V zadnjem času velikokrat slišimo, da otroci preveč uporabljajo elektronske naprave, predvsem v predšolskem obdobju.
Otroci do tretjega leta starosti naj ne bi uporabljali zaslonov. Kasneje jih seveda počasi učimo ustrezne uporabe le teh, saj je v današnjem času nemogoče funkcionirati brez ustreznega znanja uporabe pametnih telefonov, računalnikov. S tem ne mislim, da triletniku damo pametni telefon, ampak da morda skupaj z njim pogledamo kakšno risanko. Vsekakor uporaba pametnega telefona ni primerna za predšolskega otroka.
Če otrok v starosti enega leta v vozičku ali celo med hranjenjem gleda v ekran, bi to po mojem mnenju moralo biti kaznivo dejanje.
Raziskave zadnjih let kažejo na izjemno težke in nepopravljive posledice pretirane uporabe elektronskih naprav v obdobju otroštva.
Znanstveniki so pri posameznikih, ki pretirano uporabljajo elektronske naprave odkrili funkcijske in strukturne spremembe na možganih. Pojavlja se manj sivine, kar pomeni manj sinaps med nevroni. Kar je logično, saj vemo, da se možgani najbolj razvijajo v obdobju otroštva. Razvoj pa vedno gre v smer, ki jo podpiramo. Če se učimo, če se gibamo, s tem spodbujamo razvoj svojih možganov. Če sedimo in gledamo v ekrane, ga zaviramo.
Posledica tega je nefunkcionalni človek!
Kaj se dogaja v naših možganih ob uporabi elektronskih naprav?
Dražljaji, ki jih naši možgani doživljajo ob gledanju v ekran, nam dajejo ugodje (zviša se koncentracija dopamina) zaradi izjemno veliko dražljajev hkrati. Gre za sistem »vedno več« in zato je potreba po ekranu vedno večja, saj za otroka to predstavlja ugodje.
Naši možgani pa stremijo k ugodju.
Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?
Otroci so prikrajšani za naraven način učenja skozi izkušnje in zgled. Zato imajo manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem. Več je kompulzivnega vedenja. Težave se pojavljajo v razvoju govora in jezika, saj se otrok ne more naučiti govora, če nima ustreznega zgleda živega človeka. Iz ekrana se govora dokazano ni mogoče naučiti!
Otrok lahko obvlada pametni telefon že zelo zgodaj, vendar to ne kaže na nikakršno inteligenco. Obvladovanje pametnega telefona ni zahtevna miselna operacija. Pomeni zgolj poznavanje korakov do želene vsebine. Nekaj klikov ne vključuje nikakršnega premisleka, razmišljanja, načrtovanja, vztrajanja. Zato se pred ekrani mišljenje in domišljija ne razvijata.
Za ustrezen razvoj domišljije in inteligence je pomembna prosta igra. Otrok med prosto igro sam razmišlja, načrtuje, preizkuša, počaka, vztraja in reši problem.
Zaradi izjemno velike količine dražljajev naenkrat se lahko razvijejo tudi različne duševne motnje. Danes že govorimo o tako imenovanem »digitalnem avtizmu« oziroma »screenizmu«, ki opisuje posledice pretirane uporabe naprav predvsem v zgodnjem otroštvu.
Katere so najizrazitejše posledice pretirane uporabe elektronskih naprav:
- neustrezno prepoznavanje in izražanje čustev, hude čustvene stiske,
- neustrezno vedenje, agresivno vedenje do sebe in do drugih,
- težave v razvoju govora in jezika,
- odsotnost komunikacije,
- pridobljene oblike duševnih motenj,
- čustveno vedenjske motnje,
- učne težave,
- glavoboli, migrene,
- težave z vidom,
- težave s hrbtenico, kolki, ožiljem, krvnim tlakom, diabetes,
- nefunkcionalni človek.
Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja. Če ima otrok ustrezno spodbudo in okolje, se bodo razvili ustrezno, sicer pač ne. Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se žal otroški možgani ne razvijajo ustrezno, ampak se “polenijo”. Med uporabo telefona ali računalnika se možgani razvijajo počasneje kot pri drugih dejavnostih, kjer sodeluje več telesnih funkcij hkrati.
Predstavljajte si enostavno razliko pisanja s svinčnikom na list papirja ali tipkanja na tipkovnico. Pri pisanju na roko so možgani veliko bolj aktivni kot pri tipkanju na tipkovnico. Enako je pri pomnjenju (spominu). Danes večino stvari namesto možganov pomni pametni telefon. Koliko telefonskih številk še znate na pamet?
Katera dejstva nam enostavno dokazujejo, da je zares pomembno predvsem pri mlajših otrocih preprečiti uporabo elektronskih naprav?
- Včasih smo znali informacije poiskati na zemljevidu, danes potrebujemo samo nekaj klikov.
- Uporabljati smo znali kompas, danes samo nekaj klikov.
- Se še spomnite telefona na »vrtiljak«? Je bilo potrebnih kar nekaj spretnosti za njegovo uporabo, danes le en klik.
- Kako smo iskali informacije? V knjižnici, knjigah, enciklopedijah, s pogovorom, z vprašanji. Danes le nekaj klikov in »copy paste«. Če danes potrebujete informacije, imate dve možnosti. Prva je ta, da »googlate« in najdete veliko informacij, med katerimi morate najprej izločiti neresnične (takih je namreč na spletu zelo veliko). Druga možnost pa je ta, da greste v knjižnico ali kupite knjigo strokovnjaka in boste zagotovo dobili prave informacije.
- Ročna dela so včasih zahtevala več fizičnega napora: sesanje, pometanje, pospravljanje in veliko drugih hišnih opravil danes namesto nas opravljajo pametne naprave. Seveda nam to prihrani dragocen čas, vendar je otroke treba naučiti vseh teh veščin.
- Uporaba »navadnih« pripomočkov za risanje, šiljenje, merjenje, računanje, učenje, kuhanje, branje časopisa in fizičnih knjig ali nekaj klikov? Vsekakor je treba čim več veščin in spretnosti uriti »po starem«.
Na primer: Pisanje na roko vključuje izjemno veliko funkcij, ki morajo usklajeno delovati, medtem ko tipkanje na tipkovnico le nekaj. Šiljenje s klasičnim šilčkom zahteva spretnosti obeh rok (usklajeno delovanje), za šiljenje z elektronskim šilčkom ne potrebujemo nikakršnih spretnosti.
Učenje pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare
Iz vsega naštetega je jasno, da uporaba elektronskih naprav zavira razvoj možganov, saj ne ponuja nobenih možnosti za razvoj osnovnih veščin in znanj, ki so nujno potrebne zato, da v odrasli dobi lahko ustrezno uporabljamo vse elektronske naprave, ki bodo delovale v našo korist, če bomo pred tem razvili inteligenco in ustrezno bralno pismenost.
Učenje branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
Kdo danes bere pravljice?
Verjetno vsi veste, da je izjemno pomembno, da otroku v predšolskem obdobju vsak večer pred spanjem preberete pravljico, poveste zgodbo. Žal je veliko ljudi to opravilo zamenjalo z gledanjem risank in podobnih vsebin. Ob poslušanju pravljic, ki jih berejo starši, otrok razvija abstraktno mišljenje – domišljijo, govor in jezik, bralno pismenost. Ob gledanju v ekran pač ne.
Logopedske pravljice za razvoj govora in jezika: KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare
Kako lahko preprečimo težave?
Preprosto, otrok do tretjega leta naj ne uporablja elektronskih naprav, kasneje pa ga z zgledom naučimo ustrezne uporabe.
Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav?
Otrok naj elektronske naprave uporablja samo za gledanje oziroma spremljanje vsebin, ki so primerne glede na njegovo starost. Vsebine naj bodo poučne ter s čim manj popačenimi glasovi in v ustreznem jeziku (prednost naj imajo vsebine v maternem jeziku).
Vsaj toliko časa, kot uporablja elektronske naprave, naj otrok preživi zunaj, na zraku (v družbi vrstnikov na igrišču ali v naravi). Prav toliko časa naj tudi aktivno sodeluje v pogovoru in interakciji z odraslimi. Za predšolsko obdobje je značilno, da se vse veščine in spretnosti – tako dobre kot slabe – razvijajo hitreje.
Velikokrat slišim, da se je kakšen otrok naučil angleškega jezika iz elektronskih naprav (risanke). To je dokazano nemogoče, če otrok pred tem nima zelo dobro usvojenega maternega jezika in popolnoma razvitega govora in jezika.
Kako smotrno uporabiti prosti čas?
Najboljše razmerje v dnevu je, da prosti čas razdelimo na tri dele. To je čas, ko smo prosti, ko nimamo nikakršnih obveznosti. Torej eno tretjino namenimo pogovarjanju in branju, drugo tretjino namenimo gibanju zunaj, na prostem, na igrišču in nato lahko še eno tretjino namenimo elektronskim napravam.
Ob tem je pomembno vedeti, da tretjino z elektronskimi napravami lahko zamenjamo za karkoli drugega, obratno pa pač ne.
Kakšne so posledice pretirane uporabe zaslonov?
Pri današnjih otrocih, ki vstopajo v šolo, se že kažejo posledice pretirane uporabe zaslonov, predvsem na področju govora in jezika ter usmerjanja in zadrževanja pozornosti in tudi slabših intelektualnih spretnosti.
Praviloma otrok razvije ustrezen govor in jezik v predšolskem obdobju, če ima na voljo dovolj ustreznih spodbud poslušanja govora odraslih, pogovarjanja in pripovedovanja ter branja pravljic in zgodb. Brez zaslonov. Saj za ustrezen razvoj omenjenih veščin otrok dokazano potrebuje živega človeka, ki se z otrokom pogovarja … »Kot je to bilo včasih pred obdobjem zaslonov.« Iz elektronskih narav se otrok dokazano ne more naučiti govora in jezika.
Enako je z usmerjanjem in zadrževanjem pozornosti, saj otrok na zaslonu ves čas dobiva »neke« impulze, ki mu povzročajo udobje, saj zavzamejo vsa njegova čutila. In možgani si to zapomnijo. Zato otrok veliko raje gleda risanke na zaslonu, kot posluša nekoga, ki mu pripoveduje oziroma bere zgodbe.
Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se predvsem govor in jezik razvijata neustrezno. Ustrezno razvit jezik in govor pomenita, da otrok do petega leta starosti razume jezik, ki ga govorijo drugi, hkrati pa je njegov govor popolnoma razumljiv za druge. Spodbudno okolje je med drugim pomembno tudi zato, ker pozitivno vpliva predvsem na ustrezen razvoj otrokovih možganov. Kot sem že omenila, se zaradi tako imenovane plastičnosti možganov ob učenju novih veščin in znanj vzpostavljajo nove možganske povezave, s tem pa lahko tudi novi nevroni.
V otroštvu ti procesi potekajo mnogo hitreje kot v odrasli dobi, zato je učenje v zgodnjih letih precej enostavnejše kot kasneje.
Prav tako pa lahko zgodnja neaktivnost otrokovih možganov vodi v stanje poslabšanja oziroma omejenih zmožnosti hitreje kot v odrasli dobi. V razvoju možganov namreč obstajajo obdobja za optimalen razvoj posameznih področij; kadar se določeno obdobje zamudi, navadno to prinese nove izzive, na primer na področju gibanja, govora, branja itd.
Za ustrezen razvoj človekovega govora je ključno obdobje do četrtega leta starosti. V tem času se otrok nauči govora zelo hitro in učinkovito, če seveda živi v spodbudnem okolju. Kadar se to obdobje zamudi, se otrok veliko težje nauči ustreznega govora ter jezikovnih veščin in spretnosti.
Raziskave so pokazale, da otrok pri dveh letih pozna do tristo več besed, če se starši oziroma skrbniki z njim vsakodnevno pogovarjajo, mu pripovedujejo in berejo zgodbe.
Otrokova sposobnost učenja se v spodbudnem okolju poveča tudi za 25 odstotkov, kar je odlična motivacija za aktivno komunikacijo z njim že od njegovih prvih dni naprej.
Vse o ustrezni vzgoji lahko slišite na predavanju: predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare
„Otrok je zelo pameten, ker zna uporabljati pametni telefon. To nima nobene zveze s pametjo. Če bi otrok zares bil pameten, bi vedel, da ni pametno uporabljati pametnega telefona.“
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Če vas vprašam, kakšen je vaš vzgojni model, boste najbrž v večini težko natančno določili.
Zakaj?
Ker nič ni samo črno in belo.
Življenje je sestavljeno iz mnogo barv, zato je v resnici nemogoče vzgajati samo na en način. Prav je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh in iz vsega znanja, ki nam je dano, poberemo tisto, kar nam je najbližje, v kar verjamejo in kar smo.
Saj je edini pravi in uspešen način vzgoje ZGLED! To pomeni, da v resnici ob opazovanju in izbiri vzgojnega modela opisujemo sebe!
Ne glede na teorijo je v praksi pri vzgoji potrebno izhajati iz osnovnih otrokovih potreb.
Kateri so najpomembnejši elementi uspešne vzgoje?
1. Na prvem mestu je VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in zgled odraslih ljudi. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za usvajanje novih veščin in znanj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene:
-
- Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač, torej zdrava prehrana).
- Ustrezna vsakodnevna higiena zjutraj in zvečer (otrok se umije, ustrezno obleče in obvezno umije zobe). Velikokrat opažam, da otroci prihajajo v vrtec ali šolo neurejeni. Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker je prvi pogoj za uspešno funkcioniranje v družbi dobro počutje. To pa je pogojeno z osebno higieno in urejenostjo. Kako se počutite, če ste tri dni v isti pižami, ponoči in podnevi? Kakšna je takrat raven vaše energije? Upam si trditi, da nizka in enako je pri otroku.
- Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru).
- Gibanje na svežem zraku vsak dan. Otrokov razvoj je v največji meri odvisen od ravnanj staršev.
2. Naslednji zelo pomemben element spodbudnega predšolskega okolja je SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah. Otroku dovolimo, da sam preizkuša in se uči na podlagi poskusov in napak. Vmes posežemo le, kadar je otrok v nevarnosti.
PRIMER: Otrok na igrišču poskuša samostojno splezati po treh stopnicah na tobogan. Starši takoj posežejo vmes, ga primejo za roko in mu pomagajo. S tem otrok dobi informacijo, da ne zmore sam.
3. Tretji element spodbudnega predšolskega okolja je GOVOR, POGOVOR IN POSLUŠANJE, torej vsakodnevno pogovarjanje o različnih pojavih in dogodkih.
4. Četrti, prav tako izjemno pomemben element je VSAKODNEVNO BRANJE PRAVLJIC. Pred spanjem otroku preberemo ali povemo pravljico oziroma zgodbo.
5. Tudi SPONTANA IGRA, torej dolgčas je izjemno pomemben za uspešen razvoj predšolskih veščin in spretnosti. Pustite otroku, da se sam znajde, zaposli in zaigra. Takrat otrok razvija domišljijo in mišljenje.
6. DRUŽENJE S SOVRSTNIKI brez pretiranega nadzora staršev. Takrat se razvija ustrezna socializacija.
7. Kot vsi drugi elementi je izjemno pomembno tudi ZADOVOLJSTVO, torej delo. Kdaj smo zadovoljni? Takrat, ko se »prešvicamo,« ko se delo dobro opravi, ko v neko stvar vložimo svoj lasten trud. Zato je treba otroku omogočiti, da lahko občuti zadovoljstvo. Če vse naredimo namesto njega, ga dejansko prikrajšamo za občutek zadovoljstva, ki pri otroku spodbuja motivacijo za učenje in odkrivanje novega.
8. V današnjem času je najpomembnejši element spodbudnega predšolskega okolja USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV. Več o tem v članku – Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih
9. Tudi UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, torej učenje socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezno izražanje čustev in ustrezne strategije spopadanja z njimi, če ima ustrezen zgled.
10. In seveda ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok. In potem nam o teh elementih sploh ni treba razmišljati, ker jih dejansko živimo v vsakdanjem življenju.
»S strogostjo in prisiljevanjem ustvarimo hlapce. Zato menim, da z nasiljem nikoli ne moremo doseči tega, kar lahko z razumom, radostjo in veščino.« (Montaigne)
Vzgojnih modelov je v resnici toliko, kot je staršev. Vsem pa je skupen samo eden, to je zgled.
Otrok pride na svet kot popolnoma nepopisan list. Skozi odraščanje na ta list »zapisuje« predvsem svoja opažanja znotraj družine. In ta ga izoblikujejo v človeka.
Torej je najboljši vzgojni model DELO NA SEBI IN ZGLED! V vsakem primeru bodo vaši otroci vaš odsev, pomanjšana oblika svojih staršev. Zato bodite veseli in zadovoljni!
Pomembno je, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na vse okoliščine.
Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.
Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare ali slišite na predavanju: predavanje Priprava na vstop v šolo – Alenka Stare
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Grafomotorične veščine so ključne za razvoj otrokove sposobnosti pisanja. Te veščine vključujejo fino motoriko, koordinacijo rok in oči, kot tudi nadzor nad gibanjem rok in prstov. V predšolskem obdobju, ko otroci še ne pišejo črk in besed, je pomembno, da se skozi igro in strukturirane aktivnosti naučijo nadzorovati gibanje rok in prstov ter razvijejo potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja.
Spodaj so opisane različne vrste grafomotoričnih vaj in aktivnosti, ki so primerne za predšolske otroke:
-
VAJE ZA FINO MOTORIKO
Dobre finomotorične veščine in spretnosti so temelj za razvoj grafomotoričnih veščin. Te vaje krepijo mišice rok in prstov ter izboljšujejo natančnost in koordinacijo.
- Uporaba pincete: Otroci pobirajo majhne predmete (kot so fižol ali barvni gumbi) s pinceto ali pincetnim prijemom.
- Gnetenje plastelina: Oblikovanje in gnetenje plastelina ali glinene mase pomaga krepiti mišice rok.
- Igranje z drobnimi predmeti: Vtikanje biserov na vrvice, sestavljanje kock, izdelovanje različnih oblik iz semen.
-
VAJE ZA KOORDINACIJO ROKA-OKO
Te vaje pomagajo otrokom razviti sposobnost koordiniranja gibanja rok s tem, kar vidijo.
- Samostojno risanje: Risanje z različnimi pisali (krede, flomastri, čopiči, barvice) po različnih podlagah. Spodbujanje otrok, da rišejo proste oblike, kot so krogi, spirale ali krivulje.
- Slikanje z vodo: Uporaba čopiča in vode za risanje na tabli ali betonu, kar je zabaven način za izboljšanje nadzora roke.
- Risanje po črtah: Sledenje linijam, vzorcem ali oblikam s prstom, s pisalom in z očmi. Otroci sledijo potezam na papirju, kot so valovite črte, cik-cak črte ali labirinti.
- Sledenje labirintu: Otrok sledi črti skozi labirint, kar pomaga razvijati koordinacijo rok in oči ter potrpežljivost.
-
VAJE ZA KREPITEV MOČI PRSTOV
Te vaje pomagajo krepiti prste in izboljšati nadzor nad njimi, kar je pomembno za pravilno držanje pisala.
- Stiskanje žoge: Stiskanje mehkih žogic za vadbo moči prstov.
- Uporaba ščipalk: Otroci pripenjajo in odstranjujejo ščipalke iz kartona ali trakov (obešanje perila).
- Gnetenje gumijastih trakov: Prepletanje in raztegovanje gumijastih trakov med prsti.
- Oblikovanje črk iz gline: Otrok oblikuje črke ali številke iz mehke gline, kar krepi mišice in izboljšuje fino motoriko.
- Risanje s prsti: Risanje s prsti spodbuja senzorično zavedanje in nadzor nad prsti.
-
GRAFOMOTORIČNE VAJE
Risanje različnih oblik in vzorcev pomaga otrokom razviti nadzor nad svinčnikom in občutek za prostor.
- Risanje osnovnih oblik: Krogi, trikotniki, kvadrati in drugi geometrijski liki.
- Povezovanje pik: Risanje črt, ki povezujejo številke ali točke za ustvarjanje slike.
- Sledenje vzorcem: Otroci sledijo in kopirajo preproste vzorce, kot so valovite črte, spirale in cik-cak črte.
-
AKTIVNOSTI ZA RAZVOJ SENZORIČNIH VEŠČIN
Razvoj senzoričnih veščin je pomemben za izboljšanje grafomotoričnih veščin, saj otrokom pomaga razumeti, kako njihovo telo deluje v prostoru.
- Senzorične škatle: Igranje s predmeti v škatlah, napolnjenih s peskom, rižem ali kroglicami.
- Masažne kroglice: Valjanje kroglic po dlaneh ali med prsti.
- Iskanje predmetov z zaprtimi očmi: Iskanje in prepoznavanje majhnih predmetov v škatli brez gledanja.
UPORABA RAZLIČNIH MATERIALOV IN PRIPOMOČKOV
Raznolikost materialov in načinov spodbuja motivacijo otrok in omogoča boljše razvijanje grafomotoričnih veščin:
- Pisanje v pesku, mivki ali moki (pisanje s prstom v pesku, moki ali sladkorju).
- Risanje in barvanje z različnimi vrstami pisal.
- Uporaba šablon za risanje oblik in vzorcev.
Zabavne igre in dejavnosti lahko motivirajo otroke za vadbo grafomotoričnih veščin:
- Igre s kartami in sestavljanke: Igre, ki zahtevajo natančnost pri manipulaciji z majhnimi deli.
- Pisanje pisem ali risanje slik: Spodbujanje otrok, da pišejo pisma ali rišejo slike za družino in prijatelje.
- Piši – briši table.
- Igra s črkami iz magnetov: Uporaba magnetnih črk za sestavljanje besed na magnetni tabli ali hladilniku.
Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare
Grafomotorične vaje so ključnega pomena za predšolske otroke, saj jim pomagajo razviti potrebne spretnosti za kasnejše učenje pisanja. S kombinacijo iger, strukturiranih aktivnosti in različnih materialov lahko otroci na zabaven in spodbuden način izboljšujejo svoje fine motorične spretnosti, koordinacijo rok in oči ter občutek za prostor. Pomembno je, da se te aktivnosti izvajajo redno in v sproščenem okolju, kjer se otroci lahko učijo skozi igro in raziskovanje.
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja. Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.
Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje. Vsaka faza razvoja se nadgrajuje na prejšnji, kar otrokom omogoča, da postopoma prehajajo od osnovnih zvočnih in vizualnih prepoznavanj do kompleksnega razumevanja in analize besedil.
-
Predbralna faza (do 5 let)
V tej fazi otroci še ne berejo, vendar razvijajo osnovne veščine in spretnosti, ki so osnovni pogoj za branje: govor, pogovor, poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje.
V tem obdobju se otroci naučijo razlikovati med različnimi zvoki v govorjenem jeziku. Začnejo prepoznavati besede v govorjenem jeziku in jih povezujejo s pomenom. Uporabljajo pesmi in igre za spoznavanje zvočnih vzorcev. Poslušajo in obnavljajo zgodbe, kar spodbuja razumevanje in izražanje.
V tem obdobju lahko največ naredimo, če z otrokom redno beremo zgodbe, pravljice, poslušamo pesmi, iščemo rime, igramo igre, ki vključujejo iskanje besed in njihovo razumevanje …
Logopedske pravljice za spodbujanje razvoja govora in jezika: Trgovina – Alenka Stare
-
Začetna faza branja (5-7 let)
V tej fazi otroci začnejo prepoznavati in uporabljati osnovne bralne veščine, kot je dekodiranje in razumevanje preprostih besedil. Začnejo prepoznavati in povezovati črke z zvoki ter sestavljati te zvoke v besede. Naučijo se prepoznavati besede. Razumejo preproste zgodbe in lahko odgovorijo na osnovna vprašanja o prebranem. Prepoznavajo povezavo med govorjenimi in pisanimi besedami.
V tem obdobju otroke sistematično učimo TEHNIKE BRANJA (delitve besed na manjše enote – zloge in glasove, spajanje manjših enot – glasov in zlogov v besede, vezavo glasov in zlogov v besede). Igramo igre, ki vključujejo prepoznavanje in povezovanje črk in zvokov.
Učinkovita metoda učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
-
Razvijajoča se faza branja (7-9 let)
Otroci v tej fazi pridobijo večjo tekočnost pri branju in začnejo uporabljati strategije za razumevanje besedil. Postajajo bolj tekoči in samozavestni pri branju daljših in bolj zapletenih besedil.
Povečujejo svoj besedni zaklad in prepoznavajo več besed na prvi pogled. Začnejo uporabljati strategije, kot so napovedovanje, pojasnjevanje in povzemanje. Postajajo bolj samostojni bralci, ki uživajo v raziskovanju različnih žanrov in tem.
V tem obdobju spodbujamo razprave o prebranem, zastavljanje vprašanj. Uvajanje otroka v različne vrste knjig in žanrov. Spodbujanje uporabe konteksta in napovedovanje za izboljšanje razumevanja.
-
Tekoča faza branja (9-12 let)
V tej fazi otroci postanejo bolj tekoči bralci, ki lahko samostojno obvladujejo kompleksna besedila in jih razumejo. Berejo tekoče in samozavestno, s pravilno intonacijo in hitrostjo. Razumejo glavne ideje, podrobnosti in zaplete v besedilu.
Začnejo analizirati besedila, prepoznavati avtorjeve namene in kritično presojati vsebino. Uporabljajo napredne strategije za razumevanje, kot so primerjanje, sklepanja in povezovanje informacij.
V tem obdobju spodbujamo razprave o temah, značajih in sporočilih besedila. Postavljamo vprašanja, ki spodbujajo kritično razmišljanje in analizo.
-
Faza branja s polno pismenostjo (12 let in več)
V tej fazi postanejo bralci zelo samostojni, sposobni kritično ocenjevati in globoko razumeti širok spekter besedil.
Ključne značilnosti:
- Napredno razumevanje: Sposobnost globokega razumevanja in interpretacije kompleksnih besedil.
- Kritično in analitično branje: Sposobnost kritičnega vrednotenja vsebine, prepoznavanja avtorjevih tehnik in namenov.
- Branje za različne namene: Branje za zabavo, informiranje, učenje ali raziskovanje.
- Integracija znanja: Uporaba znanja iz prebranega za oblikovanje novih idej in razumevanja.
Podporne dejavnosti:
- Diskusije o knjigah: Spodbujanje razprav in debat o prebranih besedilih.
- Pisanje kritičnih ocen: Vaje v pisanju povzetkov in kritik prebranih besedil.
- Razširjanje besednega zaklada in literarne analize: Uvajanje naprednih literarnih konceptov in analiz.
Da bo otrok ustrezno napredoval skozi vse faze bralne pismenosti, je treba na določenih korakih ustrezno podpreti in zelo dobro izuriti določene veščine, predvsem poznavanje črk, vezava črk, branje zlogov in vezava zlogov v besede.
Učenje branja vedno poteka po korakih od poznavanja črk do vezave črk in zlogov v besede. Ko otrok pozna vse črke, se začne učiti vezave posameznih črk v zlog in zlogov v besede. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se vežejo črke v celoto. Začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika. Izbiramo glasove, ki jih lahko vlečemo (aaaa-mmmm, mmmm-uuuu). Vezavo urimo dovolj časa, da jo otrok usvoji. Za učenje vlečenja glasov uporabimo predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak). Pomagamo si s prstom, svinčnikom, ki sledi glasu.
Preberite tudi: Učenje učenja – kako se učimo?
Kaj je branje po zlogih?
Učenje branja po zlogih je pomembna metoda, še posebej pri otrocih in začetnikih, saj pomaga razgraditi kompleksnost besed v manjše, bolj obvladljive enote. To omogoča boljše razumevanje fonetične strukture jezika in olajša prehod na tekoče branje.
Branje po zlogih pomeni razdelitev besed na manjše enote, imenovane zlogi, in nato sestavljanje teh zlogov v besede. Zlog je enota govora, ki običajno vsebuje en samoglasnik ali kombinacijo samoglasnika in soglasnikov.
Naš cilj je, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.
Na začetku beremo posamezne zloge, nato iz zlogov sestavljamo različne, neznane besede. Najprej dvozložne in nato tri in večzložne besede. S tem pripomoremo k pravilnemu branju besed od začetka do konca besede, brez ugibanja. Nato preidemo na branje kratkih povedi. Včasih nekateri otroci berejo s pomočjo ugibanja, vidijo dve črki in poskušajo uganiti, kaj piše (ma-mama, pa tudi če piše Maribor). Zato je zelo pomembno, da koraka z zlogi ne preskočimo in ga dobro izurimo.
Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezen element bralne tehnike je potrebno dobro usvojiti:
- vezavo dvozložnih neznanih besed,
- vezavo večzložnih neznanih besed,
- vezano branje neznanih kratkih besed,
- vezavo dvozložnih znanih besed,
- vezava večzložnih znanih besed,
- vezano branje znanih kratkih besed,
- vezano branje daljših besed,
- vezano branje kratkih povedi,
- vezano branje daljših povedi,
- vezano branje kratkih besedil.
Vaje:
- Zlogovanje besed: ploskamo, skačemo.
- Iščemo besede na določen GLAS. (Otrok pove besedo na določen glas.)
- Iščemo besede na določen ZLOG. (Otrok pove besedo na določen zlog.)
- Določimo glasove v besedi. (Glasove določamo glede na njihov položaj v besedi: prvi, drugi, tretji, predzadnji, zadnji. Ne določamo srednjega glasu, ker to ni točno določen glas.)
- Določimo zloge v besedi. (prvi zlog, zadnji zlog)
- Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).
Vaje za razumevanje prebranega: Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare
Razvoj bralnih veščin je proces, ki se začne z osnovnim prepoznavanjem zvokov in črk in se nadaljuje do kompleksnega razumevanja in kritične analize besedil. Vsaka faza prinaša nove izzive in priložnosti za učenje, pri čemer je ključnega pomena podpora učiteljev, staršev in izobraževalnih virov. Prilagajanje učnih strategij posameznim fazam in potrebam vsakega otroka zagotavlja uspešen prehod skozi vse faze bralnega razvoja.
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Disleksija je specifična učna motnja, ki vpliva na posameznikovo sposobnost branja, pisanja in pravopisa ter posledično učenja. Vpliva na vsa področja učenja, saj je učinkovito branje in razumevanje prebranega osnovni pogoj za učenje.
Prepoznavanje in diagnosticiranje disleksije je ključno za zagotavljanje ustrezne podpore in prilagoditev za otroke. Postopek diagnosticiranja disleksije je večstopenjski in vključuje različne korake za celovito oceno bralnih in pisnih sposobnosti.
Prepoznavanje disleksije
Prvi znaki disleksije se kažejo že v predšolskem obdobju, ko se otrok sreča s simboli, črkami, številkami in prvimi besedili. Ko otrok začne zapisovati simbole, črke in številke in jih poimenuje, je popolnoma normalno, da jih na začetku nenatančno zapisuje, obrača njihovo smer in si jih še ne zapomni.
Tudi v začetni fazi branja, ko otrok spaja črke v zloge in kratke besede, se lahko popolnoma normalno pojavlja obračanje črk, zamenjava črk itd., če pa te napake vztrajajo dalj časa in kljub ponavljanju in ustrezni spodbudi ne izzvenijo, moramo poiskati strokovno pomoč.
Znaki disleksije:
- Težave z dekodiranjem besed: Otrok težko povezuje črke z zvoki in sestavlja besede.
- Težave z učenjem branja: Otrok se težko uči branja.
- Počasno branje: Otrok bere počasneje kot vrstniki in ima težave s tekočim branjem. Branje je zatikajoče, besede so popačene.
- Težave z razumevanjem prebranega: Otrok težko sledi zgodbi ali povzame prebrano. Otrok si po prebranem besedilu ne zapomni vsebine.
- Zamenjava ali napačna izgovorjava besed: Otrok zamenjuje ali napačno izgovarja besede med branjem ali govorjenjem.
- Težave s črkovanjem: Pogoste napake pri črkovanju, ki niso tipične za otrokovo starostno skupino.
- Težave z zapisovanjem: Otrok ima težave z organiziranjem misli in izražanjem na papirju.
Preberite tudi: Disleksija in disgrafija – kaj je razlika?
Diagnosticiranje disleksije
1. korak
Začetna ocena težav vključuje zbiranje informacij o otrokovem razvoju, šolskih dosežkih in družinski zgodovini.
- Pogovor s starši in učitelji: Zbiranje podatkov o otrokovih zgodnjih jezikovnih in bralnih sposobnostih in morebitnih težavah.
- Pregled šolskih dosežkov: Analiza otrokovih ocen, bralnih in pisnih nalog ter poročil učiteljev.
2. korak
Sledi bolj podrobno in strukturirano formalno ocenjevanje veščine branja in pisanja. To običajno vključuje različne teste, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak, kot je šolski psiholog, specialni pedagog ali logoped.
Ocena otrokovih kognitivnih sposobnosti in intelektualnega delovanja:
- Testi kognitivnih in inteligentnih sposobnosti: pozornost, verbalno razumevanje, delovni spomin, hitrost obdelave informacij in vizualno-prostorske sposobnosti.
S tem izključimo morebitne težave, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in nespodbudnega okolja.
3. korak
Sledi testiranje otrokovih specifičnih bralnih sposobnosti:
- Fonološko zavedanje: Sposobnost prepoznavanja in manipulacije zvokov v besedah.
- Dekodiranje in tekočnost branja: Testi za ocenjevanje sposobnosti povezovanja črk z zvoki in tekočnosti branja.
- Razumevanje besedil: Testi, ki preverjajo otrokovo sposobnost razumevanja prebranega gradiva.
Testiranje sposobnosti zapisovanja in črkovanja:
- Črkovalne veščine: Testi, ki ocenjujejo natančnost in pravopisne sposobnosti.
- Pisanje prostih besedil: Ocena otrokove sposobnosti izražanja misli in organizacije pisnih nalog.
Testiranje jezika in njegove uporabe:
- Govorjene in slušne sposobnosti: Ocena otrokovega razumevanja in uporabe govora ter slušne obdelave.
- Slovnica in besedni zaklad: Preverjanje znanja slovnice in širine besednega zaklada.
Ustrezne oblike pomoči in podpora
- Individualizirano poučevanje: Programi, prilagojeni otrokovim specifičnim potrebam z ustreznimi prilagoditvami.
- Logopedska terapija: Terapija za izboljšanje fonoloških in jezikovnih sposobnosti.
- Prilagoditve v razredu: Dodatni čas za naloge in teste, ustrezna pisava, podlaga, razmik med vrsticami, uporaba računalnikov ali drugih tehnoloških pripomočkov.
- Podpora s strani učiteljev: Usposabljanje učiteljev za razumevanje in prilagajanje potrebam otrok z disleksijo.
- Branje in pisanje doma: Spodbujanje branja in pisanja v prijetnem domačem okolju, na ustrezen način: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
Zgodnje prepoznavanje disleksije in sodelovanje med starši in strokovnjaki je ključnega pomena za zagotavljanje pravočasne in uspešne podpore. Pomembno je, da starši, učitelji in strokovnjaki sodelujejo skozi celoten proces vzgoje in izobraževanja.
Postopek diagnosticiranja disleksije je ključni korak pri zagotavljanju potrebne podpore in prilagoditev. S pravilno diagnozo in individualiziranim načrtom pomoči lahko osebe z disleksijo dosežejo svoj polni potencial in uspešno premagajo izzive, povezane z branjem in pisanjem.
Življenje je lepo.
Alenka Stare, prof. def.
Življenje je učenje in učenje je življenje. Učimo se na vsakem koraku. Učenje je kompleksen proces. Pomeni pridobivanje in razumevanje novih informacij s pomočjo različnih načinov, metod in strategij. Vsak se uči na svoj način.
V procesu vzgoje in izobraževanja je treba omogočiti otrokom, da se učijo na različne načine in prepoznati njihove najbolj učinkovite načine učenja.
Zakaj se učimo?
Zato, da lahko spoznavamo nove stvari in uspešno funkcioniramo v družbi. Učimo se predvsem za osebni razvoj in napredek.
Kako poteka proces učenja?
Učenje in poučevanje je proces, v katerega smo vključeni vsi, ki kakorkoli prekrižamo pot otrokom. To so v prvi vrsti starši, stari starši, sorodniki, prijatelji, vzgojitelji in učitelji. Otroci se učijo od odraslih, predvsem pa jih posnemajo.
Največ jih naučimo z zgledom, in ČE JIM PUSTIMO, DA SAMI RAZISKUJEJO SVET. Mi smo le v vlogi opazovalca in pomočnika. Učenje temelji na naših predhodnih izkušnjah in znanjih. Te so pri vsakem posamezniku drugačne. V procesu učenja pravilne spodbujamo napačne pa korigiramo. Naš namen je, da skozi različne pristope omogočimo otrokom učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov.
Otroci so po naravi radovedni in igrivi. Skozi lastno raziskovanje sveta pridobivajo nova znanja. V obdobju otroštva dobesedno srkajo informacije iz okolja.
Uspešen proces učenja in poučevanja temelji na uporabi vseh čutil, različnih dejavnosti in pripomočkov. Upošteva diferenciacijo in individualizacijo ter stremi k uspešnim in srečnim posameznikom.
Večinoma lahko beremo o različnih stilih in tehnikah učenja, pozabimo pa na osnovni pogoj za učenje, ne glede na stil. To je dobro psihofizično stanje otrok in ustrezno razviti miselni procesi. To so KOGNITIVNI IN METAKOGNITIVNI procesi.
Kognitivni procesi so učenje, razmišljanje, reševanje problemov, spominjanje in razumevanje informacij.
Metakognitivni procesi so samoocenjevanje, spremljanje, nadzor, načrtovanje in refleksija. Dobri metakognitivni procesi nakazujejo na uspešen proces učenja.
Če vsi ti procesi potekajo normalno, brez težav, je posameznik sposoben pridobivati nove veščine in znanja, dobro reševati probleme ter uspešno funkcionirati v družbi.
Kognitivne funkcije so miselni procesi, ki nam omogočajo prejemanje in ustrezno obdelovanje informacij iz okolja. Spomin, pozornost in koncentracija so osnovne kognitivne funkcije, ki vplivajo na sposobnost učenja. Gre za izjemno povezane miselne procese, ki so odvisni drug od drugega.
Kako razvijamo pozornost, koncentracijo in spomin?
Razvijanje pozornosti, koncentracije in spomina temelji na miselnih aktivnostih, ki zahtevajo osredotočenost in vztrajnost. Uspešen razvoj vseh treh funkcij je odvisen od genetski in okoljskih dejavnikov. Razvija se prek igre, učenja in socialnih interakcij. Otroci se učijo, kako usmeriti svojo pozornost na določene naloge, kot so: sestavljanje sestavljank, poslušanje zgodb, risanje, sestavljanje kock. Več kot ima otrok možnosti za urjenje pozornosti, boljša bo njegova pozornost.
Eden najpomembnejših dejavnikov v procesu učenja je tudi mišljenje. Otroci imajo naravno razvito domišljijo in radi ustvarjajo. Pri spodbujanju mišljenja se usmerimo na proces in različne načine možnih odgovorov. Če se osredotočimo zgolj na en in edini pravilen odgovor, proces ni pomemben, temveč le cilj (prav – narobe). S tem načinom uničujemo velik potencial otrok za radovednost in ustvarjalnost.
Sorodno branje: Učne težave – kaj so in kako jih rešujemo?
Kako razvijamo mišljenje?
Otroka na vsakem koraku spodbujajmo k razmišljanju. Zastavljajte mu vprašanja: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil?
Zgodbe in pravljice so tiste, ki izjemno pripomorejo k razvoju domišljije in mišljenja. Po prebrani zgodbi ga spodbujajte, da poskuša sam opisati: Kaj si je zapomnil? Kaj mu je bilo zanimivo? Kaj mu ni všeč? Kako bi sam odreagiral v določenih situacijah? Kako se bo zgodba nadaljevala?…
Na otrokovo ustvarjalnost vpliva predvsem okolje, v katerem živi. Seveda vsi s seboj prinesemo genske zapise, za katere po zadnjih raziskavah vemo, da ne odločajo o našem življenju v tako veliki meri, kot smo menili včasih. Torej vendarle velja rek, da »je vsak svoje sreče kovač«.
Če želimo kar najbolj spodbujati in ohranjati otrokovo ustvarjalnost, mu moramo ponuditi čim bolj naravno okolje, v katerem se bo lahko svobodno razvijal. Spodbujamo samostojno iskanje rešitev in raziskovanje sveta. To pomeni, da ni potrebe po igračah, didaktičnih pripomočkih in podobnih stvareh, saj se največ naučimo iz naravnega okolja, ki nas obdaja.
Najpomembnejši elementi uspešnega učenja:
- dobro psihofizično počutje,
- ustrezen prostor, brez motečih dejavnikov,
- ustrezno načrtovanje časa (urnik),
- ustrezna pozornost, koncentracija in spomin,
- prepletanje različnih učnih stilov,
- postavljanje ciljev, tako kratkoročnih kot dolgoročnih,
- obvladovanje različnih učnih strategij.
UČNI STILI oziroma načini učenja
Učne stile lahko razdelimo na več kategorij, čeprav ljudje pogosto kombinirajo več stilov:
- VIZUALNI STIL UČENJA temelji na vidnih informacijah – tisto, kar vidimo. Pomeni sprejemanje informacije preko vizualnih predstavitev, slik, grafov, skic in miselnih vzorcev. Vizualni tipi raje berejo in pišejo, kot poslušajo.
- AVDITIVNI STIL UČENJA temelji na sluhu – tisto, kar slišimo. Avditivni tipi se bolje učijo s poslušanjem in govornimi razlagami kot z branjem in gledanjem slik. Radi imajo predavanja, razprave in razgovore. Najlažje se učijo preko poslušanja posnetkov ali glasbe, tudi z glasnim branjem. Avditivni tipi veliko bolje govorijo kot pišejo.
- KINESTETIČNI STIL UČENJA temelji na gibalnih in tipnih informacijah – tisto, kar primemo. Potrebujejo fizično dejavnost in praktične izkušnje. Radi se dotikajo in tipajo posamezne predmete. Pri učenju so uspešni preko fizičnih aktivnosti ali uporabe posameznih predmetov za boljše razumevanje konceptov. Učijo se ob gibanju (hoja). Ob branju sledijo s prstom.
UČNE STRATEGIJE oziroma tehnike učenja
Učimo se na različne načine, zato obstaja več strategij in tehnik, ki lahko otroku pomagajo pri učenju:
- miselni vzorci
Izdelovanje miselnih vzorcev pomaga pri razumevanju in pomnjenju snovi. Iz besedila naredimo miselni vzorec, tako da izpišemo pomembne podatke, tisto, kar je treba vedeti za razumevanje celote (ločimo bistvo od nebistvenega). Ob tem, ko izpisujemo, barvamo in rišemo, si snov lažje zapomnimo in potem na podlagi miselnega vzorca snov ponavljamo.
- tehnike reševanja besedilnih nalog
Pri reševanju besedilnih nalog je pomembno usvojiti ustrezen postopek, ki omogoča uspešno reševanje. PREBEREM, PODČRTAM, NARIŠEM, IZRAČUNAM IN ZAPIŠEM ODGOVOR. Risanje skic omogoča predstave in boljše razumevanje besedila.
- ustrezni načini dela z besedil
Ustrezen način dela z besedilom omogoča razumevanje in pomnjenje informacij. Najprej besedilo preberemo, nato še enkrat preberemo in se vrnemo k informacijam, ki jih nismo razumeli. Podčrtamo podatke, ki so bistveni in potrebni za razumevanje besedila. Nato izpišemo te podatke in ponavljamo ter razmišljamo o vsebini.
- učenje z asociacijami, vizualizacijami
Veliko lažje si zapomnimo nekatere vsebine, če si jih predstavljamo. Te informacije tudi lažje prikličemo iz spomina. Dobra metoda so tudi asociacije, ko neko informacijo povežemo z obliko, predmetom ali sorodno že znano vsebino. Lahko so tudi popolnoma nesmiselne, če nam koristijo. Tudi rime lahko pripomorejo k uspešnemu učenju. (“Pred, ki, ko, ker, da, če vejica skače.”)
- učenje po delih
Pri nekaterih posameznikih se zelo dobro obnese tudi učenje po delih. Določeno snov, vsebino razdelimo na več delov.
- aktivno učenje
Aktivno vključevanje otrok v proces učenja povečuje razumevanje in pomnjenje informacij. Pomeni sodelovanje v pogovorih o temah, ki se jih učimo, postavljanje vprašanj Zakaj? Kako? in iskanje odgovorov na lastno pobudo.
- ponavljanje in preizkušanje
Redno ponavljanje in preizkušanje naučenega pomaga pri razumevanju in pomnjenju informacij.
- sodelovalno učenje
Učenje v skupini lahko spodbuja globlje razumevanje prek izmenjave znanj in idej. Sodelovalno učenje je lahko dobra motivacija za učenje.
Preberite tudi: Vaje za bralno razumevanje
Za uspešno učenje je treba uporabljati različne tehnike glede na vsebino. Pomembno je, da se učenje začne že v šoli med podajanjem snovi. Ob hkratnem pozornem poslušanju in gledanju si lahko zapomnimo do 50% informacij. Če samo gledamo ali samo poslušamo, pa zgolj do 20%. Ko govorimo, razlagamo in razmišljamo o neki vsebini, se ta delež lahko poveča na 90%.
Kako vedeti, kaj je bistvo, katere informacije so pomembne in katere ne?
To je veščina, ki se razvija skozi pogovarjanje in branje. Več kot beremo in se pogovarjamo, bolj razumemo vsebine in lažje jih interpretiramo.
Faze učenja
1. PRIDOBIVANJE INFORMACIJ
V tej fazi se spoznavamo z novimi vsebinami skozi branje, poslušanje, opazovanje in lastne izkušnje.
2. RAZUMEVANJE IN PREDELAVA INFORMACIJ
Ko pridobimo nove informacije, jih moramo razumeti in interpretirati skozi analiziranje, sintezo in refleksijo. Gre za proces razumevanja povezav med posameznimi informacijami in združevanje informacij v smiselno celoto ter njihovo ujemanje z že pridobljenim znanjem.
3. UTRJEVANJE IN POMNJENJE
Da bi informacije postale trajni del našega znanja, jih moramo utrditi skozi ponavljanje in različne vaje. Redno ponavljanje in uporaba v življenjskih situacijah pomaga pri shranjevanju znanja v dolgoročni spomin.
4. UPORABA IN PRILAGODITEV
Znanje postane resnično uporabno, ko ga lahko uporabimo v življenjskih situacijah. Reševanje problemov, izvajanje nalog ali ustvarjanje novih rešitev. Prilagajanje znanja novim situacijam ali spreminjajočim se okoljem.
5. REFLEKSIJA IN EVALVACIJA
Na koncu je pomembno, da znamo oceniti, kako dobro smo se nekaj naučili in kako lahko to izboljšamo skozi samoocenjevanje in s sprejemanjem povratnih informacij s strani drugih.
Ustrezni načini in ideje za učinkovito učenje: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare
Učenje je vseživljenjski proces, ki vključuje razumevanje lastnega načina učenja in uporabo različnih tehnik za pridobivanje in utrjevanje novega znanja. Vsak posameznik ima edinstvene načine in tehnike učenja. Učenje učenja je bistvenega pomena za vseživljenjsko izobraževanje in osebni razvoj.
Življenje je lepo.
Alenka Stare, prof. def.
Učne težave in motnje se lahko razvijejo pri vsakem otroku. Najpogosteje zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju. V nadaljevanju bomo opisali učne težave in podali ustrezne rešitve zanje.
V zadnjem času ima vedno več otrok učne težave (po statističnih podatkih je otrok z učnimi težavami že 20% populacije in še narašča).
Vzrok za naraščanje učnih težav je predvsem v sodobnem načinu življenja. Veliko otrok žal nima ustreznega domačega okolja, kjer lahko uspešno razvijejo svoje potenciale. Poleg tega se znanost bliskovito razvija in odkriva še tako majhna odstopanja v razvoju posameznika in informacije se širijo izjemno hitro, tudi tiste neresnične.
O učnih težavah in duševnih motnjah je napisanega izjemno veliko, različni avtorji imajo različna poimenovanja. Vsem pa je skupno, da učne težave povzročajo odstopanja od doseganja pričakovanih veščin in spretnosti in posledično slabši učni uspeh.
Kaj je normalen ali pričakovan razvoj otroka?
Pričakovan razvoj pomeni, da otrok v posameznem obdobju obvlada veščine, spretnosti in znanja, ki so predvideni na podlagi večine. (Npr: večina otrok razvije ustrezen govor, do 5. leta starosti, zato je pričakovan razvoj ustreznega govora nekje do 5. leta starosti.)
Otroci se razvijajo različno hitro in zato so nekatere variacije v razvoju povsem običajne. Kadar pa te variacije otroka pomembno ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj, govorimo o učnih težavah.
Kaj so učne težave?
Na sposobnost učenja vpliva kombinacija in ustrezno povezovanje bioloških, socialnih, kognitivnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov.
Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov. Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …) in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne.
Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).
Vrste učnih težav
V grobem učne težave delimo na splošne in specifične.
- SPLOŠNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi vplivov okolja ali znižanih intelektualnih sposobnosti. Kažejo se predvsem na področju slabšega in počasnejšega pridobivanja novih veščin, znanj in spretnosti na vseh področjih učenja.
- SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi genetskih dejavnikov, ki se povezujejo z vplivi okolja. Kažejo se na posameznem področju učenja (disleksija, disgrafija, diskalkulija, govorno-jezikovne motnje).
Zakaj nastanejo učne težave?
Učne težave so lahko posledica različnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Ne glede na vrsto težav ima okolje na njihovo izražanje izjemno velik vpliv. Pojavljajo se lahko zaradi nespodbudnega domačega ali učnega okolja, motenj v duševnem razvoju in drugih bolezenskih stanj.
Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem domačem okolju, bo možnost za razvoj kakršnihkoli težav manjša kot v nespodbudnem okolju. Prav tako ima velik vpliv na izražanje učnih težav spodbudno šolsko okolje.
Kako učne težave vplivajo na otroke?
Otroci, pri katerih se pojavljajo učne težave, imajo težave pri usvajanju novih veščin in znanj, slabšo samopodobo, težje se znajdejo v socialnih sredinah, težje navezujejo stike in pridobivajo prijatelje. Posledično imajo tudi slabši učni uspeh in slabše možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe.
Posledično se pri večini otrok z učnimi težavami pojavljajo težave z motivacijo, saj kljub trudu, ki ga vložijo v delo, niso uspešni. Vse to pomembno vpliva na čustveno stanje posameznika, ki lahko vodi v različne oblike depresije, anksioznosti ali drugih čustveno – vedenjskih motenj.
Reševanje učnih težav
Največ lahko naredimo, če otroku omogočimo spodbudno domače in šolsko okolje. Kljub vsemu pa je potreben ustrezen pristop k reševanju težav.
Kako starši lahko pomagajo otroku:
- ustrezna podpora doma (spodbude, redne vaje, učna pomoč – dodatne razlage),
- sodelovanje z učitelji in strokovnimi delavci šole (specialni pedagog, socialni pedagog, pedagog).
Če kljub vsemu ni napredka, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč. Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare
Preprečevanje učnih težav
Učne težave lahko v veliki meri omilimo ali celo preprečimo. Pogoj za to je zgodnje prepoznavanje. Če poznamo natančen razvoj otroka po posameznih obdobjih, lahko hitro opazimo odstopanja in takoj reagiramo.
Predvsem pa lahko izjemno veliko naredimo, če se z otrokom redno pogovarjamo, beremo zgodbe, knjige in čim manj uporabljamo elektronske naprave. Spodbujamo tudi gibalni razvoj, tako da gremo vsak dan na sprehod v naravno okolje (gozd, travnik, igrišče).
Od prvega razreda naprej naj ima otrok vsakodnevno rutino domačih nalog in vaj za šolo in po potrebi dodatno razlago in ustrezno vajo ob nerazumevanju določene snovi.
Ob vsem tem pa je izjemno pomembno razumevanje, da so otroci različni, da je nemogoče, da bi bili vsi odlični. V normalnem okolju je popolnoma prav, da ima le peščica otrok odlične ocene, večina ima dobre ocene in v vsaki populaciji je nekaj tistih, ki imajo negativne ocene.
Pomembno je, da otrok hodi v šolo in opravlja svoje vsakodnevne obveznosti brez večjih težav, ter da napreduje.
Življenje je lepo,
Alenka Stare
Učenje branja je ključno za razvoj otrok in njihovo izobraževanje, kajti branje omogoča razvoj besednega zaklada in razumevanje sveta okoli nas. Bralna pismenost je temeljna veščina, ki omogoča posamezniku uspešen razvoj in enakost v družbi. Predstavljamo pomen bralne pismenosti in kako jo razvijamo pri otrocih, skozi postopno učenje razumevanja prebranega besedila.
Kaj je branje? Branje je najpomembnejša veščina v procesu vzgoje in izobraževanja. Omogoča nam, da se lahko učimo in razvijamo.
Zakaj beremo? Zato, da širimo svoj besedni zaklad in se lahko učimo.
Kaj je bralna pismenost? Bralna pismenost je sposobnost posameznika za uspešen razvoj, svobodo, ozaveščanje in enakost. Omogoča nam razvoj lastnih potencialov in uspešno sodelovanje v družbi.
Ustrezna bralna pismenost pomeni avtomatično prepoznavanje besed, tekoče branje in natančno razumevanje neznanega besedila ter pravilno zapisovanje.
Ko otrok zna tekoče brati in razume prebrano, se lahko uči.
Bralno razumevanje se razvija postopoma na treh ravneh:
1. BESEDNO RAZUMEVANJE
Pomeni poznavanje in razumevanje pomena posameznih besed. Otrok razume besede in zna razložiti njihov pomen.
Primer:
KUŽA (Kuža je žival. Mojemu kužku je ime Piki. Kuža ima kosmat kožuh.)
JABOLKO (Jabolko je sadež. Jabolko zraste na drevesu. Jabolko lahko pojemo.)
2. SKLEPANJE
Pomeni natančno razumevanje prebranega besedila in njegove vsebine. Otrok po prebranem besedilu obnovi in razloži prebrano. Pojasni dogajanje in odnose med posameznimi osebami v besedilu.
3. UPORABNO RAZUMEVANJE
Pomeni uporabo pridobljenega znanja v novih situacijah. Otrok zna pojasniti pomen posameznih informacij in loči resnične od neresničnih. Posamezna besedila lahko dopolni in nadaljuje s svojimi idejami.
Vaja dela mojstra – vaje za bralno razumevanje
Cilj učenja branja je razumevanje prebranega besedila. Besedila za razumevanje morajo biti enostavna, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Razumevanje lahko urimo, če otrok zmore razumeti besedišče, ki ga besedilo vsebuje.
Vaje za razumevanje prebranega besedila zajemajo predvsem branje in obnavljanje ter urejanje različnih besedil. Pogoj za uspešno bralno razumevanje je uspešno usvojena tehnika branja – 10 Stopenjski model učenja branja – Alenka Stare.
Vrstni red učenja razumevanja prebranega:
- beremo posamezne kratke besede in opišemo njihov pomen,
- beremo posamezne daljše besede in opišemo njihov pomen,
- beremo posamezne kratke povedi in opišemo njihov pomen,
- beremo posamezne daljše povedi in opišemo njihov pomen,
- beremo kratka besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja,
- beremo daljša besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja.
Pri 5 do 6 letniku je izjemnega pomena, da bere kratka in enostavna besedila. Besedila naj bodo pripravljena na ustrezni podlagi, brez motečih dejavnikov. Ko otrok neko besedilo prebere, ga spodbudimo, da poskuša s svojimi besedami (v kratkih povedih) obnoviti prebrano. Na začetku mu lahko ponudimo oporna vprašanja. Ob tem dosledno upoštevamo pripovedovanje v celih povedih. Postopoma prehajamo na pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem. Pri tem prehajamo tudi na tiho branje.
Najprej beremo posamezne kratke besede in razložimo njihov pomen.
Primer: MUCA – Kdo ali kaj je to? Opiši. (Muca je žival. Doma imam muco. Ime ji je Luna).
Nato nadaljujemo z branjem daljših besed, kratkih povedi, daljših povedi, kratkih in daljših besedil.
Ob branju povedi in besedil obnovimo prebrano in odgovarjamo na zastavljena vprašanja.
Primer: Metka ima rumeno majico. – Kaj ima Metka? Kakšno majico ima Metka? Kdo ima majico? (Metka ima majico. Metka ima rumeno majico. Metka ima majico.)
Odgovarjamo vedno v celih povedih. Tako razvijamo tudi besedni zaklad in govor. Ob branju kratkih besedil smo pozorno na izbiro besedišča. Besedila morajo biti enostavna, kratka, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Vsebujejo naj kratke povedi. Razumevanje lahko urimo, če otrok razume besedišče, ki ga besedilo vsebuje.
Otrok med branjem besedilu sledi s prstom, glasno bere in ob tem poskuša besedilo prebrati čim bolj tekoče z upoštevanjem intonacije (vejica, pika).
Po branju:
- Otrok najprej samostojno obnovi, kaj je prebral.
- Nato mu zastavimo nekaj vprašanj o prebranem. (Kako je ime muci? -Muci je ime Luna. Kakšne barve je muca? – Muca je bele barve. Kje muca čaka? – Muca čaka pred vrati.)
- Otrok prebrano nariše.
- Otrok nadaljuje zgodbo s svojimi idejami.
Ko je razumevanje prebranega usvojeno, preidemo na tiho branje in pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem.
Pred in po vsakem branju in poslušanju se pogovarjamo o prebranem besedilu in ga vrednotimo, primerjamo, analiziramo in presojamo.
Vprašamo otroka: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil? Imaš muco? Bi jo imel? Kako bi ji dal ime? Kako bi se ti odločil?
Dodatne vaje za urjenje razumevanja prebranega:
- Prepisovanje besedil.
- Urejanje besedil.
- Iskanje napak v besedilu.
- Iskanje posameznih črk, zlogov in besed v besedilu.
- Dopolnjevanje besedil.
- Nadaljevanje besedil s svojimi idejami.
Primer besedila za začetno učenje razumevanja prebranega:
MIHA HODI V ŠOLO. ŠOLA JE VELIKA STAVBA. V NJEJ SO UČILNICE. VSAK DAN GRE V ŠOLO PEŠ. NA HRBTU NESE TORBO. V TORBI STA ZVEZEK IN PERESNICA. KO PRIDE V ŠOLO, OBUJE COPATE. MIHA RAD HODI V ŠOLO.
Vaje za razvijanje razumevanja prebranega – Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
Kaj je CILJ učenja branja?
Naš cilj v procesu učenja in poučevanja je usposobiti otroke za presojanje in vrednotenje prebranih besedil.
V današnjem času je vrednotenje prebranega izjemno pomembno, saj smo iz vseh strani zasuti z informacijami, ki niso nujno resnične. Vsak dan slišimo ali preberemo veliko informacij preko spleta, družabnih omrežij ali televizije. Zato je veščina vrednotenja prebranega in slišanega, še kako pomembna.
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Zakaj hodimo v šolo? Zato, da se učimo in da se usposobimo za samostojno življenje. Z učnimi težavami se spopadamo že odkar poznamo šolo. V preteklosti jim nismo posvečali toliko pozornosti.
Bilo je normalno, da so otroci različno uspešni. Morda imamo tudi zato vedno več učnih težav. Verjamem, da veliko učnih težav izvira iz sodobnega načina življenja. K temu pripomore tudi sistem vzgoje in izobraževanja, ki seveda sledi tem trendom.
Učne težave se pojavljajo vse pogosteje. Vzrok je velikokrat v sodobni družbi, katere pričakovanja so izjemno visoka. Vsi bi želeli odlične učence.
Kaj so učne težave?
Na sposobnost učenja vpliva kombinacija in ustrezno povezovanje bioloških, socialnih, kognitivnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov.
Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov. Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …), in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).
Zakaj nastanejo učne težave?
Učne težave se lahko razvijejo zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju.
Učne težave delimo na splošne in specifične, odvisno od vzroka njihovega nastanka.
Tiste, ki se razvijejo zaradi vplivov okolja ali motnje v duševnem razvoju (nižjih intelektualnih sposobnosti), imenujemo splošne učne težave.
Učne težave, ki se razvijejo zaradi motenj duševnega (psihološkega) razvoja (tudi nevrorazvojne ali nevrobiološke motnje), imenujemo specifične učne težave.
Po statističnih podatkih so učne težave v zadnjih letih v velikem porastu. Iz izkušenj lahko trdim, da vendarle ni nič narobe z današnjimi generacijami otrok, živimo le v drugačnem času in imamo popolnoma drugačen način življenja.
Znanost se bliskovito razvija in odkriva nove bolezni, duševne motnje in tudi druga manjša odstopanja od večine, kamor po navadi umeščamo učne težave. Zato imamo več težav, saj je v zadnjem času področje zdravstva, šolstva in diagnostike izjemno napredovalo. Vse to se mi zdi izjemno dobra novica, ker zaradi znanja in odkrivanja še tako majhnih odstopanj v razvoju otroka lahko učinkovito pripomore k njegovemu uspešnemu razvoju na vseh področjih. Če vemo, da v razvoju posameznega otroka nekaj ni vredu, lahko to poskušamo popraviti.
Vrste učnih težav
- SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA
- UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRORAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)
-
- SPLOŠNE UČNE TEŽAVE ZARADI NIŽJIH INTELEKTUALNIH SPOSOBNOSTI
-
- SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE (PRIMANJKLJAJI NA POSAMEZNIH PODROČJIH UČENJA)
-
-
- Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju
- Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija)
-
Katere so splošne učne težave?
Splošne učne težave, ki nastanejo zaradi vplivov okolja
Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).
Splošne učne težave zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti?
Pojem splošne učne težave opredeljuje tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju).
Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in potrebujejo daljši čas pri usvajanju osnovnih veščin in znanj ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.
Značilnosti splošnih učnih težav
Učenci s splošnimi učnimi težavami imajo večje težave kot njihovi vrstniki pri usvajanju novih veščin in znanj na enem ali več področjih. Tukaj se ne moremo omejiti zgolj na šolske predmete, saj so posamezna področja med seboj povezana. Težave na področju bralnega razumevanja vplivajo na vse druge predmete, saj otrok ne razume prebranega. Zaradi težav so pri enem ali več učnih predmetih manj uspešni ali celo neuspešni.
V procesu učenja in poučevanja moramo osnovnim veščinam posvetiti dovolj časa. Izurimo jih dovolj dobro, da bodo vsi otroci lahko uspešno napredovali v procesu vzgoje in izobraževanja. Časa imamo dovolj. Velikokrat se izgovarjamo na učni načrt, ki v resnici pravi, da se v prvem triletju posvetimo opismenjevanju: učenju branja, pisanja in računanja.
Najpogostejše splošne učne težave se pojavljajo na področju usvajanja osnovnih veščin in znanj na področju govora, branja, pisanja in računanja, predvsem zaradi nespodbudnega okolja, slabših delovnih in učnih navad (organizacija, načrtovanje, ustrezne spodbude) ter pretirane uporabe elektronskih naprav.
Na področju govora in jezika se učne težave lahko pojavijo predvsem zaradi premalo spodbud na področju govora in jezika v predšolskem obdobju, pretirane uporabe elektronskih naprav in premalo govora, pogovora, poslušanja in branja pravljic ter pripovedovanja zgodb.
Na področju bralne pismenosti se učne težave pojavljajo zaradi slabo usvojene tehnike branja, nepoznavanja črk, simbolov, slabe orientacije na ploskvi, slabše pozornosti, neusvojene vezave črk, netekočnosti branja, nerazumevanja prebranega.
Na področju matematike se učne težave pojavljajo zaradi slabo usvojenih osnovnih veščin razvrščanja, primerjanja, štetja, nepoznavanja simbolov, slabših logičnih spretnosti, slabših številskih predstav, nerazumevanja prebranega.
Pomoč otrokom s splošnimi učnimi težavami
Z ustreznim načinom učenja in poučevanja lahko učne težave omilimo ali celo preprečimo. Naš cilj je, da načine učenja in poučevanja prilagodimo tako, da vse učence poučujemo na enak način, z upoštevanjem individualizacije in diferenciacije. S tem otrokom zagotovimo enake možnosti in jim omogočimo, da svoje potenciale razvijejo v skladu s svojimi zmožnostmi. Nekateri so bolj uspešni na področju jezika, drugi na področju matematike. Ni potrebno, da so »vsi najuspešnejši povsod,« je pa izjemno pomembno, da osnovne veščine razvijemo do te mere, da otroku omogočajo uspešno nadaljnje učenje.
Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare
Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare
Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare
Pri preprečevanju in odpravljanju učnih težav ima najpomembnejšo vlogo spodbudno okolje.
Spodbudno šolsko okolje
Spodbudno šolsko okolje je najpomembnejši element vzgojno-izobraževalnega procesa, saj preprečuje neželena vedenja, omogoča enake možnosti za vse učence in spodbuja pozitivne medosebne odnose.
Mnogo težav bi lahko preprečili s tem, da bi učno okolje spremenili v bolj učinkovito. V spodbudnem šolskem okolju otroci doživljajo varnost, sprejetost, so motivirani, so uspešni, ustvarjalni in samoiniciativni.
-
Otroke vključujemo v načrtovanje dejavnosti, v oblikovanje šolskih pravil in dejavnosti, ki bodo oblikovale pozitivno učno okolje.
-
Uporabljamo načine poučevanja, ki omogočajo vsem otrokom napredovanje v lastnem tempu (individualizacija in diferenciacija).
-
Če bomo v prvem triletju uspešno izurili osnovne veščine branja, pisanja in računanja, bomo otrokom omogočili nadaljnji uspeh. Če jih v prvem triletju tega ne naučimo, kasneje ne bodo uspešni.
Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?
V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave), vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:
- učenje po korakih, najprej na konkretnem nivoju, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
- kratka in jasna navodila,
- čim manj motečih dejavnikov,
- ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
- ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
- ustrezno načrtovanje procesa učenja,
- pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
- pregledna, sistematična ureditev učilnice,
- urejen učni prostor,
- opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
- krajši odmori med delom,
- pripomočki za sproščanje in stimulacijo,
- ustrezna spodbuda učitelja,
- slikovno gradivo,
- razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
- podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
- miselni vzorci,
- sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
- izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
- peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
- daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
- oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
- podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
- dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),
- veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.
Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:
-
Jasno določene meje vedenja v razredu, do vrstnikov, učitelja.
-
Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.
-
Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.
-
Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.
Kakšna naj bo učilnica?
Učilnico uredimo tako, da bomo lahko čim več v gibanju in čim manj v sedečem položaju. Sedimo zgolj takrat, ko je to potrebno zaradi čitljivega pisanja. Vse druge dejavnosti lahko izvajamo drugače. Najbolj se obnese postavitev miz v U obliki, ker nam to omogoča velik osrednji prostor. Vseh ostalih »navlak« v razredu ne potrebujemo. Stene naj bodo prazne. Obesimo le sprotno snov in jo menjamo. V razredu imejmo tudi žoge, blazine za sedenje in druge pripomočke, ki so potrebni za uspešen proces vzgoje in izobraževanja.
V UČILNICI ali DOMA lahko imamo »KOŠARO ZA PRVO POMOČ«. Vanjo damo izdelke in pripomočke, ki jih uporabimo ob določenih situacijah (učne težave, otroci s posebnimi potrebami):
- žogice in blazine za sproščanje,
- slušalke,
- knjige in slikanice,
- lesene kocke,
- peščena ura,
- slike z napisi (POČASI, USTAVI SE, HITREJE),
- podloga za pisanje (piši/briši),
- časopis,
- vaje za pozornost (povezovanje, iskanje razlik),
- Rubikova kocka,
- lesene sestavljanke.
Če posamezen otrok težko sledi skupinskemu delu, je lahko v košari nekaj, kar bo preusmerilo njegovo pozornost in bo kljub temu sledil snovi, vendar na drugačen način (diferenciacija in individualizacija).
Spodbudno domače okolje
Kateri so najpomembnejši elementi spodbudnega predšolskega okolja?
-
Na prvem mestu je VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila.
-
SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah.
-
GOVOR, POGOVOR IN POSLUŠANJE, torej vsakodnevno pogovarjanje o različnih pojavih in dogodkih.
-
VSAKODNEVNO BRANJE PRAVLJIC. Pred spanjem otroku preberemo ali povemo pravljico oziroma zgodbo.
-
SPONTANA IGRA, torej dolgčas, je izjemno pomembna za uspešen razvoj predšolskih veščin in spretnosti.
-
DRUŽENJE S SOVRSTNIKI brez pretiranega nadzora staršev.
-
ZADOVOLJSTVO, torej delo.
-
USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV.
-
UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA.
-
In seveda ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.
SPODBUDNO ŠOLSKO OKOLJE je VAROVALNI DEJAVNIK V PRIMERU NESPODBUDNEGA DOMAČEGA OKOLJA in OBRATNO
Ideje in načine za učinkovito poučevanje in preprečevanje težav najdete v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare
Specifične učne težave – Specifične učne težave – Alenka Stare
Življenje je lepo!
Alenka Stare, prof. def.
Za gradom 2, 4280 Bled
Moj delovni čas
Ponedeljek do petek: 9.00 do 18.00
