Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej. (Mark Tulij Cicero)

.

Kaj je socializacija?

Socializacija je neprekinjen proces, skozi katerega posameznik pridobiva znanje, veščine, spretnosti in vrednote ter oblikuje svojo identiteto v skladu z družbenimi normami.

Socializacija je pridobivanje veščin in znanj, ki so lastne neki družbi (govor, jezik, navade, pravila …) in ustreznega vedenja oziroma funkcioniranja posameznika znotraj družine, skupine, družbe, kjer prihaja do stikov z drugimi osebami in živimi bitji.

Tudi grajenje odnosa do živali je socializacija.

Socializacije, ki se nanaša na funkcioniranje v družbi, se najlažje in najbolje naučimo »NA ULICI.«

Gre za proces, ki se ga ni mogoče naučiti zgolj v teoriji, ampak na podlagi ZGLEDA ZNOTRAJ DRUŽINE IN LASTNIH IZKUŠENJ V POSAMEZNIH DRUŽBENIH SKUPINAH, PREDVSEM MED VRSTNIKI.

Proces socializacije je najbolj odvisen od staršev. Otrok bo vedenja in reakcije iz različnih situacij znotraj družine prenesel med vrstnike, v družbo.

Seveda se otrok uči socializacije tudi iz dejanskih situacij s sovrstniki in drugimi. Skozi različne situacije se uči prilagajanja različnim pravilom, predvsem tistim, ki mu niso všeč.

To je bistvo socializacije. Da znamo ustrezno in primerno reagirati v situacijah, ko se znajdemo pod vplivom različnih čustev (strah, bes, navdušenje, jeza, žalost …).

Spomnite se kakšne situacije, ko vas je nekdo zelo razjezil (v resnici ste jezo občutili vi, zaradi vedenja nekoga drugega). Kakšne misli, občutke ste doživljali? Kaj od tega ste dejansko rekli na glas, naredili?

Socializiran posameznik ve, da mora v taki situaciji vse neprimerne misli in dejanja obdržati zase. In primerno odreagirati.

Kako primerno reagirati ob navalu čustev?

Ob močnem navalu nekih čustev najprej trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo. Počakamo, da se čustveni val malo umiri. Nato se pogovorimo v mirnem, normalnem tonu in povemo, kaj nas moti, kaj nam ni všeč, kaj nas razjezilo?

To je SOCIALIZACIJA in SAMOREGULACIJA!

Otrok za uspešen proces socializacije in samoregulacije potrebuje čim več fizičnih stikov z drugimi ljudmi, druženja z vrstniki (igrišče, narava), v čim bolj spontanih dejavnostih, brez prisotnosti staršev. Najbolj idealno je vsak dan.

Odnosov z vrstniki v procesu socializacije ne more nič nadomestiti.

Večino naukov se otrok skozi zgled nauči doma, v svoji družini. S tem, kar mi počnemo, kako reagiramo v različnih situacijah, kako doživljamo čustva.

Izkušnje pa dobi »na ulici,« v spontani družbi.

Več konkretnih informacij in primerov poiščite v priročniku Vzgojno zahtevni otroci – Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare.

.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.