ucne tezave kaj so kako jih resujemo

Učne težave in motnje se lahko razvijejo pri vsakem otroku. Najpogosteje zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju. V nadaljevanju bomo opisali učne težave in podali ustrezne rešitve zanje.

V zadnjem času ima vedno več otrok učne težave (po statističnih podatkih je otrok z učnimi težavami že 20% populacije in še narašča).

Vzrok za naraščanje učnih težav je predvsem v sodobnem načinu življenja. Veliko otrok žal nima ustreznega domačega okolja, kjer lahko uspešno razvijejo svoje potenciale. Poleg tega se znanost bliskovito razvija in odkriva še tako majhna odstopanja v razvoju posameznika in informacije se širijo izjemno hitro, tudi tiste neresnične.

O učnih težavah in duševnih motnjah je napisanega izjemno veliko, različni avtorji imajo različna poimenovanja. Vsem pa je skupno, da učne težave povzročajo odstopanja od doseganja pričakovanih veščin in spretnosti in posledično slabši učni uspeh.

Kaj je normalen ali pričakovan razvoj otroka?

Pričakovan razvoj pomeni, da otrok v posameznem obdobju obvlada veščine, spretnosti in znanja, ki so predvideni na podlagi večine. (Npr: večina otrok razvije ustrezen govor, do 5. leta starosti, zato je pričakovan razvoj ustreznega govora nekje do 5. leta starosti.)

Otroci se razvijajo različno hitro in zato so nekatere variacije v razvoju povsem običajne. Kadar pa te variacije otroka pomembno ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj, govorimo o učnih težavah.

Kaj so učne težave?

Na sposobnost učenja vpliva kombinacija in ustrezno povezovanje bioloških, socialnih, kognitivnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov. 

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov. Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …) in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne.

kaj so učne težave

Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Vrste učnih težav

V grobem učne težave delimo na splošne in specifične.

  1. SPLOŠNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi vplivov okolja ali znižanih intelektualnih sposobnosti. Kažejo se predvsem na področju slabšega in počasnejšega pridobivanja novih veščin, znanj in spretnosti na vseh področjih učenja.
  2. SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE nastanejo zaradi genetskih dejavnikov, ki se povezujejo z vplivi okolja. Kažejo se na posameznem področju učenja (disleksija, disgrafija, diskalkulija, govorno-jezikovne motnje).

Zakaj nastanejo učne težave?

Učne težave so lahko posledica različnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Ne glede na vrsto težav ima okolje na njihovo izražanje izjemno velik vpliv. Pojavljajo se lahko zaradi nespodbudnega domačega ali učnega okolja, motenj v duševnem razvoju in drugih bolezenskih stanj.

Če se otrok rodi in razvija v spodbudnem domačem okolju, bo možnost za razvoj kakršnihkoli težav manjša kot v nespodbudnem okolju. Prav tako ima velik vpliv na izražanje učnih težav spodbudno šolsko okolje.

Kako učne težave vplivajo na otroke?

Otroci, pri katerih se pojavljajo učne težave, imajo težave pri usvajanju novih veščin in znanj, slabšo samopodobo, težje se znajdejo v socialnih sredinah, težje navezujejo stike in pridobivajo prijatelje. Posledično imajo tudi slabši učni uspeh in slabše možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe.

Posledično se pri večini otrok z učnimi težavami pojavljajo težave z motivacijo, saj kljub trudu, ki ga vložijo v delo, niso uspešni. Vse to pomembno vpliva na čustveno stanje posameznika, ki lahko vodi v različne oblike depresije, anksioznosti ali drugih čustveno – vedenjskih motenj

Reševanje učnih težav

Največ lahko naredimo, če otroku omogočimo spodbudno domače in šolsko okolje. Kljub vsemu pa je potreben ustrezen pristop k reševanju težav. 

Kako starši lahko pomagajo otroku:

  • ustrezna podpora doma (spodbude, redne vaje, učna pomoč – dodatne razlage),
  • sodelovanje z učitelji in strokovnimi delavci šole (specialni pedagog, socialni pedagog, pedagog).

resevanje ucnih tezav

Če kljub vsemu ni napredka, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč. Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Preprečevanje učnih težav

Učne težave lahko v veliki meri omilimo ali celo preprečimo. Pogoj za to je zgodnje prepoznavanje. Če poznamo natančen razvoj otroka po posameznih obdobjih, lahko hitro opazimo odstopanja in takoj reagiramo.

Predvsem pa lahko izjemno veliko naredimo, če se z otrokom redno pogovarjamo, beremo zgodbe, knjige in čim manj uporabljamo elektronske naprave. Spodbujamo tudi gibalni razvoj, tako da gremo vsak dan na sprehod v naravno okolje (gozd, travnik, igrišče). 

Od prvega razreda naprej naj ima otrok vsakodnevno rutino domačih nalog in vaj za šolo in po potrebi dodatno razlago in ustrezno vajo ob nerazumevanju določene snovi.

Ob vsem tem pa je izjemno pomembno razumevanje, da so otroci različni, da je nemogoče, da bi bili vsi odlični. V normalnem okolju je popolnoma prav, da ima le peščica otrok odlične ocene, večina ima dobre ocene in v vsaki populaciji je nekaj tistih, ki imajo negativne ocene.

Pomembno je, da otrok hodi v šolo in opravlja svoje vsakodnevne obveznosti brez večjih težav, ter da napreduje.

 

Življenje je lepo,

Alenka Stare

vaje za bralno razumevanje

Učenje branja je ključno za razvoj otrok in njihovo izobraževanje, kajti branje omogoča razvoj besednega zaklada in razumevanje sveta okoli nas. Bralna pismenost je temeljna veščina, ki omogoča posamezniku uspešen razvoj in enakost v družbi. Predstavljamo pomen bralne pismenosti in kako jo razvijamo pri otrocih, skozi postopno učenje razumevanja prebranega besedila.

Kaj je branje? Branje je najpomembnejša veščina v procesu vzgoje in izobraževanja. Omogoča nam, da se lahko učimo in razvijamo.

Zakaj beremo?  Zato, da širimo svoj besedni zaklad in se lahko učimo.

Kaj je bralna pismenost? Bralna pismenost je sposobnost posameznika za uspešen razvoj, svobodo, ozaveščanje in enakost. Omogoča nam razvoj lastnih potencialov in uspešno sodelovanje v družbi.

 

Ustrezna bralna pismenost pomeni avtomatično prepoznavanje besed, tekoče branje in natančno razumevanje neznanega besedila ter pravilno zapisovanje.

 

Ko otrok zna tekoče brati in razume prebrano, se lahko uči.

Bralno razumevanje se razvija postopoma na treh ravneh:

1. BESEDNO RAZUMEVANJE 

Pomeni poznavanje in razumevanje pomena posameznih besed. Otrok razume besede in zna razložiti njihov pomen. 

Primer: 

KUŽA (Kuža je žival. Mojemu kužku je ime Piki. Kuža ima kosmat kožuh.)

JABOLKO (Jabolko je sadež. Jabolko zraste na drevesu. Jabolko lahko pojemo.)

2. SKLEPANJE

Pomeni natančno razumevanje prebranega besedila in njegove vsebine. Otrok po prebranem besedilu obnovi in razloži prebrano. Pojasni dogajanje in odnose med posameznimi osebami v besedilu.

3. UPORABNO RAZUMEVANJE

Pomeni uporabo pridobljenega znanja v novih situacijah. Otrok zna pojasniti pomen posameznih informacij in loči resnične od neresničnih. Posamezna besedila lahko dopolni in nadaljuje s svojimi idejami.

vaje za bralno razumevanje

Vaja dela mojstra – vaje za bralno razumevanje

Cilj učenja branja je razumevanje prebranega besedila. Besedila za razumevanje morajo biti enostavna, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Razumevanje lahko urimo, če otrok zmore razumeti besedišče, ki ga besedilo vsebuje.

Vaje za razumevanje prebranega besedila zajemajo predvsem branje in obnavljanje ter urejanje različnih besedil. Pogoj za uspešno bralno razumevanje je uspešno usvojena tehnika branja – 10 Stopenjski model učenja branja – Alenka Stare.

Vrstni red učenja razumevanja prebranega:

  1. beremo posamezne kratke besede in opišemo njihov pomen,
  2. beremo posamezne daljše besede in opišemo njihov pomen,
  3. beremo posamezne kratke povedi in opišemo njihov pomen,
  4. beremo posamezne daljše povedi in opišemo njihov pomen,
  5. beremo kratka besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja,
  6. beremo daljša besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja.

Pri 5 do 6 letniku je izjemnega pomena, da bere kratka in enostavna besedila.  Besedila naj bodo pripravljena na ustrezni podlagi, brez motečih dejavnikov. Ko otrok neko besedilo prebere, ga spodbudimo, da poskuša s svojimi besedami (v kratkih povedih) obnoviti prebrano. Na začetku mu lahko ponudimo oporna vprašanja. Ob tem dosledno upoštevamo pripovedovanje v celih povedih. Postopoma prehajamo na pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem. Pri tem prehajamo tudi na tiho branje.

 

Najprej beremo posamezne kratke besede in razložimo njihov pomen. 

Primer: MUCA – Kdo ali kaj je to? Opiši. (Muca je žival. Doma imam muco. Ime ji je Luna).

 

Nato nadaljujemo z branjem daljših besed, kratkih povedi, daljših povedi, kratkih in daljših besedil. 

Ob branju povedi in besedil obnovimo prebrano in odgovarjamo na zastavljena vprašanja. 

Primer: Metka ima rumeno majico. – Kaj ima Metka? Kakšno majico ima Metka? Kdo ima majico? (Metka ima majico. Metka ima rumeno majico. Metka ima majico.)

 

Odgovarjamo vedno v celih povedih. Tako razvijamo tudi besedni zaklad in govor. Ob branju kratkih besedil smo pozorno na izbiro besedišča. Besedila morajo biti enostavna, kratka, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Vsebujejo naj kratke povedi. Razumevanje lahko urimo, če otrok razume besedišče, ki ga besedilo vsebuje.

Otrok med branjem besedilu sledi s prstom, glasno bere in ob tem poskuša besedilo prebrati čim bolj tekoče z upoštevanjem intonacije (vejica, pika). 

 

ucenje branja bralno razumevanje vaje

 

Po branju:

  • Otrok najprej samostojno obnovi, kaj je prebral. 
  • Nato mu zastavimo nekaj vprašanj o prebranem. (Kako je ime muci? -Muci je ime Luna. Kakšne barve je muca? – Muca je bele barve. Kje muca čaka? – Muca čaka pred vrati.)
  • Otrok prebrano nariše.
  • Otrok nadaljuje zgodbo s svojimi idejami.

Ko je razumevanje prebranega usvojeno, preidemo na tiho branje in pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem.

Pred in po vsakem branju in poslušanju se pogovarjamo o prebranem besedilu in ga vrednotimo, primerjamo, analiziramo in presojamo. 

Vprašamo otroka: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil? Imaš muco? Bi jo imel? Kako bi ji dal ime? Kako bi se ti odločil? 

 

Dodatne vaje za urjenje razumevanja prebranega:

  • Prepisovanje besedil.
  • Urejanje besedil.
  • Iskanje napak v besedilu.
  • Iskanje posameznih črk, zlogov in besed v besedilu.
  • Dopolnjevanje besedil.
  • Nadaljevanje besedil s svojimi idejami.

 

Primer besedila za začetno učenje razumevanja prebranega:

MIHA HODI V ŠOLO. ŠOLA JE VELIKA STAVBA. V NJEJ SO UČILNICE. VSAK DAN GRE V ŠOLO PEŠ. NA HRBTU NESE TORBO. V TORBI STA ZVEZEK IN PERESNICA. KO PRIDE V ŠOLO, OBUJE COPATE. MIHA RAD HODI V ŠOLO.

Vaje za razvijanje razumevanja prebranega – Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Kaj je CILJ učenja branja?

Naš cilj v procesu učenja in poučevanja je usposobiti otroke za presojanje in vrednotenje prebranih besedil.

V današnjem času je vrednotenje prebranega izjemno pomembno, saj smo iz vseh strani zasuti z informacijami, ki niso nujno resnične. Vsak dan slišimo ali preberemo veliko informacij preko spleta, družabnih omrežij ali televizije. Zato je veščina vrednotenja prebranega in slišanega, še kako pomembna.

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

 

ucne tezave v osnovni soli

Zakaj hodimo v šolo? Zato, da se učimo in da se usposobimo za samostojno življenje. Z učnimi težavami se spopadamo že odkar poznamo šolo. V preteklosti jim nismo posvečali toliko pozornosti.

Bilo je normalno, da so otroci različno uspešni. Morda imamo tudi zato vedno več učnih težav. Verjamem, da veliko učnih težav izvira iz sodobnega načina življenja. K temu pripomore tudi sistem vzgoje in izobraževanja, ki seveda sledi tem trendom.

Učne težave se pojavljajo vse pogosteje. Vzrok je velikokrat v sodobni družbi, katere pričakovanja so izjemno visoka. Vsi bi želeli odlične učence.

Kaj so učne težave?

Na sposobnost učenja vpliva kombinacija in ustrezno povezovanje bioloških, socialnih, kognitivnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov.

Pojem učne težave opredeljuje težave, ki se pojavijo na področju učenja katerihkoli veščin in spretnosti in so bolj izrazite kot pri večini vrstnikov. Lahko se pojavijo na enem ali več področjih hkrati (gibanje, branje, pisanje, matematika, govor, jezik, pozornost, spomin …), in so lahko kratkotrajne, preproste za odpravljanje ali dolgotrajne in kompleksne. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni (nespodbudno domače ali šolsko okolje, različne duševne motnje).

Zakaj nastanejo učne težave?

Učne težave se lahko razvijejo zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju.

Učne težave delimo na splošne in specifične, odvisno od vzroka njihovega nastanka.

Tiste, ki se razvijejo zaradi vplivov okolja ali motnje v duševnem razvoju (nižjih intelektualnih sposobnosti), imenujemo splošne učne težave.

Učne težave, ki se razvijejo zaradi motenj duševnega (psihološkega) razvoja (tudi nevrorazvojne ali nevrobiološke motnje), imenujemo specifične učne težave.

ucne tezave katere so kako jih prepoznati

Po statističnih podatkih so učne težave v zadnjih letih v velikem porastu. Iz izkušenj lahko trdim, da vendarle ni nič narobe z današnjimi generacijami otrok, živimo le v drugačnem času in imamo popolnoma drugačen način življenja.

Znanost se bliskovito razvija in odkriva nove bolezni, duševne motnje in tudi druga manjša odstopanja od večine, kamor po navadi umeščamo učne težave. Zato imamo več težav, saj je v zadnjem času področje zdravstva, šolstva in diagnostike izjemno napredovalo. Vse to se mi zdi izjemno dobra novica, ker zaradi znanja in odkrivanja še tako majhnih odstopanj v razvoju otroka lahko učinkovito pripomore k njegovemu uspešnemu razvoju na vseh področjih. Če vemo, da v razvoju posameznega otroka nekaj ni vredu, lahko to poskušamo popraviti.

Vrste učnih težav

  1. SPLOŠNE UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA VPLIVOV OKOLJA
  1. UČNE TEŽAVE, KI SO POSLEDICA DUŠEVNIH MOTENJ (NEVRORAZVOJNE MOTNJE, RAZVOJNE MOTNJE)
    1. SPLOŠNE UČNE TEŽAVE ZARADI NIŽJIH INTELEKTUALNIH SPOSOBNOSTI
    1. SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE (PRIMANJKLJAJI NA POSAMEZNIH PODROČJIH UČENJA)
      1. Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju
      2. Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah (disleksija, disgrafija, diskalkulija, dispraksija)

Katere so splošne učne težave?

Splošne učne težave, ki nastanejo zaradi vplivov okolja

Pojem splošne učne težave opredeljuje težave na področju usvajanja novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi vplivov okolja (nespodbudno domače okolje, ekonomski, kulturni dejavniki, večjezičnost, multikulturnost, pomanjkljivo ali neustrezno poučevanje).

Splošne učne težave zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti?

Pojem splošne učne težave opredeljuje tudi težave pri usvajanju novih veščin in znanj, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti (lažja motnja v duševnem razvoju).

Pri teh otrocih so težave pričakovane zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in potrebujejo daljši čas pri usvajanju osnovnih veščin in znanj ter prilagojeno poučevanje (prilagojen izobraževalni program), da se lahko usposobijo za samostojno življenje.

Značilnosti splošnih učnih težav

Učenci s splošnimi učnimi težavami imajo večje težave kot njihovi vrstniki pri usvajanju novih veščin in znanj na enem ali več področjih. Tukaj se ne moremo omejiti zgolj na šolske predmete, saj so posamezna področja med seboj povezana. Težave na področju bralnega razumevanja vplivajo na vse druge predmete, saj otrok ne razume prebranega. Zaradi težav so pri enem ali več učnih predmetih manj uspešni ali celo neuspešni.

V procesu učenja in poučevanja moramo osnovnim veščinam posvetiti dovolj časa. Izurimo jih dovolj dobro, da bodo vsi otroci lahko uspešno napredovali v procesu vzgoje in izobraževanja. Časa imamo dovolj. Velikokrat se izgovarjamo na učni načrt, ki v resnici pravi, da se v prvem triletju posvetimo opismenjevanju: učenju branja, pisanja in računanja.

znacilnost splosnih ucnih tezav

Najpogostejše splošne učne težave se pojavljajo na področju usvajanja osnovnih veščin in znanj na področju govora, branja, pisanja in računanja, predvsem zaradi nespodbudnega okolja, slabših delovnih in učnih navad (organizacija, načrtovanje, ustrezne spodbude) ter pretirane uporabe elektronskih naprav.

Na področju govora in jezika se učne težave lahko pojavijo predvsem zaradi premalo spodbud na področju govora in jezika v predšolskem obdobju, pretirane uporabe elektronskih naprav in premalo govora, pogovora, poslušanja in branja pravljic ter pripovedovanja zgodb.

Na področju bralne pismenosti se učne težave pojavljajo zaradi slabo usvojene tehnike branja, nepoznavanja črk, simbolov, slabe orientacije na ploskvi, slabše pozornosti, neusvojene vezave črk, netekočnosti branja, nerazumevanja prebranega.

Na področju matematike se učne težave pojavljajo zaradi slabo usvojenih osnovnih veščin razvrščanja, primerjanja, štetja, nepoznavanja simbolov, slabših logičnih spretnosti, slabših številskih predstav, nerazumevanja prebranega.

Pomoč otrokom s splošnimi učnimi težavami

Z ustreznim načinom učenja in poučevanja lahko učne težave omilimo ali celo preprečimo. Naš cilj je, da načine učenja in poučevanja prilagodimo tako, da vse učence poučujemo na enak način, z upoštevanjem individualizacije in diferenciacije. S tem otrokom zagotovimo enake možnosti in jim omogočimo, da svoje potenciale razvijejo v skladu s svojimi zmožnostmi. Nekateri so bolj uspešni na področju jezika, drugi na področju matematike. Ni potrebno, da so »vsi najuspešnejši povsod,« je pa izjemno pomembno, da osnovne veščine razvijemo do te mere, da otroku omogočajo uspešno nadaljnje učenje.

Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Pri preprečevanju in odpravljanju učnih težav ima najpomembnejšo vlogo spodbudno okolje.

Spodbudno šolsko okolje

Spodbudno šolsko okolje je najpomembnejši element vzgojno-izobraževalnega procesa, saj preprečuje neželena vedenja, omogoča enake možnosti za vse učence in spodbuja pozitivne medosebne odnose.

Mnogo težav bi lahko preprečili s tem, da bi učno okolje spremenili v bolj učinkovito. V spodbudnem šolskem okolju otroci doživljajo varnost, sprejetost, so motivirani, so uspešni, ustvarjalni in samoiniciativni.

  • Otroke vključujemo v načrtovanje dejavnosti, v oblikovanje šolskih pravil in dejavnosti, ki bodo oblikovale pozitivno učno okolje.

  • Uporabljamo načine poučevanja, ki omogočajo vsem otrokom napredovanje v lastnem tempu (individualizacija in diferenciacija).

  • Če bomo v prvem triletju uspešno izurili osnovne veščine branja, pisanja in računanja, bomo otrokom omogočili nadaljnji uspeh. Če jih v prvem triletju tega ne naučimo, kasneje ne bodo uspešni.

Katere so pomembne »PRILAGODITVE« v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj?

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih učenja (uporaba posebnih pripomočkov in načinov dela za posamezne težave), vse ostalo pa morajo postati obvezni elementi spodbudnega šolskega okolja:

  • učenje po korakih, najprej na konkretnem nivoju, čim bolj konkretna razlaga snovi s pomočjo življenjskih situacij,
  • kratka in jasna navodila,
  • čim manj motečih dejavnikov,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine – multisenzorno učenje,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov, 
  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,
  • urejen učni prostor,
  • opomniki in listi s strategijami, algoritmi reševanja nalog,
  • krajši odmori med delom,
  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo,
  • ustrezna spodbuda učitelja,
  • slikovno gradivo,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino,
  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,
  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,
  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,
  • podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,
  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),
  • veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

  • Jasno določene meje vedenja v razredu, do vrstnikov, učitelja.

  • Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

  • Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

  • Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

Kakšna naj bo učilnica?

Učilnico uredimo tako, da bomo lahko čim več v gibanju in čim manj v sedečem položaju. Sedimo zgolj takrat, ko je to potrebno zaradi čitljivega pisanja. Vse druge dejavnosti lahko izvajamo drugače. Najbolj se obnese postavitev miz v U obliki, ker nam to omogoča velik osrednji prostor. Vseh ostalih »navlak« v razredu ne potrebujemo. Stene naj bodo prazne. Obesimo le sprotno snov in jo menjamo. V razredu imejmo tudi žoge, blazine za sedenje in druge pripomočke, ki so potrebni za uspešen proces vzgoje in izobraževanja.

solska ucilnica za spodbudno ucenje

V UČILNICI ali DOMA lahko imamo »KOŠARO ZA PRVO POMOČ«. Vanjo damo izdelke in pripomočke, ki jih uporabimo ob določenih situacijah (učne težave, otroci s posebnimi potrebami):

  • žogice in blazine za sproščanje,
  • slušalke,
  • knjige in slikanice,
  • lesene kocke,
  • peščena ura,
  • slike z napisi (POČASI, USTAVI SE, HITREJE),
  • podloga za pisanje (piši/briši),
  • časopis,
  • vaje za pozornost (povezovanje, iskanje razlik),
  • Rubikova kocka,
  • lesene sestavljanke.

Če posamezen otrok težko sledi skupinskemu delu, je lahko v košari nekaj, kar bo preusmerilo njegovo pozornost in bo kljub temu sledil snovi, vendar na drugačen način (diferenciacija in individualizacija).

Spodbudno domače okolje

Kateri so najpomembnejši elementi spodbudnega predšolskega okolja?

  1. Na prvem mestu je VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila.

  2. SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah.

  3. GOVOR, POGOVOR IN POSLUŠANJE, torej vsakodnevno pogovarjanje o različnih pojavih in dogodkih.

  4. VSAKODNEVNO BRANJE PRAVLJIC. Pred spanjem otroku preberemo ali povemo pravljico oziroma zgodbo.

  5. SPONTANA IGRA, torej dolgčas, je izjemno pomembna za uspešen razvoj predšolskih veščin in spretnosti.

  6. DRUŽENJE S SOVRSTNIKI brez pretiranega nadzora staršev.

  7. ZADOVOLJSTVO, torej delo.

  8. USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV.

  9. UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA.

  10. In seveda ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.

SPODBUDNO ŠOLSKO OKOLJE je VAROVALNI DEJAVNIK V PRIMERU NESPODBUDNEGA DOMAČEGA OKOLJA in OBRATNO

Ideje in načine za učinkovito poučevanje in preprečevanje težav najdete v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare

Specifične učne težave – Specifične učne težave – Alenka Stare

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

disleksija in disgrafija razlike

Disleksija in disgrafija sodita na področje specifičnih učnih težav, ki sta tesno povezani, včasih celo prepleteni, vendar med njima obstajajo pomembne razlike.

 

Disleksija se izraža predvsem na področju usvajanja bralnih veščin in spretnosti, čeprav se posledično lahko kaže tudi na področju pisanja. Pri disleksiji težave nastajajo na področju slušno-vidnih procesov (sprejemanje in usklajeno predelovanje ter izražanje videnega in slišanega), ki vplivajo na razvoj jezika, branja in pravopisa.

Natančen vzrok za nastanek disleksije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevrobioloških in okoljskih dejavnikov.

 

disleksija

 

Disgrafija se izraža na področju usvajanja osnovnih veščin in spretnosti na področju pisanja. Pri disgrafiji težave nastanejo na področju vidno-motoričnih procesov (sprejemanje in usklajeno predelovanje vidnih in motoričnih informacij), ki vplivajo na razvoj pisanja.

Vzroki za nastanek disgrafije niso natančno znani. Najverjetneje gre za prepletenost genetskih, nevroloških, razvojnih in okoljskih dejavnikov. V težjih oblikah se pojavlja približno v 2% populacije.

 

disgrafija: motnja pisanja pri otrocih

Razlike in podobnosti

DISLEKSIJA DISGRAFIJA

PODROČJA TEŽAV

-področje branja

-slušno – vidni procesi

-povezovanje slušnega zaznavanja z vidnim prepoznavanjem in razumevanjem informacij (zaznavanje, razlikovanje, analiza, sinteza, kombiniranje)

-obdelava in razumevanje jezikovnih simbolov

-usvajanje bralne pismenosti

-sprejemanje in obdelava slušnih in vidnih informacij

-prenos vidnih informacij v govorjeno obliko (branje)

-vidno – motorični procesi

usklajeno delovanje med vidom in motoriko 

-povezovanje senzorne informacije, ki jih sprejmemo prek oči, z motoričnimi odzivi telesa (koordinacija oko-roka, telesna drža in motorično načrtovanje)

-motorične sposobnosti

-finomotoične spretnosti

-grafomotorične spretnosti

-področje pisanja

-sprejemanje in obdelava slušnih, vidnih, miselnih in motoričnih informacij,

-prenos slušnih, vidnih ali miselnih informacij v pisno obliko (pisanje)

OSNOVNE ZNAČILNOSTI

-težave na področju predelovanja glasov

-slabša obdelava jezikovnih informacij

-neustrezno prepoznavanje prebranih besed

-slabša spretnost glasnega branja

-težave pri črkovanju

-težave pri jezikovnem izražanju

-mešanje črk med branjem

-izpuščanje črk med branjem

-dodajanje črk med branjem

-težave z razumevanjem prebranega

-počasno branje

-zatikajoče branje

-težave z ločevanjem črk, besed

-težave z razumevanjem prebranih besedil

-zamenjava optično podobnih črk

-težave z oblikovanjem črk, besed, povedi in besedil

-težave z uporabo pravopisnih pravil

-preskakovanje vrstic med branjem

-slabše slušno zaznavanje in razločevanje

-slabše vidno zaznavanje in razločevanje

-težave pri organizaciji informacij

-težave pri razumevanju navodil

-slaba orientacija na sebi in na ploskvi

-težave pri razumevanju in pomnjenju zaporedij (abeceda, številska vrsta)

-težave z izražanjem misli pri pisanju

-slaba telesna drža ob pisanju

-nepravilna drža pisala

-utrujenost med pisanjem

-nepravilna oblika in velikost črk 

-neustrezna smer oblik, simbolov in črk

-izpuščanje črk v besedi

-dodajanje črk v besedi

-zamenjava črk

-nepravilna smer pisanja

-nepovezano pisanje

-neustrezna razporeditev besed na listu

-neustrezna velikost pisave

-nečitljivost pisave

-slaba hitrost pisanja

-nečitljiva pisava 

-neenakomerno zapisane črke

-slaba koordinacija rok

-težave pri finomotoričnih spretnostih

-napačna velikost ali oblika črk 

-težave pri ohranjanju enake velikosti in prostorskega razmika med črkami

-slaba organizacija besedila

-težave pri ohranjanju ustrezne razporeditve besed v stavkih ali odstavkih 

-težave z zapisovanjem lastnih misli

-napake pri pravopisu in sintaksi

PRVA POMOČ V ŠOLI

-učenje po korakih na konkretnem nivoju (črke, simboli, tehnika branja, razumevanje prebranega)

-ustrezna oblika pisave, velikost pisave, razmik med vrsticam

-vaje vidnega in slušnega zaznavanja in obdelovanja informacij

-uporaba vizualnih pripomočkov

-uporaba zvočnih posnetkov

-manjša količina besedila za branje

-bralno ravnilo

-ustrezna barvna podlaga

-prilagojen čas pisanja nalog

-slikovno gradivo

-pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,

-razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele

-podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci

-miselni vzorci

-multisenzorno učenje

-uporaba tehnoloških pripomočkov

-vaje ustrezne drže telesa ob sedenju

-vaje pisanja

-barvanje in risanje

-vaje za koordinacijo oko roka

-vaje pomnjenja simbolov

-vaje orientacije v prostoru in na ploskvi

-vaje za urjenje vidnega in slušnega zaznavanja

-vaje za urjenje spretnosti rok in prstov

-vaje za pravilen prijem in držo pisala

– manjša količina besedila za prepis, narek, pisanje

-označena smer pisanja

-označen začetek pisanja

-označene vrstice za pisanje

-ustrezna barvna podlaga za pisanje

-učenje organizacije

-uporaba računalnika, tablice  za pisanje namesto ročnega pisanja

-uporaba prilagojenih pripomočkov za pisanje: pero z večjim oprijemom ali pisalna sredstva z gumijastim oprijemom

PRVA POMOČ DOMA

-ustrezne vsakodnevne vaje za razvoj pravilne tehnike branja (črke, zlogi, besede, povedi, besedila) in razumevanje prebranega po navodilu ustreznih strokovnjakov -ustrezne vsakodnevne vaje za razvoj pravilnega pisanja po navodilu ustreznih strokovnjakov

SKUPNE ZNAČILNOSTI

-nevrološka motnja – preplet genetskih, nevroloških, razvojnih in okoljskih dejavnikov

-specifična učna težava

-težave na področju sprejemanja in ustrezne obdelava informacij

-slabša orientacija

-neustrezen zapis zaradi neustreznega branja in obratno in posledično nezmožnost popravljanja lastnih napak

-težave na področju samopodobe, doživljanja sebe zaradi neuspeha 

Prva pomoč: 

-spodbudno šolsko okolje (varnost, pozitivna motivacija, spodbuda strokovnih delavcev, dobro počutje, ustrezne prilagoditve)

-spodbudno domače okolje (varnost, ljubezen, zgled)

Strokovna podpora: specialni pedagog, logoped, psiholog, klinični psiholog, pedopsihiater, tudi nevrolog.

 

razlike in podobnosti disleksija disgrafija

specificne-ucne-tezave

Vsak otrok se rodi edinstven. Otroci so različni. V šolo vstopajo z različnimi predznanji in sposobnostmi. Nekateri so bolj uspešni na področju matematike, drugi na področju jezika. Naš cilj je, da jih z ustreznimi načini učenja in poučevanja usposobimo za samostojno življenje.

V procesu vzgoje in izobraževanja naša pričakovanja ne smejo presegati otrokovih zmožnosti. Slediti moramo naravnemu procesu razvoja posameznega otroka.

Učne težave se lahko razvijejo zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem (psihološkem) razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju.

Tiste, ki se razvijejo zaradi motenj duševnega (psihološkega) razvoja (tudi nevrorazvojne ali nevrobiološke motnje), imenujemo specifične učne težave. Opredeljene so v MKB 10 – (F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja.

Vsekakor se moramo zavedati, da pri večini otrok s težavami odkrivamo neke posebnosti v razvoju, ki so lahko tudi zgolj »različnost«. Če nekdo ne razume matematike in je dober v jeziku in drugih veščinah, to ni nujno slabo. Treba je le s pomočjo ustrezne vaje usvojiti minimalne standarde znanja, da lahko pride do ustrezne izobrazbe, ki pa je v današnjem času izjemno pomembna.

Kaj so specifične učne težave?

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialne kompetentnosti ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Specifične učne težave so nevrofiziološke (duševne) narave. Nastanejo zaradi težav v biološkem zorenju osrednjega živčevja in niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami, drugimi motnjami v duševnem razvoju (nižje intelektualne sposobnosti), čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

kaj-so-specificne-ucne-tezave

Specifične učne težave se lahko izražajo na različnih področjih usvajanja novih veščin in znanj v zgodnjem razvoju: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje. Ovirajo učenje šolskih veščin (branja, pisanja, pravopisa, računanja).

Najpogostejše specifične učne težave

V splošnem specifične učne težave lahko razdelimo na 2 glavni skupini: razvojne motnje pri šolskih veščinah in težave na govorno jezikovnem področju.

Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah

  • težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, procesiranja, analiziranja) informacij.

  • težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja. Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov rok in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

  • težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij, pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov.

Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju

  • težave na področju govora in jezika

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

kako pa ti pišeš učbenik

Kaj so primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)?

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

  1. KRITERIJ – otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju ali več področjih neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

  1. KRITERIJ – težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

  1. KRITERIJ – otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, refleksija) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

  1. KRITERIJ – otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovna in prostorska organizacija informacij).

  2. KRITERIJ – težave niso posledica bolezni ali okvar čutil, drugih motenj v duševnem razvoju, čustveno vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Zakaj nastanejo specifične učne težave?

Specifične učne težave nastanejo zaradi motenj ali razlik v delovanju centralnega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim posameznika. Te motnje vplivajo na predelovanje vidnih in slušnih informacij in ovirajo usvajanje novih veščin in spretnosti.

Težave se lahko pojavijo na ravni slušno-vidnih procesov, ki vplivajo na področje jezika, branja in pravopisa, ali na ravni vidno-motoričnih procesov, ki vplivajo na pisanje, matematične spretnosti, načrtovanje in izvajanje praktičnih dejavnosti ter socialnih veščin.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo težave?

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Kako diagnosticiramo specifične učne težave?

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki (specialni pedagog, socialni pedagog, psiholog, klinični psiholog, psihiater). Temelji na podlagi različnih vprašalnikov, ocenjevalnih lestvic in opazovanja otroka v različnih situacijah.

diagnoza specifičnih učnih težav

UČINKOVITA POMOČ UČENCEM S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI

V kolikor kljub ustreznemu načinu učenja in poučevanja (spodbudno šolsko in domače okolje) posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Reagiramo TAKOJ, ko se težave pojavijo! Ker večina težav ni specifične narave, bomo verjetno že v prvih korakih uspešni in bomo odpravili težave, če bomo dosledno upoštevali spodnje korake.

  1. korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, dodatna pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL). Otroku ponudimo dodatne razlage na omenjenem področju in veliko ustrezne vaje tako v šoli kakor tudi doma.

  1. korak

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

  1. korak

Tretji korak so domače delo in vaje. Naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo. Starši so pri domačih nalogah le v oporo. Otroku nudijo ustrezno podporo in ga spodbujajo. Nikoli ne delajo namesto njega ali ves čas sedijo ob otroku.

  1. korak

Četrti korak je namenjen odkrivanju vrste težav in uvajanju dodatne pomoči. V kolikor prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka.

Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5 STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

  1. stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
  2. stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
  3. stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
  4. stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
  5. stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

PRILAGODITVE v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih:

  • računalnik, kalkulator,

  • prilagojene mize, stoli,

  • uporaba slušalk, da odstranimo za otroka moteče slušne dražljaje,

  • možnost, da učenec odgovore pri preverjanju znanja natipka namesto napiše,

  • učiteljeva pomoč pri prehodu k drugem predmetu v drugem razredu, kam mora iti, s kom naj gre, kako tja pride,

  • fotokopiranje učnih gradiv, kar je treba prepisovati.

prilagodljive specifične učne težave

Vse ostalo pa morajo postati obvezni načini učenja in poučevanja za vse učence:

  • čim manj motečih dejavnikov,

  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,

  • urejen učni prostor,

  • na mizi opomniki in list s strategijami, algoritmi reševanja nalog,

  • krajši odmori,

  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo,

  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,

  • čim bolj konkretna razlaga snovi,

  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,

  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,

  • podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,

  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),

  • multisenzorno poučevanje,

  • veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

  • Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov, učitelja.

  • Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

  • Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

  • Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

NE MOTNJA, AMPAK RAZLIČNOST?

V zadnjih letih se velikokrat pojavlja pojem različnost, »nevrorazličnosti«, nevrorazvojne variacije ali drugačna možganska organizacija. Izhaja iz dejstva, da smo ljudje med seboj različni, različno rešujemo težave, različno dojemamo svet. Če posamezen otrok na drugačen način, kot večina, dojema svet, rešuje probleme in usvaja nova znanja, in je pri tem uspešen, je to del različnosti in ni motnja.

Če pa otrok pri vsakodnevnih izzivih ni uspešen in na področju usvajanja novih veščin in znanj potrebuje strokovno pomoč, takrat lahko govorimo o motnji, saj ga ovira pri vsakodnevnem učenju. Ob predpostavki, da domače in šolsko okolje vsebuje vse elemente spodbudnega okolja.

Kljub genetskim dejavnikov, ki imajo pomembno vlogo pri pojavu specifičnih učnih težav, lahko spodbudno okolje pomembno vpliva na njihovo izražanje.

Ideje in načine za učinkovito poučevanje in preprečevanje težav najdete v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof.def.

kaj je disleksija

Ena najpogostejših specifičnih učnih težav na področju branja je disleksija. V članku boste našli smernice za najboljši možni način učenja in poučevanja branja ne glede na izvor težav ter tako pripomogli k uspešni bralni pismenosti.

Med prebiranjem literature in različnih vsebin o disleksiji žal še vedno ugotavljam, da je prisotnih veliko nestrokovnih in neresničnih informacij o disleksiji. Pomembno je zavedanje, da ko se kakršnekoli težave pojavijo, iščemo zgolj ustrezno strokovno pomoč.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja in poučevanja. Brez branja ni učenja, zato je zares pomembno, da to veščino izurimo v največji možni meri kljub težavam, ki se v procesu učenja in poučevanja branja lahko pojavijo. Težave na področju branja so eden glavnih vzrokov za šolski neuspeh, saj je tekoče branje z razumevanjem osnovni pogoj za učenje.

Težave na področju učenja branja imajo različne vzroke, vendar je kljub temu treba stremeti k čim boljši bralni pismenosti vseh otrok ne glede na izvor težav. Če se v samem procesu učenja branja pojavijo težave, to pomeni, da bo potrebno več vaje, predvsem pa ustrezen način učenja, ki bo posameznemu otroku pomagal, da branje izuri v najboljši možni meri.

Kaj je Disleksija?

Disleksija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Je specifična motnja branja, opredeljena v MKB-10 Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, 2023 in DSM-5 American Psychiatric Association, 2022.

Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju bralnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav, predvsem na področju vida in sluha.

Beseda disleksija izhaja iz grškega jezika in v dobesednem prevodu pomeni »slabo govorjenje«. Težave, ki opredeljuje disleksijo, je prvi v znanstvenem kontekstu opisal zdravnik W. P. Morgan konec 19. stoletja. 

S časom se je razumevanje disleksije razvijalo in danes se uporablja kot splošen pojem za specifične učne težave na področju branja in pisanja.

Verjetno ste slišali tudi za “legastenijo“. Izraz izhaja iz nemškega jezika in gre za neke vrste sinonim za disleksijo, vendar izraz legastenija večinoma opredeljuje specifične učne težave, ki vključujejo težave z branjem, pisanjem in pravopisom. 

Pri posamezniku z disleksijo nastanejo težave predvsem pri prepoznavanju in obdelovanju vidnih in slušnih informacij

težave s pisanjem otroka

Zakaj nastane disleksija?

Natančen vzrok za nastanek disleksije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevrobioloških in okoljskih dejavnikov. Branje je proces zaznave in pretvorbe vidnih in slušnih dražljajev. Zapisane informacije pretvarjamo v slušne. Pri disleksiji v teh procesih prihaja do težav, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanje, obdelava, analiziranje) informacij.

Obstaja več teorij, ki opredeljujejo disleksijo. Ene se osredotočajo zgolj na slušno zaznavanje, druge na vidno in tretje na oboje. Pomembno se mi zdi omeniti teorijo »sindroma vizualnega stresa,« ki je osnova za tako imenovani »skotopični sindrom,« ki zaenkrat še ni znanstveno opredeljena težava, vsekakor pa ima osnovo v disleksiji. 

Vse to zaenkrat temelji na teorijah, ki nimajo dovolj znanstvene podpore, zato ostajajo na ravni domnev.

Raziskave so pokazale, da je tveganje za disleksijo višje pri ljudeh, ki imajo družinsko nagnjenost k disleksiji.

Raziskave so pokazale tudi nekatere strukturne in funkcionalne razlike v možganih posameznikov z disleksijo. Te razlike lahko vplivajo na obdelavo jezikovnih informacij, zlasti na območjih, ki so odgovorna za fonološko obdelavo (glasovno analizo). Ena od ključnih značilnosti disleksije je težava s fonološko obdelavo, kar pomeni težave s prepoznavanjem in manipulacijo zvokov v jeziku. To vpliva na sposobnost povezovanja črk in zvokov, kar je ključno za uspešno branje.

Nespodbudno domače okolje in neustrezne jezikovne in govorne spodbude, tudi pretirana uporaba elektronskih naprav, lahko poleg genetskih dejavnikov vplivajo na razvoj disleksije.

Disleksija se pojavlja v populaciji nekje do 10 %, od tega v težji obliki okoli 2%.

Verjetno ni enega samega vzroka, ki bi povzročil disleksijo, temveč gre za interakcijo genetskih in okoljskih dejavnikov, ki skupaj vplivajo na razvoj jezikovnih sposobnosti posameznika. 

disleksija

Kaj se dogaja v možganih osebe z disleksijo in zakaj moramo to vedeti?

Raziskave so pokazale, da imajo možgani posameznikov z disleksijo nekatere strukturne in funkcionalne razlike v primerjavi z možgani tistih, ki nimajo te motnje. 

Težave se pojavljajo pri vzpostavljanju ustreznih povezav med različnimi možganskimi območji, ki sodelujejo pri branju in glasovni obdelavi informacij.

Ljudje z disleksijo pogosto kažejo drugačno aktivacijo možganskih območij med branjem v primerjavi s posamezniki brez te motnje. To vključuje manj dejavnosti v območjih, ki so ključna za glasovno obdelavo informacij.

Te razlike so pomembne predvsem za razumevanje težav in posledično načrtovanje ustrezne pomoči, ker danes vemo, da so možgani »plastični« in jih lahko razvijamo ter urimo.

Plastičnost tudi nevroplastičnost možganov, pomeni, da imajo sposobnost prilagajanja in prestrukturiranja glede na nove izkušnje, učenje, razvojne procese in celo poškodbe ali motnje .

To je odlična novica, vendar je treba razumeti, da so to dolgotrajni procesi, ki zahtevajo izjemno veliko ustrezne vaje, treninga in učenja.

Kako prepoznamo disleksijo?

Prvi znaki disleksije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju jezikovnih spretnosti (zakasnel razvoj govora, skromno besedišče, težave pri oblikovanju besed, težave s pomnjenjem).

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja bralne pismenosti je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje optično podobne črke, obrača črke v napačno smer, izpušča glasove in črke. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, pa je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi disleksije:

  • težave na področju usvajanja veščin branja, pravopisa in pisanja,
  • težave na področju predelovanja glasov,
  • slabša obdelava jezikovnih informacij,
  • neustrezno prepoznavanje prebranih besed, 
  • slabša spretnost glasnega branja,
  • težave pri črkovanju,
  • težave pri jezikovnem izražanju,
  • mešanje črk med branjem,
  • izpuščanje črk med branjem,
  • dodajanje črk med branjem,
  • težave z razumevanjem prebranega,
  • počasno branje,
  • zatikajoče branje,
  • težave z ločevanjem črk, besed,
  • težave z razumevanjem prebranih besedil,
  • zamenjava optično podobnih črk, 
  • težave z oblikovanjem črk, besed, povedi in besedil,
  • težave z uporabo pravopisnih pravil,
  • preskakovanje vrstic med branjem,
  • slabše slušno zaznavanje in razločevanje,
  • slabše vidno zaznavanje in razločevanje,
  • težave pri organizaciji informacij,
  • težave pri razumevanju navodil,
  • pri zapisu težko sledi nareku,
  • pri zapisu izpušča črke in besede, napačno zapiše besede,
  • slaba orientacija na sebi in na ploskvi,
  • težave pri razumevanju in pomnjenju zaporedij (abeceda, številska vrsta),
  • težave z izražanjem misli pri pisanju.

Disleksija se velikokrat pojavlja skupaj z diskalkulijo (težave na področju matematičnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Metode za diagnosticiranje disleksije

Diagnosticiranje disleksije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja jezikovnega razvoja in učenja. Strokovnjaki (specialni pedagog, psiholog, logoped, tudi nevrolog) uporabljajo različne metode in preizkuse za oceno različnih vidikov, povezanih s to motnjo. 

Najprej je treba izključiti druge duševne motnje, nižje intelektualne spretnosti in okoljske težave (nespodbudno okolje, neustrezni načini poučevanja).

Najbolj pogoste metode za diagnosticiranje disleksije

  • fonološko testiranje, 
  • testiranje bralnih spretnosti, 
  • testiranje pisanja in pravopisa, 
  • ocena vizualno-motoričnih spretnosti, 
  • zgodovina učenja in razvoja.

Diagnozo disleksije po navadi postavi multidisciplinarni tim, ki vključuje učitelje, specialne pedagoge, psihologe, logopede in druge strokovnjake za učne težave. 

Nasveti za podporo osebam z disleksijo, vključno s prilagojenimi učnimi tehnikami

Disleksije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo pri disleksiji ter izboljšajo jezikovne spretnosti posameznika.

Pomembno je poudariti, da je zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Strategije in vaje za pomoč posameznikom z disleksijo:

  • Individualizirano izobraževanje, prilagojeno potrebam otroka z disleksijo, je ključnega pomena. 
  • Vaje fonološkega zavedanja (prepoznavanje, analiziranje glasov, zlogov, besed, rime).
  • Razumevanje potreb vsakega otroka in zagotavljanje prilagojene podpore na individualni ravni je ključno. 
  • Učenje strategij za obvladovanje časa in organizacije.
  • Psihološko svetovanje ali terapija za obvladovanje morebitnih čustvenih izzivov, povezanih z disleksijo.

pomoč pri disleksiji

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

  • bralno ravnilo,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • prilagojen čas pisanja nalog,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • slikovno gradivo,
  • manjša količina učnih vsebin (npr.: količino prepisa razpolovimo),
  • kratka in jasna navodila,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
  • učenje po korakih na konkretnem nivoju,
  • multisenzorno učenje,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov, 
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino.

Pri mojem delu se velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja

 

Vaja dela mojstra

  • Vaje za razvoj govora (poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje).
  • Slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje in prepoznavanje.
  • Vaje za urjenje orientacije v prostoru in na ploskvi.
  • Vaje za urjenje orientacije na sebi.
  • Vaje za ustrezno učenje in pomnjenje simbolov, črk, številk.
  • Vaje za vezavo glasov.
  • Vaje za tehniko branja.
  • Ponavljajoče branje kratkih zgodb in merjenje napredka (štoparica).
  • Vaje za razumevanje prebranega.
  • Obnavljanje s pomočjo vprašanj.
  • Tvorba povedi.
  • Sklepanje, predvidevanje in opisovanje dogajanja v zgodbi.
  • Krepitev besednega zaklada.
  • Veliko branja zgodb.

Vaje najdete delovnemu učbeniku: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Pomen razumevanja disleksije

Pomembno je razumeti, da je vsak posameznik edinstven, zato je pristop k obravnavi disleksije individualen. S pomočjo usmerjenih metod in celostnega pristopa lahko posamezniki s to motnjo dosežejo uspeh in se učinkovito spopadejo z izzivi učenja.

Če imate otroka z disleksijo, je ključnega pomena zagotoviti ustrezno podporo, da mu pomagate obvladati težave z branjem, pisanjem in drugimi jezikovnimi spretnostmi. 

Pri učenju bralne pismenosti je v ospredju linearni način učenja, kar pa nekje 20% populaciji predstavlja težave, saj je pri njih v ospredju celosten način učenja. Zato jim sam proces opismenjevanja predstavlja težave. Večina se jih kljub težavam s pomočjo kompenzacijskih mehanizmov nauči bralne pismenosti, ki pa najbrž nikoli ni na nivoju »odličnosti«. 

Nekateri pa imajo pri opismenjevanju velike težave, zato potrebujejo ustrezno pomoč, da se lahko kljub težavam naučijo osnovne bralne pismenosti, ki je nujno potrebna za normalno funkcioniranje v današnji družbi. Seveda imajo ti posamezniki dobro razvite spretnosti na drugih področjih funkcioniranja. To je naraven proces. Ste že slišali za Gaussovo krivuljo oziroma normalno porazdelitev? Nekdo je zelo dober v matematiki in ne toliko dober v znanju jezika in obratno. Nekdo je izjemno dober v vseh veščinah in spretnostih, ki jih želi izuriti, spet tretji v nobeni. 

Velikokrat lahko slišimo tudi o slavnih osebah z disleksijo, ki so bile izjemno uspešne na svojem področju. To je zelo, zelo majhen odstotek populacije. In verjetnost, da je to vaš otrok, je premajhna, da bi se lahko zanašali na te informacije.

Ne glede na težave, ki se v procesu učenja pojavijo, moramo stremeti k razvoju osnovnih veščin bralne pismenosti in področij, na katerih je otrok uspešen.

Čeprav za razvoj disleksije obstajajo genetski dejavnik, je od vplivov okolja odvisno, v kolikšni meri se bo razvila. Zato nikar ne pozabite: »Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!«

Uspešno učenje in poučevanje branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

čustveno vedenjske motnje

Čustveno vedenjske motnje pri otrocih so v zadnjem času v velikem porastu. Življenje sodobnih otrok je veliko hitrejše, »napornejše« in zato se stres pojavlja že v zgodnjem otroštvu.

Posledično predvsem zaradi sodobnega načina življenja in nespodbudnega domačega okolja, pri otrocih zaznavamo več čustveno vedenjskih motenj.

Kaj so čustveno vedenjske motnje?

Čustveno vedenjske motnje so široka skupina duševnih motenj. Opredeljene so v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB 10).

Kažejo se predvsem na področju doživljanja in izražanja čustev in posledično vedenja. Vse to vpliva na vzpostavljanje in vzdrževanje družbenih odnosov, obvladovanja stresa ter funkcioniranja v družbi (doma in zunaj doma). 

Otroci z vedenjskimi težavami težko kontrolirajo svoje odzive in so pogosteje kot njihovi vrstniki verbalno ali fizično agresivni. Težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam. Pri njih velikokrat zaznamo tudi druga nezaželena vedenja (uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost). Težave imajo z razumevanjem socialnih interakcij in učenjem iz izkušenj. Težko se vživljajo v druge. 

Otroci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske, tesnobo, strahove, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost. Zaradi drugačnih vedenjskih navad in čustvovanja se okolica na te otroke pogosto odziva s kaznijo ali jih drugače odklanja. Raziskave kažejo, da ti otroci dobijo manj socialnih spodbud, manj pobud za sodelovanje in več negativnih povratnih informacij. Do njih se začnejo utrjevati negativna pričakovanja. Tovrstni odzivi okolja primanjkljaje teh otrok na tak način vzdržujejo in poglabljajo. Tako se ti otroci pogosto počutijo nerazumljeni, osamljeni, negotovi vase, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje. 

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami nimajo razvitih ustreznih strategij in veščin za spoprijemanje z vsakodnevnimi izzivi. Velikokrat se te motnje pojavljajo skupaj z drugimi primanjkljaji in motnjami, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnost, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, motnje avtističnega spektra idr. 

čustven otrok

Kaj je čustvo?

Čustvo je proces, ki nastane v naših mislih, je duševni proces, s katerim izražamo lastno doživljanje sveta. Naš odnos do ljudi, živali, okolja in predmetov. Čustva izražamo z mimiko obraza in različnimi telesnimi odzivi.  Vsako čustvo je potrebno izraziti na ustrezen način, tako da ne škodimo sebi in drugim. Prepoznavanja in ustreznega izražanja čustev se učimo skozi odraščanje, predvsem z zgledom, posnemanjem in preizkušanjem.

Kaj je vedenje?

Vedenje je naša lastna reakcija na dražljaje (notranje ali zunanje iz okolja), kako se odzovemo na različne dogodke in dražljaje iz okolja. Ustrezno vedenje pomeni odzivanje na sebe in okolico, tako da ne škodimo sebi in drugim. Tudi ustreznega vedenja se otrok uči skozi odraščanje z zgledom in posnemanjem.

Vrste čustveno vedenjskih motenj

  • Hiperkinetične motnje (težave na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti, ohranjanja fokusa, pomanjkanje vztrajnosti, sedenja pri mirno ter nadziranja impulzov). 

Sorodna vsebina: Kaj je ADHD (hiperkinetična motnja): Simptomi in zdravljenje – Alenka Stare

  • Motnje vedenja (neustrezna vedenja, kot so agresija, predrznost, kljubovalnost).
  • Motnje čustvovanja (tesnobe, fobije, rivalstvo, doživljanje pretirane razdražljivosti, žalosti, težave pri prilagajanju, težave v odnosih).
  • Depresivne motnje (težave na področju pretiranega doživljanja občutkov žalosti, brezupa, izgube zanimanja za dejavnosti ter težave s spanjem in koncentracijo).
  • Motnje anksioznosti (težave na področju doživljanja pretirane skrbi, strahov, napadov panike ter izogibanja določenim situacijam ali predmetom).
  • Motnje hranjenja (Nezdrav odnos do hrane, težave s samopodobo).
  • Posttravmatska stresna motnja (ponavljajoče se nočne more, povečana vznemirjenost in izogibanje spominom na dogodek).
  • Motnje povezanosti (težave v vzpostavljanju in vzdrževanju zdravih medosebnih odnosov).
  • Selektivni mutizem (težave na področju govora, ki se izražajo v določenih situacijah, npr.: otrok doma govori, v vrtcu/šoli ne govori).
  • Tiki (nehotni nagli, ponavljajoči gibi ali glasovi).
  • Uhajanje vode ali blata.
  • Jecljanje.
  • Prehitevajoče govorjenje.

Zakaj nastanejo čustveno vedenjske motnje?

Čustveno vedenjske motnje se lahko izražajo v različnih obdobjih na zelo različne načine, zato je za njihov nastanek oziroma izražanje najverjetneje odgovorna kombinacija genetskih, bioloških, psiholoških in dejavnikov okolja:

  • Raziskave kažejo, da so čustveno vedenjske motnje pogostejše v družinah, kjer obstaja genetsko tveganje za razvoj omenjenih motenj.
  • Na težave lahko vpliva tudi neustrezen nevrološki razvoj (nevrološke motnje, poškodbe možganov, neravnovesje nevrotransmiterjev, strukturne nepravilnosti).
  • Velik vpliv na nastanek čustveno vedenjskih motenj ima vsekakor posameznikova osebnost, ustrezne socialne veščine, čustvena stabilnost in zmožnost obvladovanja stresa. To pa je v veliki meri posledica uspešne vzgoje znotraj spodbudnega domačega okolja.
  • Čustveno vedenjske motnje nastanejo tudi, če v procesu učenja prepoznavanja in izražanja čustev ter ustreznih vedenj pride do neustreznega zgleda oziroma težav v vzgoji. Čustva in vedenje sta tesno povezana procesa, saj je vedenje posledica čustev. Pri težavah gre v osnovi večinoma za neustrezno izražanje čustev. Večinoma je to neustrezno in pretirano prepoznavanje in izražanje čustev (jeza, bes, skrb, žalost, veselje, sočutje, ponižnost …).

Večinoma se začnejo razvijati v zgodnjem otroštvu. Nespodbudno predšolsko okolje, travmatični dogodki, zanemarjanje ali zloraba v tem obdobju lahko močno vplivajo na oblikovanje osebnosti in čustvenega odzivanja. Če ima posameznik družinsko anamnezo čustvenih motenj in je genetsko nagnjen k razvoju podobnih težav, lahko okolje, v katerem odrašča, na to vpliva pozitivno ali negativno. 

Dogodki, kot so izguba ljubljene osebe, ločitev staršev, težave v šoli ali druge okoliščine, ki povzročajo stres, lahko sprožijo ali poslabšajo čustvene motnje.

Različne življenjske prelomnice, kot so selitev, vstop v novo šolo, pridobivanje novih prijateljev ali izguba socialne podpore, lahko vplivajo na čustveno dobro počutje.

V času adolescence se lahko pojavijo prvi simptomi nekaterih čustvenih motenj, kot sta depresija ali anksioznost.

zamišljen otrok

Pomen razumevanja in sprejemanja čustveno vedenjskih motenj za boljšo podporo otrokom. 


Ustrezno in hitro prepoznavanje ter razumevanje čustveno vedenjskih motenj pri otrocih je ključno za zagotavljanje učinkovite podpore in ustreznega razvoja otroka.

Zgodnje ukrepanje lahko prepreči razvoj ali poslabšanje težav in omogoči otroku boljše možnosti za uspešen razvoj.

Prva in najbolj uspešna preventiva za nastanek katerih koli težav je spodbudno domače okolje. Še posebej ob pojavu čustveno vedenjskih motenj je domače okolje (zagotovljena osnovna potreba po varnosti in ljubezni ter stabilno okolje, ki vključuje red, rutino in ustrezen zgled) najpomembnejši element otrokove podpore pri odpravljanju in reševanju težav.

Predvsem razumevanje in podpora ter sodelovanje z ustreznimi strokovnjaki s področja psihiatrije

Kako vam zveni stavek: »Otroka peljem k psihiatru!«?

Meni popolnoma normalno kot k vsakemu zdravniku. Saj psihiater je zdravnik. Žal pa imamo v naši družbi še vedno preveliko stigmo glede duševnih težav, bolezni. Če grem k zobozdravniku, to brez težav povem na glas. Kaj pa, ko grem k psihiatru? Jaz tudi to brez težav povem na glas. Upam, da tudi vi. Saj je to edina prava pot za uspešno reševanje duševnih težav. In čustveno vedenjske motnje so duševne težave.

Kako prepoznati čustveno vedenjske motnje pri otrocih?

Čustveno vedenjske motnje se večinoma začnejo v otroštvu ali najstništvu. Prepoznamo jih predvsem po nefunkcionalnem vedenju v različnih okoljih (dom, vrtec, šola, družba):

  • Otrok je nezadovoljen, neuspešen, velikokrat se znajde v konfliktnih situacijah.
  • Ima težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju medosebnih odnosov (težave pri skupinskih dejavnostih, težko se vključi v skupino).   
  • Ne prepoznava lastnih čustev in jih neustrezno izraža (jeza, bes, žalost, tesnoba, tudi navdušenje).
  • Pojavljajo se nenavadni vzorci vedenja (agresija, izolacija, destruktivnost, nasilno vedenje do ljudi in živali, kraja, kršenje pravil, goljufanje).
  • Težave v vrtcu ali šoli (neopravljanje tekočih obveznosti, pozabljanje, agresija do sebe in drugih, motenje dnevne rutine, pouka, neupoštevanje navodil in pravil). 
  • Intenzivna in dolgotrajna čustvena stanja (žalost, jeza, strah, skrb, tesnoba).
  • Spremembe v vedenju (nenavadni vzorci vedenja, kot so agresivnost, izolacija, destruktivnost).
  • Posledično se lahko pojavijo tudi različna bolezenska stanja (glavoboli, bolečine v trebuhu, težave s spanjem).
  • Trajnost in vztrajnost (simptomi se pojavljajo trajno in vztrajajo, kar pomeni, da niso le začasna reakcija na določeno situacijo).

Najpogostejša vedenja in značilnosti v funkcioniranju otrok s čustveno vedenjskimi motnjami:

  • nihanje razpoloženja,
  • težave z organizacijo,
  • težave s koncentracijo,
  • socialne težave v šoli,
  • težave pri reševanju konfliktov,
  • vpliv na socialne interakcije,
  • težave pri prepoznavanju in izražanju lastnih čustev,
  • težave pri razumevanju čustev drugih,
  • impulzivno vedenje,
  • težave pri komunikaciji,
  • iskanje pozornosti,
  • izogibanje socialnim situacijam,
  • nizka samopodoba.

Kako diagnosticiramo čustveno vedenjske motnje?

Diagnoza in ocenjevanje čustveno vedenjskih motenj poteka v sodelovanju med različnimi strokovnjaki (psihiater, pedopsihiater, psiholog, klinični psiholog, socialni pedagog).

Pomembno je, da se najprej izključijo druga zdravstvena stanja, ki bi lahko vplivala na neustrezno vedenje posameznika.

V naslednjem koraku opazujemo posameznikovo vedenje, odzivanje na različna čustvena doživljanja v različnih situacijah in njegovo funkcionalnost v vsakdanjem življenju (sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog, vzpostavljanje socialnih odnosov in splošno kakovost življenja) ter s pomočjo standardiziranih vprašalnikov postavimo diagnozo.

Na podlagi tega pa seveda najpomembnejši del vsake diagnostike, to je ustrezna terapija, ki vedno temelji na timskem delu vseh vpletenih (psihoterapija, kognitivno-vedenjska terapija, družinska terapija, zdravila).

Prva pomoč pri reševanju čustveno vedenjskih težav

Čustveno vedenjske motnje spadajo med duševne motnje, zato je edini naslov ustrezne in strokovne pomoči klinični psiholog in pedopsihiater (otroci) ter psihiater (odrasli) in drugi strokovnjaki s področja duševnih bolezni.

Vsekakor lahko poleg zgoraj omenjenih strokovnjakov tudi starši in strokovni delavci v vrtcu ali šoli s svojim odnosom in zgledom veliko naredimo.

Pomembno je sprejemanje in razumevanje težav in učenje ustreznega vedenja v določenih situacijah ter čustvena pismenost. 

Primer:

Otroka od rojstva dalje učimo ustreznega prepoznavanja in izražanja čustev. Tudi mi opisujemo svoje občutke in opišemo, kaj se takrat dogaja z našim telesom in kakšno vedenje izzovejo.

Kako se počutiš? Povej, opiši, pokaži.

Kaj doživljaš (telesni znaki) ob tem?

Vesel sem.     Jezen sem.     Besen sem.      Žalosten sem.    Zaskrbljen sem.

emocije pri otroku

Otrok velikokrat ne prepozna in težko poimenuje lastna doživljanja, zato mu pomagamo s pomočjo slik. Veliko se pogovarjamo o občutkih in reakcijah, ki jih ti občutki sprožijo.

Sorodna vsebina: Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Vaje za odpravljanje težav

  • Tehnike obvladovanja lastnega vedenja
  • Čustvena pismenost (prepoznavanje in ustrezno izražanje čustev).
  • Trening urjenja pozornosti, spomina in koncentracije.
  • Trening samoregulacijskega vedenja in ustreznih vedenjskih veščin.
  • Učenje organizacijskih in učnih veščin.
  • Gibalna aktivnost.
  • Gibalne vaje za usmerjanje in zadrževanje pozornosti.
  • Postopno mišično sproščanje.
  • Vizualizacija.
  • Čuječnost.
  • Igranje družabnih iger.

Vaje poiščite v e – knjigi: Vaja dela mojstra – https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

Otroci s čustveno vedenjskimi motnjami največkrat doživljajo občutke jeze, žalosti, strahu, tesnobe, besa in še vrsto drugih obremenjujočih občutkov, ki jim preprečujejo normalno funkcioniranje doma in v družbi. Zato je zares izjemno pomembno, da ob pojavu težav poiščemo strokovno pomoč. Le tako bomo lahko otroku ponudili možnost za normalen razvoj.

Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je za normalen razvoj posameznika PRVA IN NAJPOMEMBNEJŠA STVAR spodbudno domače okolje, ki lahko prepreči veliko težav na katerem koli področju.

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.

disgrafija: motnja pisanja pri otrocih

V razvoju posameznika lahko vedno pride do težav. Ena takih je disgrafija, ki se lahko pojavi na področju pisanja. Disgrafija vpliva na posameznikovo sposobnost pisanja in izražanje na papirju. 

V nadaljevanju bomo opisali vse pomembne informacije o disgrafiji in ustrezno pomoč.

Kaj je disgrafija?

Disgrafija je specifična učna težava, kar pomeni, da je nevrološke narave in ni posledica nespodbudnega okolja, vsekakor pa lahko okolje pozitivno vpliva na njeno izražanje. Opredeljena je v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB 10).

Težave se pojavljajo na področju pisnega izražanja, predvsem s pravilno pisavo in organizacijo besedil.

Izraža se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot so oblikovanje črk, usklajevanje gibov roke in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem:

  • slaba telesna drža ob pisanju,
  • nepravilna drža pisala,
  • utrujenost med pisanjem,
  • nepravilna oblika črk, 
  • neustrezna smer oblik, simbolov in črk,
  • izpuščanje črk v besedi,
  • dodajanje črk v besedi,
  • zamenjava črk,
  • nepravilna smer pisanja,
  • nepovezano pisanje,
  • neustrezna razporeditev besed na listu,
  • neustrezna velikost pisave,
  • nečitljivost pisave,
  • slaba hitrost pisanja,
  • velika utrujenost med pisanjem.

Zakaj pride do disgrafije?

Vzroki za nastanek disgrafije niso natančno znani. Najverjetneje gre za prepletenost genetskih, nevroloških, razvojnih in okoljskih dejavnikov. V težjih oblikah se pojavlja približno v 2% populacije.

  • Genetski dejavniki: Lahko gre za genetsko nagnjenost k disgrafiji. Če imamo družinske člane s podobnimi težavami, se poveča tveganje za nastanek disgrafije.
  • Nevrološki dejavniki: Dejavniki, ki vplivajo na razvoj možganov in spretnosti, povezanih s pisanjem. Težave v nevronskih poteh, ki nadzorujejo finomotorične spretnosti rok, oči in drugih sodelujočih funkcij, lahko prispevajo k disgrafiji.
  • Razvojni dejavniki: Disgrafija se lahko razvije v zgodnjem otroštvu, ko se oblikujejo temeljne grafomotorične spretnosti. 
  • Okoljski dejavniki: v kombinaciji z drugimi naštetimi dejavniki lahko tudi okolje vpliva na razvoj disgrafije. Pomanjkanje stimulacije, omejen dostop do ustreznih izobraževalnih materialov lahko vplivajo na neustrezen razvoj grafomotorike. 

Diagnosticiranje

Diagnosticiranje disgrafije vključuje celosten pristop, ki poleg težav na področju pisanja upošteva tudi morebitne sorodne motnje, kot so disleksija ali motnje pozornosti. Diagnostični postopek običajno vključuje ocenjevanje motoričnih sposobnosti, jezikovnih veščin in kognitivnih funkcij.

Za natančno diagnozo in ustrezno obravnavo je ključno sodelovanje  z ustreznimi strokovnjaki (specialni pedagog, logoped, psiholog, nevrolog, Razvojna ambulanta, Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov).

Prepoznamo jo lahko že pred učenjem pisanja. Kaže se predvsem kot neusklajenost gibov in nespretnost pri rokovanju s predmeti.

Vsekakor je treba vedeti, da so nekatere težave na področju razvoja grafomotorike razvojne narave in večinoma izzvenijo same od sebe. Večina otrok ob začetku pisanja simbolov le te obrača v vse možne smeri, dokler ne izurijo ortografskega kodiranja, orientacije v prostoru in na ploskvi ter ustreznega vidnega in slušnega zaznavanja. Tudi drža pisala je na začetku, ko otrok začne rokovati s pisali, drugačna. Pisalo drži s celo dlanjo. Počasi ob zgledu in spodbudah odraslih preide na pravilno držo.

Pri disgrafiji se pojavlja veliko napak, ki vztrajajo dalj časa in jih kljub rednim vajam težko odpravimo. Otrok potrebuje več vaje in ustrezne prilagoditve, da je kljub težavam lahko uspešen v procesu učenja.

Otroci z disgrafijo imajo posledično lahko težave tudi na področju samozavesti in učenja.

Vaje za odpravljanje težav disgrafije

Ustrezna pomoč temelji na individualnem pristopu, saj so težave lahko zelo raznolike od otroka do otroka.

Najprej potrebujemo ustrezno strokovno oceno, da lahko na podlagi tega nudimo ustrezno pomoč otroku. Če je otrok že vključen v šolo, se ustrezne prilagoditve in pomoč izvajajo tako v šoli kakor tudi doma.

Vaja dela mojstra!

  • Delovna terapija
  • Vaje ustrezne drže telesa ob sedenju

Vzravnana drža, stopala so plosko na tleh. Ustrezna miza in stol. Vaje za ustrezno pisanje vedno izvajamo za mizo.

disgrafija pri otroku

  • Vaje za urjenje spretnosti rok in prstov

Rokovanje z majhnimi predmeti, pinceta, gumbi, zavezovanje vezalke, zapenjanje deljive zadrge, jedilni pribor, glina, plastelin, škarje, šiljenje, sesanje, pometanje, obešanje perila.

  • Vaje za pravilen prijem in držo pisala

Otroku ponudimo ustrezno pisalo, ki naj ne bo pretanko, in nastavek za pisalo. Pokažemo mu pravilno držo pisala. Pisalo naslonimo v jamico med palec in kazalec. Palec in kazalec ga primeta približno 2 cm nad konico. Sredinec pisalo podpre. Pozorni moramo biti tudi na levičarje. Če je otrok levičar, mu pravilen prijem pokažemo z levo roko.

vaje orientacije v prostoru

  • Vaje za urjenje vidnega in slušnega zaznavanja

Otrok išče pare (enake predmete, oblike), išče enake oblike na slikah, išče razlike na slikah, išče enake geometrijske like in jih pobarva z enako barvo, določa prvi, zadnji glas v besedi, išče enake črke v besedilu, povezuje enake simbole, številke, črke in zloge, hitro prepoznava posamezne simbole, prepoznava črke med drugimi simboli, številkami.

  • Vaje orientacije v prostoru in na ploskvi

Iščemo predmete v prostoru po navodilu: pod mizo, za knjigo, pred vrati. Na ploskev postavimo predmet: levo zgoraj, levo spodaj, desno zgoraj, desno spodaj. Rišemo črte na list papirja: od zgoraj navzdol, od leve proti desni. Rišemo na list papirja po navodilu: levo zgoraj, levo spodaj, desno zgoraj, desno spodaj. Pri zapisovanju vedno velja pravilo, da pišemo od zgoraj navzdol in od leve proti desni. 

disgrafija vaje 2

  • Vaje pomnjenja simbolov

Za ustrezno pisanje je treba pomniti obliko in poteznost simbolov, oblik, črk in številk in jih prenesti na papir. Za ustrezen zapis posameznih črk, številk in simbolov si lahko pomagamo s slikovnim gradivom. Otrok najprej simbole izdeluje iz različnih materialov (plastelin, glina, vrvica, pisanje s prstom v pesek, pisanje po tabli), nato jih na papirju prevleče in po predlogi samostojno zapisuje v ustrezno črtovje. 

Za lažje pomnjenje samega zapisa lahko otroku pomagamo tako, da mu poteznost črk oštevilčimo in barvno podkrepimo.

Disgrafija vaje

  • Vaje za koordinacijo oko roka

Lovljenje in metanje žoge. Metanje žoge v koš. Ciljanje predmetov (mehke žoge) v določen cilj (vedro, koš). Barvanje od črte do črte. Sledenje črti od začetka do cilja s prstom, svinčnikom in očmi.

  • Barvanje in risanje

Otrok barva, riše v posamezne okvirje, oblike. Barva od črte do črte. Barva po navodilih. Barva like, različne oblike, črke in številke. Barva s čopičem.

  • Vaje pisanja

Otroku ponudimo ustrezno črtovje, naredimo piko za začetek pisanja in označimo smer pisanja. Najprej otrok posamezne vzorce, oblike, črke in številke prevleče, nato jih samostojno zapisuje v črtovje.

Vaje za učenje pravilnega pisanja za desničarje: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Vaje za učenje pravilnega pisanja za levičarje: Kako pa ti pišeš? – leva roka – Alenka Stare

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi.

Pred pisanjem naredimo vaje za razgibavanje roke, ki potekajo tako:

Otrok stoji vzravnano. Stopala so razmaknjena. Z levo roko primemo ramo desne roke. Desna roka je iztegnjena, krožimo naprej in nazaj. Z desno roko primemo ramo leve roke. Leva roka je iztegnjena, krožimo naprej in nazaj. Z levo roko primemo komolec desne roke. Z desno roko krožimo v komolcu naprej in nazaj. Z desno roko primemo komolec leve roke. Z levo roko krožimo v komolcu naprej in nazaj. Z levo roko primemo zapestje desne roke. Z desno roko krožimo v zapestju naprej in nazaj. Z desno roko primemo zapestje leve roke. Z levo roko krožimo v zapestju naprej in nazaj. Stisnemo pesti. Stresemo roki. Iztegnemo roki nad glavo.

Vaje podkrepimo s slikovnim materialom (slika ustrezne drže pisala, smer pisanja, simboli, črke, oblike).

Ob težkih oblikah disgrafije, ko kljub daljšemu obdobju izvajanja ustreznih vaj ni napredka in pisava ostaja nečitljiva ter prenaporna za otroka, mu ponudimo možnost zapisovanja na računalnik.

Z rednimi vajami in ustreznim zgledom lahko kljub težavam otroku omogočimo, da bo v procesu izobraževanja uspešen.

Alenka Stare, prof. def.

Življenje je lepo!

grafomotorika pri otrocih

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj, ko prvič prime pisalo, svinčnik, barvico. Velikokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem). Vendar to ni pogoj za čitljivo in lahkotno pisanje. Najbolj pomembno je, da smo med pisanjem sproščeni in da je zapis čitljiv. Če je roka sproščena in drsi po podlagi, tudi pritisk na podlago ne bo premočan.

V nadaljevanju bomo natančno opisali področje razvoja grafomotoričnih spretnosti in težave, ki se ob tem lahko pojavijo.

Kaj je grafomotorika?

Grafomotorika se nanaša na razvoj različnih veščin in spretnosti na področju upravljanja gibov roke in prstov pri pisanju in risanju. Gre za kompleksen sklop spretnosti, ki vključuje usklajevanje oči in roke, nadzor nad gibljivostjo prstov, pravilno držo pisala ter razvoj fine motorike. 

Grafomotorične spretnosti so ključnega pomena za učinkovito izvajanje različnih pisnih nalog, kot so pisanje črk, številk, risanje ter oblikovanje zapletenejših gibalnih vzorcev med pisanjem.

Grafomotorične spretnosti se v veliki meri razvijejo v predšolskem obdobju. Povezane so z razvojem otrokovega centralnega živčnega sistema ter zaznavnimi in motoričnimi sposobnostmi. Čeprav večina otrok spontano skozi igro razvije ustrezne grafomotorične spretnosti, lahko pri nekaterih otrocih pride do težav na področju razvoja grafomotorike (in posledično učnih težav). Ena najpogostejših je disgrafija. Več o težavah v nadaljevanju.

Grafomotorika se začne razvijati pred razvojem pisanja, ko otrok rokuje z različnimi predmeti, jih prenaša, prestavlja, sestavlja.

Grafomotorika je sposobnost pravilnega pisanja (oblikovanja simbolov in črk), ki je vezana na zapisovanje simbolov na ploskev (list).

primer grafomotorike

Katere veščine in spretnosti mora otrok razviti, da bo uspešen na grafomotoričnem področju?

Za učinkovit razvoj grafomotorike mora otrok najprej imeti dobro razvito grobo motoriko in fino motoriko.

Grafomotorične spretnosti so sestavljene iz spretnosti rok in prstov, koordinacijo oko roka, prostorsko orientacijo, vizualno perceptivne spretnosti, ortografsko kodiranje, vidno in slušno zaznavanje ter zmožnost pomnjenja simbolov.

  • Spretnosti rok in prstov so pomembne za ustrezno prijemanje in prestavljanje predmetov ter držo pisala in pisanje. 
  • Ustrezna koordinacija oko roka omogoča pravilen in čitljiv zapis simbolov, oblik, črk in številk. Nanaša se na usklajeno delovanje med vidnim zaznavanjem in motoričnimi sposobnostmi rok. Med pisanjem je potrebna usklajena dejavnost med gibanjem roke, ki drži pisalo, in usmerjanjem pogleda po papirju.
  • Prostorska orientacija in orientacija na ploskvi omogoča ustrezno razporejanje oblik in simbolov na ploskev (list).
  • Vizualno perceptivne spretnosti omogočajo pravilno obdelavo vizualnih informacij (razlikovanje in prepoznavanje podrobnosti in razmerij med elementi).
  • Ortografsko kodiranje je proces ustvarjanja in zaznavanja zaporedja črk pri pisanju. Prenos slišane, prebrane ali miselne oblike v pisno obliko in obratno.
  • Ustrezno vidno in slušno zaznavanje ter pomnjenje simbolov omogoča pravilen, tekoč in čitljiv zapis.

Katere težave se lahko pojavijo na področju grafomotorike?

Na ustrezen razvoj grafomotorike vpliva veliko povezanih veščin in spretnosti, zato se na tem področju lahko pojavi razmeroma veliko težav. Težave so lahko splošne ali specifične narave.

Splošne težave na področju pisanja so vezane na neustrezno podporo okolja pri usvajanju veščin in spretnosti, ki pogojujejo uspešnost grafomotorike in pisanja. Predvsem slabše razvite motorične spretnosti, finomotorične spretnosti, spretnosti rok in prstov in pretirana uporaba elektronskih naprav v predšolskem obdobju. Premalo spodbude na področju risanja, pisanja, barvanja in rokovanja z majhnimi predmeti (kocke, igrače, uporaba pribora, škarij). Kažejo se predvsem v procesu spretnosti rok, risanja, pisanja (slaba telesna drža, neustrezna drža pisala, nečitljiva pisava, izpuščanje črk, počasno pisanje, slaba orientacija na listu).

Specifične težave na področju pisanja so vezane na nevrološki razvoj in niso pogojene s slabim predšolskim okoljem. Kljub temu jih z določenimi spodbudami lahko omilimo ali celo preprečimo. 

Spadajo v kategorijo vedenjskih in duševnih motenj ((F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja – MKB10).

Specifične težave se kažejo predvsem na področju finomotoričnih spretnosti, koordinacije oko roka, vidnega ali slušnega zaznavanja, ortografskega kodiranja ali orientacije.

Specifične težave na področju pisanja, tudi specifične motnje pisanja:

  • Disgrafija se kaže predvsem na področju neustreznih ročnih in drugih spretnosti, ki so potrebne za uspešno pisanje.
  • Disortografija je vezana na področje ortografskega kodiranja. Nanaša na težave pri pravilnem črkovanju besed (prepoznavanje pravilnega vrstnega reda črk in tvorjenje besed).
  • Dispraksija, tudi razvojna koordinacijska motnja, vpliva na usklajevanje gibanja in motoričnih sposobnosti. To je trajna motnja, ki se običajno pojavi v otroštvu in lahko vpliva na različna področja gibalnega razvoja, posledično tudi grafomotorike.
  • Tudi disleksija je motnja, ki poleg težav na področju branja vključuje tudi težave na področju pisanja. Predvsem na področju pravilnega zapisa (izpuščanje črk, zamenjava črk, zlogov).

grafomotorične težave

Kako prepoznati, za kakšne težave gre?

Nekatere težave na področju razvoja grafomotorike so razvojne narave in večinoma izzvenijo same od sebe. Večina otrok ob začetku pisanja simbolov le te obrača v vse možne smeri, dokler ne izurijo ortografskega kodiranja, orientacije v prostoru in na ploskvi ter ustreznega vidnega in slušnega zaznavanja. Vsa omenjena področja se razvijajo v predšolskem obdobju skozi spontane vsakodnevne dejavnosti in igro.

Ob pojavu težav velja pravilo: Vaja dela mojstra! Če boste otroku ponudili ustrezne vaje za zgoraj omenjena področja razvoja grafomotorike in za pravilen prijem in držo pisala ter čitljivost pisanja, boste kmalu lahko ugotovili, kakšne narave so težave. 

Zakaj? Ker težave, ki izhajajo iz nespodbudnega okolja, torej tiste, ki niso nevrološke narave, ampak so okoljsko pogojene, veliko lažje odpravljamo.

Če bo otrok dovolj vadil, vadil in še enkrat vadil, bo ob splošnih težavah napredek boljši in hitrejši. 

Torej, če kljub rednim vsakodnevnim vajam ne zaznavate napredka, je vsekakor treba poiskati strokovno pomoč. 

Kako urimo grafomotorične spretnosti?

Grafomotorične spretnosti poučujemo in urimo. Gibalno spretni otroci imajo manj težav na področju grafomotorike. 

Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so najprej dobre grobomotorične spretnosti in kasneje finomotorične spretnosti, zato na začetku vse otroke naučimo osnovnih finomotoričnih spretnosti (v predšolskem obdobju):

  • prijemanje in prestavljanje igrač,
  • sestavljanje kock,
  • grajenje stolpov iz lesenih kock,
  • sestavljanje sestavljank,
  • trganje papirja,
  • igranje z žogo (metanje žoge v cilj z obema rokama, z levo in z desno roko),
  • vtikanke,
  • prijemanje in prestavljanje drobnih predmetov,
  • vrtenje frnikol v dlani,
  • zapenjanje/odpenjanje deljive zadrge,
  • zavezovanje vezalke,
  • pincetni prijem – otrok prenaša drobne predmete (V posodo damo droben material: pšenični zdrob, plastične kroglice, različna semena. Otrok s pomočjo male žlice najprej s prednostno roko prenese material v drugo posodo. Postopek ponovi z drugo roko. Nato drobni material prenaša s pinceto, ščipalko.),
  • pravilna uporaba jedilnega pribora (žlica, nož in vilice),
  • uporaba šilčka in radirke,
  • uporaba škarij,
  • pomoč pri domačih opravilih (pometanje, sesanje, pospravljanje, obešanje perila).

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroke naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi. Pred pisanjem je priporočljivo razgibati roko, prste (krožimo z rokami naprej, nazaj, iztegnemo roki nad glavo, naredimo pest …). Pravilno gibanje roke med pisanjem otroku pokažemo tako, da stopimo za njega, primemo njegovo roko – dlan in skupaj z njim vlečemo črte po papirju. Ob tem cela roka drsi po podlagi.

Naš namen je, da dosežemo ustrezno hitrost in čitljivost pisanja.

Ko otrok riše barva, ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje. Ko se uči pravilnega zapisa črk in zapomnitve le teh, najprej uporabimo različne materiale (plastelin, krede, fižol, pesek, glino). Nato preidemo v zapis na list in v črtovje. Učenje zapisovanja simbolov, črk in številk poteka OD LEVE PROTI DESNI IN OD ZGORAJ NAVZDOL. Na začetku to ponazorimo s puščico, ki ima za začetek pisanja piko.

primer grafomotoričnih vaj

Kaj je pri učenju in poučevanju pisanja najbolj pomembno?

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj – to je, ko prvič v roke prime pisalo, svinčnik ali barvico. Mnogokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem), vendar to ni pogoj za čitljivo in sproščeno pisanje. Najbolj pomembno je, da je tisti, ki piše med pisanjem sproščen in suveren – le tako se lahko rodi čitljiv zapis. Kadar je otrok sproščen, je takšna lahko tudi roka, s katero otrok piše, z njo pa tudi pisava.

Kakšno je sproščeno pisanje? 

Sproščeno pisanje je mogoče enostavno prepoznati. Kadar roka, s katero otrok piše enakomerno in umirjeno, drsi po podlagi, se avtomatično ustvari lahkotno pisanje, saj tak način preprečuje premočan pritisk pisala na podlago. S pomočjo ustreznih vaj, ki jih je vsaj določen čas potrebno izvajati redno, je v kratkem času mogoč velik napredek – tudi pri tistih, ki morda že znajo pisati, a jim ta veščina še vedno dela preglavice.

Kako pri otroku na prijazen način doseči ustrezno hitrost in čitljivost pisanja?

Pri učenju pisanja obstaja nekaj uporabnih smernic, s katerimi lahko otroka še dodatno podpremo pri procesu pisanja in celotnega opismenjevanja.

  • Ker grafomotorične spretnosti niso nekaj samoumevnega, jih poučujemo in urimo. Gibalno spretnejši otroci imajo na področju grafomotorike manj težav in običajno pri tem potrebujejo manj vaje kot tisti, ki se srečujejo z gibalnimi in drugimi razvojnimi izzivi.
  • Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato je že v času faze malčka pomembno, da otroka naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalk, t. i. pincetnega prijema ter pravilne uporabe jedilnega pribora.
  • Pred začetkom učenja pisanja je izredno pomembno, da otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in nemoteno drsi po podlagi. Sproščena roka namreč avtomatično ustvarja lepšo pisavo.

Kakšno je pravilno zaporedje pri učenju pisanja?

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju. Ko otrok riše, barva ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Že v zgodnji fazi otroku pri kasnejšem pisanju v šoli izredno pomagajo naslednje vaje:

  • čečkanje (od enega leta naprej),
  • risanje,
  • barvanje,
  • pisanje s prstom po tleh, po mivki, po zraku,
  • oblikovanje različnih oblik iz plastelina in gline,
  • pisanje in barvanje s kredo po tleh in tabli,
  • pisanje s flomastrom po tabli in papirju,
  • risanje s čopičem,
  • pisanje in risanje na različno velike formate (A3, A4, A5),
  • povezovanje pik in barvanje,
  • vlečenje črt v omejenem črtovju (ravne, krive, vijuge),
  • vlečenje pisala po vzorcu in nadaljevanje zapisa vzorca, lahko tudi kombinacije črk in številk,
  • pisanje v črtovje (razmik med posamezno črtno naj bo najprej vsaj dva centimetra).

Vaje vedno izvajamo za mizo. Pozorni smo na pravilno sedenje (otrok ima stopala plosko na tleh) in ustrezno gibanje roke med pisanjem.

Pisanje z roko vpliva na številna področja

  • Pisanje z roko dokazano vpliva na razvoj možganov. Ob pisanju z roko se aktivirata obe možganski polovici in tako sodeluje in se krepi veliko več funkcij kot pri tipkanju na tipkovnico.
  • Več kot pišemo, bolj tekoče je pisanje.
  • Ob pisanju z roko si zapomnimo dvakrat več vsebine kot pri tipkanju.
  • Zapiski, napisani z roko, vplivajo na boljši spomin in koncentracijo.
  • Ustrezen razvoj spretnosti rok v predšolskem obdobju vpliva na boljšo pripravljenost za šolo in učenje.
  • Pisanje z roko povečuje besedni zaklad in vpliva na ustrezen razvoj govora, jezika, spomina, mišljenja in čustev.
  • Pisanje z roko gradi občutek identitete pisca.
  • Spodbuja koordinacijo motoričnih, zaznavnih in kognitivnih spretnosti.
  • S pisanjem z roko so povezani tudi občutki. Poveča se ustrezno izražanje čustev in občutek za lepo.
  • Če pišemo pisane in tiskane črke z roko, so naša besedila bolj kompleksno oblikovana kot pri pisanju na računalnik.
  • Pisanje z roko vpliva na razvoj kritičnega razmišljanja, abstraktnega mišljenja in spomina.
  • Pisanje z roko v primerjavi s pritiskanjem tipk na tipkovnici v možganih aktivira mnogo več funkcij.
  • Raziskava je pokazala, da so otroci, ki so pisali s pisanimi črkami z roko, napisali več besed višje kakovosti, uporabljali so boljšo sintakso kot tisti, ki so pisali z računalnikom. (American Handlwriting)

Vaje za učenje pravilnega pisanja za desničarje: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Vaje za učenje pravilnega pisanja za levičarje: Kako pa ti pišeš? – leva roka – Alenka Stare

Zakaj je pomembno razvijati ročne spretnosti v predšolskem obdobju?

Na uspešnost otroka v šoli in posledično v življenju pomembno vpliva pripravljenost na vstop  v šolo, ki se razvije v predšolskem obdobju, predvsem v domačem okolju.

Pri tem so izjemnega pomena gibalne spretnosti, predvsem spretnosti rok. Otroci v sodobnem času nimajo več dovolj naravnih vsakodnevnih spodbud na tem področju, saj veliko časa preživijo pred napravami. Vsakodnevna opravila, kot so pometanje, pospravljanje, pomivanje, sesanje, oblačenje, risanje, pisanje, šiljenje, barvanje in spontana igra na prostem, niso več samoumevne veščine naših malčkov. 

Zato je treba načrtno nazaj uvesti vse te veščine v vsakodnevno življenje otrok, saj se le tako lahko ustrezno razvijejo v skladu s svojimi sposobnostmi.

Elektronske naprave in roboti nam velikokrat olajšajo življenje, hkrati pa lahko pri najmlajših članih družbe izjemno zavrejo naravni razvoj ustreznih spretnosti in veščin, saj v obdobju razvoja nimajo dovolj naravnih spodbud.

Alenka Stare, prof. def.

Življenje je lepo!

kaj je adhd

ADHD, znan tudi kot hiperkinetična motnja, predstavlja eno najpogostejših vedenjskih in čustvenih motenj, ki se pojavlja že v zgodnjem otroštvu. V nadaljevanju bomo celostno raziskali različne ključne vidike ADHD, vključno z njegovimi simptomi, diagnozo in možnostmi zdravljenja. Predstavili bomo tudi tri glavne tipe motnje – nezbranost, hiperaktivnost-impulzivnost in kombinirani tip – ter razjasnili nekatera pogosta napačna prepričanja.

Poimenovanje in značilnosti ADHD (hiperkinetične motnje)

Osnovno poimenovanje težav na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti v slovenskem jeziku je hiperkinetična motnja. 

Gre za duševno motnjo, opredeljena je v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB 10).

Velikokrat se omenja kot nevrorazvojna motnja (tudi razvojna ali nevropsihiatrična motnja), saj je zanjo značilno, da se pojavi in razvije v zgodnjem otroštvu.

Večinoma je za hiperkinetično motnjo tudi pri nas v uporabi angleški izraz ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder). Včasih je poleg tega bil v uporabi tudi izraz ADD (Attention deficit disorder), ki pa so ga opustili. 

Hiperkinetična motnja se danes deli na tri tipe:

Težave na področju pozornosti (nepozoren tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončanje začetih nalog, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).

Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti. 

Težave na področju hiperaktivnosti in impulzivnosti (hiperaktiven in impulziven tip)

Težave se pojavljajo predvsem na področju nemirnosti in impulzivnosti. Otrok je neprestano v gibanju, težko sedi pri miru, težko je tiho, ves čas skače v besedo, zelo težko se igra v tišini.  

  • Kaj je hiperaktivnost?

Hiperaktivnost pomeni pretirano aktivnost miselnih in telesnih funkcij. Hiperaktiven otrok je preveč oziroma pretirano aktiven otrok. Je ves čas v gibanju, ima preveč energije, težko je pri miru, izjemno veliko govori. Velikokrat giba z rokami, nogami ali celim telesom.

  • Kaj je impulzivnost?

Impulzivnost pomeni nezmožnost premišljenih dejanj in odločitev. Impulziven otrok sega v besedo, ne počaka na konec vprašanja, preden odgovori, ne počaka, da pride na vrsto, sega v pogovor drugih. Impulzivnost se nanaša predvsem na prehitra dejanja (»naredim, predem pomislim«).

Težave na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti (kombinirani tip – ADHD)

ADHD je najpogostejša vrsta hiperkinetične motnje. Težave se pojavljajo na vseh treh področjih: nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost, tako v otroštvu kakor tudi v odraslosti.

adhd hiperaktiven otrok

Zgodovina hiperkinetične motnje / ADHD

Težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti je po do sedaj znanih podatkih prvič opisoval zdravnik Alexander Crichton (1775). Na podlagi svojih raziskav je ugotavljal, da so težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti posledica dednih dejavnikov, bolezni ali poškodb, ki prizadenejo živčni sistem in možgane. Hkrati pa je ugotavljal tudi, da lahko zgodnja vzgoja otrok vpliva na izražanje teh dejavnikov. V zadnjih 200 letih so se s tem pojavom ukvarjali številni avtorji in kljub nekaterim razlikam je vsem študijam skupno, da gre za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti, ki so dedno pogojene, vendar ima na njihovo izražanje velik vpliv tudi okolje, predvsem otroška leta do vstopa v šolo.

Na tem področju so v zadnjih letih bile narejene številne raziskave in tako smo dobili tudi številna poimenovanja za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti.

Osnovne značilnosti ADHD

Osnovne značilnosti ADHD so težave na področju zbranosti, osredotočanja na naloge, pozabljanje, raztresenost, skakanje v besedo, nemir, težave pri vključevanju v skupinsko igro, težave s čakanjem na vrsto, hoja v vrsti, koloni, upoštevanje pravil, sledenje navodilom, preveč govorjenja, pogosto izgubljanje svojih stvari. 

Otrok se hitro zmoti, zmoti ga vsako dogajanje v bližnji okolici, je nepreviden, nepremišljen, naredi, preden premisli, ne pomisli na posledice, brez samoregulacije, moteč za okolico in sovrstnike, ima slab nadzor lastnega vedenja. Njegova pozornost je razpršena, težko vzdrži fokus le na eno nalogo ali zadolžitev. 

Velikokrat počne stvari brez predhodnega razmišljanja, na podlagi hipne odločitve.

Pri šolskem delu ni pozoren na podrobnosti, naredi veliko napak. Ima težave z usmerjanjem pozornosti med nalogami ali igro. Ima težave z organizacijo nalog in dejavnosti. Med poukom se sprehaja po razredu. Pretirano teče, pleza, nenehno je v gibanju. Težko naveže stik z vrstniki in se težko vključi v skupino. Zanj je značilno tudi brezciljno vedenje.

Težave se pojavljajo tudi v predelavi posameznih dražljajev in prekomerni občutljivosti na vidnem in/ali slušnem področju. Pojavlja se lahko preobčutljivost na svetlobne, slušne dražljaje in preobčutljivost za dotik. Lahko se pretirano odzivajo tudi na določene vonje in okuse.

Težave se lahko pojavljajo na področju selektivne pozornosti. Otrok ne zna ločiti, kaj je v določeni situaciji bolj in kaj manj pomembno.

Obstaja pa tako imenovana »avtomatska pozornost« pri otrocih z ADHD, kar pomeni, da so zmožni pri dejavnostih, ki jih zelo zanimajo, vztrajati dlje časa. Dejavnosti, ki od njih zahtevajo napor, pa ne zmorejo opraviti.

Kako pogosta je hiperkinetična motnja?

Hiperkinetična motnja je ena najpogostejših motenj pri otrocih, ki praviloma traja celo življenje. 

Najnovejše raziskave kažejo, da ima težjo obliko ADHD nekje do 2% populacije in nekoliko lažjo obliko ADHD do 10% populacije, glede na strokovne diagnostične kriterije. 

Pri dečkih je ADHD 2 do 3x pogostejša kot pri deklicah, je pa pri deklicah več nepozornih tipov kot pri dečkih. 

Zakaj nastane hiperkinetična motnja?

Na podlagi zadnjih raziskav je znano, da je hiperkinetična motnja in vse njene podvrste posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Čeprav čisto natančen vzrok ni znan.

Težave nastanejo v zgodnji fazi razvoja na področju nadzorovanja pozornosti, inhibicije in delovnega spomina, zaradi zmanjšanja nekaterih možganskih struktur in funkcij ter nevrokemičnih neravnovesij v možganih (dopamin, norepinefrin in serotonin).

ADHD simptomi

Kako se diagnosticira hiperkinetična motnja?

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih izvaja izključno zdravstvena stroka (klinični psiholog, pedopsihiater, nevrolog).

Diagnosticiranje poteka na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov), pedopsihiatričnega in/ali nevrološkega pregleda.

Zdravljenje hiperkinetične motnje / ADHD

Glede na strokovne smernice zdravljenje vključuje nefarmakološko zdravljenje (kognitivno-vedenjska terapija, psihoterapija, trening pozornosti, spomina, koncentracije, samoregulacijskega vedenja) in zdravljenje z zdravili. 

Pri težji obliki ADHD je večinoma potrebna kombinacija zdravil in vedenjske terapije.

Čeprav hiperkinetična motnja ni bolezen, ampak motnja, je ne moremo odpraviti, lahko pa zelo uspešno lajšamo simptome in se učimo nadzorovanja lastnega vedenja. 

Vsekakor hiperkinetične motnje ne moremo zdraviti s pomočjo nestrokovnih terapij, ki ne izhajajo iz zdravstvene stroke ali s pomočjo diet in podobnih terapij, ki jih je žal vedno več.

Prva pomoč – kje iskati pomoč?

Živimo v času interneta, informacije se širijo s svetlobno hitrostjo, tudi tiste neresnične. 

Vedno se je treba držati določenih družbenih pravil, reda in strokovnih smernic. In ne moremo se zmotiti. 

»Zato le čevlje sodi naj kopitar!«

Ker je hiperkinetična motnja duševna motnja, je edini naslov ustrezne in strokovne pomoči klinični psiholog in pedopsihiater (otroci) ter psihiater (odrasli).

Na spletu lahko najdemo veliko ponudbe glede pomoči, raznih terapij in še in še. Po navadi tudi cene le teh niso ravno ugodne.

Na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj dela z otroki vam lahko povem, kaj deluje, kako lahko starši, vzgojitelji ali učitelji pomagate otroku. 

Ne morem pa vam svetovati čudežne terapije, ker ne obstaja.

Pri vseh težavah je potrebno veliko in še enkrat veliko in potem še enkrat veliko vaje, če jih želimo zmanjšati ali celo odpraviti (odvisno od težav). 

Predvsem vaje urjenja veščin, ki jih potrebujemo za uspešno delovanje v družbi. Vaja dejansko deluje. Trening je najboljša pomoč pri večini težav. Urimo tisto, kar nam ne gre, počasi, vztrajno in predvsem zelo zelo dolgo.

Včasih pa težav ne moremo premagati zgolj z vajo in spodbudnim okoljem, zato potrebujemo ustrezno strokovno pomoč. Podporno terapijo najbrž zdravilo, ampak o tem ne morem presojati. Ker o tem lahko presojajo samo in zgolj zdravniki! 

In zares vas lepo prosim, ne googlajte, ne berite in ne pišite po družbenih omrežjih mnenj o zdravilih ali terapijah, če niste dr. med., ker s tem lahko zares marsikomu naredite veliko škode.

Starši vedno želimo najboljše svojemu otroku in seveda v poplavi informacij velikokrat ne zmoremo dovolj kritike, da bi izbrali zares najboljše!

Naj vas ne zavedejo »pomembni« uspešni ljudje, ki imajo kakršne koli težave, tudi ADHD. Tudi če je vse res, so to izjemno redki ljudje z zelo visoko stopnjo nadarjenosti in izjemno veliko treninga na področjih težav.

Hiperkinetična motnja se lahko pojavi pri otroku na celotni lestvici Gaussove krivulje, je popolnoma neodvisna od nadarjenosti in splošnih sposobnosti. Čeprav so te lahko včasih na videz slabše zaradi težav, ki otroka ovirajo pri vsakodnevnem usvajanju veščin in znanj.

Sorodna vsebina: Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Vaje za odpravljanje težav

  • Trening urjenja pozornosti, spomina in koncentracije.
  • Trening samoregulacijskega vedenja in ustreznih vedenjskih veščin.
  • Učenje organizacijskih in učnih veščin.
  • Gibalna aktivnost.
  • Gibalne vaje za usmerjanje in zadrževanje pozornosti.
  • Postopno mišično sproščanje.
  • Vizualizacija.
  • Čuječnost.
  • Igranje družabnih iger.
  • Čustvena pismenost (prepoznavanje in ustrezno izražanje čustev).

Vaje poiščite v e – knjigi: Vaja dela mojstra – https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/

zdravljenje adhd

Kaj NI hiperkinetična motnja (ADHD)?

Nekatera manjša odstopanja od pričakovanega vedenja v določeni družbi so del odraščanja, in niso posledica motenj. 

Dandanes velikokrat slišimo, da je otrok ”hiperaktiven”, vendar ni vsaka pretirana aktivnost posledica motnje.

Hiperkinetična motnja ni zgolj posledica odraščanja v NESPODBUDNEM OKOLJU ali neustreznega vedenja zaradi drugih okoliščin v procesu odraščanja, lahko pa otrok kaže znake hiperkinetične motnje zaradi slabše usvojenih osnovnih veščin ustreznega vedenja.

Kaj je spodbudno okolje? 

Družina daje osnovni pogoj za zdrav razvoj vsakega otroka. Spodbudno domače okolje omogoča otroku, da ustrezno razvije svoje potenciale na različnih področjih.

To predvsem pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.

Spodbudno okolje pomeni zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in meje ter pozitivno avtoriteto. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za uspešen razvoj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač …). Ustrezna vsakodnevna higiena (zjutraj in zvečer). Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). V današnjem času je izjemno pomembna tudi ustrezna uporaba elektronskih naprav. Otrok do tretjega leta le teh naj ne uporablja. Kasneje pa ga z zgledom učimo ustrezne uporabe.  

Kaj pa vrtec in šola?

Tudi v vrtcu in šoli morajo strokovni delavci zagotoviti ustrezno okolje za uspešno funkcioniranje otrok z ADHD (hiperkinetično motnjo). 

Predvsem je pomembno, da otroka sprejmemo takega, kot je in mu zagotovimo vse potrebne prilagoditve: red, pravila, struktura, jasna in kratka navodila (tudi slikovne podkrepitve), pozitivna avtoriteta, čim manj motečih dejavnikov, prostor za umik, učenje ustreznega vedenja, preprečevanje neželenega vedenja in konfliktnih situacij, vključevanje v manjšo skupino, podporo pri učenju ustrezne organizacije, otrok sedi blizu učitelja, ustrezna pisna gradiva (velikost pisave, razmik med vrsticami, čim manjši kontrast med podlago in pisavo, barvne oznake).

Posledice nezdravljenja hiperkinetične motnje

Nezdravljena motnja lahko vodi do učnih težav, socialne izolacije, nizke samopodobe (zaradi neuspešnosti), depresije (velikokrat so zaradi težav izključeni iz družbe, težko vzpostavijo prijateljske stike), anksioznosti, težav z nadzorovanjem jeze, čustveno-vedenjskih motenj, težav pri doseganju poklicnih in akademskih dosežkov, slabših delovnih uspehov, tudi občutljivosti za kritiko in povečane samokritičnosti.

Več informacij in vaj poiščite v priročniku Vzgojno zahtevni otroci.

Življenje je lepo,

Alenka Stare, prof. def.