Specifične učne težave

Vsak otrok se rodi edinstven. Otroci so različni. V šolo vstopajo z različnimi predznanji in sposobnostmi. Nekateri so bolj uspešni na področju matematike, drugi na področju jezika. Naš cilj je, da jih z ustreznimi načini učenja in poučevanja usposobimo za samostojno življenje.

V procesu vzgoje in izobraževanja naša pričakovanja ne smejo presegati otrokovih zmožnosti. Slediti moramo naravnemu procesu razvoja posameznega otroka.

Učne težave se lahko razvijejo zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem (psihološkem) razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju.

Tiste, ki se razvijejo zaradi motenj duševnega (psihološkega) razvoja (tudi nevrorazvojne ali nevrobiološke motnje), imenujemo specifične učne težave. Opredeljene so v MKB 10 – (F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja.

Vsekakor se moramo zavedati, da pri večini otrok s težavami odkrivamo neke posebnosti v razvoju, ki so lahko tudi zgolj »različnost«. Če nekdo ne razume matematike in je dober v jeziku in drugih veščinah, to ni nujno slabo. Treba je le s pomočjo ustrezne vaje usvojiti minimalne standarde znanja, da lahko pride do ustrezne izobrazbe, ki pa je v današnjem času izjemno pomembna.

Kaj so specifične učne težave?

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialne kompetentnosti ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Specifične učne težave so nevrofiziološke (duševne) narave. Nastanejo zaradi težav v biološkem zorenju osrednjega živčevja in niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami, drugimi motnjami v duševnem razvoju (nižje intelektualne sposobnosti), čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

Specifične učne težave se lahko izražajo na različnih področjih usvajanja novih veščin in znanj v zgodnjem razvoju: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje. Ovirajo učenje šolskih veščin (branja, pisanja, pravopisa, računanja).

Najpogostejše specifične učne težave

V splošnem specifične učne težave lahko razdelimo na 2 glavni skupini: razvojne motnje pri šolskih veščinah in težave na govorno jezikovnem področju.

Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah

• težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, procesiranja, analiziranja) informacij.

• težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja. Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov rok in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

• težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij, pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov.

Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju

• težave na področju govora in jezika

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Kaj so primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)?

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

1. KRITERIJ – otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju ali več področjih neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

2. KRITERIJ – težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

3. KRITERIJ – otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, refleksija) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

5. KRITERIJ – otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovna in prostorska organizacija informacij).

6. KRITERIJ – težave niso posledica bolezni ali okvar čutil, drugih motenj v duševnem razvoju, čustveno vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Zakaj nastanejo specifične učne težave?

Specifične učne težave nastanejo zaradi motenj ali razlik v delovanju centralnega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim posameznika. Te motnje vplivajo na predelovanje vidnih in slušnih informacij in ovirajo usvajanje novih veščin in spretnosti.

Težave se lahko pojavijo na ravni slušno-vidnih procesov, ki vplivajo na področje jezika, branja in pravopisa, ali na ravni vidno-motoričnih procesov, ki vplivajo na pisanje, matematične spretnosti, načrtovanje in izvajanje praktičnih dejavnosti ter socialnih veščin.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo težave?

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Kako diagnosticiramo specifične učne težave?

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki (specialni pedagog, socialni pedagog, psiholog, klinični psiholog, psihiater). Temelji na podlagi različnih vprašalnikov, ocenjevalnih lestvic in opazovanja otroka v različnih situacijah.

UČINKOVITA POMOČ UČENCEM S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI

V kolikor kljub ustreznemu načinu učenja in poučevanja (spodbudno šolsko in domače okolje) posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Reagiramo TAKOJ, ko se težave pojavijo! Ker večina težav ni specifične narave, bomo verjetno že v prvih korakih uspešni in bomo odpravili težave, če bomo dosledno upoštevali spodnje korake.

1. korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, dodatna pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL). Otroku ponudimo dodatne razlage na omenjenem področju in veliko ustrezne vaje tako v šoli kakor tudi doma.

2. korak

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

3. korak

Tretji korak so domače delo in vaje. Naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo. Starši so pri domačih nalogah le v oporo. Otroku nudijo ustrezno podporo in ga spodbujajo. Nikoli ne delajo namesto njega ali ves čas sedijo ob otroku.

4. korak

Četrti korak je namenjen odkrivanju vrste težav in uvajanju dodatne pomoči. V kolikor prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka.

Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5 STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

1. stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
2. stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
3. stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
4. stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
5. stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

PRILAGODITVE v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih:

• računalnik, kalkulator,

• prilagojene mize, stoli,

• uporaba slušalk, da odstranimo za otroka moteče slušne dražljaje,

• možnost, da učenec odgovore pri preverjanju znanja natipka namesto napiše,

• učiteljeva pomoč pri prehodu k drugem predmetu v drugem razredu, kam mora iti, s kom naj gre, kako tja pride,

• fotokopiranje učnih gradiv, kar je treba prepisovati.

Vse ostalo pa morajo postati obvezni načini učenja in poučevanja za vse učence:

• čim manj motečih dejavnikov,

• pregledna, sistematična ureditev učilnice,

• urejen učni prostor,

• na mizi opomniki in list s strategijami, algoritmi reševanja nalog,

• krajši odmori,

• pripomočki za sproščanje in stimulacijo,

• peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,

• čim bolj konkretna razlaga snovi,

• daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,

• oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,

• podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,

• dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),

• multisenzorno poučevanje,

• veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

• Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov, učitelja.

• Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

• Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

• Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

NE MOTNJA, AMPAK RAZLIČNOST?

V zadnjih letih se velikokrat pojavlja pojem različnost, »nevrorazličnosti«, nevrorazvojne variacije ali drugačna možganska organizacija. Izhaja iz dejstva, da smo ljudje med seboj različni, različno rešujemo težave, različno dojemamo svet. Če posamezen otrok na drugačen način, kot večina, dojema svet, rešuje probleme in usvaja nova znanja, in je pri tem uspešen, je to del različnosti in ni motnja.

Če pa otrok pri vsakodnevnih izzivih ni uspešen in na področju usvajanja novih veščin in znanj potrebuje strokovno pomoč, takrat lahko govorimo o motnji, saj ga ovira pri vsakodnevnem učenju. Ob predpostavki, da domače in šolsko okolje vsebuje vse elemente spodbudnega okolja.

Kljub genetskim dejavnikov, ki imajo pomembno vlogo pri pojavu specifičnih učnih težav, lahko spodbudno okolje pomembno vpliva na njihovo izražanje.

Ideje in načine za učinkovito poučevanje in preprečevanje težav najdete v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof.def.