čustveno vedenjske motnje

Čustveno vedenjske motnje pri otrocih so v zadnjem času v velikem porastu. Življenje sodobnih otrok je veliko hitrejše, »napornejše« in zato se stres pojavlja že v zgodnjem otroštvu.

Posledično predvsem zaradi sodobnega načina življenja in nespodbudnega domačega okolja, pri otrocih zaznavamo več čustveno vedenjskih motenj.

Kaj so čustveno vedenjske motnje?

Čustveno vedenjske motnje so široka skupina duševnih motenj. Po MKB 10 (Mednarodna klasifikacija bolezni) spadajo v skupino Duševnih in vedenjskih motenj (F00-F99).

Kažejo se predvsem na področju doživljanja in izražanja čustev in posledično vedenja. Vse to vpliva na vzpostavljanje in vzdrževanje družbenih odnosov, obvladovanja stresa ter funkcioniranja v družbi (doma in zunaj doma). 

Otroci z vedenjskimi težavami težko kontrolirajo svoje odzive in so pogosteje kot njihovi vrstniki verbalno ali fizično agresivni. Težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam. Pri njih velikokrat zaznamo tudi druga nezaželena vedenja (uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost). Težave imajo z razumevanjem socialnih interakcij in učenjem iz izkušenj. Težko se vživljajo v druge. 

Otroci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske, tesnobo, strahove, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost. Zaradi drugačnih vedenjskih navad in čustvovanja se okolica na te otroke pogosto odziva s kaznijo ali jih drugače odklanja. Raziskave kažejo, da ti otroci dobijo manj socialnih spodbud, manj pobud za sodelovanje in več negativnih povratnih informacij. Do njih se začnejo utrjevati negativna pričakovanja. Tovrstni odzivi okolja primanjkljaje teh otrok na tak način vzdržujejo in poglabljajo. Tako se ti otroci pogosto počutijo nerazumljeni, osamljeni, negotovi vase, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje. 

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami nimajo razvitih ustreznih strategij in veščin za spoprijemanje z vsakodnevnimi izzivi. Velikokrat se te motnje pojavljajo skupaj z drugimi primanjkljaji in motnjami, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnost, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, motnje avtističnega spektra idr. 

čustven otrok

Kaj je čustvo?

Čustvo je proces, ki nastane v naših mislih, je duševni proces, s katerim izražamo lastno doživljanje sveta. Naš odnos do ljudi, živali, okolja in predmetov. Čustva izražamo z mimiko obraza in različnimi telesnimi odzivi.  Vsako čustvo je potrebno izraziti na ustrezen način, tako da ne škodimo sebi in drugim. Prepoznavanja in ustreznega izražanja čustev se učimo skozi odraščanje, predvsem z zgledom, posnemanjem in preizkušanjem.

Kaj je vedenje?

Vedenje je naša lastna reakcija na dražljaje (notranje ali zunanje iz okolja), kako se odzovemo na različne dogodke in dražljaje iz okolja. Ustrezno vedenje pomeni odzivanje na sebe in okolico, tako da ne škodimo sebi in drugim. Tudi ustreznega vedenja se otrok uči skozi odraščanje z zgledom in posnemanjem.

Vrste čustveno vedenjskih motenj

  • Hiperkinetične motnje (težave na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti, ohranjanja fokusa, pomanjkanje vztrajnosti, sedenja pri mirno ter nadziranja impulzov). 

Sorodna vsebina: Kaj je ADHD (hiperkinetična motnja): Simptomi in zdravljenje – Alenka Stare

  • Motnje vedenja (neustrezna vedenja, kot so agresija, predrznost, kljubovalnost).
  • Motnje čustvovanja (tesnobe, fobije, rivalstvo, doživljanje pretirane razdražljivosti, žalosti, težave pri prilagajanju, težave v odnosih).
  • Depresivne motnje (težave na področju pretiranega doživljanja občutkov žalosti, brezupa, izgube zanimanja za dejavnosti ter težave s spanjem in koncentracijo).
  • Motnje anksioznosti (težave na področju doživljanja pretirane skrbi, strahov, napadov panike ter izogibanja določenim situacijam ali predmetom).
  • Motnje vedenja (težave na področju agresivnega vedenja, kršenja pravil, kraj, laži in drugih oblik antisocialnega vedenja).
  • Motnje hranjenja (Nezdrav odnos do hrane, težave s samopodobo).
  • Posttravmatska stresna motnja (ponavljajoče se nočne more, povečana vznemirjenost in izogibanje spominom na dogodek).
  • Motnje povezanosti (težave v vzpostavljanju in vzdrževanju zdravih medosebnih odnosov).
  • Selektivni mutizem (težave na področju govora, ki se izražajo v določenih situacijah, npr.: otrok doma govori, v vrtcu/šoli ne govori).
  • Tiki (nehotni nagli, ponavljajoči gibi ali glasovi).
  • Uhajanje vode ali blata
  • Jecljanje
  • Prehitevajoče govorjenje

Zakaj nastanejo čustveno vedenjske motnje?

Čustveno vedenjske motnje se lahko izražajo v različnih obdobjih na zelo različne načine, zato je za njihov nastanek oziroma izražanje najverjetneje odgovorna kombinacija genetskih, bioloških, psiholoških in dejavnikov okolja:

  • Raziskave kažejo, da so čustveno vedenjske motnje pogostejše v družinah, kjer obstaja genetsko tveganje za razvoj omenjenih motenj.
  • Na težave lahko vpliva tudi neustrezen nevrološki razvoj (nevrološke motnje, poškodbe možganov, neravnovesje nevrotransmiterjev, strukturne nepravilnosti).
  • Velik vpliv na nastanek čustveno vedenjskih motenj ima vsekakor posameznikova osebnost, ustrezne socialne veščine, čustvena stabilnost in zmožnost obvladovanja stresa. To pa je v veliki meri posledica uspešne vzgoje znotraj spodbudnega domačega okolja.
  • Čustveno vedenjske motnje nastanejo tudi, če v procesu učenja prepoznavanja in izražanja čustev ter ustreznih vedenj pride do neustreznega zgleda oziroma težav v vzgoji. Čustva in vedenje sta tesno povezana procesa, saj je vedenje posledica čustev. Pri težavah gre v osnovi večinoma za neustrezno izražanje čustev. Večinoma je to neustrezno in pretirano prepoznavanje in izražanje čustev (jeza, bes, skrb, žalost, veselje, sočutje, ponižnost …).

Večinoma se začnejo razvijati v zgodnjem otroštvu. Nespodbudno predšolsko okolje, travmatični dogodki, zanemarjanje ali zloraba v tem obdobju lahko močno vplivajo na oblikovanje osebnosti in čustvenega odzivanja. Če ima posameznik družinsko anamnezo čustvenih motenj in je genetsko nagnjen k razvoju podobnih težav, lahko okolje v katerem odrašča, na to vpliva pozitivno ali negativno. 

Dogodki, kot so izguba ljubljene osebe, ločitev staršev, težave v šoli ali druge okoliščine, ki povzročajo stres, lahko sprožijo ali poslabšajo čustvene motnje.

Različne življenjske prelomnice, kot so selitev, vstop v novo šolo, pridobivanje novih prijateljev ali izguba socialne podpore, lahko vplivajo na čustveno dobro počutje.

V času adolescence se lahko pojavijo prvi simptomi nekaterih čustvenih motenj, kot so depresija ali anksioznost.

zamišljen otrok

Pomen razumevanja in sprejemanja čustveno vedenjskih motenj za boljšo podporo otrokom. 


Ustrezno in hitro prepoznavanje ter razumevanje čustveno vedenjskih motenj pri otrocih je ključno za zagotavljanje učinkovite podpore in ustreznega razvoja otroka.

Zgodnje ukrepanje lahko prepreči razvoj ali poslabšanje težav in omogoči otroku boljše možnosti za uspešen razvoj.

Prva in najbolj uspešna preventiva za nastanek katerih koli težav je spodbudno domače okolje. Še posebej ob pojavu čustveno vedenjskih motenj je domače okolje (zagotovljena osnovna potreba po varnosti in ljubezni ter stabilno okolje, ki vključuje red, rutino in ustrezen zgled) najpomembnejši element otrokove podpore pri odpravljanju in reševanju težav.

Predvsem razumevanje in podpora ter sodelovanje z ustreznimi strokovnjaki s področja psihiatrije

Kako vam zveni stavek: »Otroka peljem k psihiatru!«?

Meni popolnoma normalno kot k vsakemu zdravniku. Saj psihiater je zdravnik. Žal pa imamo v naši družbi še vedno preveliko stigmo glede duševnih težav, bolezni. Če grem k zobozdravniku, to brez težav povem na glas. Kaj pa, ko grem k psihiatru? Jaz tudi to brez težav povem na glas. Upam, da tudi vi. Saj je to edina prava pot za uspešno reševanje duševnih težav. In čustveno vedenjske motnje so duševne težave.

Kako prepoznati čustveno vedenjske motnje pri otrocih?

Čustveno vedenjske motnje se večinoma začnejo v otroštvu ali najstništvu. Prepoznamo jih predvsem po nefunkcionalnem vedenju v različnih okoljih (dom, vrtec, šola, družba):

  • Otrok je nezadovoljen, neuspešen, velikokrat se znajde v konfliktnih situacijah.
  • Ima težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju medosebnih odnosov (težave pri skupinskih dejavnostih, težko se vključi v skupino).   
  • Ne prepoznava lastnih čustev in jih neustrezno izraža (jeza, bes, žalost, tesnoba, tudi navdušenje).
  • Pojavljajo se nenavadni vzorci vedenja (agresija, izolacija, destruktivnost, nasilno vedenje do ljudi in živali, kraja, kršenje pravil, goljufanje).
  • Težave v vrtcu ali šoli (neopravljanje tekočih obveznosti, pozabljanje, agresija do sebe in drugih, motenje dnevne rutine, pouka, neupoštevanje navodil in pravil). 
  • Intenzivna in dolgotrajna čustvena stanja (žalost, jeza, strah, skrb, tesnoba).
  • Spremembe v vedenju (nenavadni vzorci vedenja, kot so agresivnost, izolacija, destruktivnost).
  • Posledično se lahko pojavijo tudi različna bolezenska stanja (glavoboli, bolečine v trebuhu, težave s spanjem).
  • Trajnost in vztrajnost (simptomi se pojavljajo trajno in vztrajajo, kar pomeni, da niso le začasna reakcija na določeno situacijo).

Najpogostejša vedenja in značilnosti v funkcioniranju otrok s čustveno vedenjskimi motnjami:

  • nihanje razpoloženja,
  • težave z organizacijo,
  • težave s koncentracijo,
  • socialne težave v šoli,
  • težave pri reševanju konfliktov,
  • vpliv na socialne interakcije,
  • težave pri prepoznavanju in izražanju lastnih čustev,
  • težave pri razumevanju čustev drugih,
  • impulzivno vedenje,
  • težave pri komunikaciji,
  • iskanje pozornosti,
  • izogibanje socialnim situacijam,
  • nizka samopodoba.

Kako diagnosticiramo čustveno vedenjske motnje?

Diagnoza in ocenjevanje čustveno vedenjskih motenj poteka v sodelovanju med različnimi strokovnjaki (psihiater, pedopsihiater, psiholog, klinični psiholog, socialni pedagog).

Pomembno je, da se najprej izključijo druga zdravstvena stanja, ki bi lahko vplivala na neustrezno vedenje posameznika.

V naslednjem koraku opazujemo posameznikovo vedenje, odzivanje na različna čustvena doživljanja v različnih situacijah in njegovo funkcionalnost v vsakdanjem življenju (sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog, vzpostavljanje socialnih odnosov in splošno kakovost življenja) ter s pomočjo standardiziranih vprašalnikov postavimo diagnozo.

Na podlagi tega pa seveda najpomembnejši del vsake diagnostike, to je ustrezna terapija, ki vedno temelji na timskem delu vseh vpletenih (psihoterapija, kognitivno-vedenjska terapija, družinska terapija, zdravila).

Prva pomoč pri reševanju čustveno vedenjskih težav

Čustveno vedenjske motnje spadajo med duševne motnje, zato je edini naslov ustrezne in strokovne pomoči klinični psiholog in pedopsihiater (otroci) ter psihiater (odrasli) in drugi strokovnjaki s področja duševnih bolezni.

Vsekakor lahko poleg zgoraj omenjenih strokovnjakov tudi starši in strokovni delavci v vrtcu ali šoli s svojim odnosom in zgledom veliko naredimo.

Pomembno je sprejemanje in razumevanje težav in učenje ustreznega vedenja v določenih situacijah ter čustvena pismenost. 

Primer:

Otroka od rojstva dalje učimo ustreznega prepoznavanja in izražanja čustev. Tudi mi opisujemo svoje občutke in opišemo, kaj se takrat dogaja z našim telesom in kakšno vedenje izzovejo.

Kako se počutiš? Povej, opiši, pokaži.

Kaj doživljaš (telesni znaki) ob tem?

Vesel sem.     Jezen sem.     Besen sem.      Žalosten sem.    Zaskrbljen sem.

emocije pri otroku

Otrok velikokrat ne prepozna in težko poimenuje lastna doživljanja, zato mu pomagamo s pomočjo slik. Veliko se pogovarjamo o občutkih in reakcijah, ki jih ti občutki sprožijo.

Sorodna vsebina: Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Vaje za odpravljanje težav

  • Tehnike obvladovanja lastnega vedenja
  • Čustvena pismenost (prepoznavanje in ustrezno izražanje čustev).
  • Trening urjenja pozornosti, spomina in koncentracije.
  • Trening samoregulacijskega vedenja in ustreznih vedenjskih veščin.
  • Učenje organizacijskih in učnih veščin.
  • Gibalna aktivnost.
  • Gibalne vaje za usmerjanje in zadrževanje pozornosti.
  • Postopno mišično sproščanje.
  • Vizualizacija.
  • Čuječnost.
  • Igranje družabnih iger.

Vaje poiščite v e – knjigi: Vaja dela mojstra – https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

Otroci s čustveno vedenjskimi motnjami največkrat doživljajo občutke jeze, žalosti, strahu, tesnobe, besa in še vrsto drugih obremenjujočih občutkov, ki jim preprečujejo normalno funkcioniranje doma in v družbi. Zato je zares izjemno pomembno, da ob pojavu težav poiščemo strokovno pomoč. Le tako bomo lahko otroku ponudili možnost za normalen razvoj.

Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je za normalen razvoj posameznika PRVA IN NAJPOMEMBNEJŠA STVAR spodbudno domače okolje, ki lahko prepreči veliko težav na kateremkoli področju.

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

disgrafija: motnja pisanja pri otrocih

V razvoju posameznika lahko vedno pride do težav. Ena takih je disgrafija, ki se lahko pojavi na področju pisanja. Disgrafija vpliva na posameznikovo sposobnost pisanja in izražanje na papirju. 

V nadaljevanju bomo opisali vse pomembne informacije o disgrafiji in ustrezno pomoč.

Kaj je disgrafija?

Disgrafija je specifična učna težava, kar pomeni, da je nevrološke narave in ni posledica nespodbudnega okolja, vsekakor pa lahko okolje pozitivno vpliva na njeno izražanje. Spada v kategorijo vedenjskih in duševnih motenj ((F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja – MKB10).

Težave se pojavljajo na področju pisnega izražanja, predvsem s pravilno pisavo in organizacijo besedil.

Izraža se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot so oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem:

  • slaba telesna drža ob pisanju,
  • nepravilna drža pisala,
  • utrujenost med pisanjem,
  • nepravilna oblika črk, 
  • neustrezna smer oblik, simbolov in črk,
  • izpuščanje črk v besedi,
  • dodajanje črk v besedi,
  • zamenjava črk,
  • nepravilna smer pisanja,
  • nepovezano pisanje,
  • neustrezna razporeditev besed na listu,
  • neustrezna velikost pisave,
  • nečitljivost pisave,
  • slaba hitrost pisanja,
  • velika utrujenost med pisanjem.

Zakaj pride do disgrafije?

Vzroki za nastanek disgrafije niso natančno znani. Najverjetneje gre za prepletenost genetskih, nevroloških, razvojnih in okoljskih dejavnikov. V težjih olikah se pojavlja približno v 2% populacije.

  • Genetski dejavniki: Lahko gre za genetsko nagnjenost k disgrafiji. Če imamo družinske člane s podobnimi težavami, se poveča tveganje za nastanek disgrafije.
  • Nevrološki dejavniki: Dejavniki, ki vplivajo na razvoj možganov in spretnosti, povezanih s pisanjem. Težave v nevronskih poteh, ki nadzorujejo finomotorične spretnosti rok, oči in drugih sodelujočih funkcij, lahko prispevajo k disgrafiji.
  • Razvojni dejavniki: Disgrafija se lahko razvije v zgodnjem otroštvu, ko se oblikujejo temeljne grafomotorične spretnosti. 
  • Okoljski dejavniki: v kombinaciji z drugimi naštetimi dejavniki lahko tudi okolje vpliva na razvoj disgrafije. Pomanjkanje stimulacije, omejen dostop do ustreznih izobraževalnih materialov lahko vplivajo na neustrezen razvoj grafomotorike. 

Diagnosticiranje

Diagnosticiranje disgrafije vključuje celosten pristop, ki poleg težav na področju pisanja upošteva tudi morebitne sorodne motnje, kot so disleksija ali motnje pozornosti. Diagnostični postopek običajno vključuje ocenjevanje motoričnih sposobnosti, jezikovnih veščin in kognitivnih funkcij.

Za natančno diagnozo in ustrezno obravnavo je ključno sodelovanje  z ustreznimi strokovnjaki (specialni pedagog, logoped, psiholog, nevrolog, Razvojna ambulanta, Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov).

Prepoznamo jo lahko že pred učenjem pisanja. Kaže se predvsem kot neusklajenost gibov in nespretnost pri rokovanju s predmeti.

Vsekakor je treba vedeti, da so nekatere težave na področju razvoja grafomotorike razvojne narave in večinoma izzvenijo same od sebe. Večina otrok ob začetku pisanja simbolov le te obrača v vse možne smeri, dokler ne izurijo ortografskega kodiranja, orientacije v prostoru in na ploskvi ter ustreznega vidnega in slušnega zaznavanja. Tudi drža pisala je na začetku, ko otrok začne rokovati s pisali, drugačna. Pisalo drži s celo dlanjo. Počasi ob zgledu in spodbudah odraslih preide na pravilno držo.

Pri disgrafiji se pojavlja veliko napak, ki vztrajajo dalj časa in jih kljub rednim vajam težko odpravimo. Otrok potrebuje več vaje in ustrezne prilagoditve, da je kljub težavam lahko uspešen v procesu učenja.

Otroci z disgrafijo imajo posledično lahko težave tudi na področju samozavesti in učenja.

Vaje za odpravljanje težav disgrafije

Ustrezna pomoč temelji na individualnem pristopu, saj so težave lahko zelo raznolike od otroka do otroka.

Najprej potrebujemo ustrezno strokovno oceno, da lahko na podlagi tega nudimo ustrezno pomoč otroku. Če je otrok že vključen v šolo, se ustrezne prilagoditve in pomoč izvajajo tako v šoli kakor tudi doma.

Vaja dela mojstra!

  • Delovna terapija
  • Vaje ustrezne drže telesa ob sedenju

Vzravnana drža, stopala so plosko na tleh. Ustrezna miza in stol. Vaje za ustrezno pisanje vedno izvajamo za mizo.

disgrafija pri otroku

  • Vaje za urjenje spretnosti rok in prstov

Rokovanje z majhnimi predmeti, pinceta, gumbi, zavezovanje vezalke, zapenjanje deljive zadrge, jedilni pribor, glina, plastelin, škarje, šiljenje, sesanje, pometanje, obešanje perila.

  • Vaje za pravilen prijem in držo pisala

Otroku ponudimo ustrezno pisalo, ki naj ne bo pretanko in nastavek za pisalo. Pokažemo mu pravilno držo pisala. Pisalo naslonimo v jamico med palec in kazalec. Palec in kazalec ga primeta približno 2 cm nad konico. Sredinec pisalo podpre. Pozorni moramo biti tudi na levičarje. Če je otrok levičar, mu pravilen prijem pokažemo z levo roko.

vaje orientacije v prostoru

  • Vaje za urjenje vidnega in slušnega zaznavanja

Otrok išče pare (enake predmete, oblike), išče enake oblike na slikah, išče razlike na slikah, išče enake geometrijskih likov in jih pobarva z enako barvo, določa prvi, zadnji glas v besedi, išče enake črke v besedilu, povezuje enake simbole, številke, črke in zloge, hitro prepoznava posamezne simbole, prepoznava črke med drugimi simboli, številkami.

 

  • Vaje orientacije v prostoru in na ploskvi

Iščemo predmete v prostoru po navodilu: pod mizo, za knjigo, pred vrati. Na ploskev postavimo predmet: levo zgoraj, levo spodaj, desno zgoraj, desno spodaj. Rišemo črte na list papirja: od zgoraj navzdol, od leve proti desni. Rišemo na list papirja po navodilu: levo zgoraj, levo spodaj, desno zgoraj, desno spodaj. Pri zapisovanju vedno velja pravilo, da pišemo od zgoraj navzdol in od leve proti desni. 

disgrafija vaje 2

  • Vaje pomnjenja simbolov

Za ustrezno pisanje je potrebno pomniti obliko in poteznost simbolov, oblik, črk in številk in jih prenesti na papir. Za ustrezen zapis posameznih črk, številk in simbolov si lahko pomagamo s slikovnim gradivom. Otrok najprej simbole izdeluje iz različnih materialov (plastelin, glina, vrvica, pisanje s prstom v pesek, pisanje po tabli), nato jih na papirju prevleče in po predlogi samostojno zapisuje v ustrezno črtovje. 

Za lažje pomnjenje samega zapisa lahko otroku pomagamo tako, da mu poteznost črk oštevilčimo in barvno podkrepimo.

Disgrafija vaje

  • Vaje za koordinacijo oko roka

Lovljenje in metanje žoge. Metanje žoge v koš. Ciljanje predmetov (mehke žoge) v določen cilj (vedro, koš). Barvanje od črte do črte. Sledenje črti od začetka do cilja s prstom, svinčnikom in očmi.

  • Barvanje in risanje

Otrok barva, riše v posamezne okvirje, oblike. Barva od črte do črte. Barva po navodilih. Barva like, različne oblike, črke in številke. Barva s čopičem.

  • Vaje pisanja

Otroku ponudimo ustrezno črtovje, naredimo piko za začetek pisanja in označimo smer pisanja. Najprej otrok posamezne vzorce, oblike, črke in številke prevleče, nato jih samostojno zapisuje v črtovje.

Vaje za učenje pravilnega pisanja za desničarje: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Vaje za učenje pravilnega pisanja za levičarje: Kako pa ti pišeš? – leva roka – Alenka Stare

 

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi.

Pred pisanjem naredimo vaje za razgibavanje roke, ki potekajo tako:

Otrok stoji vzravnano. Stopala so razmaknjena. Z levo roko primemo ramo desne roke. Desna roka je iztegnjena, krožimo naprej in nazaj. Z desno roko primemo ramo leve roke. Leva roka je iztegnjena, krožimo naprej in nazaj. Z levo roko primemo komolec desne roke. Z desno roko krožimo v komolcu naprej in nazaj. Z desno roko primemo komolec leve roke. Z levo roko krožimo v komolcu naprej in nazaj. Z levo roko primemo zapestje desne roke. Z desno roko krožimo v zapestju naprej in nazaj. Z desno roko primemo zapestje leve roke. Z levo roko krožimo v zapestju naprej in nazaj. Stisnemo pesti. Stresemo roki. Iztegnemo roki nad glavo.

Vaje podkrepimo s slikovnim materialom (slika ustrezne drže pisala, smer pisanja, simboli, črke, oblike).

Ob težkih oblikah disgrafije, ko kljub daljšemu obdobju izvajanja ustreznih vaj ni napredka in pisava ostaja nečitljiva ter prenaporna za otroka, mu ponudimo možnost zapisovanja na računalnik.

Z rednimi vajami in ustreznim zgledom lahko kljub težavam otroku omogočimo, da bo v procesu izobraževanja uspešen.

 

Alenka Stare, prof. def.

Življenje je lepo!

grafomotorika pri otrocih

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj, ko prvič prime pisalo, svinčnik, barvico. Velikokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem). Vendar to ni pogoj za čitljivo in lahkotno pisanje. Najbolj pomembno je, da smo med pisanjem sproščeni in da je zapis čitljiv. Če je roka sproščena in drsi po podlagi, tudi pritisk na podlago ne bo premočan.

V nadaljevanju bomo natančno opisali področje razvoja grafomotoričnih spretnosti in težave, ki se ob tem lahko pojavijo.

Kaj je grafomotorika?

Grafomotorika se nanaša na razvoj različnih veščin in spretnosti na področju upravljanja gibov roke in prstov pri pisanju in risanju. Gre za kompleksen sklop spretnosti, ki vključuje usklajevanje oči in roke, nadzor nad gibljivostjo prstov, pravilno držo pisala ter razvoj fine motorike. 

Grafomotorične spretnosti so ključnega pomena za učinkovito izvajanje različnih pisnih nalog, kot so pisanje črk, številk, risanje ter oblikovanje zapletenejših gibalnih vzorcev med pisanjem.

Grafomotorične spretnosti se v veliki meri razvijejo v predšolskem obdobju. Povezane so z razvojem otrokovega centralnega živčnega sistema ter zaznavnimi in motoričnimi sposobnostmi. Čeprav večina otrok spontano skozi igro razvije ustrezne grafomotorične spretnosti, lahko pri nekaterih otrocih pride do težav na področju razvoja grafomotorike (in posledično učnih težav). Ena najpogostejših je disgrafija. Več o težavah v nadaljevanju.

Grafomotorika se začne razvijati pred razvojem pisanja, ko otrok rokuje z različnimi predmeti, jih prenaša, prestavlja, sestavlja.

Grafomotorika je sposobnost pravilnega pisanja (oblikovanja simbolov in črk), ki je vezana na zapisovanje simbolov na ploskev (list).

primer grafomotorike

Katere veščine in spretnosti mora otrok razviti, da bo uspešen na grafomotoričnem področju?

Za učinkovit razvoj grafomotorike mora otrok najprej imeti dobro razvito grobo motoriko in fino motoriko.

Grafomotorične spretnosti so sestavljene iz spretnosti rok in prstov, koordinacijo oko roka, prostorsko orientacijo, vizualno perceptivne spretnosti, ortografsko kodiranje, vidno in slušno zaznavanje ter zmožnost pomnjenja simbolov.

  • Spretnosti rok in prstov so pomembne za ustrezno prijemanje in prestavljanje predmetov ter držo pisala in pisanje. 
  • Ustrezna koordinacija oko roka omogoča pravilen in čitljiv zapis simbolov, oblik, črk in številk. Nanaša se na usklajeno delovanje med vidnim zaznavanjem in motoričnimi sposobnostmi rok. Med pisanjem je potrebna usklajena dejavnost med gibanjem roke, ki drži pisalo, in usmerjanjem pogleda po papirju.
  • Prostorska orientacija in orientacija na ploskvi omogoča ustrezno razporejanje oblik in simbolov na ploskev (list).
  • Vizualno perceptivne spretnosti omogočajo pravilno obdelavo vizualnih informacij (razlikovanje in prepoznavanje podrobnosti in razmerij med elementi).
  • Ortografsko kodiranje je proces ustvarjanja in zaznavanja zaporedja črk pri pisanju. Prenos slišane, prebrane ali miselne oblike v pisno obliko in obratno.
  • Ustrezno vidno in slušno zaznavanje ter pomnjenje simbolov omogoča pravilen, tekoč in čitljiv zapis.

Katere težave se lahko pojavijo na področju grafomotorike?

Na ustrezen razvoj grafomotorike vpliva veliko povezanih veščin in spretnosti, zato se na tem področju lahko pojavi razmeroma veliko težav. Težave so lahko splošne ali specifične narave.

Splošne težave na področju pisanja so vezane na neustrezno podporo okolja pri usvajanju veščin in spretnosti, ki pogojujejo uspešnost grafomotorike in pisanja. Predvsem slabše razvite motorične spretnosti, finomotorične spretnosti, spretnosti rok in prstov in pretirana uporaba elektronskih naprav v predšolskem obdobju. Premalo spodbude na področju risanja, pisanja, barvanja in rokovanja z majhnimi predmeti (kocke, igrače, uporaba pribora, škarij). Kažejo se predvsem v procesu spretnosti rok, risanja, pisanja (slaba telesna drža, neustrezna drža pisala, nečitljiva pisava, izpuščanje črk, počasno pisanje, slaba orientacija na listu).

Specifične težave na področju pisanja so vezane na nevrološki razvoj in niso pogojene s slabim predšolskim okoljem. Kljub temu jih z določenimi spodbudami lahko omilimo ali celo preprečimo. 

Spadajo v kategorijo vedenjskih in duševnih motenj ((F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja – MKB10).

Specifične težave se kažejo predvsem na področju finomotoričnih spretnosti, koordinacije oko roka, vidnega ali slušnega zaznavanja, ortografskega kodiranja ali orientacije.

Specifične težave na področju pisanja, tudi specifične motnje pisanja:

  • Disgrafija se kaže predvsem na področju neustreznih ročnih in drugih spretnosti, ki so potrebne za uspešno pisanje.
  • Disortografija je vezana na področje ortografskega kodiranja. Nanaša na težave pri pravilnem črkovanju besed (prepoznavanje pravilnega vrstnega reda črk in tvorjenje besed).
  • Dispraksija, tudi razvojna koordinacijska motnja, vpliva na usklajevanje gibanja in motoričnih sposobnosti. To je trajna motnja, ki se običajno pojavi v otroštvu in lahko vpliva na različna področja gibalnega razvoja, posledično tudi grafomotorike.
  • Tudi disleksija je motnja, ki poleg težav na področju branja vključuje tudi težave na področju pisanja. Predvsem na področju pravilnega zapisa (izpuščanje črk, zamenjava črk, zlogov).

grafomotorične težave

Kako prepoznati, za kakšne težave gre?

Nekatere težave na področju razvoja grafomotorike so razvojne narave in večinoma izzvenijo same od sebe. Večina otrok ob začetku pisanja simbolov le te obrača v vse možne smeri, dokler ne izurijo ortografskega kodiranja, orientacije v prostoru in na ploskvi ter ustreznega vidnega in slušnega zaznavanja. Vsa omenjena področja se razvijajo v predšolskem obdobju skozi spontane vsakodnevne dejavnosti in igro.

Ob pojavu težav velja pravilo: Vaja dela mojstra! Če boste otroku ponudili ustrezne vaje za zgoraj omenjena področja razvoja grafomotorike in za pravilen prijem in držo pisala ter čitljivost pisanja, boste kmalu lahko ugotovili, kakšne narave so težave. 

Zakaj? Ker težave, ki izhajajo iz nespodbudnega okolja, torej tiste, ki niso nevrološke narave, ampak so okoljsko pogojene, veliko lažje odpravljamo.

Če bo otrok dovolj vadil, vadil in še enkrat vadil, bo ob splošnih težavah napredek boljši in hitrejši. 

Torej, če kljub rednim vsakodnevnim vajam ne zaznavate napredka, je vsekakor potrebno poiskati strokovno pomoč. 

Kako urimo grafomotorične spretnosti?

Grafomotorične spretnosti poučujemo in urimo. Gibalno spretni otroci imajo manj težav na področju grafomotorike. 

Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so najprej dobre grobomotorične spretnosti in kasneje finomotorične spretnosti, zato na začetku vse otroke naučimo osnovnih finomotoričnih spretnosti (v predšolskem obdobju):

  • prijemanje in prestavljanje igrač,
  • sestavljanje kock,
  • grajenje stolpov iz lesenih kock,
  • sestavljanje sestavljank,
  • trganje papirja,
  • igranje z žogo (metanje žoge v cilj z obema rokama, z levo in z desno roko),
  • vtikanke,
  • prijemanje in prestavljanje drobnih predmetov,
  • vrtenje frnikol v dlani,
  • zapenjanje/odpenjanje deljive zadrge,
  • zavezovanje vezalke,
  • pincetni prijem – otrok prenaša drobne predmete (V posodo damo droben material: pšenični zdrob, plastične kroglice, različna semena. Otrok s pomočjo male žlice najprej s prednostno roko prenese material v drugo posodo. Postopek ponovi z drugo roko. Nato drobni material prenaša s pinceto, ščipalko.),
  • pravilna uporaba jedilnega pribora (žlica, nož in vilica),
  • uporaba šilčka in radirke,
  • uporaba škarij,
  • pomoč pri domačih opravilih (pometanje, sesanje, pospravljanje, obešanje perila).

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroke naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi. Pred pisanjem je priporočljivo razgibati roko, prste (krožimo z rokami naprej, nazaj, iztegnemo roki nad glavo, naredimo pest …). Pravilno gibanje roke med pisanjem otroku pokažemo tako, da stopimo za njega, primemo njegovo roko – dlan in skupaj z njim vlečemo črte po papirju. Ob tem cela roka drsi po podlagi.

Naš namen je, da dosežemo ustrezno hitrost in čitljivost pisanja.

Ko otrok riše barva, ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje. Ko se uči pravilnega zapisa črk in zapomnitve le teh, najprej uporabimo različne materiale (plastelin, krede, fižol, pesek, glino). Nato preidemo v zapis na list in v črtovje. Učenje zapisovanja simbolov, črk in številk poteka OD LEVE PROTI DESNI IN OD ZGORAJ NAVZDOL. Na začetku to ponazorimo s puščico, ki ima za začetek pisanja piko.

primer grafomotoričnih vaj

Kaj je pri učenju in poučevanju pisanja najbolj pomembno?

Pisanje je veščina, ki se je otrok prične učiti že zelo zgodaj – to je, ko prvič v roke prime pisalo, svinčnik ali barvico. Mnogokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem), vendar to ni pogoj za čitljivo in sproščeno pisanje. Najbolj pomembno je, da je tisti, ki piše med pisanjem sproščen in suveren – le tako se lahko rodi čitljiv zapis. Kadar je otrok sproščen, je takšna lahko tudi roka, s katero otrok piše, z njo pa tudi pisava.

Kakšno je sproščeno pisanje? 

Sproščeno pisanje je mogoče enostavno prepoznati. Kadar roka, s katero otrok piše enakomerno in umirjeno drsi po podlagi, se avtomatično ustvari lahkotno pisanje, saj tak način preprečuje premočan pritisk pisala na podlago. S pomočjo ustreznih vaj, ki jih je vsaj določen čas potrebno izvajati redno, je v kratkem času mogoč velik napredek – tudi pri tistih, ki morda že znajo pisati, a jim ta veščina še vedno dela preglavice.

Kako pri otroku na prijazen način doseči ustrezno hitrost in čitljivost pisanja?

Pri učenju pisanja obstaja nekaj uporabnih smernic, s katerimi lahko otroka še dodatno podpremo pri procesu pisanja in celotnega opismenjevanja.

  • Ker grafomotorične spretnosti niso nekaj samoumevnega, jih poučujemo in urimo. Gibalno spretnejši otroci imajo na področju grafomotorike manj težav in običajno pri tem potrebujejo manj vaje kot tisti, ki se srečujejo z gibalnimi in drugimi razvojnimi izzivi.
  • Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato je že v času faze malčka pomembno, da otroka naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalk, t. i. pincetnega prijema ter pravilne uporabe jedilnega pribora.
  • Pred začetkom učenja pisanja je izredno pomembno, da otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in nemoteno drsi po podlagi. Sproščena roka namreč avtomatično ustvarja lepšo pisavo.

Kakšno je pravilno zaporedje pri učenju pisanja?

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju. Ko otrok riše, barva ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Že v zgodnji fazi otroku pri kasnejšem pisanju v šoli izredno pomagajo naslednje vaje:

  • čečkanje (od enega leta naprej),
  • risanje,
  • barvanje,
  • pisanje s prstom po tleh, po mivki, po zraku,
  • oblikovanje različnih oblik iz plastelina in gline,
  • pisanje in barvanje s kredo po tleh in tabli,
  • pisanje s flomastrom po tabli in papirju,
  • risanje s čopičem,
  • pisanje in risanje na različno velike formate (A3, A4, A5),
  • povezovanje pik in barvanje,
  • vlečenje črt v omejenem črtovju (ravne, krive, vijuge),
  • vlečenje pisala po vzorcu in nadaljevanje zapisa vzorca, lahko tudi kombinacije črk in številk,
  • pisanje v črtovje (razmak med posamezno črtno naj bo najprej vsaj dva centimetra).

Vaje vedno izvajamo za mizo. Pozorni smo na pravilno sedenje (otrok ima stopala plosko na tleh) in ustrezno gibanje roke med pisanjem.

Pisanje z roko vpliva na številna področja

  • Pisanje z roko dokazano vpliva na razvoj možganov. Ob pisanju z roko se aktivirata obe možganski polovici in tako sodeluje in se krepi veliko več funkcij kot pri tipkanju na tipkovnico.
  • Več kot pišemo, bolj tekoče je pisanje.
  • Ob pisanju z roko si zapomnimo dvakrat več vsebine kot pri tipkanju.
  • Zapiski, napisani z roko, vplivajo na boljši spomin in koncentracijo.
  • Ustrezen razvoj spretnosti rok v predšolskem obdobju vpliva na boljšo pripravljenost za šolo in učenje.
  • Pisanje z roko povečuje besedni zaklad in vpliva na ustrezen razvoj govora, jezika, spomina, mišljenja in čustev.
  • Pisanje z roko gradi občutek identitete pisca.
  • Spodbuja koordinacijo motoričnih, zaznavnih in kognitivnih spretnosti.
  • S pisanjem z roko so povezani tudi občutki. Poveča se ustrezno izražanje čustev in občutek za lepo.
  • Če pišemo pisane in tiskane črke z roko, so naša besedila bolj kompleksno oblikovana kot pri pisanju na računalnik.
  • Pisanje z roko vpliva na razvoj kritičnega razmišljanja, abstraktnega mišljenja in spomina.
  • Pisanje z roko v primerjavi s pritiskanjem tipk na tipkovnici v možganih aktivira mnogo več funkcij.
  • Raziskava je pokazala, da so otroci, ki so pisali s pisanimi črkami z roko, napisali več besed višje kakovosti, uporabljali so boljšo sintakso kot tisti, ki so pisali z računalnikom. (American Handlwriting)

Vaje za učenje pravilnega pisanja za desničarje: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Vaje za učenje pravilnega pisanja za levičarje: Kako pa ti pišeš? – leva roka – Alenka Stare

Zakaj je pomembno razvijati ročne spretnosti v predšolskem obdobju?

Na uspešnost otroka v šoli in posledično v življenju pomembno vpliva pripravljenost na vstop  v šolo, ki se razvije v predšolskem obdobju, predvsem v domačem okolju.

Pri tem so izjemnega pomena gibalne spretnosti, predvsem spretnosti rok. Otroci v sodobnem času nimajo več dovolj naravnih vsakodnevnih spodbud na tem področju, saj veliko časa preživijo pred napravami. Vsakodnevna opravila, kot so pometanje, pospravljanje, pomivanje, sesanje, oblačenje, risanje, pisanje, šiljenje, barvanje in spontana igra na prostem, niso več samoumevne veščine naših malčkov. 

Zato je potrebno načrtno nazaj uvesti vse te veščine v vsakodnevno življenje otrok, saj se le tako lahko ustrezno razvijejo v skladu s svojimi sposobnostmi.

Elektronske naprave in roboti nam velikokrat olajšajo življenje, hkrati pa lahko pri najmlajših članih družbe izjemno zavrejo naravni razvoj ustreznih spretnosti in veščin, saj v obdobju razvoja nimajo dovolj naravnih spodbud.

Alenka Stare, prof. def.

Življenje je lepo!

kaj je adhd

ADHD, znan tudi kot hiperkinetična motnja, predstavlja eno najpogostejših vedenjskih in čustvenih motenj, ki se pojavlja že v zgodnjem otroštvu. V nadaljevanju bomo celostno raziskali različne ključne vidike ADHD, vključno z njegovimi simptomi, diagnozo in možnostmi zdravljenja. Predstavili bomo tudi tri glavne tipe motnje – nezbranost, hiperaktivnost-impulzivnost in kombinirani tip – ter razjasnili nekatera pogosta napačna prepričanja.

Poimenovanje in značilnosti ADHD (hiperkinetične motnje)

Osnovno poimenovanje težav na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti v slovenskem jeziku je hiperkinetična motnja. 

Gre za duševno motnjo (Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov), ki se uvršča v sklop Vedenjskih in čustvenih motenj.

Velikokrat se omenja kot nevrorazvojna motnja (tudi razvojna ali nevropsihiatrična motnja), saj je zanjo značilno, da se pojavi in razvije v zgodnjem otroštvu.

Večinoma je za hiperkinetično motnjo tudi pri nas v uporabi angleški izraz ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder). Včasih je poleg tega bil v uporabi tudi izraz ADD (Attention deficit disorder), ki pa so ga opustili. 

Hiperkinetična motnja se danes deli na tri tipe:

Težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončanje začetih nalog, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti. 

Težave na področju hiperaktivnosti in impulzivnosti (hiperaktiven in impulziven tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju nemirnosti in impulzivnosti. Otrok je neprestano v gibanju, težko sedi pri miru, težko je tiho, ves čas skače v besedo, zelo težko se igra v tišini.  

  • Kaj je hiperaktivnost?

Hiperaktivnost pomeni pretirano aktivnost miselnih in telesnih funkcij. Hiperaktiven otrok je preveč oziroma pretirano aktiven otrok. Je ves čas v gibanju, ima preveč energije, težko je pri miru, izjemno veliko govori. Velikokrat giba z rokami, nogami ali celim telesom.

  • Kaj je impulzivnost?

Impulzivnost pomeni nezmožnost premišljenih dejanj in odločitev. Impulziven otrok sega v besedo, ne počaka na konec vprašanja, preden odgovori, ne počaka, da pride na vrsto, sega v pogovor drugih. Impulzivnost se nanaša predvsem na prehitra dejanja (»naredim, predem pomislim«).

Težave na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti (kombinirani tip – ADHD)

ADHD je najpogostejša vrsta hiperkinetične motnje. Težave se pojavljajo na vseh treh področjih: nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost, tako v otroštvu kakor tudi v odraslosti.

adhd hiperaktiven otrok

Zgodovina hiperkinetične motnje / ADHD

Težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti je po do sedaj znanih podatkih prvič opisoval zdravnik Alexander Crichton (1775). Na podlagi svojih raziskav je ugotavljal, da so težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti posledica dednih dejavnikov, bolezni ali poškodb, ki prizadenejo živčni sistem in možgane. Hkrati pa je ugotavljal tudi, da lahko zgodnja vzgoja otrok vpliva na izražanje teh dejavnikov. V zadnjih 200 letih so se s tem pojavom ukvarjali številni avtorji in kljub nekaterim razlikam je vsem študijam skupno, da gre za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti, ki so dedno pogojene, vendar ima na njihovo izražanje velik vpliv tudi okolje, predvsem otroška leta do vstopa v šolo.

Na tem področju so v zadnjih letih bile narejene številne raziskave in tako smo dobili tudi številna poimenovanja za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti.

Osnovne značilnosti ADHD

Osnovne značilnosti ADHD so težave na področju zbranosti, osredotočanja na naloge, pozabljanje, raztresenost, skakanje v besedo, nemir, težave pri vključevanju v skupinsko igro, težave s čakanjem na vrsto, hoja v vrsti, koloni, upoštevanje pravil, sledenje navodilom, preveč govorjenja, pogosto izgubljanje svojih stvari. 

Otrok se hitro zmoti, zmoti ga vsako dogajanje v bližnji okolici, je nepreviden, nepremišljen, naredi, preden premisli, ne pomisli na posledice, brez samoregulacije, moteč za okolico in sovrstnike, ima slab nadzor lastnega vedenja. Njegova pozornost je razpršena, težko vzdrži fokus le na eno nalogo ali zadolžitev. 

Velikokrat počne stvari brez predhodnega razmišljanja, na podlagi hipne odločitve.

Pri šolskem delu ni pozoren na podrobnosti, naredi veliko napak. Ima težave z usmerjanjem pozornosti med nalogami ali igro. Ima težave z organizacijo nalog in dejavnosti. Med poukom se sprehaja po razredu. Pretirano teče, pleza, nenehno je v gibanju. Težko naveže stik z vrstniki in se težko vključi v skupino. Zanj je značilno tudi brezciljno vedenje.

Težave se pojavljajo tudi v predelavi posameznih dražljajev in prekomerni občutljivosti na vidnem in/ali slušnem področju. Pojavlja se lahko preobčutljivost na svetlobne, slušne dražljaje in preobčutljivost za dotik. Lahko se pretirano odzivajo tudi na določene vonje in okuse.

Težave se lahko pojavljajo na področju selektivne pozornosti. Otrok ne zna ločiti, kaj je v določeni situaciji bolj in kaj manj pomembno.

Obstaja pa tako imenovana »avtomatska pozornost« pri otrocih z ADHD, kar pomeni, da so zmožni pri dejavnostih, ki jih zelo zanimajo, vztrajati dlje časa. Dejavnosti, ki od njih zahtevajo napor, pa ne zmorejo opraviti.

Kako pogosta je hiperkinetična motnja?

Hiperkinetična motnja je ena najpogostejših motenj pri otrocih, ki praviloma traja celo življenje. 

Najnovejše raziskave kažejo, da ima težjo obliko ADHD nekje do 2% populacije in nekoliko lažjo obliko ADHD do 10% populacije, glede na strokovne diagnostične kriterije. 

Pri dečkih je ADHD 2 do 3x pogostejša kot pri deklicah, je pa pri deklicah več nepozornih tipov kot pri dečkih. 

Zakaj nastane hiperkinetična motnja?

Na podlagi zadnjih raziskav je znano, da je hiperkinetična motnja in vse njene podvrste posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Čeprav čisto natančen vzrok ni znan.

Težave nastanejo v zgodnji fazi razvoja na področju nadzorovanja pozornosti, inhibicije in delovnega spomina, zaradi zmanjšanja nekaterih možganskih struktur in funkcij ter nevrokemičnih neravnovesij v možganih (dopamin, norepinefrin in serotonin).

ADHD simptomi

Kako se diagnosticira hiperkinetična motnja?

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih izvaja izključno zdravstvena stroka (klinični psiholog, pedopsihiater, nevrolog).

Diagnosticiranje poteka na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov), pedopsihiatričnega in/ali nevrološkega pregleda.

Zdravljenje hiperkinetične motnje / ADHD

Glede na strokovne smernice zdravljenje vključuje nefarmakološko zdravljenje (kognitivno-vedenjska terapija, psihoterapija, trening pozornosti, spomina, koncentracije, samoregulacijskega vedenja) in zdravljenje z zdravili. 

Pri težji obliki ADHD je večinoma potrebna kombinacija zdravil in vedenjske terapije.

Čeprav hiperkinetična motnja ni bolezen, ampak motnja, je ne moremo odpraviti, lahko pa zelo uspešno lajšamo simptome in se učimo nadzorovanja lastnega vedenja. 

Vsekakor hiperkinetične motnje ne moremo zdraviti s pomočjo nestrokovnih terapij, ki ne izhajajo iz zdravstvene stroke ali s pomočjo diet in podobnih terapij, ki jih je žal vedno več.

Prva pomoč – kje iskati pomoč?

Živimo v času interneta, informacije se širijo s svetlobno hitrostjo, tudi tiste neresnične. 

Vedno se je treba držati določenih družbenih pravil, reda in strokovnih smernic. In ne moremo se zmotiti. 

»Zato le čevlje sodi naj kopitar!«

Ker je hiperkinetična motnja duševna motnja, je edini naslov ustrezne in strokovne pomoči klinični psiholog in pedopsihiater (otroci) ter psihiater (odrasli).

Na spletu lahko najdemo veliko ponudbe glede pomoči, raznih terapij in še in še. Po navadi tudi cene le teh niso ravno ugodne.

Na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj dela z otroki vam lahko povem, kaj deluje, kako lahko starši, vzgojitelji ali učitelji pomagate otroku. 

Ne morem pa vam svetovati čudežne terapije, ker ne obstaja.

Pri vseh težavah je potrebno veliko in še enkrat veliko in potem še enkrat veliko vaje, če jih želimo zmanjšati ali celo odpraviti (odvisno od težav). 

Predvsem vaje urjenja veščin, ki jih potrebujemo za uspešno delovanje v družbi. Vaja dejansko deluje. Trening je najboljša pomoč pri večini težav. Urimo tisto, kar nam ne gre, počasi, vztrajno in predvsem zelo zelo dolgo.

Včasih pa težav ne moremo premagati zgolj z vajo in spodbudnim okoljem, zato potrebujemo ustrezno strokovno pomoč. Podporno terapijo najbrž zdravilo, ampak o tem ne morem presojati. Ker o tem lahko presojajo samo in zgolj zdravniki! 

In zares vas lepo prosim, ne googlajte, ne berite in ne pišite po družbenih omrežjih mnenj o zdravilih ali terapijah, če niste dr. med., ker s tem lahko zares marsikomu naredite veliko škode.

Starši vedno želimo najboljše svojemu otroku in seveda v poplavi informacij velikokrat ne zmoremo dovolj kritike, da bi izbrali zares najboljše!

Naj vas ne zavedejo »pomembni« uspešni ljudje, ki imajo kakršnekoli težave, tudi ADHD. Tudi če je vse res, so to izjemno redki ljudje z zelo visoko stopnjo nadarjenosti in izjemno veliko treninga na področjih težav.

Hiperkinetična motnja se lahko pojavi pri otroku na celotni lestvici Gaussove krivulje, je popolnoma neodvisna od nadarjenosti in splošnih sposobnosti. Čeprav so te lahko včasih na videz slabše zaradi težav, ki otroka ovirajo pri vsakodnevnem usvajanju veščin in znanj.

Sorodna vsebina: Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Vaje za odpravljanje težav

  • Trening urjenja pozornosti, spomina in koncentracije.
  • Trening samoregulacijskega vedenja in ustreznih vedenjskih veščin.
  • Učenje organizacijskih in učnih veščin.
  • Gibalna aktivnost.
  • Gibalne vaje za usmerjanje in zadrževanje pozornosti.
  • Postopno mišično sproščanje.
  • Vizualizacija.
  • Čuječnost.
  • Igranje družabnih iger.
  • Čustvena pismenost (prepoznavanje in ustrezno izražanje čustev).

Vaje poiščite v e – knjigi: Vaja dela mojstra – https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

zdravljenje adhd

Kaj NI hiperkinetična motnja (ADHD)?

Nekatera manjša odstopanja od pričakovanega vedenja v določeni družbi so del odraščanja, in niso posledica motenj. 

Dandanes velikokrat slišimo, da je otrok ”hiperaktiven”, vendar ni vsaka pretirana aktivnost posledica motnje.

Hiperkinetična motnja ni zgolj posledica odraščanja v NESPODBUDNEM OKOLJU ali neustreznega vedenja zaradi drugih okoliščin v procesu odraščanja, lahko pa otrok kaže znake hiperkinetične motnje zaradi slabše usvojenih osnovnih veščin ustreznega vedenja.

Kaj je spodbudno okolje? 

Družina daje osnovni pogoj za zdrav razvoj vsakega otroka. Spodbudno domače okolje omogoča otroku, da ustrezno razvije svoje potenciale na različnih področjih.

To predvsem pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.

Spodbudno okolje pomeni zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in meje ter pozitivno avtoriteto. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za uspešen razvoj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač …). Ustrezna vsakodnevna higiena (zjutraj in zvečer). Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). V današnjem času je izjemno pomembna tudi ustrezna uporaba elektronskih naprav. Otrok do tretjega leta le teh naj ne uporablja. Kasneje pa ga z zgledom učimo ustrezne uporabe.  

Kaj pa vrtec in šola?

Tudi v vrtcu in šoli morajo strokovni delavci zagotoviti ustrezno okolje za uspešno funkcioniranje otrok z ADHD (hiperkinetično motnjo). 

Predvsem je pomembno, da otroka sprejmemo takega, kot je in mu zagotovimo vse potrebne prilagoditve: red, pravila, struktura, jasna in kratka navodila (tudi slikovne podkrepitve), pozitivna avtoriteta, čim manj motečih dejavnikov, prostor za umik, učenje ustreznega vedenja, preprečevanje neželenega vedenja in konfliktnih situacij, vključevanje v manjšo skupino, podporo pri učenju ustrezne organizacije, otrok sedi blizu učitelja, ustrezna pisna gradiva (velikost pisave, razmik med vrsticami, čim manjši kontrast med podlago in pisavo, barvne oznake).

Posledice nezdravljenja hiperkinetične motnje

Nezdravljena motnja lahko vodi do učnih težav, socialne izolacije, nizke samopodobe (zaradi neuspešnosti), depresije (velikokrat so zaradi težav izključeni iz družbe, težko vzpostavijo prijateljske stike), anksioznosti, težav z nadzorovanjem jeze, čustveno-vedenjskih motenj, težav pri doseganju poklicnih in akademskih dosežkov, slabših delovnih uspehov, tudi občutljivosti za kritiko in povečane samokritičnosti.

Več informacij in vaj poiščite v priročniku Vzgojno zahtevni otroci.

Življenje je lepo,

Alenka Stare, prof. def.

permisivna vzgoja

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov. Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in načinov ravnanja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Zametki permisivne vzgoje segajo v 18. stoletje, ko je Jean-Jacques Rousseau v svojih razpravah otroka postavil v središče vzgojnega dogajanja. Vendar se permisivni vzgojni stil začne prvič v praksi pojavljati šele v 20. stoletju, ko so se na vseh področjih dogajale velike spremembe (vojne, gospodarski, tehnološki in znanstveni razvoj).

Kaj je permisivna vzgoja?

Tako imenovana permisivna vzgoja je vzgojni model, ki ga je med svojim raziskovanjem različnih vzgojnih modelov opredelila Diana Baumrind v 20. stoletju.

Opredelila je tri vzgojne modele: 

  • avtoritaren (tudi represivni), 
  • avtoritativen (tudi socialno integrativen ali integracijski ali demokratičen),
  • permisiven (tudi indulgenten ali demokratičen, ki kasneje preide v dopuščajoč ali Laissez – faire vzgojni model. Zanj je značilna popolna odsotnost pravil, zato ga nekateri avtorji uvrščajo med samostojni model.)

Prvi, avtoritarni, je tisti, kjer ni nič dovoljeno, o vsem odločajo starši, otrok le sledi njihovim zahtevam. Temelji predvsem na omejitvah, prepovedih in omejevanju.

Drugi, avtoritativni, je bolj uravnotežen glede zahtev in kaznovanja. Tudi otrok ima že nekaj vpliva v samem procesu odraščanja. Več o avtoriteti.

Tretji, permisivni model pa je popolno nasprotje avtoritarnemu, kjer je dovoljeno skoraj vse. Temelji na popolnem upoštevanju otrokovih potreb z malo nadzora.

Kasneje so se tem modelom dodajali še drugi (neodgovorno starševstvo in v današnjem času še sočutno starševstvo), ki so bolj ali manj izpeljanke teh treh modelov z manjšimi popravki. 

V današnjem času se omenja predvsem tako imenovani sočutni vzgojni model, ki je v resnici izpeljanka permisivne vzgoje z nekoliko več pravili in omejitvami.

kaj je permisivna vzgoja

Značilnosti permisivne vzgoje

Za permisivno vzgojo je značilno predvsem upoštevanje otrokovih potreb. Starši imajo visoko stopnjo razumevanja do otrok in nizko raven nadzora ter discipline. Otroku omogočajo več svobode in imajo manj stroge zahteve. Otroci v takem okolju pogosto doživljajo manj pritiska in se soočajo z manj omejitvami. 

Poudarek je na avtonomiji in svobodi otroka. Ne glede na otrokovo vedenje starši poskušajo razumeti in sprejemati tudi neželena vedenja.

To naj bi prispevalo k razvoju pozitivnega odnosa med starši in otroki. Otroku je omogočena večja svoboda pri odločanju in samoregulaciji. Starši verjamejo v razvoj otrokove notranje motivacije in samokontrole. 

Pri permisivni vzgoji je pomembna tudi komunikacija. Otroka se spodbuja k izražanju svojih čustev, mnenj in želja.

Starši se izogibajo postavljanju strogih pravil in dajejo večjo avtonomijo otrokom.

Permisivna vzgoja poudarja več svobode in izražanja čustev v primerjavi z drugimi vzgojnimi modeli.

Prednosti permisivne vzgoje

V teoriji se prednosti permisivne vzgoje vsekakor nanašajo na odsotnost fizičnega kaznovanja, razumevanje, sočutje in predvsem prijetno domače okolje, v katerem so v ospredju otrokove potrebe in želje.

Znotraj takega okolja se otrok lahko nauči sočutja in ustreznega izkazovanja lastnih čustev. Poudarja se svoboda pri odločanju in izražanju. Otroci se lahko počutijo bolj samostojne in sposobne sprejemanja odločitev, kar lahko pozitivno vpliva na njihovo samopodobo. Odsotnost uveljavljanja nadzora ali strogih pravil lahko otrokom omogoča, da razvijejo lastne vrednote.

Vsekakor pa za ustrezno počutje in učenje vseh teh veščin otrok potrebuje varno domače okolje. Tukaj pa pridemo do slabosti tega vzgojnega modela, kakršen je bil vpeljan v prakso.

Slabosti permisivne vzgoje

Pretirana odsotnost pravil, omejitev in kazni otroku onemogoča ustrezen razvoj socializacije in samokontrole. Težave se pojavijo znotraj družbe (med vrstniki), ker otrok ne zna nadzorovati svojih čustev in ni sposoben prilagajanja. 

Pojavijo se lahko tudi težave z upoštevanjem avtoritete in soočanja z izzivi oziroma neprijetnimi situacijami.

Otrok za ustrezen razvoj najprej potrebuje predvsem varno in ljubeče domače okolje. Pri permisivni vzgoji je to okolje izjemno ljubeče, ni pa varno. In otrok se ne more ustrezno razvijati, če se ne počuti varnega.

Varno okolje za otroka pomeni, da so zagotovljena osnovna pravila, ki ves čas veljajo. Predvsem struktura in red. Če so postavljene trdne meje, je s tem zagotovljena osnovna otrokova potreba po varnosti.

Če bi torej prednostim permisivne vzgoje dodali red, pravila in strukturo, bi najbrž v teoriji dobili idealen vzgojni model.

slabost permisivne vzgoje

Globlje razumevanje o permisivni vzgoji

Glavna značilnost permisivne vzgoje je predvsem popolno upoštevanje otrokovih potreb in nizka stopnja nadzora. To dejansko pomeni tudi postavljanje meja. Saj je to poleg ljubezni, osnovna otrokova potreba. 

Nihče ne govori o popolni odsotnosti reda, pravil in discipline. Gre le za odsotnost fizične kazni, pretiranega kaznovanja in uveljavljanja avtoritete na podlagi strahu ter prisile. 

Teorija permisivne vzgoje nam daje dobre temelje, na katerih lahko gradimo uspešen vzgojni model, če v pravem pomenu besede upoštevamo otrokove potrebe.

Če pa se osredotočimo zgolj na otrokove želje, interese in potrebe, ki jih otrok sam izraža, pridemo do popolnoma napačnega vzgojnega modela, kjer zadovoljujemo le del otrokovih potreb brez vsakršne osnove za ustrezen razvoj.

Med raziskovanjem različnih vzgojnih modelov v sami teoriji nikjer nisem zasledila popolne odsotnosti zdravih meja in pravil. Zato je najbrž v praksi prišlo do različnega razumevanja in izvajanja vzgojnih modelov, predvsem pri popolni odsotnosti pravil. 

Glede na časovni okvir razvoja različnih vzgojnih modelov po drugi svetovni vojni je najbrž razumljivo, da je večina težila k bolj svobodnemu načinu življenja in taka naj bi bila tudi vzgoja otrok. 

Spreminjanje vzgojnih modelov je vedno v osnovi spreminjanje naravnanosti družbe in posameznikov, ki svoja prepričanja prenašajo na otroke in na podlagi teh prepričanj vzgajajo. Težave se po navadi pojavijo, ko na novo nastale teoretične vzgojne modele vnesemo v vzgojno-izobraževalne institucije.

Po drugi svetovni vojni so predvsem v skandinavskih državah in tudi drugod po Evropi hitro prevzeli bolj sodoben način življenja. V ospredje stopa posameznik, njegove želje, razvoj in lastno zadovoljstvo. Tako je permisivna vzgoja bila idealna protiutež preteklemu dogajanju na evropskih tleh. 

Žal pa strokovnjaki na tem področju niso odigrali ključne vloge in širši javnosti pojasnili, kaj so v resnici otrokove potrebe. In tako je naenkrat postala moderna permisivna vzgoja s popolno odsotnostjo pravil, reda in kazni. Otrok kot tak je postal center sveta.

Danes je jasno, da nihče brez ustreznih okvirjev, reda in pravil ne more postati uspešen odrasel posameznik, in to potrjujejo tudi raziskave. Te kažejo zaskrbljujoče rezultate predvsem na področju samostojnosti, nezadovoljstva, tudi duševnih motenj (čustveno vedenjske motnje, depresija). 

Nekatere raziskave potrjujejo, da je posledica permisivne vzgoje velik porast duševnih motenj, agresivnega vedenja, neupoštevanje avtoritete, nesamostojnih posameznikov in narcisoidnih motenj.

Vzgojni model za sodobni čas

Če vas vprašam, kakšen je vaš vzgojni model, boste najbrž v večini težko natančno določili. 

Zakaj? 

Ker nič ni samo črno in belo. 

Življenje je sestavljeno iz mnogo barv, zato je v resnici nemogoče vzgajati samo na en način. Prav je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh in iz vsega znanja, ki nam je dano, poberemo tisto, kar nam je najbližje, v kar verjamejo in kar smo.

Saj je edini pravi in uspešen način vzgoje ZGLED! To pomeni, da v resnici ob opazovanju in izbiri vzgojnega modela opisujemo sebe! 

Ne glede na teorijo je v praksi pri vzgoji potrebno izhajati iz osnovnih otrokovih potreb.

Kateri so najpomembnejši elementi uspešne vzgoje?

  • VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in zgled odraslih ljudi. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za usvajanje novih veščin in znanj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač …). Ustrezna vsakodnevna higiena (zjutraj in zvečer). Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). Pred spanjem otroku preberemo, ali povemo pravljico oziroma zgodbo. Gibanje na svežem zraku vsak dan.
  • SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah.
  • ZADOVOLJSTVO, torej delo. Kdaj smo zadovoljni? Takrat, ko se »prešvicamo,« ko se delo dobro opravi, ko v neko stvar vložimo svoj lasten trud.
  • USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV. V današnjem času je izjemno pomembna ustrezna uporaba elektronskih naprav. Otrok do tretjega leta le teh naj ne uporablja. Kasneje pa ga z zgledom učimo ustrezne uporabe. 
  • UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, torej učenje socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezne strategije spopadanja s čustvi.
  • ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.

 

Vzgojnih modelov je v resnici toliko, kot je staršev. Vsem pa je skupen samo eden, to je zgled. 

Otrok pride na svet kot popolnoma nepopisan list. Skozi odraščanje na ta list »zapisuje« predvsem svoja opažanja znotraj družine. In ta ga izoblikujejo v človeka.

Torej je najboljši vzgojni model DELO NA SEBI IN ZGLED! V vsakem primeru bodo vaši otroci vaš odsev, pomanjšana oblika svojih staršev. Zato bodite veseli in zadovoljni!

Pomembno je, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na vse okoliščine. 

Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.