Test za disleksijo – kako poteka?

Disleksija je specifična učna motnja, ki vpliva na posameznikovo sposobnost branja, pisanja in pravopisa ter posledično učenja. Vpliva na vsa področja učenja, saj je učinkovito branje in razumevanje prebranega osnovni pogoj za učenje.

Prepoznavanje in diagnosticiranje disleksije je ključno za zagotavljanje ustrezne podpore in prilagoditev za otroke. Postopek diagnosticiranja disleksije je večstopenjski in vključuje različne korake za celovito oceno bralnih in pisnih sposobnosti.

Prepoznavanje disleksije

Prvi znaki disleksije se kažejo že v predšolskem obdobju, ko se otrok sreča s simboli, črkami, številkami in prvimi besedili. Ko otrok začne zapisovati simbole, črke in številke in jih poimenuje, je popolnoma normalno, da jih na začetku nenatančno zapisuje, obrača njihovo smer in si jih še ne zapomni.

Tudi v začetni fazi branja, ko otrok spaja črke v zloge in kratke besede, se lahko popolnoma normalno pojavlja obračanje črk, zamenjava črk itd., če pa te napake vztrajajo dalj časa in kljub ponavljanju in ustrezni spodbudi ne izzvenijo, moramo poiskati strokovno pomoč.

Znaki disleksije:

• Težave z dekodiranjem besed: Otrok težko povezuje črke z zvoki in sestavlja besede.
• Težave z učenjem branja: Otrok se težko uči branja.
• Počasno branje: Otrok bere počasneje kot vrstniki in ima težave s tekočim branjem. Branje je zatikajoče, besede so popačene.

• Težave z razumevanjem prebranega: Otrok težko sledi zgodbi ali povzame prebrano. Otrok si po prebranem besedilu ne zapomni vsebine.
• Zamenjava ali napačna izgovorjava besed: Otrok zamenjuje, ali napačno izgovarja besede med branjem ali govorjenjem.
• Težave s črkovanjem: Pogoste napake pri črkovanju, ki niso tipične za otrokovo starostno skupino.
• Težave z zapisovanjem: Otrok ima težave z organiziranjem misli in izražanjem na papirju.

Preberite tudi: Disleksija in disgrafija – kaj je razlika?

Diagnosticiranje disleksije

1. korak

Začetna ocena težav vključuje zbiranje informacij o otrokovem razvoju, šolskih dosežkih in družinski zgodovini.

• Pogovor s starši in učitelji: Zbiranje podatkov o otrokovih zgodnjih jezikovnih in bralnih sposobnostih in morebitnih težavah.
• Pregled šolskih dosežkov: Analiza otrokovih ocen, bralnih in pisnih nalog ter poročil učiteljev.

2. korak

Sledi bolj podrobno in strukturirano formalno ocenjevanje veščine branja in pisanja. To običajno vključuje različne teste, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak, kot je psiholog, specialni pedagog ali logoped.

Ocena otrokovih kognitivnih sposobnosti in intelektualnega delovanja:

• Testi kognitivnih in inteligentnih sposobnosti: pozornost, verbalno razumevanje, delovni spomin, hitrost obdelave informacij in vizualno-prostorske sposobnosti.

S tem izključimo morebitne težave, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in nespodbudnega okolja.

3. korak

Sledi testiranje otrokovih specifičnih bralnih sposobnosti:

• Fonološko zavedanje: Sposobnost prepoznavanja in manipulacije zvokov v besedah.
• Dekodiranje in tekočnost branja: Testi za ocenjevanje sposobnosti povezovanja črk z zvoki in tekočnosti branja.
• Razumevanje besedil: Testi, ki preverjajo otrokovo sposobnost razumevanja prebranega gradiva.

Testiranje sposobnosti zapisovanja in črkovanja:

• Črkovalne veščine: Testi, ki ocenjujejo natančnost in pravopisne sposobnosti.
• Pisanje prostih besedil: Ocena otrokove sposobnosti izražanja misli in organizacije pisnih nalog.

Testiranje jezika in njegove uporabe:

• Govorjene in slušne sposobnosti: Ocena otrokovega razumevanja in uporabe govora ter slušne obdelave.
• Slovnica in besedni zaklad: Preverjanje znanja slovnice in širine besednega zaklada.

Ustrezne oblike pomoči in podpora

• Individualizirano poučevanje: Programi, prilagojeni otrokovim specifičnim potrebam z ustreznimi prilagoditvami.
• Logopedska terapija: Terapija za izboljšanje fonoloških in jezikovnih sposobnosti.

• Prilagoditve v razredu: Dodatni čas za naloge in teste, ustrezna pisava, podlaga, razmik med vrsticami, uporaba računalnikov ali drugih tehnoloških pripomočkov.
• Podpora s strani učiteljev: Usposabljanje učiteljev za razumevanje in prilagajanje potrebam otrok z disleksijo.

• Branje in pisanje doma: Spodbujanje branja in pisanja v prijetnem domačem okolju, na ustrezen način.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE DISLEKSIJE, DISKALKULIJE IN DRUGIH SPECIFIČNIH UČNIH TEŽAV (DSM-5, ICD-11)

Za postavitev diagnoze morajo biti IZPOLNJENI 4. KRITERIJI:

Specifične učne težave se izražajo na različne načine od blagih težav do hudih, ki pomembno ovirajo posameznika pri usvajanju novih veščin in znanj.

KRITERIJ A

Težave pri branju (počasno, netekoče, napačno) razumevanju prebranega (pomen besedila, obnova), pisanju (pravopis, organizacija besedila, napake, slovnica) in matematičnih veščinah in spretnostih (pojem število, številske predstave, računske operacije, sklepanje, razumevanje, načrtovanje).

Težave trajajo vsaj 6 mesecev in se ne izboljšajo kljub zagotavljanju ustrezne pomoči na področju težav.

KRITERIJ B

Akademske spretnosti so na bistveno nižji ravni od, pričakovanih za kronološko starost posameznika (standardizirani testi).

KRITERIJ C

Težave se pojavijo v šolskem obdobju, čeprav se lahko izrazijo tudi kasneje, ko posameznik naleti na zahtevnejše naloge, ki presegajo njegove učne sposobnosti.

KRITERIJ D

Ne glede na prve tri kriterije je treba izključiti druge vzroke, ki lahko pripeljejo do težav: motnje v duševnem razvoju, težave z vidom ali sluhom, druge duševne ali nevrološke motnje, psihosocialne težave, pomanjkanje znanja jezika, neustrezno poučevanje, socialno-ekonomski ali kulturni dejavniki.

Težave se izražajo kot (stopnja resnosti):

• BLAGE – pomeni težave pri učenju na določenem področju, ki jih posameznih uspešno premaguje z učno pomočjo, posameznimi prilagoditvami in rednimi vajami.
• ZMERNE – pomeni izrazitejše težave, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, ustrezne prilagoditve in redne vaje.
• HUDE – pomeni izrazite težave, ki posameznika kljub ustrezni strokovni pomoči in prilagoditvam ovirajo pri doseganju novih veščin in znanj. Posameznik potrebuje veliko strokovne pomoči in veliko vaje.

Diagnozo na podlagi resnosti primanjkljajev (opredeljenih kriterijev) potrdi ustrezen strokovnjak na podlagi mednarodno uveljavljenih standardiziranih testov.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.