOZORILNI ZNAKI

  • ne šteje do 10
  • ne pozna osnovnih barv
  • ne tvori povedi
  • ne sledi sestavljenim navodilom
  • ne ve, kaj se od njega pričakuje pri določeni nalogi
  • ne nariše sebe (vsi elementi)
  • ima malo besedišča, težko prikliče preproste znane besede (se ne spomni, kako se poimenujejo igrače …)
  • redko vzpostavlja očesni kontakt
  • se težko vključi v pogovor, ne zmore vztrajati v pogovoru
  • ne hodi po ravni črti
  • ne stoji na eni nogi vsaj 5 s
  • ves čas posega po isti igri
  • ne zna zapisati svojega imena
  • ne zmore upoštevati pravil igre

Otrok, ki izhaja iz tujejezičnega okolja in se vključi v vrtec, kjer je vsak dan v slovensko govorečem okolju, bo v roku enega leta usvojil osnove slovenskega jezika. (povprečne sposobnosti)

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Aspergerjev sindrom je bil zgodovinsko opredeljen kot poseben del avtističnega spektra, za katerega je značilna predvsem manjša stopnja jezikovnih in kognitivnih težav v primerjavi z drugimi oblikami avtizma. Otrok z Aspergerjevim sindromom ima običajno normalno ali nadpovprečno inteligenco, vendar ima pomembne težave pri socialnih interakcijah in se sooča z omejenimi ali ponavljajočimi se vedenji in interesi. Težave so prisotne tudi pri razumevanju socialnih namigov, pogosto ne more vzpostaviti ustreznega očesnega stika, uporabljati primernih gest ali prepoznati čustev drugih ljudi. Značilni so tudi specifični interesi v določenih temah, ponavljajoče se vedenje in težave z razumevanjem pragmatičnega jezika ali humorja.

Kaj je Aspergerjev sindrom?

KAKŠNA JE RAZLIKA MED AVTIZMOM IN ASPERGERJEVIM SINDROMOM?

Avtizem in Aspergerjev sindrom sta v preteklosti veljala za ločeni diagnozi znotraj spektra avtističnih motenj, vendar so se te klasifikacije spremenile z izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) leta 2013, ko je Ameriško psihiatrično združenje združilo vse diagnoze avtističnega spektra v eno skupno kategorijo: motnja avtističnega spektra (ASD).

Kljub tej združitvi so še vedno pomembne razlike med tradicionalnim pojmovanjem Aspergerjevega sindroma in drugih oblik avtizma.

  • Otrok z Aspergerjevim sindromom običajno nima večjih težav v jezikovnem razvoju, pogosto začne govoriti v običajnem času ali celo prej. Otrok z drugimi oblikami avtizma pa lahko pozneje razvije govorne spretnosti in ima velike težave na področju govorno-jezikovnih veščin in spretnosti.
  • Otrok z Aspergerjevim sindromom ima pogosto normalno ali nadpovprečno inteligenco, za druge oblike avtizma pa so značilne težave na področju kognitivnih sposobnosti, predvsem težave na področju učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.
  • Otrok z Aspergerjevim sindromom ima težave pri socialnih interakcijah. Želi si vzpostaviti prijateljske odnose, vendar to počne na neprimerne načine. Pri drugih oblikah avtizma je lahko socialna interakcija bolj omejena, nekateri otroci pa imajo manj interesa za druženje.
  • Tako pri Aspergerjevem sindromu kot pri drugih oblikah avtizma so prisotne težave pri socialnih interakcijah, razumevanju socialnih pravil in nebesedni komunikaciji, ponavljajoče se vedenje, pretiran interes za rutino in omejeni interesi.

Obe motnji zahtevata prilagoditve in podporo za pomoč pri vsakodnevnih izzivih, kot so šola, delo in socialne interakcije.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika: Komplet petih logopedskih pravljic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

KAJ JE “SCREENIZEM” oziroma DIGITALNI AVTIZEM?

Izraz “screenizem” ali digitalni avtizem ni uradno definiran v znanosti. Označuje negativne posledice prekomerne uporabe tehnologije (predvsem zaslonov), že v predšolskem obdobju ali celo od rojstva dalje. Posledice, ki jih tak otrok razvije (neustrezna vedenja in izražanja čustev, socialne veščine ..) so lahko podobna znakom motnje avtističnega spektra.

Izraz screenizem je povezan s kulturo in družbo, kjer so zasloni in digitalne naprave postali osrednji del vsakdanjega življenja in se posledično že kaže njihov negativni vpliv na razvoj otrok.

Gre za velike spremembe v življenjskem slogu, kjer digitalni zasloni spreminjajo način, kako posamezniki delajo, komunicirajo, se učijo in zabavajo. Zasloni – kot so pametni telefoni, tablični računalniki, računalniki, televizije in drugi digitalni prikazovalniki – prevladujejo v vsakodnevnem življenju. Naprave ljudem, predvsem otrokom nudijo informacije, komunikacijo, zabavo in številne druge dejavnosti, ki bi jih bilo treba iskati tudi izven omrežja. Izraz se nanaša na odvisnost od zaslonov, kjer ljudje preživijo preveč časa pred njimi, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje, socialne odnose in produktivnost.

Kaj je digitalni avtizem?

Kakšne so posledice “screenizma”?

  • Zdravstvene težave.

Dolgotrajna uporaba zaslonov lahko povzroči težave z očmi, motnje spanja, zmanjšano fizično aktivnost, držo telesa in druge zdravstvene probleme (utrujenost oči, bolečine v hrbtu in vratu, ter povečano tveganja za debelost, saj se zmanjša telesna aktivnost).

  • Slabše socialne interakcije

Odvisnost od digitalnih naprav lahko povzroči osamljenost, zmanjšano interakcijo s fizičnimi ljudmi in težave pri oblikovanju socialnih vezi.

  • Duševne motnje (raziskave so pokazale, da lahko čezmerna uporaba zaslonov, povzroči povečano tesnobo, depresijo ali druge duševne motnje, predvsem pri mladih ljudeh, zaradi primerjav z drugimi, virtualne zasvojenosti ali negativnega vpliva na samopodobo.)

Digitalizacija izobraževanja ima svoje prednosti in slabosti, saj lahko zasloni olajšajo dostop do informacij, vendar lahko čezmerna uporaba zaslonov vpliva na zmožnost uspešnega učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.

Čeprav je izraz “screenizem” dokaj nov in ima različne interpretacije, odraža naraščajočo vlogo digitalnih naprav v sodobni družbi in potrebo po zavedanju in uravnavanju njihove uporabe:

  • spodbujanje odgovorne uporabe tehnologije in digitalne pismenosti,
  • poučevanje otrok in odraslih o varni uporabi tehnologije,
  • ustrezno ravnovesje med zasloni in resničnim življenjem,
  • ravnotežje med časom pred zasloni in časom za fizične dejavnosti in socialne interakcije.

Prva pomoč: 👉Komplet petih logopedskih slikanic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav? 👉 Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih –

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Motnje avtističnega spektra vplivajo predvsem na razvoj socialnih veščin, komunikacije in vedenja. Gre za izjemno raznoliko skupino težav, ki se lahko kažejo v blagi, zmerni pa vse do težji obliki. Praviloma se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Vzrok za nastanek ni natančno znan, obstaja pa veliko znanstvenih študij, ki nakazujejo na kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.

ZGODOVINA AVTIZMA

Avtizem se prvič omenja šele v 20. stoletju, ko sta Leo Kanner in Hans Asperger prvič uporabila izraz avtizem. Izraz izhaja iz grške besede: »autos«, ki pomeni «samo-svoj«. Kanner je uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Asperger opisoval bolj sposobne in inteligentne posameznike in tako je kasneje nastal izraz Aspergerjev sindrom.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih. Leta 1964 je B. Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 (Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism), v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Pogostost avtizma se je v zadnjih letih izjemno povečala, kar ga uvršča med najhitreje naraščajoče razvojne motnje.

Ta pogostost je delno posledica boljšega prepoznavanja in diagnosticiranja, verjetno tudi sodobnega načina življenja, žal pa včasih tudi »prehitre diagnostike«, ki ne temelji na ustrezni strokovni podpori.

Kaj je avtizem?

Značilnosti avtizma

  • Nenavadno vedenje, ki se pojavi pred tretjim letom starosti.
  • Odsotnost nebesedne komunikacije.
  • Odsotnost očesnega kontakta.
  • Težave z izražanjem čustev.
  • Hudi čustveni izbruhi in napadalno vedenje.
  • Pretiran interes za določene stvari ali predmete.
  • Težave v komunikaciji.

Lahko se pojavijo težave v razvoju govora ali popolna odsotnost govora. Težave se najpogosteje pojavijo pri uporabi jezika v socialnem kontekstu, kot so pogovorne spretnosti, razumevanje sarkazma, humorja ali metafor. Pojavlja se lahko ponavljanje besed ali fraz.

  • Ponavljajoče se vedenje in omejeni interesi.

Pogosto je prisotno pretirano zanimanje za določene teme ali predmete in specifične obsesije, pretirana rutina in ponavljajoča se vedenje (ponavljanje določenih gibov, vrtenje igrač, mahanje z rokami, zelo natančno organiziranje predmetov). Vedenjske reakcije niso skladne z okolico (reakcije ob določenih situacijah – na primer: hudi čustveni izbruhi, neodzivnost na dogajanje v okolici – na primer: če je nekdo vesel ali žalosten, otrok ne zmore tega ustrezno zaznati in se odzvati na primer z objemom, ustreznimi besedami.).

  • Težave v socialnih interakcijah.

Težave se pojavljajo na področju vzpostavljanja in vzdrževanja prijateljskih odnosov. Pogosto je prisotno nerazumevanje socialnih pravil. Tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju očesnega stika, ki vplivajo na socialno interakcijo (obrazna mimika, geste). Otrok ne zmore prepoznati in začutiti čustev drugih oseb.

  • Senzorična občutljivost.
  • Vrh obrazca

Za motnje avtističnega spektra je značilna tudi čezmerna občutljivost ali popolna odsotnost občutljivosti na senzorične dražljaje (zvok, luči, teksture, okus). Ti dražljaji lahko sprožijo nenavadne vedenjske vzorce (hude čustvene izbruhe).

  • Težave s spremembami.

Težave so lahko prisotne tudi pri spremembah v vsakdanjem življenju, saj otrok praviloma sledi strogim pravilom v vsakdanjih dejavnostih.

Otrok z motnjami avtističnega spektra lahko ima normalne, nadpovprečne ali znižane intelektualne sposobnosti. Zato imajo nekateri večjo stopnjo neodvisnosti, medtem ko drugi potrebujejo stalno podporo in nego.

KAKO DIAGNOSTICIRAMO AVTIZEM?

Motnje avtističnega spektra se diagnosticirajo na podlagi uporabe različnih orodij. Vsekakor pa lahko diagnozo postavi zgolj usposobljen strokovnjak (zdravnik ustrezne specialnosti) na podlagi mednarodno uveljavljenih kriterijev in standardiziranih testov. Postopek diagnoze vključuje temeljito oceno vedenja, razvoja in komunikacije, vključuje tudi sodelovanje družinskih članov in skrbnikov.

Zgodnje odkrivanje težav in ustrezna pomoč pomagata izboljšati kakovost življenja posameznikov z avtizmom ter olajšati njihovo vključevanje v družbo.

Najpogosteje znake avtizma opazijo starši in pediatri med rutinskimi pregledi otrok.

Ob sumu na avtizem pediater otroka napoti k ustreznemu strokovnjaku.

Diagnosticiranje avtizma je kompleksen proces, ki zahteva skrbno presojo izkušenih strokovnjakov.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA (DSM – 5, ICD-11)

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih lahko izvajajo zgolj usposobljeni strokovnjaki, na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov).

Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

KRITERIJ A

Težave v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Simptomi se morajo pojaviti na vseh treh naslednjih področjih:

  • Pomanjkljivo socialno-čustveno odzivanje v družbi, nezmožnost odzivanja na socialne interakcije.
  • Težave pri uporabi in razumevanju nebesedne komunikacije (očesni stik, obrazna mimika, telesna govorica …).
  • Težave pri vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju odnosov (vedenje v različnih družbenih situacijah).

KRITERIJ B

Omejeno, ponavljajoče se vedenje, interesi ali dejavnosti.

Posameznik kaže vsaj dva od naslednjih simptomov:

  • Ponavljajoči se gibi, ponavljajoč se govor ali uporaba predmetov.
  • Močan odpor do sprememb in rigidnost pri rutini, rituali (potreba po istih stvareh vsak dan).
  • Zelo intenzivni ali nenavadni interesi.
  • Neobičajna senzorna občutljivost ali pretiran interes za senzorne dražljaje.

KRITERIJ C

Simptomi morajo biti prisotni že v zgodnjem otroštvu.

Težave se morajo pojaviti v zgodnjem otroštvu, lahko pa se popolnoma izrazijo šele, ko socialne zahteve presežejo posameznikove omejene zmogljivosti.

Kriterij D

Simptomi bistveno vplivajo na vsakodnevno življenje.

Simptomi morajo povzročati pomembne težave na področju vsakodnevnega funkcioniranja.

KRITERIJ E

Izključitev drugih vzrokov

Izključiti moramo druge duševne motnje in težave, ki bi lahko imele podobne simptome.

Kaj je avtizem?

ZDRAVLJENJE AVTIZMA

Avtizem je motnja v duševnem razvoju in kot taka ni ozdravljiva. Vsekakor pa pri vsaki motnji lahko uspešno blažimo simptome in z ustrezno podporo omogočimo pridobivanje veščin in spretnosti za čim bolj samostojno življenje posameznika.

Cilji zdravljenja je izboljšati socialne veščine, komunikacijo in vedenje ter zmanjšati simptome, ki lahko ovirajo vsakodnevno delovanje.

Najbolj učinkovite terapije za zdravljenja avtizma

  • Vedenjska terapija

S pomočjo različnih vedenjskih tehnik na podlagi pozitivne spodbude krepimo socialne veščine, komunikacijo in vedenje. Pri otroku z avtizmom je koristno tudi predvidevanje različnih situacij in učenje skoznje.

  • Logopedska terapija

Pomaga izboljšati jezikovne in komunikacijske spretnosti, vključno z govorom, razumevanjem jezika in uporabo nebesedne komunikacije, kot so geste in očesni stik.

  • Delovna terapija

Razvoj spretnosti, ki so potrebne za vsakodnevno življenje, kot so osebna nega, šolske ali delovne aktivnosti in socialne veščine.

  • Senzorična integracija

Pomaga otrokom z avtizmom pri obdelavi senzoričnih informacij. Uporablja se za obravnavanje senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na zvoke ali svetlobo. Senzorična integracija je proces sprejemanja in predelave informacij (vid, sluh, tip, voh, okus, gibanje telesa in notranji telesni občutki, kot so lakota, žeja, bolečina …). Ustrezna senzorična integracija otroku omogoča učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju.

  • Psihoterapija

Izbira prave vrste psihoterapije je odvisna od otrokovih težav. Ena takih je kognitivno-vedenjska terapija, ki lahko pripomore k zmanjševanju določenih vedenjskih vzorcev in nadomeščanju neustreznih vedenj z ustreznejšimi.

Terapija temelji na povezavi med mislijo, čustvom in vedenjem in poskuša skozi prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev razviti bolj funkcionalno vedenje. To je pri otroku z motnjo avtističnega spektra izjemno težko, zato je to zelo dolgotrajen proces, napredki pa zelo majhni.

  • Družinska podpora in izobraževanje

Družinskim članom in skrbnikom je treba pomagati razumeti avtizem, razviti strategije za podporo in se spoprijeti z izzivi, ki jih avtizem prinaša.

  • Zdravljenje z zdravili

Čeprav avtizma ni mogoče pozdraviti z zdravili, se ta včasih uporabljajo za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so anksioznost, depresija in druge duševne motnje.

Pristopi k zdravljenju avtizma so prilagojeni otrokovim potrebam, saj avtizem vključuje širok spekter simptomov. Kombinacija različnih terapij, ki temeljijo na individualnih potrebah in ciljih, je pogosto najbolj učinkovit pristop za izboljšanje kakovosti življenja otroka z avtizmom.

RAZISKAVE NA PODROČJU AVTIZMA

Na področju avtizma je kljub izjemnemu napredku znanosti v zadnjih letih še vedno veliko neznank.

V zadnjih letih poteka veliko znanstvenih raziskav, ki odkrivajo vzroke za nastanek avtizma. To so večinoma povezave med genetskimi (zgodnji razvoj možganov, neustrezno delovanje nevrotransmitorjev in nevronskih povezav) in okoljskimi dejavniki (nefunkcionalno okolje, izpostavljenost kemikalijam, okužbam ali prehranski dejavniki, ki bi lahko prispevali k tveganju za razvoj avtizma).

Nekatere raziskave so identificirale določene gene in genetske variacije, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj motenj avtističnega spektra.

Na podlagi tega so ugotovili, da se razvoj avtizma začne že v embrionalni fazi.

Obstaja tudi večja verjetnost, da bo otrok razvil avtizem, če imajo starši ali sorojenci diagnozo znotraj avtističnega spektra.

Raziskave so pokazale tudi, da lahko določeni dejavniki med nosečnostjo ali porodom povečajo tveganje za razvoj avtizma. To vključuje izpostavljenost toksinom, okužbe med nosečnostjo, zaplete pri porodu in druge podobne dejavnike.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko starejša starost staršev (zlasti očetov) poveča tveganje za razvoj avtizma pri otrocih.

Veliko znanstvenih raziskav je preučilo tudi morebitno povezavo med cepivi in motnjami avtističnega spektra. Ni zanesljivih dokazov, ki bi podpirali povezavo med cepivi in avtizmom.

 Sorodna vsebina:

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

kaj-so-specificne-ucne-tezave

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja. Učenje katerih koli veščin in spretnosti je bolj oteženo kot pri večini vrstnikov.

Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …). Lahko so kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Vrste učnih težav

Učne težave delimo na splošne in specifične:

Kaj so učne težave: preberi več👉 https://alenkastare.si/ucne-tezave-kaj-so/

  • SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA in/ali DUŠEVNE MOTNJE (NIŽJE INTELEKTUALNE SPRETNOSTI)
  • SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRO-RAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)

-Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju.

-Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija).

-Hiperkinetična motnja (nepozoren tip) lahko povzroča učne težave zaradi težav na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti. (V osnovi pa spada na področje čustveno vedenjskih motenj.)

Opisane težave se praviloma pojavijo v obdobju otroštva in adolescence. Večinoma so razvojne narave, nastanejo zaradi prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov. Največkrat je prisotna okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja.

Ob odkrivanju duševnih motenj se vedno osredotočamo na težave, ki posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju (skrb zase, socializacija, izobraževanje). Namen odkrivanja duševnih motenj je izboljšati in posameznika usposobiti za popolnoma samostojno življenje, čeprav pri nekaterih hudih težavah to žal ni mogoče.

učne težave

Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).

Pojem splošne učne težave opredeljuje tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju). Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti. Pri usvajanju osnovnih veščin in znanj potrebujejo daljši čas ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov (duševne motnje) na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialnih veščin ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Najpogostejše specifične učne težave so: 

  • težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, obdelovanja, analiziranja) informacij.

👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

  • težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja.

Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

  • težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij in pridobivanje in razumevanje matematičnih pojmov.

  • težave na področju govora in jezika (govorno jezikovne motnje)

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

  • težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončane naloge, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti.

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju (2000) so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

👉 Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare

učne težave

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

1. KRITERIJ – Otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

2. KRITERIJ – Težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

3. KRITERIJ – Otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, razmišljanje) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

4. KRITERIJ – Otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovna obdelava, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovno-prostorska organizacija informacij).

5. KRITERIJ – Težave niso posledica okvar čutil, motnje v duševnem razvoju, čustveno in vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo učne težave? 

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki.

POMOČ UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

Če s pomočjo ustreznega načina učenja in poučevanja posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Prvi korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL).

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

Tretji korak so domače delo in vaje. Z otrokom in starši se pogovorimo in naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo.

Četrti korak je namenjen odkrivanju težav in uvajanju dodatne pomoči. Če prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka. Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5-STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

  • stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
  • stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
  • stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
  • stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
  • stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

 

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš?

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš?

Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebujejo drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave). Vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:

  • učenje po korakih, najprej na konkretni ravni, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
  • kratka in jasna navodila,
  • čim manj motečih dejavnikov,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,
  • urejen učni prostor,
  • opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
  • krajši odmori med delom,
  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo (košara za 1. pomoč),
  • ustrezna spodbuda učitelja,
  • slikovno gradivo,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah in ustrezna pomoč pri odpravljanju napak,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
  • podvprašanja, ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka, namesto napiše),
  • veliko telesne dejavnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov in strokovnih delavcev.

Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje.

Za uspešno bralno razumevanje je najprej treba izuriti tehniko branja in slediti korakom ustreznega učenja branja:

  1. Poznavanje črk.
  2. Vezava črk in zlogov.
  3. Vezano branje kratkih in dolgih besed.
  4. Vezano branje kratkih in dolgih povedi.
  5. Vezano branje kratkih besedil in razumevanje prebranih besedil.

Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Vaje za urjenje tehnike branja

VEZANO BRANJE POSAMEZNIH ČRK

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE ZLOGOV

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE BESED

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE POVEDI

bralne vaje za 1. razred

VEZANO BRANJE BESEDIL

bralne vaje za 1. razred

Ko ima otrok dobro usvojeno tehniko branja, pa lahko nadaljujemo z vajami bralnega razumevanja.

Vaje za urjenje bralnega razumevanja

bralne vaje za 1. razred

Zgolj s pravilnim načinom učenja in vajami lahko otrok doseže ustrezno bralno pismenost, ki je pogoj za učenje in razvoj.

Kako z minimalnimi težavami (ali celo brez njih) vzgojiti mladega bralca? S pomočjo 10-stopenjskega modela bralne pismenosti, ki nam omogoča razumevanje procesa učenja branja in daje ustrezna navodila, na kakšen način otroka naučiti branja z razumevanjem.

Zakaj je ustrezna tehnika branja in razumevanja pomembna pri prvošolcih? Ker je ustrezna tehnika pranja POGOJ za tekoče branje in razumevanje prebranega. Če otrok ne bere tekoče, se ne more učiti razumevanja.

Zakaj je učbenik Kako pa ti bereš? Kako pa ti bereš? – Alenka Stare tako nepogrešljiv pripomoček pri učenju branja doma in v šoli? Ker vsebuje POPOLNOMA VSE, kar potrebujete, da se otrok nauči tekočega branja z razumevanjem in omogoča hitro in učinkovito odpravljanje težav na področju branja.

Dodatne vaje:

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

VELIKE TISKANE ČRKE 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Bralne vaje za 1. razred pomagajo pri učenju tekočega branja in bralnega razumevanja. Ključna je pravilna tehnika za uspešno učenje. Preverite!

MALE TISKANE ČRKE 👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Predstavitev pravilnega učenja branja: 👉 predavanje Učenje in poučevanje branja – Alenka Stare

👉 Brezplačna e-knjiga BRALNA PISMENOST – Alenka Stare

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

vzgoja

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov.

Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in našega načina življenja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Kdaj se začne vzgajati otroka?  

Proces vzgoje se začne, še preden se otrok rodi! Ker je vzgoja proces prenosa naših vrednot in našega načina življenja na otroka, je zares pomembno, da smo popolnoma samostojni in odrasli, preden se odločimo za otroka.

Kako se lotiti vzgoje? 

Vzgoje se lotimo z delom na sebi, ker bomo le tako lahko predali naprej ustrezne vrednote in predvsem odnos do okolja, narave in vseh živih bitij. Zavedati se moramo, da je vzgoja predvsem nezavedni prenos naših dejanj, besed, misli in našega načina življenja na otroka.

V procesu vzgoje je treba posebno pozornost nameniti ustreznemu čustvenemu in socialnemu razvoju.

Sorodna vsebina: Vzgojni model za sodobni čas – Alenka Stare

Razvoj socialnih veščin in čustvene inteligence. 

Dobre socialne veščine in čustvena inteligenca omogočajo posameznikom, da se učinkovito povezujejo z drugimi, rešujejo konflikte in delujejo kot del skupine. Vse to se seveda med seboj prepleta.

Razvoj socialnih veščin je izjemno pomemben za uspešno funkcioniranje tako doma kot zunaj doma. Pomembno je, da otrok zna prepoznati lastna čustva. To pomeni zavedanje, kako se počuti v določenem trenutku in kako ta čustva vplivajo na njegove misli in vedenje. Pogovor in razmišljanje o lastnih izkušnjah in občutkih otroku pomaga pri boljšem razumevanju sebe in svojih reakcij.

Otroka je treba naučiti tudi, kako obvladovati in usmerjati svoja čustva na zdrav način. Predvsem učenje samonadzora – kako se ustaviti, preden »izbruhnemo« (jeza, bes), premisliti in izbrati ustreznejši odziv.

Razvoj čustvene inteligence vključuje tudi sočutje, kjer posameznik razume stisko drugih in aktivno išče načine, kako pomagati.

Sočutje pomeni, da se lahko postavimo v čevlje drugega in razumemo njegova čustva in občutke. Pomemben del sočutja je sposobnost poslušanja brez presojanja, z namenom razumevanja sogovornika.

Vzgoja otrok.

Čustvena inteligenca vključuje tudi sposobnost vzdrževanja zdravih in konstruktivnih odnosov. K temu pripomore razvijanje veščin učinkovite komunikacije, kot so asertivnost, jasno izražanje in reševanje konfliktov, razumevanje in spoštovanje drugih ter sodelovanje pri reševanju težav in doseganju skupnih ciljev.

Sposobnost sodelovanja z drugimi v obdobju otroštva lahko najbolje razvijamo skozi igranje družabnih iger in skupinskega dela. Pri skupinskih igrah urimo potrpljenje, pozornost, strpnost, spoštovanje in samozavest. Tudi skozi igre vlog se lahko dobro razvijajo vse omenjene veščine, ki so nujno potrebne za uspešno funkcioniranje v družbi.

Pomen igre in druženja z vrstniki v obdobju otroštva

Igra in druženje z vrstniki imata izjemno pomembno vlogo pri celostnem razvoju otroka. Skozi te interakcije otroci uživajo in se zabavajo ter razvijajo pomembne veščine, ki jih bodo uporabljali skozi vse življenje.

  1. Socialni razvoj

Skozi igro z vrstniki otroci razvijajo pomembne socialne veščine, kot so deljenje, sodelovanje, pogajanje in reševanje konfliktov. Naučijo se, kako komunicirati z drugimi, kako se vključiti v skupinsko igro in kako spoštovati pravila ter mnenja drugih.

Med igro se otroci učijo prepoznavati in razumeti čustva drugih, kar prispeva k razvoju empatije. Postanejo bolj občutljivi za potrebe in občutke svojih vrstnikov.

  1. Emocionalni razvoj

Igra z vrstniki otrokom omogoča varno izražanje lastnih čustev in učenje, kako se soočiti s frustracijami, razočaranjem in veseljem. Naučijo se tudi, kako obvladovati svoje potrebe in prilagoditi svoje odzive v različnih situacijah.

Uspešno sodelovanje v igri in druženju z vrstniki prispeva k razvoju otrokove samozavesti in samopodobe. Otroci skozi druženje z vrstniki pridobivajo tudi občutek lastne vrednosti.

  1. Kognitivni razvoj

Igra pogosto vključuje reševanje težav in iskanje rešitev, kar spodbuja kognitivni razvoj. Otroci se učijo logičnega razmišljanja, načrtovanja in odločanja. Skozi igro razvijajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Simbolična igra, kjer otroci prevzemajo različne vloge, jim pomaga razumeti svet okoli sebe in raziskovati različne perspektive.

  1. Gibalni razvoj

Igra, kot so tek, plezanje, lovljenje in skakanje, pomaga pri razvoju grobomotoričnih spretnosti. Natančnejše igre, kot sta sestavljanje kock ali risanje, pa razvijajo finomotorične spretnosti. Skozi igro otroci spoznavajo svoje telesne sposobnosti in omejitve, kar je pomembno za varno gibanje in koordinacijo.

  1. Moralni in etični razvoj

Igra pogosto vključuje določena pravila, ki jih morajo otroci spoštovati. Skozi to se naučijo pomena poštenosti, pravilnega vedenja in spoštovanja dogovorov. Sodelovanje v igri spodbuja občutek za pravičnost, saj se otroci učijo enakopravnega sodelovanja in upoštevanja drugih pri delitvi igrač in nalog.

Družabne igre in interakcije z vrstniki v otroštvu postavljajo temelje za vzpostavljanje in ohranjanje trajnih prijateljstev in drugih medosebnih odnosov v odraslosti. Otroci, ki se redno družijo z vrstniki, razvijejo boljšo socialno inteligenco, kar jim omogoča lažje prilagajanje v različnih družbenih situacijah. Postajajo bolj prilagodljivi in se lažje prilagajajo spremembam, saj se skozi igro srečujejo z različnimi situacijami in potrebami svojih vrstnikov. Skozi igro se otroci učijo sprejemati različne poglede in stališča, kar je ključnega pomena za razvoj strpnosti in razumevanja v družbenih interakcijah.

Pomen prostega časa in igre brez strukturiranih pravil

Prosta igra brez vnaprej določenih pravil spodbuja otroke k samostojnemu razmišljanju, vodenju in organizaciji aktivnosti. To jim pomaga razvijati občutek za odgovornost in samoiniciativnost. Otroci se učijo raziskovati svet okoli sebe, razvijajo svoje interese in se učijo skozi lastne izkušnje.

Igra in druženje z vrstniki sta torej izjemno pomembna za celosten razvoj otroka, saj prispevata k razvoju socialnih, emocionalnih, kognitivnih in gibalnih veščin, ki so temelj za uspešno in zadovoljno življenje.

Vzgoja otrok

Razvoj samostojnosti

Spodbujanje samostojnosti otrokom pomaga razvijati samozavest, odgovornost in sposobnost reševanja težav. Samostojni otroci so bolje pripravljeni na spopadanje z življenjskimi izzivi in so bolj motivirani za dosego svojih ciljev.

10 korakov za spodbujanje samostojnosti

  1. Postavljanje jasnih pričakovanj

Otrokom razložite, kaj pričakujete od njih. Na primer: če pričakujete, da bodo sami pospravili svoje igrače, jim to jasno povejte in jih naučite, kako to storiti. Za razvijanje samostojnosti sta pomembna red in rutina. Rutina pomaga otrokom razumeti, kaj se od njih pričakuje, in jim omogoča, da postopoma prevzemajo odgovornost za določene naloge, kot so priprava na spanje, urejanje šolskih potrebščin, domače naloge ali pomoč pri gospodinjskih opravilih.

  1. Dajanje ustreznih nalog glede na starost

Začnite s preprostimi nalogami, ki so primerne za otrokovo starost. Mlajši otroci lahko začnejo z nalogami, kot je pospravljanje igrač, starejši otroci pa lahko prevzamejo bolj zapletene naloge, kot je priprava preprostega obroka.

Ko otrok uspešno opravlja določeno nalogo, mu postopoma dodeljujte več odgovornosti. To lahko vključuje samostojno opravljanje domačih nalog, načrtovanje svojih dnevnih aktivnosti ali pomoč pri družinskih opravilih.

  1. Spodbujanje odločanja

Otrokom omogočite, da izbirajo med različnimi možnostmi. Na primer: dovolite jim, da izberejo, katero obleko bodo oblekli, katero knjigo bodo prebrali ali katero igro bodo igrali. S tem razvijajo občutek samonadzora in odgovornosti za svoje odločitve.

Starejše otroke vključite v nekatere družinske odločitve, kot je načrtovanje družinskih izletov ali odločanje o skupnih aktivnostih. To jim daje občutek, da njihovo mnenje šteje.

  1. Podpora pri reševanju težav

Ko se otrok spopade s težavo, ga spodbujajte, da najprej sam poskusi najti rešitev. Postavite mu vprašanja, ki ga bodo vodila k iskanju rešitve, kot na primer: Kaj misliš, da bi lahko naredil v tej situaciji? Kako bi rešil problem?. Pomembno je, da se otrok iz svojih napak uči ter na podlagi tega lažje išče rešitve pri prihodnjih težavah in se zaveda, da so napake del življenja.

  1. Samozavest

Pohvalite otroka za njegove dosežke, ko uspešno opravi nalogo ali se samostojno sooči z izzivom. Pohvala vpliva na otrokovo samozavest. Vsekakor pa s pohvalami ne smemo biti razsipni. Pohvalite takrat, ko se otrok zares potrudi.

Pomagajte otroku prepoznati njegova močna področja in uspehe. Na primer: če je otrok uspešen v reševanju matematičnih nalog, ga spodbudite, naj si postavi nove izzive na tem področju.

  1. Spodbudno domače okolje

Spodbudno okolje pomeni predvsem zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. To pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi naš otrok. Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem okolju, se bo večina pričakovanih veščin in spretnosti spontano razvila skozi vsakodnevne dejavnosti in prosto igro.

  1. Spodbujanje odgovornosti

Določite redne naloge, za katere je otrok odgovoren, na primer skrb za hišnega ljubljenčka, pospravljanje sobe ali pomoč pri pripravi mize. To mu pomaga razumeti pomen odgovornosti in samodiscipline.

Redno spremljajte otrokovo uspešnost pri izpolnjevanju njegovih odgovornosti in mu nudite konstruktivno povratno informacijo, ki mu pomaga napredovati.

  1. Zgled

Otroci se veliko učijo s posnemanjem. Če bodo imeli zgled odraslih, ki se znajo samostojno soočati z izzivi, bodo tudi sami lažje razvijali to veščino. Delite z otrokom svoje izkušnje o tem, kako ste se naučili biti samostojni in kako ste se spopadali z izzivi. To jih lahko navdihne in opogumi.

  1. Vztrajnost

Naučite otroka, da je pomembno vztrajati pri nalogah, tudi ko postanejo težke ali dolgočasne. To lahko vključuje dokončanje projekta, vztrajanje pri učenju nove veščine ali reševanje težave. Ko otrok uspešno dokonča težko nalogo, pohvalite njegov dosežek. To ga bo spodbudilo, da se tudi v prihodnje trudi in ne odneha, ko se sooči z izzivi.

  1. Podpora in spodbuda

Pomembno je, da otrok ve, da mu boste vedno na voljo za pomoč, če jo bo potreboval, vendar se poskušajte izogibati reševanju težav namesto njega. Namesto tega mu nudite podporo in spodbudo, da sam pride do rešitve.

Medtem ko spodbujate samostojnost, bodite pozorni, da ne pričakujete preveč. Vsak otrok se razvija s svojim tempom in pomembno je, da spoštujete njegov razvojni ritem.

Vaje za spodbujanje samostojnosti in učenje ustreznega vedenja: https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

vzgoja otrok

Kaj zmore vaš otrok?

Smernice glede razvoja samostojnosti

2–3 leta: Otrok lahko pomaga pri pospravljanju in shranjevanju igrač v škatle. Z mehko krpo lahko briše prah z nizkih površin. Sam si poskuša obleči majico ali hlače. Sodeluje pri enostavnih dnevnih aktivnostih.

4–5 let:: Lahko prinese krožnike, pribor ali prtičke na mizo. S pomočjo zalivalke lahko zaliva rastline. Z malo pomoči lahko pospravi posteljo. Samostojno pospravi svoje igrače in zloži oblačila v nizko omaro.

6–7 let: Lahko obriše posodo ali jo zloži v pomivalni stroj. Lahko zloži svoja oblačila in jih pospravi v omaro. Pomaga pri preprostih kuhinjskih in hišnih opravilih, odnese smeti do bližnjega smetnjaka. Samostojno naredi domačo nalogo in pripravi šolske potrebščine.

8–9 let: Otrok lahko pobriše prah, posesa, pomete. Lahko pripravi in pospravi mizo. Lahko skrbi za hišnega ljubljenčka. Popolnoma samostojno pospravi svoje stvari in pospravi sobo. Samostojno skrbi za osebno higieno in čistočo. Pospravi za sabo. Samostojno hodi v šolo.

10–12 let: Otrok lahko pomaga pri pranju, obešanju in zlaganju perila. Pomaga pri pripravi obrokov. Popolnoma samostojno poskrbi za svoje osebne stvari, zlaga oblačila in skrbi za osebno higieno.

13 let in več: Otrok lahko pripravi preproste obroke, postreže in pospravi. Lahko pomaga pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja. Lahko mu zaupate manjše nakupe ali skrb za žepnino.

Vse naloge seveda prilagodimo glede na sposobnosti in interese otroka ter ga spodbujamo s pohvalo za dobro opravljeno delo.

Ko otroku postopoma zaupamo naloge, ki so primerne njegovi starosti, mu omogočamo, da razvija občutek samostojnosti. S tem se uči, kako se soočati z izzivi in kako uspešno dokončati naloge brez stalnega nadzora odraslih.

Ko otrok uspešno opravi nalogo, dobi občutek zadovoljstva. To povečuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, mu pomaga razumeti, da je sposoben doseči zastavljene cilje.

Naloge in odgovornosti otroka učijo, kako organizirati čas in se soočati z obveznostmi. Te delovne navade so izjemno pomembne za kasnejši uspeh v šoli, na delovnem mestu in v življenju nasploh.

Ko otroku zaupamo naloge ali odločitve, mu s tem pokažemo, da verjamemo v njegove sposobnosti. To zaupanje spodbuja otroka, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Reševanje izzivov, ki se pojavijo pri vzgoji otroka

Reševanje izzivov, ki se lahko pojavijo pri vzgoji otroka, zahteva veliko potrpežljivosti, prilagodljivosti in doslednosti:

  1. Jasno določite pravila in pričakovanja, hkrati pa bodite dosledni pri njihovem uveljavljanju.
  2.  Aktivno poslušajte otroka, spodbujajte odprt pogovor in bodite pozorni na njegova čustva.
  3. Naučite otroka reševati težave mirno, s poudarkom na razumevanju in iskanju kompromisov.
  4. Postopno povečujte otrokovo odgovornost, kar mu bo pomagalo graditi samozavest.
  5. Ohranite in spodbujajte smisel za humor.

Sorodna vsebina: 👉 permisivna vzgoja

Trma in neustrezno vedenje

Trma je pogosta pri majhnih otrocih, ki se učijo izražati svojo neodvisnost in želje. Pojavlja se, ko otrok vztraja pri svojem, kljub navodilom ali zahtevam staršev. Ob pojavu trme je pomembno, da ostanete mirni, se ne odzovete impulzivno ali jezno. Otroku s svojim mirnim vedenjem pokažite, kako se soočiti s frustracijami.

Trma pogosto izvira iz preizkušanja meja. Bodite dosledni pri postavljanju meja in njihovem spoštovanju.

Otroci včasih ignorirajo pravila ali se vedejo neprimerno, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s pomanjkanjem pozornosti, želje po neodvisnosti ali preprosto raziskovanjem sveta. Otrok se mora naučiti, da imajo njegova dejanja posledice.

Poskrbite, da so posledice jasne, dosledne in primerne starosti. Vsekakor mora otrok občutiti posledice neprimernega vedenja (odvzem ljubih aktivnosti). Bodite pozorni na pozitivno vedenje in ga nagradite s pohvalo – sistem nagrajevanja. To lahko vključuje nalepke, točke ali majhne nagrade za ustrezno vedenje, kar otroka motivira, da sledi pravilom. Vsekakor pa to ne sme biti pogojevanje: »Če boš priden, boš dobil sladoled.« Otrok se iz nenehnega pogojevanja in nagrajevanja nauči, da bo za vsak trud nekaj dobil. In potem se trudil zgolj zaradi nagrade. V življenju pa ni vedno tako, včasih se lahko zelo potrudi, pa ni nagrade. Zato je treba izhajati iz zadovoljstva. Ko nekaj naredimo in se potrudimo, smo zadovoljni! To je edini pravilen in popolnoma naraven proces človeškega življenja, ki nam daje motivacijo za nadaljnje doseganje ciljev.

Vzgoja otrok

Tekmovalnost med sorojenci

Rivalstvo med sorojenci je naravno, saj otroci tekmujejo za pozornost in naklonjenost staršev. Spodbujajte sodelovanje med sorojenci, tako da vključite otroke v dejavnosti, ki zahtevajo timsko delo, kjer lahko sodelujejo in se učijo medsebojnega spoštovanja. Poskrbite, da vsak otrok dobi svojo posebno pozornost, kar zmanjšuje potrebo po tekmovanju. Nikoli ne primerjajte otrok, osredotočite se na individualne dosežke vsakega otroka.

Nezmožnost obvladovanja čustev

Otroci se pogosto soočajo z izzivi pri izražanju in obvladovanju čustev, kar lahko vodi do izpadov jeze ali besa.

Pomagajte otroku prepoznati in poimenovati njegova čustva, na primer z vprašanji: Kako se počutiš?, Kaj te jezi?, Kako bi ti to naredil?. Otroci se učijo s posnemanjem. Če sami ustrezno obvladujete svoja čustva, bodo tudi oni bolje razumeli, kako naj ravnajo v podobnih situacijah. Naučite otroka tehnik obvladovanja čustev, kot so globoko dihanje – 3-krat vdihni in izdihni, gibalne vaje, štetje do deset ali uporaba najljubšega predmeta, ki jih pomiri.

Odlašanje pri nalogah

Nekateri otroci se težko osredotočijo na naloge ali opravila, pogosto odlašajo, ali se izogibajo odgovornosti. Razdelite naloge na manjše dele. Pomagajte otroku načrtovati čas (dnevni ali tedenski urnik, slikovno gradivo).

Odvisnost od tehnologije

V današnjem času so otroci vse bolj navezani na tehnologijo, kar lahko vpliva na njihove socialne interakcije, spanje in vedenje. 👉 Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih – Alenka Stare

Vsak otrok je edinstven in izzivi pri vzgoji se lahko razlikujejo. Pomembno je, da odrasli ostanemo potrpežljivi, prilagodljivi in pripravljeni na učenje skupaj z otrokom. Vzgoja temelji na razumevanju, komunikaciji in doslednosti, kar omogoča otroku, da raste v odgovorno in samozavestno osebo.

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: 👉 Vzgojno zahtevni otroci  ali slišite na predavanju: 👉 predavanje Priprava na vstop v šolo

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

V zadnjem času velikokrat slišimo, da otroci preveč uporabljajo elektronske naprave, predvsem v predšolskem obdobju.

Otroci do tretjega leta starosti naj ne bi uporabljali zaslonov. Kasneje jih seveda počasi učimo ustrezne uporabe le teh, saj je v današnjem času nemogoče delovati brez ustreznega znanja uporabe pametnih telefonov, računalnikov. S tem ne mislim, da triletniku damo pametni telefon, ampak da morda skupaj z njim pogledamo kakšno risanko. Vsekakor uporaba pametnega telefona ni primerna za predšolskega otroka.

Če otrok v starosti enega leta v vozičku ali celo med hranjenjem gleda v ekran, bi to po mojem mnenju moralo biti kaznivo dejanje.

Raziskave zadnjih let kažejo na izjemno težke in nepopravljive posledice pretirane uporabe elektronskih naprav v obdobju otroštva. 

Znanstveniki so pri posameznikih, ki pretirano uporabljajo elektronske naprave, odkrili funkcijske in strukturne spremembe na možganih. Pojavlja se manj sivine, kar pomeni manj sinaps med nevroni. Kar je logično, saj vemo, da se možgani najbolj razvijajo v obdobju otroštva. Razvoj pa vedno gre v smer, ki jo podpiramo. Če se učimo, če se gibamo, s tem spodbujamo razvoj svojih možganov. Če sedimo in gledamo v ekrane, ga zaviramo.

Posledica tega je nefunkcionalni človek!

Kaj se dogaja v naših možganih ob uporabi elektronskih naprav?

Dražljaji, ki jih naši možgani doživljajo ob gledanju v ekran, nam dajejo ugodje (zviša se koncentracija dopamina) zaradi izjemno veliko dražljajev hkrati. Gre za sistem »vedno več« in zato je potreba po ekranu vedno večja, saj za otroka to predstavlja ugodje.
Naši možgani pa stremijo k ugodju.

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Otroci so prikrajšani za naraven način učenja skozi izkušnje in zgled. Zato imajo manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem. Več je kompulzivnega vedenja. Težave se pojavljajo v razvoju govora in jezika, saj se otrok ne more naučiti govora, če nima ustreznega zgleda živega človeka. Iz ekrana se govora dokazano ni mogoče naučiti!

Otrok lahko obvlada pametni telefon že zelo zgodaj, vendar to ne kaže na nikakršno inteligenco. Obvladovanje pametnega telefona ni zahtevna miselna operacija. Pomeni zgolj poznavanje korakov do želene vsebine. Nekaj klikov ne vključuje nikakršnega premisleka, razmišljanja, načrtovanja, vztrajanja. Zato se pred ekrani mišljenje in domišljija ne razvijata.

Za ustrezen razvoj domišljije in inteligence je pomembna prosta igra. Otrok med prosto igro sam razmišlja, načrtuje, preizkuša, počaka, vztraja in reši problem.

Zaradi izjemno velike količine dražljajev naenkrat se lahko razvijejo tudi različne duševne motnje. Danes že govorimo o tako imenovanem »digitalnem avtizmu« oziroma »screenizmu«, ki opisuje posledice pretirane uporabe naprav predvsem v zgodnjem otroštvu.

Katere so najizrazitejše posledice pretirane uporabe elektronskih naprav:

  • neustrezno prepoznavanje in izražanje čustev, hude čustvene stiske,
  • neustrezno vedenje, agresivno vedenje do sebe in do drugih,
  • težave v razvoju govora in jezika,
  • odsotnost komunikacije,
  • pridobljene oblike duševnih motenj,
  • čustveno vedenjske motnje,
  • učne težave,
  • glavoboli, migrene,
  • težave z vidom,
  • težave s hrbtenico, kolki, ožiljem, krvnim tlakom, diabetes,
  • nefunkcionalni človek.
Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja. Če ima otrok ustrezno spodbudo in okolje, se bodo razvili ustrezno, sicer pač ne. Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se žal otroški možgani ne razvijajo ustrezno, ampak se “polenijo”. Med uporabo telefona ali računalnika se možgani razvijajo počasneje kot pri drugih dejavnostih, kjer sodeluje več telesnih funkcij hkrati.

Predstavljajte si preprosto razliko pisanja s svinčnikom na list papirja ali tipkanja na tipkovnico. Pri pisanju na roko so možgani veliko bolj aktivni kot pri tipkanju na tipkovnico. Enako je pri pomnjenju (spominu). Danes večino stvari namesto možganov pomni pametni telefon. Koliko telefonskih številk še znate na pamet?

Katera dejstva nam preprosto dokazujejo, da je zares pomembno predvsem pri mlajših otrocih preprečiti uporabo elektronskih naprav?

  • Včasih smo znali informacije poiskati na zemljevidu, danes potrebujemo samo nekaj klikov.
  • Uporabljati smo znali kompas, danes samo nekaj klikov.
  • Se še spomnite telefona na »vrtiljak«? Je bilo potrebnih kar nekaj spretnosti za njegovo uporabo, danes le en klik.
  • Kako smo iskali informacije? V knjižnici, knjigah, enciklopedijah, s pogovorom, z vprašanji. Danes le nekaj klikov in »copy paste«. Če danes potrebujete informacije, imate dve možnosti. Prva je ta, da »googlate« in najdete veliko informacij, med katerimi morate najprej izločiti neresnične (takih je namreč na spletu zelo veliko). Druga možnost pa je ta, da greste v knjižnico ali kupite knjigo strokovnjaka in boste zagotovo dobili prave informacije.
  • Ročna dela so včasih zahtevala več fizičnega napora: sesanje, pometanje, pospravljanje in veliko drugih hišnih opravil danes namesto nas opravljajo pametne naprave. Seveda nam to prihrani dragocen čas, vendar je otroke treba naučiti vseh teh veščin.
  • Uporaba »navadnih« pripomočkov za risanje, šiljenje, merjenje, računanje, učenje, kuhanje, branje časopisa in fizičnih knjig ali nekaj klikov? Vsekakor je treba čim več veščin in spretnosti uriti »po starem«.

Na primer: Pisanje na roko vključuje izjemno veliko funkcij, ki morajo usklajeno delovati, medtem ko tipkanje na tipkovnico le nekaj. Šiljenje s klasičnim šilčkom zahteva spretnosti obeh rok (usklajeno delovanje), za šiljenje z elektronskim šilčkom ne potrebujemo nikakršnih spretnosti.

Učenje pisanja: 👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Iz vsega naštetega je jasno, da uporaba elektronskih naprav zavira razvoj možganov, saj ne ponuja nobenih možnosti za razvoj osnovnih veščin in znanj, ki so nujno potrebne zato, da v odrasli dobi lahko ustrezno uporabljamo vse elektronske naprave, ki bodo delovale v našo korist, če bomo pred tem razvili inteligenco in ustrezno bralno pismenost.

Učenje branja:👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Kdo danes bere pravljice?

Verjetno vsi veste, da je izjemno pomembno, da otroku v predšolskem obdobju vsak večer pred spanjem preberete pravljico, poveste zgodbo. Žal je veliko ljudi to opravilo zamenjalo z gledanjem risank in podobnih vsebin. Ob poslušanju pravljic, ki jih berejo starši, otrok razvija abstraktno mišljenje – domišljijo, govor in jezik, bralno pismenost. Ob gledanju v ekran pač ne.

Logopedske pravljice za razvoj govora in jezika: 👉 KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih

Kako lahko preprečimo težave?

Preprosto, otrok do tretjega leta naj ne uporablja elektronskih naprav, kasneje pa ga z zgledom naučimo ustrezne uporabe.

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav?

Otrok naj elektronske naprave uporablja samo za gledanje oziroma spremljanje vsebin, ki so primerne glede na njegovo starost. Vsebine naj bodo poučne ter s čim manj popačenimi glasovi in v ustreznem jeziku (prednost naj imajo vsebine v maternem jeziku).

Vsaj toliko časa, kot uporablja elektronske naprave, naj otrok preživi zunaj, na zraku (v družbi vrstnikov na igrišču ali v naravi). Prav toliko časa naj tudi aktivno sodeluje v pogovoru in interakciji z odraslimi. Za predšolsko obdobje je značilno, da se vse veščine in spretnosti – tako dobre kot slabe – razvijajo hitreje.

Velikokrat slišim, da se je kakšen otrok naučil angleškega jezika iz elektronskih naprav (risanke). To je dokazano nemogoče, če otrok pred tem nima zelo dobro usvojenega maternega jezika in popolnoma razvitega govora in jezika.

Kako smotrno uporabiti prosti čas?

Najboljše razmerje v dnevu je, da prosti čas razdelimo na tri dele. To je čas, ko smo prosti, ko nimamo nikakršnih obveznosti. Torej eno tretjino namenimo pogovarjanju in branju, drugo tretjino namenimo gibanju zunaj, na prostem, na igrišču in nato lahko še eno tretjino namenimo elektronskim napravam.

Ob tem je pomembno vedeti, da tretjino z elektronskimi napravami lahko zamenjamo za karkoli drugega, obratno pa pač ne.

Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?

Pri današnjih otrocih, ki vstopajo v šolo, se že kažejo posledice pretirane uporabe zaslonov, predvsem na področju govora in jezika ter usmerjanja in zadrževanja pozornosti in tudi slabših intelektualnih spretnosti. 

Praviloma otrok razvije ustrezen govor in jezik v predšolskem obdobju, če ima na voljo dovolj ustreznih spodbud poslušanja govora odraslih, pogovarjanja in pripovedovanja ter branja pravljic in zgodb. Brez zaslonov. Saj za ustrezen razvoj omenjenih veščin otrok dokazano potrebuje živega človeka, ki se z otrokom pogovarja … »Kot je to bilo včasih pred obdobjem zaslonov.« Iz elektronskih narav se otrok dokazano ne more naučiti govora in jezika.

Enako je z usmerjanjem in zadrževanjem pozornosti, saj otrok na zaslonu ves čas dobiva »neke« impulze, ki mu povzročajo udobje, saj zavzamejo vsa njegova čutila. In možgani si to zapomnijo. Zato otrok veliko raje gleda risanke na zaslonu, kot posluša nekoga, ki mu pripoveduje oziroma bere zgodbe.

Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se predvsem govor in jezik razvijata neustrezno. Ustrezno razvit jezik in govor pomenita, da otrok do petega leta starosti razume jezik, ki ga govorijo drugi, hkrati pa je njegov govor popolnoma razumljiv za druge. Spodbudno okolje je med drugim pomembno tudi zato, ker pozitivno vpliva predvsem na ustrezen razvoj otrokovih možganov. Kot sem že omenila, se zaradi tako imenovane plastičnosti možganov ob učenju novih veščin in znanj vzpostavljajo nove možganske povezave, s tem pa lahko tudi novi nevroni.

V otroštvu ti procesi potekajo mnogo hitreje kot v odrasli dobi, zato je učenje v zgodnjih letih precej preprostejše kot kasneje.

Prav tako pa lahko zgodnja nedejavnost otrokovih možganov vodi v stanje poslabšanja oziroma omejenih zmožnosti hitreje kot v odrasli dobi. V razvoju možganov namreč obstajajo obdobja za optimalen razvoj posameznih področij; kadar se določeno obdobje zamudi, navadno to prinese nove izzive, na primer na področju gibanja, govora, branja itd.

Za ustrezen razvoj človekovega govora je ključno obdobje do četrtega leta starosti. V tem času se otrok nauči govora zelo hitro in učinkovito, če seveda živi v spodbudnem okolju. Kadar se to obdobje zamudi, se otrok veliko težje nauči ustreznega govora ter jezikovnih veščin in spretnosti.

Raziskave so pokazale, da otrok pri dveh letih pozna do tristo več besed, če se starši oziroma skrbniki z njim vsakodnevno pogovarjajo, mu pripovedujejo in berejo zgodbe.

Otrokova sposobnost učenja se v spodbudnem okolju poveča tudi za 25 odstotkov, kar je odlična motivacija za aktivno komunikacijo z njim že od njegovih prvih dni naprej.

Vse o ustrezni vzgoji lahko slišite na predavanju: 👉 predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare

„Otrok je zelo pameten, ker zna uporabljati pametni telefon. To nima nobene zveze s pametjo. Če bi otrok zares bil pameten, bi vedel, da ni pametno uporabljati pametnega telefona.“

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.