KAKŠNO SPRIČEVALO IMAŠ?

KAJ PA OCENE?

So pomembne?

Nagrajujete otroke za dobre ocene?

Kaznujete otroke za »slabe« ocene?

Katere ocene so dobre?

Katere ocene so slabe?

Ste veseli, če vaš otrok dobi 5?

Ste jezni, celo žalostni, če vaš otrok dobi 1?

Zame ocene mojih otrok ne predstavljajo nikakršnih čustev. Vsekakor ne žalosti.

Zakaj?

Nikoli, zares nikoli otrok ne nagrajujem ali kaznujem »zaradi« ocen.

Želja po uspehu mora izhajati iz otroka, ne iz staršev.

Če se otrok v šoli trudi z namenom »da bo zadovoljil svoje starše«, NIKOLI ne bo zares uspešen in zadovoljen.

Delo, učenje, domače naloge morajo otroku nuditi zadovoljstvo.

Saj veste … »… ko se delo dobro opravi …«

Ocene so le nek pokazatelj dobro opravljenega dela. Ni pa vedno tako. Nekateri potrebujejo več truda, pomoči, drugi manj.

Vse ocene so ok.

Ko otrok dobi nezadostno oceno, naj bo to znak, da potrebuje pomoč, usmerjanje, dodatno razlago …

Ne kazni, ampak pomoč.

Pomembno je da je otrok zadovoljen z oceno!

Ocene morajo predstavljati realno stanje, ne samo številk, ki so staršem merilo za uspeh!

NUJNO, zares nujno je ozaveščanje o številčnih ocenah. To ne sme biti merilo za »ljubezen« in »zadovoljstvo«. Žal se nam dogaja, da so starši veseli, če otrok dobi 5 in žalostni, če dobi 1, 2, morda tudi 3. TO JE NEDOPUSTNO, saj s tem »ustvarjamo« čustvene in posledično tudi vedenjske težave.

Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer je šola organizirano tako, da se neko določeno znanje vrednoti z ocenami. Če pogledamo bolj podrobno, kako se vrednoti, kdo vrednoti in kaj vse vpliva na vrednotenje, lahko zaključimo, da so ocene »slab« pokazatelj dejanskega znanja.

Zato je zares pomembno zgolj to, da greš naprej, (torej ZADOSTNO 2). Vse ostalo je super, če pa je NEZADOSTNO 1, pa popravimo (tukaj imam v mislih pomoč otroku), da bo pozitivno!

Seveda je zaželeno, da otroci stremijo k čim boljšim ocenam. Vendar mora želja oziroma motivacija izhajati iz otroka.

Starši, odrasli lahko otroke na tej poti le spodbujamo.

Kako spodbuditi tako imenovano notranjo motivacijo?

Da si otrok zares želi biti uspešen in da je zgolj uspeh nagrada za trud?

Vse to v veliki meri izvira iz ožjega okolja v katerem otrok odrašča. Od vrednot, kulture, zgleda, ki ga vse od rojstva naprej dobiva iz svoje okolice.

Vzgajajte sebe in vzgojili boste otroka!

Vsekakor uspešno opravljanje šolskega dela izhaja iz zgleda, ki ga ima otrok v domačem okolju vse od rojstva dalje. S pravim zgledom in ustreznimi spodbudami v predšolskem okolju (pomoč pri hišnih opravilih, skrb zase …), razvije samostojnost, ki je potrebna za uspešno spopadanje s šolskimi obveznostmi.

Ko otrok vstopa v šolo, ga takoj začnemo privajati na samostojno delo. Sam naj naredi nalogo. Sam naj pripravi vse za šolo. Odrasli smo le v vlogi opazovalca in po potrebi ga usmerjamo in razložimo zanj nerazumljive stvari.

In tudi ko vse naredimo »prav«, se lahko pri šolajočem otroku pojavijo težave z motivacijo. Ne mara šole, ne želi se učiti, delati nalog …

Takrat je potrebno otroku nuditi ustrezno pomoč in podporo. Največja podpora otroku so starši oziroma ožja družina.

Če otrok ve, da ima doma podporo, ne glede na vse, bo vse ok.

»Spretnost je združena sila delovanja izkušenj, razuma in strasti.« (J. Ruskin)

Življenje je lepo!😀

Alenka Stare, prof. def.