Mnogo staršev se na strokovnjake obupano obrne s težavo, da otrok noče brati. Ko predlagate knjigo, odkimava, zamahne z roko ali pove, da je branje dolgočasno. Morda ste že večkrat slišali: »Jaz ne maram knjig!« Pa vendar v sebi veste, da je branje za otroke eno najdragocenejših orodij za razvoj. Kako torej spodbuditi otroka k branju, če zanj ni motivacije? Ključ je v razumevanju, prilagajanju in postopnem grajenju bralnih navad skozi pozitivne občutke, ne prisilo.

Zakaj otrok noče brati?

Za začetek moramo pozabiti na idejo, da je otrok, ki ne bere reda, len ali manj sposoben. To je ena najpogostejših napak, ki jih delajo odrasli. Otroci, ki neradi berejo, pogosto niso »proti knjigam«, ampak so se morda že večkrat srečali z neprijetnimi občutki ob branju. Če hočemo pri otrocih razviti motivacijo za branje, moramo najprej razbliniti ta negativna občutja.

Eden najpomembnejših korakov je torej razumevanje, zakaj naš otrok nima veselja do branja. Pogosto se to zgodi zaradi slabih izkušenj (npr. prezahtevne knjige v zgodnjem obdobju), primerjanja z drugimi, predvsem pa občutka, da gre pri branju za obveznost in ne za užitek.

Ustvarjanje prijetnega bralnega okolja

Eden najmočnejših načinov za spodbujanje branja pri otrocih je ustvarjanje varnega in prijetnega bralnega okolja. Eden od temeljnih korakov je, da knjige predstavimo kot vir užitka in ne kot obveznost. Doma naj bodo knjige na dosegu rok, ne samo na knjižni polici, temveč tudi na kavni mizici, v otroški sobi, celo v kuhinji ali kopalnici. Če je knjiga pri roki in jo lahko kadar koli vzame, se verjetnost, da jo bo vsaj prelistal, močno poveča.

Branje naj bo del večernega rituala. Pet do deset minut pred spanjem, v postelji ali na kavču, skupaj z odraslim. Brez pritiska in brez občutka preverjanja znanja. To skupno branje ni le spodbuda za dobre bralne veščine, ampak tudi za povezovanje in pogovor.

Motivacija za branje pri otrocih: pohvale, značke in male zmage

Otrok, ki se počuti uspešnega, bo prej razvil notranjo motivacijo. Zato velja vsak trud pohvaliti, tudi če je prebral le naslovnico ali eno poved. Pozornost ni treba usmeriti v kvantiteto (»Bravo, prebral si tri strani!«), temveč v zavzetost (»Všeč mi je, kako si se potrudil pri tisti zapleteni besedi.«).

Odličen pripomoček za spodbujanje so tudi bralne značke, domače ali šolske. Na list papirja zapišite 10 krogcev in se z otrokom dogovorite, da za vsako knjigo, ki jo prebere ali posluša, pobarva en krog. Ko pobarva vseh 10, dobi drobno nagrado.

Vključite ga tudi v pripravo. Lahko sam izbere motiv bralne značke, okrasi knjižni kotiček ali nariše naslovnico knjige, ki jo bere. Tako branje postane nekaj njegovega, ne le nekaj, kar drugi od njega pričakujejo.

Kako otroka naučiti brati?

Pogosto starši sprašujejo: »Ampak kako naj sploh začnem?« Včasih otrok potrebuje le pravi pripomoček, da se branje iz napora spremeni v navdušenje. Ena od rešitev je delovni učbenik za lahkotno in učinkovito učenje in poučevanja branja Kako pa ti bereš?(velike tiskane črke), kjer Alenka Stare skozi konkretne primere, vaje in nasvete pomaga staršem razumeti, kaj vse vpliva na otrokov bralni razvoj. Knjiga ponuja praktične usmeritve in številne vaje, ki otroka in starše postopoma, a zanesljivo vodijo k cilju. Soroden delovni učbenik je tudi Kaj pa ti bereš (male tiskane črke). Oba sta že več kot 3000 otrokom pomagala odkriti radosti branja.

Pri mlajših otrocih, ki se še učijo pravilne izgovorjave, je so zelo dobrodošle tudi logopedske pravljice, ki podpirajo razvoj govora. Ena takšnih je nova logopedska pravljica Be, be – ovčka Rezika. Napisana je za otroke, ki se učijo govoriti jasno in tekoče, in jim pri tem pomaga skozi igro zvokov in ponavljanj. Primerna je za skupno branje, saj spodbuja poslušanje, govor in razumevanje.

Kako pomagati otroku, ki ima težave z branjem

Če otrok bere počasi, se mu zatika ali preskakuje besede, ga pogosto spremljajo občutki sramu, manjvrednosti ali odpor do branja nasploh. Takšen otrok ne potrebuje več vadbe, ampak več razumevanja in podpore.

Prvi korak je, da branje ločimo od ocenjevanja. Namesto da opozarjamo na napake, spodbujajmo trud. Branje naj ne bo preizkus znanja, ampak stik z zgodbo, z jezikom in z osebo, s katero otrok bere. Dovolimo mu, da bere na glas le takrat, ko si to želi. Če ne želi, lahko vi berete njemu. Naj posluša, naj razume in naj v procesu uživa.

Izmenično branje je odličen način za zmanjševanje pritiska. En odstavek vi, en otrok. Če je to preveč, lahko berete en stavek vi, en stavek on. S tem ga spodbujate k sodelovanju, hkrati pa mu omogočate, da zadiha in si oddahne. Pomagajte mu pri nepoznanih besedah, vendar ne z grajo, ampak z radovednostjo: »Veš, kaj pomeni ta beseda? Jo poskusiva skupaj razvozlati?«

Če pa sumite, da otrokove težave presegajo običajne razvojne razlike, je pomembno, da se posvetujete s strokovnjakom. Preberite tudi, kdaj obiskati logopeda.

Bralne ideje, ki navdušujejo tudi »nebralce«

Ko iščemo načine, kako spodbuditi otroka k branju, pogosto spregledamo enega najpomembnejših dejavnikov: izbira prave vsebine. Če otrok noče brati, je pogosto razlog v tem, da ga teme v knjigah ne zanimajo ali se mu zdijo pretežke.

Otrok, ki obožuje dinozavre, bo lažje vstopil v branje skozi enciklopedije z velikimi slikami in kratkimi opisi. Tisti, ki uživa v humorju, bo z veseljem prebiral stripe ali zbirke šal. Otrok, ki ga zanima svet športa, pa bo morda prvič segel po knjigi, ki opisuje življenje slavnega nogometaša.

Tematsko privlačne knjige so pogosto vstopna točka v svet branja. Zelo učinkovito je, če otroka vprašamo, kaj bi sam rad vedel, raziskal in spoznal, potem pa skupaj poiščemo knjigo na to temo.

Ljubezen do branja raste počasi, a vztrajno

Branje ni veščina, ki jo otrok »osvoji« in zaključi, kot vožnjo s kolesom. Branje je odnos in tako kot vsak odnos, tudi ta zahteva čas, nežnost, prostor in potrpljenje.

Če otrok trenutno ne bere, to ne pomeni, da ne bo nikoli bral. Pomembno je, da verjamete vanj, da mu ponujate poti, da mu niste ocenjevalec, ampak sopotnik. Otrok naj začuti, da knjige niso orožje odraslih za kontrolo, ampak darilo, nekaj, kar ga bogati, razveseljuje in navdihuje.

Pogosta vprašanja staršev in odgovori

1. Kako motivirati otroka za branje?

Otroka najbolj motivira, ko branje ni prisila, ampak zanimiva izkušnja. Pomaga, če bere teme, ki ga res zanimajo. Naj si sam izbere knjigo. Skupno branje, pohvale za trud in sproščen pogovor o zgodbi so ključni elementi pri razvijanju notranje motivacije.

2. Kaj storiti, če otrok noče brati?

Najprej ga ne silite. Raje ustvarite prijetno okolje, kjer so knjige vedno na voljo. Berite skupaj, izbirajte kratke, ilustrirane zgodbe ali stripe. Če otrok branja ne povezuje s stresom, je mnogo lažje. Uporabite bralne značke ali pohvale, ki spodbujajo napredek.

3. Kaj pomaga, da otrok vzljubi branje?

Doma lahko otroka spodbujate z vsakodnevnimi mini rutinskim bralnimi trenutki (npr. 10 minut zvečer), skupnim obiskom knjižnice, skupnim izborom knjig in s tem, da ga opazujete pri napredku in mu to tudi poveste. Vključite tudi bralne vaje za otroke, ki jih prilagodite njegovi stopnji.

4. Ali obstajajo posebne bralne vaje za otroke, ki berejo počasneje?

Da. Vaje, kot so sledenje besedilu s prstom, branje na glas z odraslim, sestavljanje povedi iz kartic in uporaba učnih pripomočkov (npr. delovnih zvezkov, kot je Kako pa ti bereš?), so zelo učinkovite. Pomembno je, da so vaje kratke, jasne in spodbudne.

5. Kaj če otrok bere, a ne razume prebranega?

Takrat ne gre za problem branja, ampak razumevanja. Po branju se z otrokom pogovarjajte – kaj mu je bilo všeč, kaj se je zgodilo, ali bi ravnal enako kot junak. Tako uri razumevanje in povezuje zgodbo s svojim svetom. Tudi knjige z jasnimi slikami in krajšimi besedili so lahko v veliko pomoč.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

RAZVOJNI MEJNIKI predšolskega otroka

Kako poteka razvoj predšolskega otroka?

Kako vemo, da nekaj ni v redu?

Kateri so opozorilni znaki?

Predšolsko obdobje je temelj telesnega, gibalnega, duševnega, socialnega in govorno jezikovnega razvoja.

Prav v tem obdobju poteka najbolj intenziven razvoj možganov, nekje do sedmega leta starosti, zato imajo ključno vlogo pri razvoju otroka starši in vsi, ki delajo z njim v predšolskem obdobju. V tem obdobju se najbolj intenzivno tvori tako imenovana nevronska mreža.

V razvoju možganov obstajajo tako imenovana kritična oziroma občutljiva obdobja za razvoj posameznih veščin, kar pomeni, da se otrok takrat najlažje in najhitreje nauči določenih veščin. Kasneje pa je to težje nadomestiti.

Najbolj optimalen čas za razvoj

• GIBALNIH SPRETNOSTI je do 2. leta starosti
• Za GOVOR do 3. leta
• za LOGIKO do 4. leta
• za JEZIK do 5. leta
• za GLASBO do 10. leta starosti

Katere veščine se razvijejo do:

DO 1. LETA

Otrok okoli 6. meseca starosti že uporablja neverbalno komunikacijo (mimiko, kretnje – maha, odkimava, kaže na stvari z roko). Obrača glavo in oči v smeri zvoka in se odziva na svoje ime. Prepozna znane obraze (mati, oče, sorojenci). Brblja oziroma čeblja: proizvaja govoru podobne glasove: bababa, gugugugu, mamamam – vendar to še niso besede.

Do 9. meseca starosti se zna plaziti in samostojno sedi.

Okoli enega leta se pojavi prva beseda, lahko še nerazločna (mama, ata, tata, avto …). V tem obdobju postane otrok zelo »klepetav«, spušča veliko glasov, večinoma to še vedno niso besede, ampak posamezni glasovi in zlogi.

Pojavi se izkazovanje čustev (kričanje – veselje, jeza, razburjenje in upiranje).

Kdaj je treba poiskati pomoč oziroma kako vemo, da v razvoju otroka nekaj ni vredu?

OPOZORILNI ZNAKI

• do 9. meseca še ne plazi in ne sedi samostojno
• do 1. leta ne začne brbljati
• do 1. leta se ne odziva na svoje ime
• do 1. leta ne prepoznava znanih obrazov

👉 https://alenkastare.si/izdelek/komplet-petih-logopedskih-pravljic/

1 – 2 LETI

V starosti enega leta otrokov razvoj hitro napreduje, otrok shodi, pojavijo se prve besede. Samostojno hodi, teče (zna se hitro ustaviti, obračati). Hodi nazaj. Po stopnicah se vzpenja ob opori. Brez opore pobere predmet s tal. Lovi in brca žogo, vendar je pri tem lahko še nespreten. Vleče, potiska in nosi igrače. Vrže in ulovi žogo. Dela sonožne poskoke. Vozi tricikel ali poganjalček.

Samostojno uporablja žlico. Pije iz kozarca. Se sleče, obuje copate, odpne zadrgo. Umije si roke. Za večino dejavnosti še uporablja bolj ali manj eno roko.

Odziva se na svoje ime. Razume pomen besede ne. Prepozna imena družinskih članov.

Poimenuje večino poznanih predmetov. Do drugega leta razume že več kot 50 besed, ki jih že spaja v kratke povedi (»Mia am«, »Mama daj« …).

Slušno si zapomni dve besedi. Posluša in oponaša zvoke iz okolice. Prepozna zvok iz okolice. Sposoben je posnemati zvok avtomobila in oglašanja živali (BRM, BRM, HOV, HOV, MUU, MUU). Poje enostavne dele pesmic in pleše ob glasbi. Razume in izpolni enostavna navodila. (Sedi. Vzemi žlico. Pospravi kocke v škatlo. Sezuj copate.) Prepozna predmet, najde skrit predmet in ga izroči na zahtevo. Najde par (združuje oblike, barve). Pokaže nekaj delov telesa. Poskuša narisati navpično in vodoravno črto. Razporedi tri oblike v skupine.

Zgradi stolp iz treh kock. Sestavi preprosto sestavljanko. Lista knjige in poimenuje posamezne predmete. Razvršča po enem kriteriju (razvrsti kocke po barvi).

OPOZORILNI ZNAKI

• pri 15. – 18. mesecih še ne hodi
• pri 15. -18. mesecih še ne uporablja neverbalne komunikacije: gest (pomaha, pokima …)
• pri 15. – 18. mesecih še ne uporablja enostavnih besed
• se ne odziva na smeh
• ne kaže osnovnih čustev (veselje, jezo, strah)
• se ne odziva na svoje ime, ko ga pokličemo
• ne zmore vzpostaviti očesnega kontakta
• otrok uhaja – ga moramo ves čas imeti pod nadzorom ali zaklepati
• ne pokaže predmetov ali oseb, ki jih poimenujemo
• ima nenavadne oblike vedenja (izbruhi jeze, besa, pretirane čustvene reakcije, smeh, neodzivnost)

2 – 3 LETA

V starosti dveh let otrok samostojno teče in skoči z obema nogama hkrati. Vzpenja in spušča se po stopnicah z izmenjavanjem nog. Sonožno poskakuje. Hodi po prstih in petah naprej in nazaj. Teče stabilno in hitro. Vrže in ujame žogo z uporabo celega telesa. 3 sekunde stoji na eni nogi. Odvije in zavije zamašek. Pritisne na kljuko, da bi odprl vrata.

Med drugim in tretjim letom starosti govorni razvoj najbolj napreduje. Pojavijo se smiselne povedi (uporablja tudi že glagole, predloge in zaimke). Razume, koliko je dve. (To pomeni, da otrok na našo zahtevo, vzame dve stvari in nam jih izroči brez preštevanja.) Nariše krog. Obrača strani v knjigi eno po eno. Sestavi stolp iz več kot šestih kock. Like ureja po obliki ter jih razvršča po barvi in velikosti. Razume predloge na, v, zraven. Razlikuje količine malo, veliko, dolgo, kratko, težko, lahko. Prepoznava velikostne odnose.

Razume geste, izraz obraza in spremembe v tonu glasu ter se nanje odziva. Imenuje dele telesa (glava, roka, noga, prsti). Sestavlja povedi iz dveh do treh besed. Govori o dogodkih, ki so se mu zgodili. Razume in odgovarja na vprašanja kdo, kaj, kje. Njegov besednjak vsebuje 200 do 300 besed. Usvojeni so glasovi: a, e, i, o, u, d, p, b, m, n, t, in j.

Pri hranjenju uporablja vilice. Nese kozarec, ne da bi polil. Drži barvico s prsti. Nalije iz vrča, namaže maslo. Oblači posamezna oblačila.

OPOZORILNI ZNAKI

• ne govori, ali govori le nekaj posameznih besed
• ne kaže s prstom na oddaljene predmete
• se ne odziva na svoje ime in druga enostavna navodila
• ne zna listati knjige
• ne zanima ga dogajanje okoli njega

3 – 4 LETA

V starosti treh let otrok napreduje v skrbi zase, se samostojno obleče. Pri umivanju potrebuje manj pomoči. Pospravi svojo sobo. Namaže kos kruha. Nalije pijačo. Sam že zna poskrbeti za osnovno higieno, si umiva roke in obraz. Pri jedi je samostojen, uporablja vilice in nož. Toaleta je že usvojena, vendar še potrebuje nadzor odrasle osebe. Je brez plenice.

Skače po eni nogi. Ujame žogo, ki se je odbila od tal. Koraka v ritmu glasbe. Hodi po ravni črti z eno nogo pred drugo. Skoči z druge stopnice. V teku brcne žogo. Preskoči oviro, visoko 20 cm.

Sledi tristopenjskim navodilom. Sledi pogovoru med dvema odraslima osebama. Pove nekaj barv in številk. Pozna osnovne barve. Začenja prepisovati nekatere velike tiskane črke.

Otrok v tej starosti veliko sprašuje. Posluša kratko zgodbo. Ubesedi dogajanje v znanih zgodbah. Recitira in poje kratke pesmi. Prepozna sebe na fotografiji. Pozna svoje ime, starost in spol. Razume časovne pojme včeraj, danes in jutri.

Njegov besednjak vsebuje že več kot 1000 besed. Odgovarja na vprašanja. Razume osnovna navodila. Poskuša napovedati nadaljnji potek zgodbe (pove, kaj se bo zgodilo). Ubesedi dogajanje, ki sledi v znanih zgodbah. Opiše dogajanje na sliki. Povezano govori o stvareh, ki so se mu zgodile. Sestavi preproste povedi. Govor je razumljiv. Usvojeni so že glasovi k, g, v, f in h.

Nariše osebo z dvema do štirimi deli telesa. Napiše svoje ime. Uporablja otroške škarje. Preriše preproste oblike. Pisalo že lahko drži s tremi prsti. Prepogne papir po diagonali. Zgradi stolp iz 10 kock. Prilepi lik na ustrezno polje. Večinoma uporablja dominantno roko.

Razvršča predmete po barvi in velikosti (4 barve ali velikosti). Opazi manjkajoče podrobnosti na sliki. Razume odnos med delom in celoto. Sestavi sestavljanko iz 12 delov. Prepoznava predmete po otipu. Prešteva predmete v vrsti. Ponovi 4 številke ali poved iz šestih besed. Sestavi sliko iz dveh delov. Nadaljuje nedokončano zaporedje (določeno zaporedje barv, oblik ali velikosti). Iz skupine 10 odšteje nekaj predmetov. Samostojno šteje do 5.

OPOZORILNI ZNAKI

• govora ni ali pa je nerazumljiv
• ne pove svojega imena in priimka
• v grobem gibanju je nespreten, nekoordinirano gibanje
• ne šteje do 5
• ne drži pisala
• ne nariše osnovnih oblik
• ne pozna osnovnih barv
• ne vrže in ne ujame žoge
• ne odgovori na enostavno vprašanje, ampak ponavlja vprašanja
• ne sestavi preproste sestavljanke

4 – 5 LET

V starosti štirih let otrok samostojno opravi manjše naloge in hišna opravila. (Pobriše prah, obesi brisače, odnese smeti, pospravi svojo sobo, pripravi mizo in pospravi posodo.) Razume navodila. Vedno manj preizkuša meje. Izpolni sestavljeno navodilo. (Naenkrat mu povemo: Prinesi zelene nogavice. Nogavice so v sivi omari v drugem predalu.)

Uporablja jedilni pribor in je popolnoma samostojen pri jedi. Sam si pogrne mizo in tudi pospravi ter pomije. Lahko že sam uporablja stranišče in poskrbi za ustrezno čistočo.

Stoji na eni nogi deset sekund in več. Poskakuje, lahko preskoči kolebnico. Lahko naredi preval. Se guga in pleza. V teku menja smer. Poskakuje na eni nogi. Stoji na prstih. Z obema rokama ujame majhno žogo. Skoči 10 poskokov naprej, ne da bi padel. Riše človeka shematsko (glava, trup, noge). Reže s škarjami po ukrivljeni črti. Barva risbe. Riše hišo, drevo, človeško figuro (tri do šest podrobnosti). Z eno roko naredi kroglico iz papirja. Striže in lepi. Barva znotraj črte.

V obdobju do četrtega leta je že razvit tudi pogovor, besedni zaklad in večina predbralnih spretnosti, ki so izjemno pomembne za kasnejše učenje branja.

Otrok posluša zgodbico in pozna njeno vsebino. Razume pogovore doma in v vrtcu. Pripoveduje dolge zgodbe. Pripoveduje zgodbo ob risbi. Razume predloga za in pred. Prepoznava nekaj črk abecede. Odgovarja na preprosta vprašanja: Kdaj?, Zakaj?, Kako?, Koliko?. Spaja besede (mi – za). Ponovi poved iz osmih besed ali zaporedje petih števil. Odgovarja na vprašanja. Razumljiv je za okolico. Usvojeni so glasovi: l, s, c in z.

Pozna znake na semaforju. Orientira se v času (dan – noč, jutro – poldne – večer, prej – zdaj – pozneje). Prešteva do 10 in odšteva zahtevano število. Prepoznava številke do 5.

OPOZORILNI ZNAKI

• ne izgovarja vseh glasov (razen r in šumniki)
• ne pripoveduje v povedih
• ne razume pomena besed
• ne upošteva pravil oziroma jih neprestano krši
• ne razume navodil
• ne nariše sebe (vsaj pet elementov)

5 – 6 LET

V starosti petih let je otrok popolnoma samostojen glede skrbi zase – osebna higiena, hranjenje (pripravi manjši obrok, pospravi za sabo). Popolnoma obvladuje toaleto.

Stoji na eni nogi brez opore 30 sekund. Vozi kolo. Sonožno preskakuje kolebnico. Skoči z višine 40 cm. Visi v vesi 10 sekund z droga, drži se z obema rokama. Lovi žogo z eno roko. Igra badminton. Z žogo zadene cilj. S kleščami izvleče žebelj in ga zabije s kladivom. Navija nit na tulec. S palcem se dotakne vseh prstov. Reže in lepi preproste like iz papirja.

Zanimajo ga črke in številke, ki si jih poskuša zapomniti. V zgodbi prepozna odnose med junaki. Prepisuje vse tiskane črke. Prerisuje like. Uporablja šilček. Govori pravilno in jasno. Uporablja sestavljene povedi in vse vrste besed slovnično pravilno. Izgovarja vse glasove. Določi prvi glas v besedi. Po poslušanju obnovi kratko zgodbo. Piše in bere lastno ime. Sprašuje po pomenu besed. Popolnoma so usvojeni vsi glasovi, tudi š, č, ž in r. govor je popolnoma razvit.

Pozna osnovne barve. Opazi podrobnosti in razlike kakršnekoli narave (barve, oblike, velikosti, svetlosti). Nariše sebe z vsemi elementi.

OPOZORILNI ZNAKI

• ne šteje do 10
• ne pozna osnovnih barv
• ne tvori povedi
• ne sledi sestavljenim navodilom
• ne ve, kaj se od njega pričakuje pri določeni nalogi
• ne nariše sebe (vsi elementi)
• ima malo besedišča, težko prikliče preproste znane besede (se ne spomni, kako se poimenujejo igrače …)
• redko vzpostavlja očesni kontakt
• se težko vključi v pogovor, ne zmore vztrajati v pogovoru
• ne hodi po ravni črti
• ne stoji na eni nogi vsaj 5 s
• ves čas posega po isti igri
• ne zna zapisati svojega imena
• ne zmore upoštevati pravil igre

Otrok, ki izhaja iz tujejezičnega okolja in se vključi v vrtec, kjer je vsak dan v slovensko govorečem okolju, bo v roku enega leta usvojil osnove slovenskega jezika. (povprečne sposobnosti)

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

KAJ JE “SCREENIZEM” oziroma DIGITALNI AVTIZEM?

Izraz “screenizem” ali digitalni avtizem ni uradno definiran v znanosti. Označuje negativne posledice prekomerne uporabe tehnologije (predvsem zaslonov), že v predšolskem obdobju ali celo od rojstva dalje. Posledice, ki jih tak otrok razvije (neustrezna vedenja in izražanja čustev, socialne veščine ..) so lahko podobna znakom motnje avtističnega spektra.

Izraz screenizem je povezan s kulturo in družbo, kjer so zasloni in digitalne naprave postali osrednji del vsakdanjega življenja in se posledično že kaže njihov negativni vpliv na razvoj otrok.

Gre za velike spremembe v življenjskem slogu, kjer digitalni zasloni spreminjajo način, kako posamezniki delajo, komunicirajo, se učijo in zabavajo. Zasloni – kot so pametni telefoni, tablični računalniki, računalniki, televizije in drugi digitalni prikazovalniki – prevladujejo v vsakodnevnem življenju. Naprave ljudem, predvsem otrokom nudijo informacije, komunikacijo, zabavo in številne druge dejavnosti, ki bi jih bilo treba iskati tudi izven omrežja. Izraz se nanaša na odvisnost od zaslonov, kjer ljudje preživijo preveč časa pred njimi, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje, socialne odnose in produktivnost.

Kakšne so posledice “screenizma”?

• Zdravstvene težave.

Dolgotrajna uporaba zaslonov lahko povzroči težave z očmi, motnje spanja, zmanjšano fizično aktivnost, držo telesa in druge zdravstvene probleme (utrujenost oči, bolečine v hrbtu in vratu, ter povečano tveganja za debelost, saj se zmanjša telesna aktivnost).

• Slabše socialne interakcije

Odvisnost od digitalnih naprav lahko povzroči osamljenost, zmanjšano interakcijo s fizičnimi ljudmi in težave pri oblikovanju socialnih vezi.

• Duševne motnje (raziskave so pokazale, da lahko čezmerna uporaba zaslonov, povzroči povečano tesnobo, depresijo ali druge duševne motnje, predvsem pri mladih ljudeh, zaradi primerjav z drugimi, virtualne zasvojenosti ali negativnega vpliva na samopodobo.)

Digitalizacija izobraževanja ima svoje prednosti in slabosti, saj lahko zasloni olajšajo dostop do informacij, vendar lahko čezmerna uporaba zaslonov vpliva na zmožnost uspešnega učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.

Čeprav je izraz “screenizem” dokaj nov in ima različne interpretacije, odraža naraščajočo vlogo digitalnih naprav v sodobni družbi in potrebo po zavedanju in uravnavanju njihove uporabe:

• spodbujanje odgovorne uporabe tehnologije in digitalne pismenosti,
• poučevanje otrok in odraslih o varni uporabi tehnologije,
• ustrezno ravnovesje med zasloni in resničnim življenjem,
• ravnotežje med časom pred zasloni in časom za fizične dejavnosti in socialne interakcije.

Prva pomoč: 👉Komplet petih logopedskih slikanic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj pomeni ustrezna uporaba elektronskih naprav? 👉 Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih –

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja. Učenje katerih koli veščin in spretnosti je bolj oteženo kot pri večini vrstnikov.

Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …). Lahko so kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Vrste učnih težav

Učne težave delimo na splošne in specifične:

Kaj so učne težave: preberi več👉 https://alenkastare.si/ucne-tezave-kaj-so/

• SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA in/ali DUŠEVNE MOTNJE (NIŽJE INTELEKTUALNE SPRETNOSTI)
• SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRO-RAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)

-Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju.

-Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija).

-Hiperkinetična motnja (nepozoren tip) lahko povzroča učne težave zaradi težav na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti. (V osnovi pa spada na področje čustveno vedenjskih motenj.)

Opisane težave se praviloma pojavijo v obdobju otroštva in adolescence. Večinoma so razvojne narave, nastanejo zaradi prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov. Največkrat je prisotna okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja.

Ob odkrivanju duševnih motenj se vedno osredotočamo na težave, ki posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju (skrb zase, socializacija, izobraževanje). Namen odkrivanja duševnih motenj je izboljšati in posameznika usposobiti za popolnoma samostojno življenje, čeprav pri nekaterih hudih težavah to žal ni mogoče.

Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).

Pojem splošne učne težave opredeljuje tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju). Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti. Pri usvajanju osnovnih veščin in znanj potrebujejo daljši čas ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov (duševne motnje) na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialnih veščin ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Najpogostejše specifične učne težave so: 

• težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, obdelovanja, analiziranja) informacij.

👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

• težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja.

Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

👉 Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

• težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij in pridobivanje in razumevanje matematičnih pojmov.

• težave na področju govora in jezika (govorno jezikovne motnje)

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

• težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončane naloge, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti.

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju (2000) so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

👉 Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

1. KRITERIJ – Otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

2. KRITERIJ – Težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

3. KRITERIJ – Otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, razmišljanje) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

4. KRITERIJ – Otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovna obdelava, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovno-prostorska organizacija informacij).

5. KRITERIJ – Težave niso posledica okvar čutil, motnje v duševnem razvoju, čustveno in vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo učne težave? 

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki.

POMOČ UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

Če s pomočjo ustreznega načina učenja in poučevanja posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Prvi korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL).

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

Tretji korak so domače delo in vaje. Z otrokom in starši se pogovorimo in naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo.

Četrti korak je namenjen odkrivanju težav in uvajanju dodatne pomoči. Če prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka. Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5-STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

• stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
• stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
• stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
• stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
• stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

 

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš?

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš?

Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebujejo drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave). Vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:

• učenje po korakih, najprej na konkretni ravni, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
• kratka in jasna navodila,
• čim manj motečih dejavnikov,
• ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
• ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
• ustrezno načrtovanje procesa učenja,
• pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
• pregledna, sistematična ureditev učilnice,
• urejen učni prostor,
• opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
• krajši odmori med delom,
• pripomočki za sproščanje in stimulacijo (košara za 1. pomoč),
• ustrezna spodbuda učitelja,
• slikovno gradivo,
• razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
• podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
• miselni vzorci,
• sprotne povratne informacije učitelja o napakah in ustrezna pomoč pri odpravljanju napak,
• izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
• peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
• daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
• oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
• podvprašanja, ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
• dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka, namesto napiše),
• veliko telesne dejavnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov in strokovnih delavcev.

Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov.

Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in našega načina življenja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Kdaj se začne vzgajati otroka?  

Proces vzgoje se začne, še preden se otrok rodi! Ker je vzgoja proces prenosa naših vrednot in našega načina življenja na otroka, je zares pomembno, da smo popolnoma samostojni in odrasli, preden se odločimo za otroka.

Kako se lotiti vzgoje? 

Vzgoje se lotimo z delom na sebi, ker bomo le tako lahko predali naprej ustrezne vrednote in predvsem odnos do okolja, narave in vseh živih bitij. Zavedati se moramo, da je vzgoja predvsem nezavedni prenos naših dejanj, besed, misli in našega načina življenja na otroka.

V procesu vzgoje je treba posebno pozornost nameniti ustreznemu čustvenemu in socialnemu razvoju.

Sorodna vsebina: Vzgojni model za sodobni čas – Alenka Stare

Razvoj socialnih veščin in čustvene inteligence. 

Dobre socialne veščine in čustvena inteligenca omogočajo posameznikom, da se učinkovito povezujejo z drugimi, rešujejo konflikte in delujejo kot del skupine. Vse to se seveda med seboj prepleta.

Razvoj socialnih veščin je izjemno pomemben za uspešno funkcioniranje tako doma kot zunaj doma. Pomembno je, da otrok zna prepoznati lastna čustva. To pomeni zavedanje, kako se počuti v določenem trenutku in kako ta čustva vplivajo na njegove misli in vedenje. Pogovor in razmišljanje o lastnih izkušnjah in občutkih otroku pomaga pri boljšem razumevanju sebe in svojih reakcij.

Otroka je treba naučiti tudi, kako obvladovati in usmerjati svoja čustva na zdrav način. Predvsem učenje samonadzora – kako se ustaviti, preden »izbruhnemo« (jeza, bes), premisliti in izbrati ustreznejši odziv.

Razvoj čustvene inteligence vključuje tudi sočutje, kjer posameznik razume stisko drugih in aktivno išče načine, kako pomagati.

Sočutje pomeni, da se lahko postavimo v čevlje drugega in razumemo njegova čustva in občutke. Pomemben del sočutja je sposobnost poslušanja brez presojanja, z namenom razumevanja sogovornika.

Čustvena inteligenca vključuje tudi sposobnost vzdrževanja zdravih in konstruktivnih odnosov. K temu pripomore razvijanje veščin učinkovite komunikacije, kot so asertivnost, jasno izražanje in reševanje konfliktov, razumevanje in spoštovanje drugih ter sodelovanje pri reševanju težav in doseganju skupnih ciljev.

Sposobnost sodelovanja z drugimi v obdobju otroštva lahko najbolje razvijamo skozi igranje družabnih iger in skupinskega dela. Pri skupinskih igrah urimo potrpljenje, pozornost, strpnost, spoštovanje in samozavest. Tudi skozi igre vlog se lahko dobro razvijajo vse omenjene veščine, ki so nujno potrebne za uspešno funkcioniranje v družbi.

Pomen igre in druženja z vrstniki v obdobju otroštva

Igra in druženje z vrstniki imata izjemno pomembno vlogo pri celostnem razvoju otroka. Skozi te interakcije otroci uživajo in se zabavajo ter razvijajo pomembne veščine, ki jih bodo uporabljali skozi vse življenje.

1. Socialni razvoj

Skozi igro z vrstniki otroci razvijajo pomembne socialne veščine, kot so deljenje, sodelovanje, pogajanje in reševanje konfliktov. Naučijo se, kako komunicirati z drugimi, kako se vključiti v skupinsko igro in kako spoštovati pravila ter mnenja drugih.

Med igro se otroci učijo prepoznavati in razumeti čustva drugih, kar prispeva k razvoju empatije. Postanejo bolj občutljivi za potrebe in občutke svojih vrstnikov.

2. Emocionalni razvoj

Igra z vrstniki otrokom omogoča varno izražanje lastnih čustev in učenje, kako se soočiti s frustracijami, razočaranjem in veseljem. Naučijo se tudi, kako obvladovati svoje potrebe in prilagoditi svoje odzive v različnih situacijah.

Uspešno sodelovanje v igri in druženju z vrstniki prispeva k razvoju otrokove samozavesti in samopodobe. Otroci skozi druženje z vrstniki pridobivajo tudi občutek lastne vrednosti.

3. Kognitivni razvoj

Igra pogosto vključuje reševanje težav in iskanje rešitev, kar spodbuja kognitivni razvoj. Otroci se učijo logičnega razmišljanja, načrtovanja in odločanja. Skozi igro razvijajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Simbolična igra, kjer otroci prevzemajo različne vloge, jim pomaga razumeti svet okoli sebe in raziskovati različne perspektive.

4. Gibalni razvoj

Igra, kot so tek, plezanje, lovljenje in skakanje, pomaga pri razvoju grobomotoričnih spretnosti. Natančnejše igre, kot sta sestavljanje kock ali risanje, pa razvijajo finomotorične spretnosti. Skozi igro otroci spoznavajo svoje telesne sposobnosti in omejitve, kar je pomembno za varno gibanje in koordinacijo.

5. Moralni in etični razvoj

Igra pogosto vključuje določena pravila, ki jih morajo otroci spoštovati. Skozi to se naučijo pomena poštenosti, pravilnega vedenja in spoštovanja dogovorov. Sodelovanje v igri spodbuja občutek za pravičnost, saj se otroci učijo enakopravnega sodelovanja in upoštevanja drugih pri delitvi igrač in nalog.

Družabne igre in interakcije z vrstniki v otroštvu postavljajo temelje za vzpostavljanje in ohranjanje trajnih prijateljstev in drugih medosebnih odnosov v odraslosti. Otroci, ki se redno družijo z vrstniki, razvijejo boljšo socialno inteligenco, kar jim omogoča lažje prilagajanje v različnih družbenih situacijah. Postajajo bolj prilagodljivi in se lažje prilagajajo spremembam, saj se skozi igro srečujejo z različnimi situacijami in potrebami svojih vrstnikov. Skozi igro se otroci učijo sprejemati različne poglede in stališča, kar je ključnega pomena za razvoj strpnosti in razumevanja v družbenih interakcijah.

Pomen prostega časa in igre brez strukturiranih pravil

Prosta igra brez vnaprej določenih pravil spodbuja otroke k samostojnemu razmišljanju, vodenju in organizaciji aktivnosti. To jim pomaga razvijati občutek za odgovornost in samoiniciativnost. Otroci se učijo raziskovati svet okoli sebe, razvijajo svoje interese in se učijo skozi lastne izkušnje.

Igra in druženje z vrstniki sta torej izjemno pomembna za celosten razvoj otroka, saj prispevata k razvoju socialnih, emocionalnih, kognitivnih in gibalnih veščin, ki so temelj za uspešno in zadovoljno življenje.

Razvoj samostojnosti

Spodbujanje samostojnosti otrokom pomaga razvijati samozavest, odgovornost in sposobnost reševanja težav. Samostojni otroci so bolje pripravljeni na spopadanje z življenjskimi izzivi in so bolj motivirani za dosego svojih ciljev.

10 korakov za spodbujanje samostojnosti

1. Postavljanje jasnih pričakovanj

Otrokom razložite, kaj pričakujete od njih. Na primer: če pričakujete, da bodo sami pospravili svoje igrače, jim to jasno povejte in jih naučite, kako to storiti. Za razvijanje samostojnosti sta pomembna red in rutina. Rutina pomaga otrokom razumeti, kaj se od njih pričakuje, in jim omogoča, da postopoma prevzemajo odgovornost za določene naloge, kot so priprava na spanje, urejanje šolskih potrebščin, domače naloge ali pomoč pri gospodinjskih opravilih.

2. Dajanje ustreznih nalog glede na starost

Začnite s preprostimi nalogami, ki so primerne za otrokovo starost. Mlajši otroci lahko začnejo z nalogami, kot je pospravljanje igrač, starejši otroci pa lahko prevzamejo bolj zapletene naloge, kot je priprava preprostega obroka.

Ko otrok uspešno opravlja določeno nalogo, mu postopoma dodeljujte več odgovornosti. To lahko vključuje samostojno opravljanje domačih nalog, načrtovanje svojih dnevnih aktivnosti ali pomoč pri družinskih opravilih.

3. Spodbujanje odločanja

Otrokom omogočite, da izbirajo med različnimi možnostmi. Na primer: dovolite jim, da izberejo, katero obleko bodo oblekli, katero knjigo bodo prebrali ali katero igro bodo igrali. S tem razvijajo občutek samonadzora in odgovornosti za svoje odločitve.

Starejše otroke vključite v nekatere družinske odločitve, kot je načrtovanje družinskih izletov ali odločanje o skupnih aktivnostih. To jim daje občutek, da njihovo mnenje šteje.

4. Podpora pri reševanju težav

Ko se otrok spopade s težavo, ga spodbujajte, da najprej sam poskusi najti rešitev. Postavite mu vprašanja, ki ga bodo vodila k iskanju rešitve, kot na primer: Kaj misliš, da bi lahko naredil v tej situaciji? Kako bi rešil problem?. Pomembno je, da se otrok iz svojih napak uči ter na podlagi tega lažje išče rešitve pri prihodnjih težavah in se zaveda, da so napake del življenja.

5. Samozavest

Pohvalite otroka za njegove dosežke, ko uspešno opravi nalogo ali se samostojno sooči z izzivom. Pohvala vpliva na otrokovo samozavest. Vsekakor pa s pohvalami ne smemo biti razsipni. Pohvalite takrat, ko se otrok zares potrudi.

Pomagajte otroku prepoznati njegova močna področja in uspehe. Na primer: če je otrok uspešen v reševanju matematičnih nalog, ga spodbudite, naj si postavi nove izzive na tem področju.

6. Spodbudno domače okolje

Spodbudno okolje pomeni predvsem zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. To pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi naš otrok. Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem okolju, se bo večina pričakovanih veščin in spretnosti spontano razvila skozi vsakodnevne dejavnosti in prosto igro.

7. Spodbujanje odgovornosti

Določite redne naloge, za katere je otrok odgovoren, na primer skrb za hišnega ljubljenčka, pospravljanje sobe ali pomoč pri pripravi mize. To mu pomaga razumeti pomen odgovornosti in samodiscipline.

Redno spremljajte otrokovo uspešnost pri izpolnjevanju njegovih odgovornosti in mu nudite konstruktivno povratno informacijo, ki mu pomaga napredovati.

8. Zgled

Otroci se veliko učijo s posnemanjem. Če bodo imeli zgled odraslih, ki se znajo samostojno soočati z izzivi, bodo tudi sami lažje razvijali to veščino. Delite z otrokom svoje izkušnje o tem, kako ste se naučili biti samostojni in kako ste se spopadali z izzivi. To jih lahko navdihne in opogumi.

9. Vztrajnost

Naučite otroka, da je pomembno vztrajati pri nalogah, tudi ko postanejo težke ali dolgočasne. To lahko vključuje dokončanje projekta, vztrajanje pri učenju nove veščine ali reševanje težave. Ko otrok uspešno dokonča težko nalogo, pohvalite njegov dosežek. To ga bo spodbudilo, da se tudi v prihodnje trudi in ne odneha, ko se sooči z izzivi.

10. Podpora in spodbuda

Pomembno je, da otrok ve, da mu boste vedno na voljo za pomoč, če jo bo potreboval, vendar se poskušajte izogibati reševanju težav namesto njega. Namesto tega mu nudite podporo in spodbudo, da sam pride do rešitve.

Medtem ko spodbujate samostojnost, bodite pozorni, da ne pričakujete preveč. Vsak otrok se razvija s svojim tempom in pomembno je, da spoštujete njegov razvojni ritem.

Vaje za spodbujanje samostojnosti in učenje ustreznega vedenja: https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

Kaj zmore vaš otrok?

Smernice glede razvoja samostojnosti

2–3 leta: Otrok lahko pomaga pri pospravljanju in shranjevanju igrač v škatle. Z mehko krpo lahko briše prah z nizkih površin. Sam si poskuša obleči majico ali hlače. Sodeluje pri enostavnih dnevnih aktivnostih.

4–5 let:: Lahko prinese krožnike, pribor ali prtičke na mizo. S pomočjo zalivalke lahko zaliva rastline. Z malo pomoči lahko pospravi posteljo. Samostojno pospravi svoje igrače in zloži oblačila v nizko omaro.

6–7 let: Lahko obriše posodo ali jo zloži v pomivalni stroj. Lahko zloži svoja oblačila in jih pospravi v omaro. Pomaga pri preprostih kuhinjskih in hišnih opravilih, odnese smeti do bližnjega smetnjaka. Samostojno naredi domačo nalogo in pripravi šolske potrebščine.

8–9 let: Otrok lahko pobriše prah, posesa, pomete. Lahko pripravi in pospravi mizo. Lahko skrbi za hišnega ljubljenčka. Popolnoma samostojno pospravi svoje stvari in pospravi sobo. Samostojno skrbi za osebno higieno in čistočo. Pospravi za sabo. Samostojno hodi v šolo.

10–12 let: Otrok lahko pomaga pri pranju, obešanju in zlaganju perila. Pomaga pri pripravi obrokov. Popolnoma samostojno poskrbi za svoje osebne stvari, zlaga oblačila in skrbi za osebno higieno.

13 let in več: Otrok lahko pripravi preproste obroke, postreže in pospravi. Lahko pomaga pri vrtnarjenju, pranju avtomobila, čiščenju kopalnice in stanovanja. Lahko mu zaupate manjše nakupe ali skrb za žepnino.

Vse naloge seveda prilagodimo glede na sposobnosti in interese otroka ter ga spodbujamo s pohvalo za dobro opravljeno delo.

Ko otroku postopoma zaupamo naloge, ki so primerne njegovi starosti, mu omogočamo, da razvija občutek samostojnosti. S tem se uči, kako se soočati z izzivi in kako uspešno dokončati naloge brez stalnega nadzora odraslih.

Ko otrok uspešno opravi nalogo, dobi občutek zadovoljstva. To povečuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, mu pomaga razumeti, da je sposoben doseči zastavljene cilje.

Naloge in odgovornosti otroka učijo, kako organizirati čas in se soočati z obveznostmi. Te delovne navade so izjemno pomembne za kasnejši uspeh v šoli, na delovnem mestu in v življenju nasploh.

Ko otroku zaupamo naloge ali odločitve, mu s tem pokažemo, da verjamemo v njegove sposobnosti. To zaupanje spodbuja otroka, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Reševanje izzivov, ki se pojavijo pri vzgoji otroka

Reševanje izzivov, ki se lahko pojavijo pri vzgoji otroka, zahteva veliko potrpežljivosti, prilagodljivosti in doslednosti:

1. Jasno določite pravila in pričakovanja, hkrati pa bodite dosledni pri njihovem uveljavljanju.
2.  Aktivno poslušajte otroka, spodbujajte odprt pogovor in bodite pozorni na njegova čustva.
3. Naučite otroka reševati težave mirno, s poudarkom na razumevanju in iskanju kompromisov.
4. Postopno povečujte otrokovo odgovornost, kar mu bo pomagalo graditi samozavest.
5. Ohranite in spodbujajte smisel za humor.

Sorodna vsebina: 👉 permisivna vzgoja

Trma in neustrezno vedenje

Trma je pogosta pri majhnih otrocih, ki se učijo izražati svojo neodvisnost in želje. Pojavlja se, ko otrok vztraja pri svojem, kljub navodilom ali zahtevam staršev. Ob pojavu trme je pomembno, da ostanete mirni, se ne odzovete impulzivno ali jezno. Otroku s svojim mirnim vedenjem pokažite, kako se soočiti s frustracijami.

Trma pogosto izvira iz preizkušanja meja. Bodite dosledni pri postavljanju meja in njihovem spoštovanju.

Otroci včasih ignorirajo pravila ali se vedejo neprimerno, kar je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s pomanjkanjem pozornosti, želje po neodvisnosti ali preprosto raziskovanjem sveta. Otrok se mora naučiti, da imajo njegova dejanja posledice.

Poskrbite, da so posledice jasne, dosledne in primerne starosti. Vsekakor mora otrok občutiti posledice neprimernega vedenja (odvzem ljubih aktivnosti). Bodite pozorni na pozitivno vedenje in ga nagradite s pohvalo – sistem nagrajevanja. To lahko vključuje nalepke, točke ali majhne nagrade za ustrezno vedenje, kar otroka motivira, da sledi pravilom. Vsekakor pa to ne sme biti pogojevanje: »Če boš priden, boš dobil sladoled.« Otrok se iz nenehnega pogojevanja in nagrajevanja nauči, da bo za vsak trud nekaj dobil. In potem se trudil zgolj zaradi nagrade. V življenju pa ni vedno tako, včasih se lahko zelo potrudi, pa ni nagrade. Zato je treba izhajati iz zadovoljstva. Ko nekaj naredimo in se potrudimo, smo zadovoljni! To je edini pravilen in popolnoma naraven proces človeškega življenja, ki nam daje motivacijo za nadaljnje doseganje ciljev.

Tekmovalnost med sorojenci

Rivalstvo med sorojenci je naravno, saj otroci tekmujejo za pozornost in naklonjenost staršev. Spodbujajte sodelovanje med sorojenci, tako da vključite otroke v dejavnosti, ki zahtevajo timsko delo, kjer lahko sodelujejo in se učijo medsebojnega spoštovanja. Poskrbite, da vsak otrok dobi svojo posebno pozornost, kar zmanjšuje potrebo po tekmovanju. Nikoli ne primerjajte otrok, osredotočite se na individualne dosežke vsakega otroka.

Nezmožnost obvladovanja čustev

Otroci se pogosto soočajo z izzivi pri izražanju in obvladovanju čustev, kar lahko vodi do izpadov jeze ali besa.

Pomagajte otroku prepoznati in poimenovati njegova čustva, na primer z vprašanji: Kako se počutiš?, Kaj te jezi?, Kako bi ti to naredil?. Otroci se učijo s posnemanjem. Če sami ustrezno obvladujete svoja čustva, bodo tudi oni bolje razumeli, kako naj ravnajo v podobnih situacijah. Naučite otroka tehnik obvladovanja čustev, kot so globoko dihanje – 3-krat vdihni in izdihni, gibalne vaje, štetje do deset ali uporaba najljubšega predmeta, ki jih pomiri.

Odlašanje pri nalogah

Nekateri otroci se težko osredotočijo na naloge ali opravila, pogosto odlašajo, ali se izogibajo odgovornosti. Razdelite naloge na manjše dele. Pomagajte otroku načrtovati čas (dnevni ali tedenski urnik, slikovno gradivo).

Odvisnost od tehnologije

V današnjem času so otroci vse bolj navezani na tehnologijo, kar lahko vpliva na njihove socialne interakcije, spanje in vedenje. 👉 Navodila za ustrezno uporabo elektronskih naprav pri otrocih – Alenka Stare

Vsak otrok je edinstven in izzivi pri vzgoji se lahko razlikujejo. Pomembno je, da odrasli ostanemo potrpežljivi, prilagodljivi in pripravljeni na učenje skupaj z otrokom. Vzgoja temelji na razumevanju, komunikaciji in doslednosti, kar omogoča otroku, da raste v odgovorno in samozavestno osebo.

Več o vzgoji lahko preberete v priročniku: 👉 Vzgojno zahtevni otroci  ali slišite na predavanju: 👉 predavanje Priprava na vstop v šolo

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.