Permisivna vzgoja – kaj je in kako vpliva na otroke?

Vzgoja je proces razvoja in oblikovanja vrednot, navad, interesov, volje, čustev in motivov. Je odnos med otrokom in odraslim (starši), pri katerem gre za prenos vrednot in načinov ravnanja na otroka s ciljem, da otrok zraste v odgovornega in zadovoljnega odraslega človeka.

Zametki permisivne vzgoje segajo v 18. stoletje, ko je Jean-Jacques Rousseau v svojih razpravah otroka postavil v središče vzgojnega dogajanja. Vendar se permisivni vzgojni stil začne prvič v praksi pojavljati šele v 20. stoletju, ko so se na vseh področjih dogajale velike spremembe (vojne, gospodarski, tehnološki in znanstveni razvoj).

Kaj je permisivna vzgoja?

Tako imenovana permisivna vzgoja je vzgojni model, ki ga je med svojim raziskovanjem različnih vzgojnih modelov opredelila Diana Baumrind v 20. stoletju.

Opredelila je tri vzgojne modele: 

• avtoritaren (tudi represivni), 
• avtoritativen (tudi socialno integrativen ali integracijski ali demokratičen),
• permisiven (tudi indulgenten ali demokratičen, ki kasneje preide v dopuščajoč ali Laissez – faire vzgojni model. Zanj je značilna popolna odsotnost pravil, zato ga nekateri avtorji uvrščajo med samostojni model.)

Prvi, avtoritarni, je tisti, kjer ni nič dovoljeno, o vsem odločajo starši, otrok le sledi njihovim zahtevam. Temelji predvsem na omejitvah, prepovedih in omejevanju.

Drugi, avtoritativni, je bolj uravnotežen glede zahtev in kaznovanja. Tudi otrok ima že nekaj vpliva v samem procesu odraščanja. Več o avtoriteti.

Tretji, permisivni model pa je popolno nasprotje avtoritarnemu, kjer je dovoljeno skoraj vse. Temelji na popolnem upoštevanju otrokovih potreb z malo nadzora.

Kasneje so se tem modelom dodajali še drugi (neodgovorno starševstvo in v današnjem času še sočutno starševstvo), ki so bolj ali manj izpeljanke teh treh modelov z manjšimi popravki. 

V današnjem času se omenja predvsem tako imenovani sočutni vzgojni model, ki je v resnici izpeljanka permisivne vzgoje z nekoliko več pravili in omejitvami.

Značilnosti permisivne vzgoje

Za permisivno vzgojo je značilno predvsem upoštevanje otrokovih potreb. Starši imajo visoko stopnjo razumevanja do otrok in nizko raven nadzora ter discipline. Otroku omogočajo več svobode in imajo manj stroge zahteve. Otroci v takem okolju pogosto doživljajo manj pritiska in se soočajo z manj omejitvami. 

Poudarek je na avtonomiji in svobodi otroka. Ne glede na otrokovo vedenje starši poskušajo razumeti in sprejemati tudi neželena vedenja.

To naj bi prispevalo k razvoju pozitivnega odnosa med starši in otroki. Otroku je omogočena večja svoboda pri odločanju in samoregulaciji. Starši verjamejo v razvoj otrokove notranje motivacije in samokontrole. 

Pri permisivni vzgoji je pomembna tudi komunikacija. Otroka se spodbuja k izražanju svojih čustev, mnenj in želja.

Starši se izogibajo postavljanju strogih pravil in dajejo večjo avtonomijo otrokom.

Permisivna vzgoja poudarja več svobode in izražanja čustev v primerjavi z drugimi vzgojnimi modeli.

Prednosti permisivne vzgoje

V teoriji se prednosti permisivne vzgoje vsekakor nanašajo na odsotnost fizičnega kaznovanja, razumevanje, sočutje in predvsem prijetno domače okolje, v katerem so v ospredju otrokove potrebe in želje.

Znotraj takega okolja se otrok lahko nauči sočutja in ustreznega izkazovanja lastnih čustev. Poudarja se svoboda pri odločanju in izražanju. Otroci se lahko počutijo bolj samostojne in sposobne sprejemanja odločitev, kar lahko pozitivno vpliva na njihovo samopodobo. Odsotnost uveljavljanja nadzora ali strogih pravil lahko otrokom omogoča, da razvijejo lastne vrednote.

Vsekakor pa za ustrezno počutje in učenje vseh teh veščin otrok potrebuje varno domače okolje. Tukaj pa pridemo do slabosti tega vzgojnega modela, kakršen je bil vpeljan v prakso.

Slabosti permisivne vzgoje

Pretirana odsotnost pravil, omejitev in kazni otroku onemogoča ustrezen razvoj socializacije in samokontrole. Težave se pojavijo znotraj družbe (med vrstniki), ker otrok ne zna nadzorovati svojih čustev in ni sposoben prilagajanja. 

Pojavijo se lahko tudi težave z upoštevanjem avtoritete in soočanja z izzivi oziroma neprijetnimi situacijami.

Otrok za ustrezen razvoj najprej potrebuje predvsem varno in ljubeče domače okolje. Pri permisivni vzgoji je to okolje izjemno ljubeče, ni pa varno. In otrok se ne more ustrezno razvijati, če se ne počuti varnega.

Varno okolje za otroka pomeni, da so zagotovljena osnovna pravila, ki ves čas veljajo. Predvsem struktura in red. Če so postavljene trdne meje, je s tem zagotovljena osnovna otrokova potreba po varnosti.

Če bi torej prednostim permisivne vzgoje dodali red, pravila in strukturo, bi najbrž v teoriji dobili idealen vzgojni model.

Globlje razumevanje o permisivni vzgoji

Glavna značilnost permisivne vzgoje je predvsem popolno upoštevanje otrokovih potreb in nizka stopnja nadzora. To dejansko pomeni tudi postavljanje meja. Saj je to poleg ljubezni, osnovna otrokova potreba. 

Nihče ne govori o popolni odsotnosti reda, pravil in discipline. Gre le za odsotnost fizične kazni, pretiranega kaznovanja in uveljavljanja avtoritete na podlagi strahu ter prisile. 

Teorija permisivne vzgoje nam daje dobre temelje, na katerih lahko gradimo uspešen vzgojni model, če v pravem pomenu besede upoštevamo otrokove potrebe.

Če pa se osredotočimo zgolj na otrokove želje, interese in potrebe, ki jih otrok sam izraža, pridemo do popolnoma napačnega vzgojnega modela, kjer zadovoljujemo le del otrokovih potreb brez vsakršne osnove za ustrezen razvoj.

Med raziskovanjem različnih vzgojnih modelov v sami teoriji nikjer nisem zasledila popolne odsotnosti zdravih meja in pravil. Zato je najbrž v praksi prišlo do različnega razumevanja in izvajanja vzgojnih modelov, predvsem pri popolni odsotnosti pravil. 

Glede na časovni okvir razvoja različnih vzgojnih modelov po drugi svetovni vojni je najbrž razumljivo, da je večina težila k bolj svobodnemu načinu življenja in taka naj bi bila tudi vzgoja otrok. 

Spreminjanje vzgojnih modelov je vedno v osnovi spreminjanje naravnanosti družbe in posameznikov, ki svoja prepričanja prenašajo na otroke in na podlagi teh prepričanj vzgajajo. Težave se po navadi pojavijo, ko na novo nastale teoretične vzgojne modele vnesemo v vzgojno-izobraževalne institucije.

Po drugi svetovni vojni so predvsem v skandinavskih državah in tudi drugod po Evropi hitro prevzeli bolj sodoben način življenja. V ospredje stopa posameznik, njegove želje, razvoj in lastno zadovoljstvo. Tako je permisivna vzgoja bila idealna protiutež preteklemu dogajanju na evropskih tleh. 

Žal pa strokovnjaki na tem področju niso odigrali ključne vloge in širši javnosti pojasnili, kaj so v resnici otrokove potrebe. In tako je naenkrat postala moderna permisivna vzgoja s popolno odsotnostjo pravil, reda in kazni. Otrok kot tak je postal center sveta.

Danes je jasno, da nihče brez ustreznih okvirjev, reda in pravil ne more postati uspešen odrasel posameznik, in to potrjujejo tudi raziskave. Te kažejo zaskrbljujoče rezultate predvsem na področju samostojnosti, nezadovoljstva, tudi duševnih motenj (čustveno vedenjske motnje, depresija). 

Nekatere raziskave potrjujejo, da je posledica permisivne vzgoje velik porast duševnih motenj, agresivnega vedenja, neupoštevanje avtoritete, nesamostojnih posameznikov in narcisoidnih motenj.

Vzgojni model za sodobni čas

Če vas vprašam, kakšen je vaš vzgojni model, boste najbrž v večini težko natančno določili. 

Zakaj? 

Ker nič ni samo črno in belo. 

Življenje je sestavljeno iz mnogo barv, zato je v resnici nemogoče vzgajati samo na en način. Prav je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh in iz vsega znanja, ki nam je dano, poberemo tisto, kar nam je najbližje, v kar verjamejo in kar smo.

Saj je edini pravi in uspešen način vzgoje ZGLED! To pomeni, da v resnici ob opazovanju in izbiri vzgojnega modela opisujemo sebe! 

Ne glede na teorijo je v praksi pri vzgoji treba izhajati iz osnovnih otrokovih potreb.

Kateri so najpomembnejši elementi uspešne vzgoje?

• VARNOST IN LJUBEZEN, torej meje, red, disciplina, struktura in pravila. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in zgled odraslih ljudi. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za usvajanje novih veščin in znanj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač …). Ustrezna vsakodnevna higiena (zjutraj in zvečer). Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). Pred spanjem otroku preberemo, ali povemo pravljico oziroma zgodbo. Gibanje na svežem zraku vsak dan.
• SAMOSTOJNOST, RAZISKOVANJE IN PREIZKUŠANJE, torej učenje na lastnih napakah.
• ZADOVOLJSTVO, torej delo. Kdaj smo zadovoljni? Takrat, ko se »prešvicamo,« ko se delo dobro opravi, ko v neko stvar vložimo svoj lasten trud.
• USTREZNA UPORABA ELEKTRONSKIH NAPRAV. V današnjem času je izjemno pomembna ustrezna uporaba elektronskih naprav. Otrok do tretjega leta le teh naj ne uporablja. Kasneje pa ga z zgledom učimo ustrezne uporabe. 
• UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, torej učenje socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezne strategije spopadanja s čustvi.
• ZGLED zadovoljnih in uspešnih odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.

 

Vzgojnih modelov je v resnici toliko, kot je staršev. Vsem pa je skupen samo eden, to je zgled. 

Otrok pride na svet kot popolnoma nepopisan list. Skozi odraščanje na ta list »zapisuje« predvsem svoja opažanja znotraj družine. In ta ga izoblikujejo v človeka.

Torej je najboljši vzgojni model DELO NA SEBI IN ZGLED! V vsakem primeru bodo vaši otroci vaš odsev, pomanjšana oblika svojih staršev. Zato bodite veseli in zadovoljni!

Pomembno je, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na vse okoliščine. 

Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.