Kaj storiti, ko pri otroku zaznamo težave?

Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave?

  • VZGOJITELJ/RAZREDNIK

Staršem lahko da koristne informacije o funkcioniranju otroka v vrtcu ali šoli in svetuje o obisku ustreznih strokovnjakov.

  • SVETOVALNA SLUŽBA VRTCA ali ŠOLE (svetovalni delavec, pedagog, specialni pedagog, socialni pedagog)

Svetovalna služba svetuje staršem o ustreznih oblikah pomoči doma in v vrtcu ali šoli.

  • PEDIATER

Ob pojavu kakršnih koli težav, ki jih sami ne moremo rešiti, se najprej obrnemo na otrokovega osebnega zdravnika (pediater), ki nas bo po potrebi usmeril naprej do ustreznih strokovnjakov (v Center zgodnje obravnave, psiholog, pedopsihiater …)

  • CENTER ZA DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV

Nudi celostno diagnostiko in pomoč staršem in otroku. Po potrebi tudi usmeritev v ustrezni program vzgoje in izobraževanja za področje predšolske vzgoje.

  • PSIHOLOŠKA AMBULANTA

Psiholog ugotavlja morebitne posebnosti ali težave v razvoju otroka in diagnosticira splošne sposobnosti otroka in nekatere težave ter na podlagi tega svetuje staršem o ustreznih oblikah pomoči.

  • PEDOPSIHIATER

Diagnosticira duševne motnje in nudi ustrezno strokovno pomoč otroku in staršem.

  • CENTER ZA SOCIALNO DELO

Nudi oporo in svetovanje na različnih področjih vzgoje in izobraževanja.

  • ZAVOD RS ZA ŠOLSTVO

Starši lahko podajo ZAHTEVO ZA UVEDBO POSTOPKA USMERJANJA, v kateri obrazložijo posebne potrebe in težave otroka. Na podlagi tega Zavod RS za šolstvo sproži postopek usmerjanja (ustrezne diagnostične postopke) in otroka usmeri v ustrezen program.

Kadar se pojavljajo težave znotraj vzgojno-izobraževalne ustanove, ki presegajo naše zmožnosti (starši pa s šolo ali vrtcem ne želijo sodelovati), poda vzgojno-izobraževalna ustanova po uradni dolžnosti ZAHTEVO ZA UVEDBO POSTOPKA USMERJANJA.

Za uvedbo postopka potrebujemo izvide ustreznih strokovnjakov (psiholog, pedopsihiater, specialni pedagog), ki jasno izkazujejo težave oziroma motnje.

  • STROKOVNI CENTER (prej vzgojni zavod)

V zadnjih letih so se oblikovali Strokovni centri za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki nudijo celostno podporo otrokom in mladostnikom s čustveno-vedenjskimi motnjami, njihovim družinam, vrtcem in šolam ter drugim institucijam, ki delajo z otroki oziroma mladostniki s posebnimi potrebami.

Strokovna pomoč bo vsekakor v največjo korist otroka. Vedno izhajajmo iz tega, KAJ OTROK ZMORE in v katerem programu se bo lahko razvijal v skladu s svojimi sposobnostmi. Ni dobro, da se zanašamo na mnenje prijateljev, sosedov, še manj pa, da informacije iščemo po družabnih omrežjih.

Težave

Več konkretnih informacij in primerov poiščite v priročniku Vzgojno zahtevni otroci 👉 Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare.

Preberite tudi, katere programe vzgoje in izobraževanja imamo v Sloveniji? 👉 Katere programe viz imamo v Sloveniji?

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def

No products found which match your selection.

/Avtor

10 Korakov uspešnega reševanja težav

10 korakov uspešnega reševanja težav – za strokovne delavce

  1. KORAK – ZADOVOLJEN, UMIRJEN IN VESEL STROKOVNJAK Z JASNIMI CILJI!

Strokovni delavec mora v prvi vrsti skrbeti zase. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bomo to predajali naprej in nasprotno.

Če to niste, začnite delati na sebi.

Kako?

Težko!

A ni nemogoče.

Najprej se moramo zavedati, da nam ne gre najbolje. In polovica dela je narejenega.

Osredotočimo se na čustva, ki jih doživljamo ob nekem neuspehu pri svojem delu.

Vsekakor je prav, da svojih čustev ne skrivamo. Vendar se je treba naučiti, da ob težavah, ki se pojavljajo v procesu vzgoje in izobraževanja otroka, čustva jeze, strahu in besa niso primerna.

Naš položaj in s tem kakovost učno vzgojnega procesa izjemno poslabšujemo. Kadar smo pod vplivom teh čustev, ne zmoremo realno in strokovno reagirati.

Vas je kdaj strah?

Imate radi otroke?

Ste kdaj jezni nanje?

Otroci strah začutijo predvsem tisti, ki imajo težave na področju vedenja.

Radi imejte svoje otroke, do tistih, ki jih poučujete, bodite korektni in strokovni.

In ne pozabite, da jeza povzroča gube, zato se nasmehnite.

Strokovni delavec sprejema in upošteva čustva otrok, tudi neprijetna, vendar omejuje njihova neželena vedenja.

Razume in sprejema jezo, ne dovoli pa agresivnega vedenja.

Otroka sprejmemo takega, kot je. Nudimo mu varno in prijazno okolje. Od njega pričakujemo in zahtevamo tisto, česar je zmožen. Vzgojitelj, učitelj lahko izjemno vpliva na ustrezen razvoj posameznega otroka. Otroci si želijo biti sprejeti, hrepenijo po naši pozornosti.

Otroci potrebujejo dobro vodenje z jasnimi in konkretnimi cilji!

10 Korakov uspešnega reševanja težav

  1. KORAK-  POGOVOR Z OTROKOM in OPAZOVANJE OTROKA

Pogovor z otrokom opravimo, če je otrok zmožen ustreznega govora, pogovora in razumevanja. Sicer se osredotočimo zgolj na opazovanje.

Pogovor z otrokom naj vedno temelji na spoštovanju in razumevanju, brez očitajočega tona in pogleda.

Pomembno je, da otroku pustimo, da pove vse svoje občutke in misli brez naših sodb.

VPRAŠANJA, ki jih zastavljamo otroku, naj se začnejo s kako, kje, kdaj … NE, ZAKAJ?

Otroka opazujemo v različnih situacijah. S pomočjo tega poskušamo ugotoviti vzvode za neželena vedenja. Katere so tiste situacije (lahko je hrup, svetloba, gneča, konflikti s sovrstniki …), ki izzovejo neželeno vedenje.

Naš namen naj bo ugotoviti, kaj je vzrok in povod za težave in neželeno vedenje.

  1. KORAK – NAČRT REŠEVANJA TEŽAV

Opredelimo vedenje, ki ga želimo spremeniti.

Naredimo analizo predhodnih dogodkov, ki lahko »povzročijo« neželeno vedenje. S tem želimo ugotoviti, kakšno funkcijo ima tako vedenje.

Neželeno vedenje nadomestimo z ustreznejšim. Opredelimo posledice ustreznega vedenja.

Spodbujanje ustreznega vedenja naj temelji na sistematičnem pozitivnem podkrepljevanju.

Ugotovimo, kaj je otroka motiviralo v preteklosti in česa si želi (pohvale, privilegiji).

Pozitivno vedenje povežemo z »nagrado«. Nagrada naj bo usmerjena v kakovostno preživljanje prostega časa. Naj bo vezana na dejavnosti, vsebine (Nikoli na materialne dobrine!), ki so otroku všeč, in obratno (»kazen«).

  1. KORAK – POGOVOR S STARŠI

Starši imajo velikokrat popolnoma drugačen pogled na težave svojih otrok kot strokovni delavci. Staršem predstavimo/povemo, kaj se je zgodilo (nanizamo dogodke) brez kakršnih koli sodb (ne govorimo o tem, kako bi moralo biti in zakaj se je nekaj zgodilo).

10 korakov uspešnega reševanja težav

  1. KORAK – PRAVILA

Pravila poučujemo enako kot učno snov.

Pravila, ki jih želimo uvesti, predstavimo s pomočjo slikovnega gradiva in razlage, ki jo otrok lahko razume.

Na začetku jih predstavimo, zapišemo in jih poučujemo.

Prikažemo primere, igre vlog. Vedno pozitivno vedenje podkrepimo s pozitivnimi povratnimi informacijami in obratno.

Dosledno jih upoštevamo vsi vpleteni v vzgojni proces.

Vsaka kršitev pravil mora imeti posledico (skrajšan čas ali odvzem ljubih dejavnosti).

  1. KORAK – RED IN DISCIPLINA

Postavimo jasna, kratka pravila in jih vsi dosledno upoštevamo.

Neželeno vedenje vedno ustavimo. Postavimo meje.

Red in pravila otroku omogočajo, da se počuti varnega.

  1. KORAK – TIMSKO DELO

Vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa moramo imeti enaka pravila in jih dosledno upoštevati.

To je edini način za »kolektivni« uspeh. Ko zaznamo težave, jih rešujemo na kolektivni ravni.

  1. KORAK – VAJA DELA MOJSTRA

SOCIALIZACIJA, SAMOPODOBA IN UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA

Do neželenih vedenj prihaja predvsem zaradi slabo usvojenih socialnih veščin, tehnik uravnavanja lastnih čustev in doživljanja samega sebe. Večina otrok v spodbudnem domačem okolju razvije ustrezne strategije spopadanja s čustvi.

Na učinkovito vedenje otroka znotraj družine in širše družbe vpliva ustrezen razvoj socializacije in samopodobe.

Socializacija je proces učenja ustreznega funkcioniranja v družbi. Več o socializaciji: 👉 Kaj  je socializiran otrok?

Samopodoba se razvija postopoma, na njeno oblikovanje vplivajo razvojni dejavniki, izkušnje otroka s samim seboj in z okoljem ter lastna ocena, kako ga vidijo in vrednotijo drugi.

Samoregulacijsko vedenje se nanaša na sposobnost posameznika, da nadzoruje svoje lastno vedenje, čustva in misli ter prilagaja svoje odzive različnim situacijam. Gre za notranji proces, ki omogoča posamezniku, da učinkovito obvladuje svoje vedenje in se prilagaja okolju brez zunanjega nadzora ali vodenja.

Nadzorovanja svojih misli, čustev, občutkov in obnašanja se otrok nauči tako, da opazuje in se odziva na samoregulacijsko obnašanje odraslih.

Otrok se skozi proces odraščanja, najprej znotraj družine, skozi zgled, uči prepoznave lastnih misli, čustev in vrednot ter razumevanja njihovega vpliva na vedenje.

Vse omenjene veščine se razvijajo že v zgodnjem otroštvu. Urimo jih vsak dan, v odnosih znotraj družine, prijateljev in sovrstnikov, predvsem z zgledom.

Vsekakor tudi znotraj vzgojno izobraževalnih institucij urimo veščine samoregulacije na primerih reševanja težav, spopadanja s stresnimi situacijami, učenja obvladovanja čustev …

Pri učenju omenjenih veščin si lahko pomagamo z vajami zbranega poslušanja, postopnega mišičnega sproščanja, vizualizacije, čuječnosti, dihalnimi tehnikami in gibalnimi vajami za urjenje pozornosti in koncentracije.

  1. KORAK – SPODBUJANJE IN USTVARJANJE POZITIVNEGA OKOLJA, DOBRIH ODNOSOV

  • Pozitivna avtoriteta.
  • Znotraj skupine/razreda je strokovni delavec GLAVNI!
  • Odnos strokovnega delavca naj ne temelji na čustvih.
  • Bodimo sproščeni, hecajmo se, smejmo se.
  • Jasna, kratka in razumljiva navodila.
  • Postavitev prostora, igralnice.
  • Enako količino pozornosti namenimo pozitivnemu in negativnemu vedenju.
  • Diferenciacija in individualizacija.
  • Otroci vedo, kdaj mi resno mislimo.
  • Veliko gibalne aktivnosti.

10 korakov uspešnega reševanja težav

  1. KORAK – POMOČ ZUNANJIH INSTITUCIJ

Vsekakor je pri izrazitejših težavah nujno poiskati pomoč ustreznih strokovnjakov:

  • Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
  • Pediater, psiholog, pedopsihiater.
  • Center za socialno delo.
  • Strokovni center za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.
  • Usmerjanje v ustrezen program (ZRSS).

👉 Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare.

Več konkretnih informacij in primerov poiščite v priročniku  – Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Vzgojni nacrt in hisni red

Vzgojni načrt in hišni red

Vzgojni načrt in hišni red v vsak slovenski vrtec in osnovno šolo

V zadnjih 30 letih smo na vseh področjih vzgoje in izobraževanja rahljali stara STROGA pravila. Vse z namenom boljše in prijetnejše klime v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Žal smo skupaj s temi pravili zrahljali tudi temelje, na katerih je stala stara dobra vzgoja otrok.

Zdaj vemo, da moramo te temelje zgraditi nazaj, da bomo lahko uspešni.

Naš cilj, tako doma kakor tudi v vrtcu in šoli je, da se vsak otrok nauči nadzorovati svoje lastno vedenje ter da ustvarimo takšno okolje, v katerem se bo to najhitreje naučil.

Ko sem prebirala zakonodajo, sem ugotovila, da imamo v Sloveniji odlične zakone glede vzgoje in izobraževanja.

Ti zakoni nam nalagajo, da imamo v vseh vzgojno-izobraževalnih institucijah vzgojni načrt in hišni red. Večina jih ima. Nekateri so javno objavljeni na spletnih straneh. Večinoma so to zelo obširni dokumenti, namenjeni sami sebi. Želim si, da bi v osnovi to postal enoten dokument vseh vzgojno-izobraževalnih institucij.

Zakaj?

Ker bi tako vsi vedeli, KAJ SE SME IN KAJ SE NE SME!

VZGOJNI NAČRT IN HIŠNI RED

Otrok se lahko ustrezno razvija zgolj v strukturiranem in varnem okolju. Seveda obstaja veliko »nenapisanih« pravil, kako se vedemo v vrtcu in v šoli. Vendar si to vsak razlaga po svoje.

Ni pomembno, kakšen program ponujamo, pomembno je, da imamo vsi enaka pravila in pričakovanja glede vedenja v viz institucijah. Le tako lahko otrokom omogočimo ustrezno okolje za razvoj.

Zakonodaja na tem področju nam ponuja odlična izhodišča.

ZAKON O OSNOVNI ŠOLI

Zakon o osnovni šoli pravi, da je cilj osnovnošolskega izobraževanja zagotavljanje kakovostne splošne izobrazbe, spodbujanje skladnega telesnega in duševnega razvoja posameznika, omogočanje osebnostnega razvoja posameznika, pridobivanje zmožnosti za nadaljnje izobraževanje, vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj.

ZAKON O VRTCIH

Zakon o vrtcih pravi, da je temeljna naloga vrtca pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti, razvijanje sposobnosti sprejemanja sebe in drugih, upoštevanje različnosti in sodelovanja v skupinah,  razvijanje sposobnosti za prepoznavanje čustev in spodbujanje čustvenega doživljanja in izražanja, negovanje radovednosti,  spodbujanje jezikovnega, telesnega in gibalnega razvoja.

Zakonodaja nam pravi tudi, da naj ima vsaka vzgojno izobraževalna institucija HIŠNI RED IN VZGOJNI NAČRT.

HIŠNI RED

Določa jasne cilje za prijetno sobivanje vseh v vzgojno-izobraževalnem prostoru. Na primer: Čas prihoda v vrtec, šolo. Primerna obutev (šolski copati), obleka. Vedenje v času malice, kosila, na hodnikih, v skupnih prostorih … Skrb za nadzor, ozaveščanje, predaja informacij … Naloge in dolžnosti posameznih uporabnikov.

Določila hišnega reda veljajo za vse in jih morajo spoštovati vsi zaposleni, otroci in drugi udeleženci.

VZGOJNI NAČRT

Spodbuja delovanje posamezne institucije na ravni odnosov in krepi pozitivno klimo med vsemi, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalni proces.

Je neke vrste zapisan dogovor in načrt o enotnem vzgojnem delovanju vseh delavcev.

Iz tega jasno izhaja, da obstajajo zapisana navodila za vzdrževanje ustreznega vzgojnega in učnega okolja v vsakem vzgojno izobraževalnem zavodu.

Seveda vse institucije poznajo in imajo omenjene dokumente. Velikokrat izjemno dobro in na široko napisane, vendar se slabo izvajajo v praksi. Žal je temu velikokrat tako.

Hišni red in vzgojni načrt naj bosta temelj vsake vzgojno-izobraževalne ustanove. IZVAJATA NAJ SE DOSLEDNO OD PRVEGA DNE NAPREJ. Vsako leto ju je treba posodobiti in pri tem naj sodelujejo vsi strokovni in drugi delavci zavoda.

Treba je ozavestiti, da dobro in prijetno okolje ustvarjamo vsi, ki smo del nekega zavoda. Vsak dan vsakega pozdravimo.

Vsak dan naredimo vse, kar je v naši moči, zato da prispevamo k prijetni klimi v zavodu. Žal je prišel čas, ko izgovori, da ne gre, niso več primerni.

Sistem je, kakršen je.

MI IZVAJALCI ga lahko naredimo boljšega ali slabšega.

Če vsi upoštevamo osnovni red in pravila ustreznega vedenja, bomo uspešni, saj zgledi vlečejo! V instituciji nas ne zanima, kakšno je vedenje posameznega otroka doma. Mi ustvarimo in predstavimo svoja pravila, ki se jih dosledno držimo.

Izjemno pomemben je PRVI VTIS, ko sprejmemo otroke.

VZGOJNI NAČRT IN HIŠNI RED

V šolah v zadnjih letih pri vhodu velikokrat srečamo »vratarja«. Včasih nas prijazno pozdravi in povpraša, kam in zakaj gremo. Drugič gleda v telefon in nas niti ne opazi. Tako ne gre. Če v zavodu prepovemo uporabo mobilnih telefonov, se tega držimo vsi, saj smo vendar v službi. Vsekakor pa ni težava v mobilnem telefonu, ampak odnosu do dela in okolja, v katerem smo. Zato je izjemno pomembno, da je prvi vtis pravilen. Vsaka vzgojno izobraževalna institucija potrebuje hišni red in vzgojni načrt. Ne zato, ker je tako predpisano, ampak zato, ker sta nujno potrebna za ustrezno vzgojno in učno okolje. Vanju bomo zapisali vse najpomembnejše cilje, ki se jih BOMO VSI DRŽALI.

To sta dokumenta, ki morata biti JASNA, KRATKA, PREDSTAVLJENA VSEM IN DOSLEDNO IZVAJANA NA VSAKEM KORAKU. Če vsi upoštevamo osnovni red in pravila ustreznega vedenja, bomo uspešni, saj zgledi vlečejo!

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani 👉 https://alenkastare.si/trgovina/

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Avtoriteta

Avtoriteta

Kaj je avtoriteta?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem avtoriteta opisan kot »ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja.« (SSKJ)

Res je, gre za vpliv in moč, ki pa nikoli ne smeta biti izražena v negativnem smislu. Imeti avtoriteto je velika odgovornost posameznika. Uporabiti jo je potrebno za pravi namen. V vzgojno izobraževalnih institucijah je to vsekakor dobro vodenje v pravo smer.

Biti pedagog je zahtevna in odgovorna naloga.

Iskrena želja vseh nas je, da bi otroke vzgajali čim bolje, vendar včasih kljub temu pride do težav.

Starši imajo radi svoje otroke in jim želijo le najboljše. Želijo, da razvijejo svoje talente, najdejo dobre prijatelje in poiščejo svoje mesto v življenju, kjer bodo zadovoljni in srečni. Vsi imamo izkušnje s kakšnim odličnim učiteljem ali družinskim članom, pri katerem so otroci vedno »pridni«.

Zakaj?

Ker ima avtoriteto.

Pa ne zato, ker bi se ga bali, ampak ker ga na nek lasten način spoštujejo. Gre za pozitivno avtoriteto, ki ji sledimo, saj nam daje občutek varnosti. Avtoriteta ni odvisna od družbene organizacije, ravnatelja, otrok, ampak je stvar vsakega posameznika.

Avtoriteto si zgradimo s spoštovanjem do drugih, tudi najmlajših članov družbe in s pravičnim ravnanjem.

Pregovor pravi »obleka naredi človeka«. Ne želim posegati v vaše osebno življenje. Menim pa, da v šolo, vrtec in druge javne institucije sodi urejen človek. To naj velja tudi za otroke.

avtoriteta

Kaj pomeni imeti avtoriteto?

Imeti avtoriteto pomeni predvsem imeti spoštovanje do drugih ljudi, do narave, do stvari … Pomeni znati nadzorovati svoja lastna čustva v vsaki situaciji in ne soditi drugih, ampak se brigati zase.

Učitelj, vzgojitelj ali starš spoštuje, sprejema in upošteva čustva otrok, tudi neprijetna, vendar omejuje njihova neželena vedenja. Razume in sprejema jezo, ne dovoli pa agresivnega vedenja. Otroka sprejmemo takega, kot je. Nudimo mu varno in prijazno okolje. Od njega pričakujemo in zahtevamo tisto, kar zmore.

Sorodna vsebina 👉 Permisivna vzgoja

Strokovni delavec lahko izjemno vpliva na ustrezen razvoj posameznega otroka. Otroci si želijo biti sprejeti in hrepenijo po naši pozornosti. Potrebujejo dobro vodenje in jasne cilje, da se počutijo varne.

Učitelj, vzgojitelj ali starš mora v prvi vrsti skrbeti zase. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bomo to predajali naprej in nasprotno.

Vsi se spomnimo kakšnega »super« učitelja ali vzgojitelja iz svoje šole ali vrtca. Najbrž je bil strog, a pravičen. In ostal nam je v spominu. V čem je skrivnost? V tem, da je pravi učitelj ali vzgojitelj ZADOVOLJEN ČLOVEK. Če to niste, začnite delati na sebi.

Kako?

Težko!

A ni nemogoče. Najprej se moramo zavedati, da nam ne gre najbolje. In polovico dela je narejenega.

Vsekakor smo ljudje in prav je, da svojih čustev ne skrivamo. Vendar se je treba naučiti, da ob težavah, ki se pojavljajo v procesu vzgoje in izobraževanja, čustva jeze, strahu in besa niso primerna. Naš položaj in s tem kakovost učno vzgojnega procesa izjemno poslabšujemo. Kadar smo pod vplivom teh čustev, ne zmoremo realno in strokovno reagirati.

Otroci strah začutijo, predvsem tisti, ki imajo težave na področju vedenja. Radi imejte svoje otroke, do tistih, ki jih poučujete, bodite korektni in strokovni. In ne pozabite, jeza povzroča gube, zato se nasmehnite.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani 👉 https://alenkastare.si/trgovina/

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Domaca naloga

Domača naloga

Domača naloga je namenjena otroku!

Naj bo delo otrok in ne staršev. Takoj na začetku, že prvi šolski dan, se z otroki pogovorite, naj naredijo načrt, kdaj bodo delali domačo nalogo. Priporočam, da nalogo naredijo takoj, ko pridejo iz šole (ne v podaljšanem bivanju). Če je ritem družine drugačen, je seveda odvisno od posameznega otroka, kdaj bo naredil domačo nalogo, vsekakor pa naj bo to otrokova skrb. Vem, da bo marsikdo pomislil, da otrok domače naloge ne zmore narediti sam in da je pretežko. Ni res, vsak povprečen otrok (in večina otrok je bolj ali manj v povprečju) zmore domačo nalogo narediti samostojno, vendar moramo najprej postaviti temelje, ki izvirajo iz predšolskega obdobja.

Če otrok vstopa v prvi razred, imate odlično priložnost, da razmislite o njegovi samostojnosti. Dajte mu priložnost in pričakujte ter zaupajte, da bo zmogel. Ne glede na vsa mnenja o šolskem sistemu je, kakršen je, čez noč ga ne moremo spremeniti. Največ, kar lahko naredimo, je, da ga sami sprejmemo in otroku zagotovimo varno in prijetno učno okolje, kjer bo lahko premagoval vse ovire na svoji poti.

domača naloga

Kako otroka naučiti samostojnega dela domačih nalog?

Če je otrok že navajen, da mu pri nalogah in učenju pomagajo starši, lahko z novim šolskim letom postavite nova pravila.

Danes imam že osmošolko, ki je seveda imela tisoč in en izgovor, zakaj ne zna ali ne zmore sama narediti domače naloge. Enkrat je utrujena, drugič je naloga pretežka, tretjič je naloge preveč. Od mene je vedno dobila enak odgovor: “Jaz sem svojo domačo nalogo naredila. Zdaj si ti na vrsti. Če ne zmoreš, lahko napišem sporočilo učiteljici, naj ti v prihodnje da lažjo nalogo.”

Seveda lahko starši svetujejo in razložijo kakšno stvar, ki je otrok ne razume. To pa je tudi vse. Ne sedite ob otroku, ko dela domačo nalogo. Šolske potrebščine naj pripravi sam. Ne brskajte po otrokovi torbi. Preglejte, ko je to zares potrebno. To je edina pot, da se otrok nauči odgovorno ravnati s svojimi šolskimi potrebščinami.

Vaša pričakovanja naj bodo v skladu z otrokovimi zmožnostmi in ne popuščajte. Vsekakor uspešno delo domačih nalog izhaja iz veščin, ki se jih otrok nauči v predšolskem obdobju.

Otroka že v predšolskem obdobju vključujemo v vsakodnevne dejavnosti. Naj bo aktiven in samostojen pri dejavnostih, ki jih zmore opraviti sam: priprava šolskih potrebščin, domača naloga, urejanje svoje sobe, postelje, pomoč pri gospodinjstvu (Kaj zmore 5 let star otrok?), odnašanje smeti, odhod do bližnje pekarne ali trgovine (2. razred), samostojen odhod v šolo in domov iz šole (2. razred), opravila zunaj hiše ali stanovanja.

domača naloga

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani 👉 www.alenkastare.si.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Ena pravljica na dan odzene vse tezave stran

Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!

RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA

Govor in jezik sta veščini, ki se skozi VSAKODNEVNO POSLUŠANJE, PRIPOVEDOVANJE IN POGOVARJANJE razvijata od rojstva naprej. Vsak otrok mora za ustrezen razvoj govora in jezika NAJPREJ vsakodnevno poslušati govor odraslih, pa tudi pravljice in zgodbe, ki mu jih pripovedujejo odrasli. Zaradi tega bo kasneje lahko v pogovoru tudi sodeloval. Jezikovne in govorne veščine v sodobnem času mnogokrat nadomeščajo elektronske naprave, zaradi česar nastaja vse več težav na področju razvoja govora in jezika otrok.

PREDŠOLSKO OBDOBJE je za ustrezen razvoj govora in jezika izjemnega pomena, saj je prav dobro razvit govor pogoj za učenje branja, razvoj bralne pismenosti ter vseh drugih veščin v procesu izobraževanja in vzgoje otroka – tudi socializacije.

V zadnjem času se na to težavo oziroma problem precej opozarja. Stanje je alarmantno, kajti skoraj petina predšolskih otrok nima ustrezno razvitega govora, poleg tega pa za to področje primanjkuje ustreznih strokovnjakov, kljub temu da delež otrok z govornimi primanjkljaji še narašča.

Kaj pomenita ustrezno razvit govor in jezik?

Pravimo, da sta jezik in govor ustrezno razvita, ko otrok v starosti pet do šest let pravilno izgovarja vse glasove ter jih ustrezno uporablja v besedah, povedih in smiselno sodeluje v pogovoru z odraslimi.

Večina težav, ki so povezane s področjem razvoja govora in jezika, nastane ali pa se izrazi zaradi nespodbudnega okolja. Seveda ne gre pozabiti na govorno jezikovno motnjo, ki ni posledica nespodbudnega okolja, temveč gre za nepojasnjen vzrok, za katerim stoji kombinacija genetskih in okoljskih dejavnikov. Odstotek teh težav je relativno majhen – z ustrezno strokovno pomočjo ter rednimi vajami je mogoče težave odpraviti oziroma zmanjšati.

Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!

Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!

Kaj je spodbudno predšolsko okolje?

Spodbudno predšolsko okolje omogoča otroku, da ustrezno razvije svoje potenciale na različnih področjih.

To predvsem pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb.

VSAK DAN OTROKU PREBEREMO VSAJ ENO PRAVLJICO.

Del spodbudnega okolja je tudi redno branje.  Branje pravljic in zgodb je najbolj priporočljivo zvečer pred spanjem. S tem ustvarimo prijetno rutino, ki otroku pomaga, da se pred spanjem umiri in tako lažje zaspi. Hkrati je skupno branje tudi eden od odličnih načinov povezovanja ter ustvarjanja pristnega odnosa.

Priporočljivo je, da za ustrezen razvoj govora in jezika otrok do tretjega leta starosti ne uporablja elektronskih naprav oziroma komunikacijskih naprav z zasloni (pametni telefoni, računalniki, tablice, pametne ure …). Kasneje ga počasi in z zgledom naučimo primerne uporabe le-teh.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: 👉 https://alenkastare.si/trgovina/

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Pocitnice so tu

Juhuuu, počitnice so tu!

KAKŠNO SPRIČEVALO IMAŠ?

Proti koncu šolskega leta se starši veliko preveč ukvarjajo s spričevali in ocenami svojih otrok in posledično tudi otroci.

Kaj pa vi mislite?

Kakšne ocene si želite za svojega otroka?

So vaše želje usklajene s sposobnostmi vaših otrok?

Jaz glede ocen svojih otrok nimam nobenih želja. Želim si, da bosta srečni in zadovoljni v svoji koži. Če z ocenami nista zadovoljni, bosta najbrž v prihodnje v šolsko delo vložili več truda in s tem pridobili tudi več zadovoljstva. Seveda vse to izhaja iz veščin in znanj, ki jih otrok pridobi v predšolskem obdobju skozi zgled v ožji družini.

Ocenjevanje in popravljanje ocen proti koncu šolskega leta ustvarja stresno obdobje za otroke, velikokrat tudi cele družine.

Zato si želim, da bi z ocenjevanjem v vseh šolah zaključili že pred junijem.

In da bi ocene bile zgolj v domeni otrok, saj je to pokazatelj njihovega dela in truda, ne pa njihovih staršev.

Vsekakor pa velja razmisliti o sistemu popravnih izpitov.

Zakaj?

Ker nekako ne razumem, da nekdo obiskuje šolo 10 mesecev in ne usvoji tako imenovanih minimalnih standardov znanja pri nekem predmetu in potem v enem izpitu opravi vse za nazaj? In to sredi poletja!

Kdo je kriv za to?

Otroci ali učitelji?

Če pomislim, kaj se ocenjuje, kako se ocenjuje in oprostite, včasih tudi kdo ocenjuje. Ja, ocenjevanje v naših šolah bi res morali konkretno prevetriti. Ocenjevanje znanja bi vedno moralo temeljiti na konkretnih in neodvisnih merilih. In seveda pred tem poučevanje.

počitnice

Čas je za sonce, gozd, travnik, potok in doooolgčaaaaas.

Ne glede na spričevala in paleto ocen od 1 do 5 naj imajo vsi otroci brezskrbne poletne dni in seveda tudi vi starši. Tako kot odrasli tudi otroci potrebujejo dopust in brezskrbne poletne dni.

Poletje je že tu. In od 24. 06. tudi počitnice. Takrat je treba odložiti šolo do 1. septembra.

Vem, da marsikdo želi nadoknaditi »izgubljena« znanja med poletjem, vendar si iskreno želim, da so pričakovanja staršev v skladu s sposobnostmi otrok. Učenje in posledično ocene morajo biti skrb in delo otrok. Ne staršev!

Med vsemi šolskimi obveznostmi in ocenami je zares pomembno zgolj to, da vaš otrok zraste v uspešnega in zadovoljnega posameznika. V ta namen pa potrebuje najprej spodbudno predšolsko obdobje brez elektronskih naprav, v prvi triadi pa se mora naučiti tekočega branja z razumevanjem, uspešnega računanja in čitljivega pisanja.

Želim vam lepe poletne dni.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani 👉 https://alenkastare.si/trgovina/

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Blog - Poletje je cas za zlate sandale in kicaste ogrlice

Poletje je čas za zlate sandale in kičaste ogrlice

Zakaj otrok poleti ne potrebuje vrtca ali šole?

Poletje je čas, ko se tempo življenja umiri. Vsaj moral bi se.

A prav v tem času se pogosto pojavi vprašanje:
Ali naj otrok poleti ostane doma ali naj gre v vrtec oziroma varstvo?

Odgovor ni vedno enostaven. Je pa pomembno, da ga razumemo skozi potrebe otroka.

Otrok potrebuje dopust. Tako kot odrasli.

Vrtec je za otroka v marsičem podoben službi za odraslega.
Ima svoj ritem, pravila, obveznosti, socialne zahteve, pričakovanja …

In tako kot odrasli po določenem obdobju potrebujemo oddih, ga potrebuje tudi otrok.

Počitnice niso “luksuz”. So vsakdanji del zdravega razvoja.

Zakaj otrok potrebuje več počitka kot odrasli?

Otroci se še razvijajo, telesno, čustveno in kognitivno.

Vsak dan:

  • usvajajo nova znanja,
  • se prilagajajo socialnim situacijam,
  • uravnavajo svoja čustva,
  • vlagajo veliko energije v razumevanje sveta.

To je za otroka naporno.

Zato potrebuje:

  • več počitka,
  • več neobremenjenega časa,
  • več varnega prostora za sprostitev.

Poletje naj bo čas nestrukturirane igre

Ena največjih vrednosti počitnic je prav to, da otrok ni ves čas voden.

Prosta, nestrukturirana igra:

  • spodbuja ustvarjalnost,
  • krepi samostojnost,
  • razvija domišljijo,
  • zmanjšuje stres.

To so stvari, ki jih ne moremo “načrtovati”, lahko pa jim damo prostor.

Kaj pa vrtec med počitnicami?

Vrtec ima poleti svojo pomembno vlogo, a predvsem kot rešitev v nujnih primerih.

Za starše, ki:

  • res ne morejo vzeti dopusta,
  • nimajo druge oblike varstva.

V vseh drugih primerih pa je vredno razmisliti:
👉 ali otrok res potrebuje še dodatno strukturirano okolje?

Organizacija je lahko izziv, a je vedno možna

Res je, usklajevanje počitnic ni vedno enostavno.

A če pogledamo realno:

  • vsak starš ima določeno število dni dopusta,
  • pogosto lahko nekaj dni prispevajo tudi babice in dedki,
  • včasih pomagajo prijatelji ali organizirana varstva.

Ko to povežemo, lahko ustvarimo dovolj časa, da je otrok doma, v okolju, kjer se počuti varno in sproščeno.

Najprej smo starši

V sodobnem tempu hitro pozabimo, kaj je na prvem mestu.

A dejstvo ostaja:
👉 otrok potrebuje predvsem nas.

Ne popolnih staršev.
Ne popolnega urnika.

Ampak prisotnost, čas in odnos.

Naj ima otrok poletje

Poletje naj ne bo nadaljevanje obveznosti.

Naj bo čas:

  • počasnih juter,
  • igre brez cilja,
  • smeha,
  • dolgčasa (da, tudi to je pomembno),
  • bližine.

Naj ima vsak otrok počitnice, da se lahko prosto igra in uživa v nestrukturiranih dejavnostih.

Želim vam lepe poletne dni!

poletje

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: https://alenkastare.si/trgovina/

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

No products found which match your selection.

/Avtor

Kaj je diskalkulija?

Kaj je diskalkulija?

Diskalkulija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Je specifična motnja, ki se kaže na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti.  Diskalkulija je relativno »nova« težava, saj se je kot samostojna motnja začela omenjati šele v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.

Pojem diskalkulija kot specifična učna težava na področju matematike, se je uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja.

Vpliva na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij. Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju matematičnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav.

Težave nastajajo na področju kognitivnih in metakognitivnih procesov:

  • vidno – prostorski procesi (prostorska organizacija, vrstni red, obdelava vizualnih informacij, ki so povezane s prostorsko orientacijo in zaznavo objektov, prepoznavanje objektov, razločevanje med različnimi predmeti, barvami in oblikami, razumevanje razmerij med objekti v prostoru, ocenjevanje razdalje),
  • delovni spomin (neustrezno shranjevanje informacij, pomanjkljiva avtomatizacija aritmetičnih dejstev, pomnjenje postopkov),
  • pozornost (nezadostna vztrajnost, spregledanje informacij in podrobnosti),
  • percepcija (nenatančno sprejemanje informacij),
  • koordinacija (slabše načrtovanje, zapisovanje),
  • orientacija (časovna, prostorska, ploskovna),
  • jezikovno procesiranje informacij (neustrezno predelovanje vidnih in slušnih informacij),
  • pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov ter izvajanja matematičnih operacij.

Vse te procese lahko razdelimo tudi na štiri vrste znanj, kjer prihaja do težav:

  • Deklarativno znanje (obvladovanje dejstev) pomeni, da otrok pozna in prikliče dejstva – formule, podatke, definicije.
  • Proceduralno znanje (obvladovanje postopkov) pomeni, da otrok pozna postopke za posamezne veščine.
  • Konceptualno znanje (obvladovanje pojmov) pomeni, da otrok pozna in razume pojme.
  • Problemsko znanje (reševanje problemov) pomeni, da otrok pozna postopke za reševanje problemov.

Primer: seštevanje

Otrok pozna pojem seštevanje, znak + in = (deklarativno z.). Otrok pozna postopek za seštevanje 2 + 2 = 4 (proceduralno z.). Otrok razume pojem seštevanje (nekaj damo skupaj, zanima nas skupna količina). Otrok zna postopek za reševanje matematičnega problema, ki vključuje seštevanja (problemsko z.).

diskalkulija

Zakaj nastane diskalkulija?

Natančen vzrok za nastanek diskalkulije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevroloških in okoljskih dejavnikov.

Vzroki so podobni tako pri diskalkuliji, disleksiji in disgrafiji, saj gre za drugačen način delovanja možganov. Motnje nastajajo v delovanju osrednjega živčevja, ki vpliva na to, kako možgani predelujejo različne vrste informacij.

Diskalkulija se pojavlja v populaciji do 5 %, od tega v težji obliki od 1 do 2%.

Kako prepoznamo diskalkulijo?

Prvi znaki diskalkulije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju usvajanja matematičnih veščin in spretnosti (odsotnost štetja, preštevanja, popolno nerazumevanje količin, težave s primerjanjem oblik in količin)

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja matematičnih veščin je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje številke, obrača številke v napačno smer, ne razume količin, ne zna računati. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi diskalkulije

Težave se pojavljajo predvsem na področju usvajanja osnovnih matematičnih veščin in spretnosti:

  • težave z razumevanjem pojma število, usvajanjem štetja, nezmožnost štetja v sekvencah,
  • vztrajno zamenjevanje in obračanje številk,
  • velike težave z usvajanjem osnovnih računskih operacij,
  • težave s prostorsko, časovno in ploskovno orientacijo,
  • težave z reševanjem besedilnih nalog,
  • nerazumevanje matematičnih znakov, simbolov, izrazov (manj, več …),
  • težave s priklicem aritmetičnih dejstev, simbolov, znakov,
  • težave s pomnjenjem matematičnih pojmov,
  • težave z razumevanjem merskih enot, pretvarjanjem,
  • nerazumevanje zaporedja dogodkov.

Diskalkulija se velikokrat pojavlja skupaj z disleksijo (težave na področju bralnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Vendar med njimi obstajajo pomembne razlike, saj ima vsaka motnja v osnovi moteno drugo vrsto procesov:

  • diskalkulija: vidno – prostorski procesi
  • disleksija: slušno – vidni procesi
  • disgrafija: vidno – motorični procesi

diskalkulija

Kako diagnosticiramo diskalkulijo?

Diagnosticiranje diskalkulije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja razvoja in učenja. Strokovnjaki (specialni pedagog, psiholog, tudi nevrolog) uporabljajo različne metode in preizkuse za oceno različnih vidikov, povezanih s to motnjo.

Uporabljajo se standardizirani testi za ocenjevanje različnih vidikov matematičnih veščin in spretnosti (prepoznavanje števil, aritmetične operacije, razumevanje matematičnih konceptov in reševanje matematičnih problemov). Strokovnjaki morajo upoštevati uveljavljene kriterije za diagnosticiranje specifičnih učnih težav. 👉Test za disleksijo – kako poteka? – Alenka Stare

Diagnozo diskalkulije po navadi postavi multidisciplinarni tim, ki vključuje učitelje, specialne pedagoge, psihologe in druge strokovnjake za učne težave.

Diskalkulije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo ter izboljšajo učenje matematičnih veščin.

Zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora sta ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

  • uporaba konkretnega materiala,
  • uporaba pripomočkov pri računanju (kartončki, stotični kvadrat, konkretni material),
  • jasna in kratka navodila,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • prilagojen čas pisanja nalog,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • slikovno gradivo,
  • manjša količina učnih vsebin,
  • kratka, jasna navodila,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
  • učenje po korakih na konkretnem nivoju,
  • multisenzorno učenje,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • veliko vaje.

Kot sem že pojasnila, se pri mojem delu velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
predavanje Priprava na vstop v šolo, Alenka Stare

Kaj pa ocene?

KAKŠNO SPRIČEVALO IMAŠ?

KAJ PA OCENE?

So pomembne?

Nagrajujete otroke za dobre ocene?

Kaznujete otroke za »slabe« ocene?

Katere ocene so dobre?

Katere ocene so slabe?

Ste veseli, če vaš otrok dobi 5?

Ste jezni, celo žalostni, če vaš otrok dobi 1?

Zame ocene mojih otrok ne predstavljajo nikakršnih čustev. Vsekakor ne žalosti.

Zakaj?

Nikoli, zares nikoli otrok ne nagrajujem ali kaznujem »zaradi« ocen.

Želja po uspehu mora izhajati iz otroka, ne iz staršev.

Če se otrok v šoli trudi z namenom, »da bo zadovoljil svoje starše,« NIKOLI ne bo zares uspešen in zadovoljen.

Delo, učenje, domače naloge morajo otroku nuditi zadovoljstvo.

Saj veste … »… ko se delo dobro opravi …«

Ocene so le nek pokazatelj dobro opravljenega dela. Ni pa vedno tako. Nekateri potrebujejo več truda in pomoči, drugi manj.

ocene

Vse ocene so ok.

Ko otrok dobi nezadostno oceno, naj bo to znak, da potrebuje pomoč, usmerjanje in dodatno razlago.

Ne kazni, ampak pomoč.

Pomembno je, da je otrok zadovoljen z oceno!

Ocene morajo predstavljati realno stanje, ne samo številk, ki so staršem merilo za uspeh!

NUJNO, zares nujno je ozaveščanje o številčnih ocenah. To ne sme biti merilo za »ljubezen« in »zadovoljstvo«. Žal se nam dogaja, da so starši veseli, če otrok dobi 5, in žalostni, če dobi 1, 2, morda tudi 3. TO JE NEDOPUSTNO, saj s tem »ustvarjamo« čustvene in posledično tudi vedenjske težave.

Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer je šola organizirano tako, da se neko določeno znanje vrednoti z ocenami. Če pogledamo bolj podrobno, kako se vrednoti, kdo vrednoti in kaj vse vpliva na vrednotenje, lahko zaključimo, da so ocene »slab« pokazatelj dejanskega znanja.

Zato je zares pomembno zgolj to, da greš naprej (torej ZADOSTNO 2). Vse ostalo je super, če pa je NEZADOSTNO 1, pa popravimo (tukaj imam v mislih pomoč otroku), da bo pozitivno!

Seveda je zaželeno, da otroci stremijo k čim boljšim ocenam. Vendar mora želja oziroma motivacija izhajati iz otroka.

Starši, odrasli, lahko otroke na tej poti le spodbujamo.

Kako spodbuditi tako imenovano notranjo motivacijo?

Da si otrok zares želi biti uspešen in da je zgolj uspeh nagrada za trud?

Vse to v veliki meri izvira iz ožjega okolja, v katerem otrok odrašča. Od vrednot, kulture, zgleda, ki ga vse od rojstva naprej dobiva iz svoje okolice.

Vzgajajte sebe in vzgojili boste otroka!

Vsekakor uspešno opravljanje šolskega dela izhaja iz zgleda, ki ga ima otrok v domačem okolju vse od rojstva dalje. S pravim zgledom in ustreznimi spodbudami v predšolskem okolju (pomoč pri hišnih opravilih, skrb zase …), razvije samostojnost, ki je potrebna za uspešno spopadanje s šolskimi obveznostmi.

Ko otrok vstopa v šolo, ga takoj začnemo privajati na samostojno delo. Sam naj naredi domačo nalogo. Sam naj pripravi vse za šolo. Odrasli smo le v vlogi opazovalca in po potrebi ga usmerjamo in razložimo zanj nerazumljive stvari.

In tudi ko vse naredimo »prav,« se lahko pri šolajočem otroku pojavijo težave z motivacijo. Ne mara šole, ne želi se učiti, delati domačih nalog …

Takrat je treba otroku nuditi ustrezno pomoč in podporo. Največja podpora otroku so starši oziroma ožja družina.

Če otrok ve, da ima doma podporo ne glede na vse, bo vse ok.

Več gradiv in informacij poiščite v spletni trgovini: 👉 povezava.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor