December je čas topline, lučk in pričakovanja. Čas, ko se v zraku čuti nekaj nežnega in vznemirljivega, ko otroci z iskrico v očeh čakajo trenutek, ko bodo zaslišali prve zvončke pod smrečico. A čeprav so božična darila del tega čarobnega obdobja, se starši pogosto znajdemo pred enakim vprašanjem kot vsako leto: kaj izbrati? Kaj podariti, da ne bo samo še ena igrača, ki po nekaj dneh pristane na polici, ampak nekaj, kar bo otroku resnično ostalo v spominu?

Kot specialna pedagoginja in avtorica opažam, da se starši velikokrat pritožujejo, da igrače hitro »izgubijo čar«, zasloni prevzamejo čas, branje postane rutina brez navdušenja, zato predlagam, da letos izberete božična darila, ki:

• spodbujajo otrokov govor, jezik in domišljijo,
• ustvarjajo prostor za skupne trenutke z odraslimi,
• so dovolj unikatna, da izstopajo in si jih otroci zapomnijo,
• lahko služijo kot orodje za razvoj, ne samo kot zabava.

V času, ko otroštvo vse bolj preplavljajo zasloni, je darilo, ki spodbuja domišljijo, jezik in stik med otrokom ter odraslim, nekaj neprecenljivega. Prav zato so logopedske pravljice čudovit začetek tega razmisleka in morda prav tisto darilo, ki bo letos imelo resničen pomen.

Logopedske pravljice – božična darila, ki nagovorijo otroka

Logopedske pravljice so zgodbe, ki so v zadnjih letih osvojile srca številnih otrok in staršev. Nastale so z ljubeznijo, strokovnim znanjem in občutkom za otrokov svet. Vsaka pravljica na nežen in igriv način spodbuja razvoj govora, poslušanja, pripovedovanja in razumevanja jezika. To niso pravljice, ki jih otrok samo posluša. So zgodbe, ob katerih sodeluje, ponavlja zvoke, se smeji in s pomočjo starša počasi odkriva svet besed.

Z vidika darila to pomeni, da ne podarite samo knjige, ampak skupen čas. Podarite priložnost, da otrok skupaj z odraslimi raziskuje svet, se razvija in raste. To je darilo z dodano vrednostjo, saj gradi temelje otrokovega izražanja in samozavesti.

Naprstne lutke s kmetije Zlatorog – ko pravljice oživijo

Logopedske pravljice pa imajo tudi prav posebno nadgradnjo: naprstne lutke s kmetije Zlatorog. Vsaka pravljica se dogaja na tej slikoviti kmetiji, kjer živijo ovčka Rezika, osliček Žak, goska Fifi, papiga Lili in drugi junaki. Zdaj ti junaki ne ostanejo več le na papirju, temveč jih otrok lahko prime v roke, se z njimi igra in jim vdihne življenje.

Naprstne lutke so narejene prav za male rokice in ustvarjene z mislijo na toplino, varnost in domišljijo. Ko otrok natakne lutko na prst in jo oživi z gibom ali glasom, se zgodi nekaj čudovitega – pravljica postane igra, otrok pa iz poslušalca postane pripovedovalec. Starš in otrok se lahko skupaj potopita v domišljijski svet, kjer vse oživi. Živalim posodita glasove, ponovita besede, dodata svoje like in zgodbe.

V ozadju te igre se skriva več, kot je videti na prvi pogled:

• otrok z gibom in govorom uri motoriko, izgovorjavo in bogati besedni zaklad,
• skozi igro krepi samozavest in čustveno izraznost,
• hkrati pa se gradi močna vez s staršem, ki sodeluje pri ustvarjanju.

To je interaktivna izkušnja, ki otroka popolnoma pritegne in mu pomaga pri razvoju govora na najbolj naraven način skozi igro in smeh.

Naprstne lutke z daljnosežnim namenom

Vsaka lutka s kmetije Zlatorog je skrbno izdelana v sodelovanju s podjetjem Centerkontura d.o.o., ki se ukvarja z zaposlovanjem in usposabljanjem invalidov. Tako darilo nosi še dodatno toplino in pomen tudi za tiste, ki so ga s srcem ustvarili.

Pravljica na papirju je čudovita. Pravljica z lutko na prstu pa je doživetje, ki ostane v otrokovem srcu še dolgo po tem, ko ugasnejo praznične lučke.

Sprostitvene blazinice so božična darila z velikim učinkom

Praznični čas zna biti čudovit, a hkrati tudi nekoliko naporen tako za odrasle kot za otroke. Toliko dogajanja, svetlobe, zvokov, obiskov in pričakovanj … v vsem tem včasih pozabimo na nekaj, kar je prav tako pomembno kot veselje – mir. Prav zato so tu sprostitvene bombažne blazinice, ki so majhne, mehke in izjemno učinkovite. Napolnjene so z rižem ali ajdo, kar jim daje prijetno težo in toplino, ko jih držimo v rokah ali položimo na telo. Uporabimo jih lahko doma, v šoli, v pisarni ali na poti. So preproste, naravne in vedno pri roki.

Hitra pomiritev otroka in odraslega

Otroci jih naravnost obožujejo, ker jih lahko mečkajo, stiskajo ali uporabljajo med branjem in učenjem. Blazinica jim pomaga, da se umirijo, osredotočijo in se lažje vrnejo k nalogi, ki so jo začeli. Postane njihov mali zaveznik v trenutkih, ko misli bežijo drugam. Starši jih pogosto tako za otroke kot zase  opisujejo kot »majhen čudež«. Blazinico preprosto primemo v roke, zapremo oči, nekajkrat globoko vdihnemo … in telo se spomni, kaj pomeni mir.

Pri otrocih, ki težje zdržijo pri miru ali se hitro razburijo, lahko blazinica postane del vsakdana. Pomaga jim razvijati zavedanje telesa, dihanja in gibanja, kar pozitivno vpliva tudi na njihov čustveni in govorni razvoj.

Z nekaj preprostimi vajami, na primer z obračanjem glave, kroženjem z rameni ali ravnotežjem na eni nogi, blazinica postane tudi del igre. Smeha je pri tem vedno veliko, saj gibanje sprošča telo, igra pa srce.

Božični kompleti, če želite podariti več kot le en izdelek

Za vas smo pripravili tudi posebne komplete, ki združujejo več zgodb in več izdelkov, ki se prepletajo v celoto. Komplet je tudi lepo darilo za vse, ki bi radi združili več področij: branje, govor, domišljijo in čustveno povezanost.

Darilo, ki se ga otrok spominja

Ko se v decembru pogovarjamo o darilih, pogosto pozabimo, da imajo otroci neverjeten spomin. Ne toliko na to, kaj so dobili, temveč na to, kako so se ob tem počutili. Če se je darilo povezalo z občutkom topline, bližine in igrivosti, se tega občutka otrok spominja še dolgo.

• Ko otrok s staršem bere logopedsko pravljico, skupaj oživita lutke in ustvarjata glasove.
• Ko skupaj poiščeta trenutek za igro ali sprostitev z blazinico.
• Ko se starš skloni, pogleda otroka v oči in mu z nasmehom reče: »Zdaj pa ti povej, kako se počuti tvoj osliček.«

To niso samo vaje. To so trenutki povezanosti. Prav ti trenutki so tisti, ki jih otrok shrani vase kot občutek varnosti, doma in ljubezni. Zato so to najlepša darila, ki jih ne postavimo na polico, ampak jih živimo.

Zakaj izbrati božična darila z dodano vrednostjo?

1. Osebna nota in unikatnost

Decembra iščemo ideje za božična darila za otroke, božična darila za otroke, unikatna darila … Naj v tej poplavi izdelkov izstopajo tista, ki niso samo še ena modna igrača, ampak nosijo sporočilo.

2. Razvojna komponenta

Darilo z dodano vrednostjo pomeni, da otrok ob njem nekaj prejme: ne le zabavo, temveč tudi podporo. V primeru logopedskih pravljic in ostalih izdelkov prejme celovito podporo govoru, jeziku in izražanju.

3. Skupni trenutki – branje, pogovor, povezanost

Ko izberete darilo, ki zahteva (ali vsaj spodbuja) sodelovanje odraslega in otroka, ustvarjate dragocene trenutke pred spanjem, ob popoldanski tišini, med vikendom. Takšni trenutki so neprecenljivi in prispevajo k odnosu, razumevanju in ljubezni do branja.

4. Decembrski čas je čas za premišljeno izbiro

Želite izbrati nekaj, kar ne bo končalo v kotu? Darilo naj ima namen. Logopedske pravljice, naprstne lutke in sprostitvene blazinice so del sveta, kjer se učenje prepleta z igro, gibom in čustvi. So darila, ki otroka ne obremenjujejo, temveč mu odpirajo vrata v svet besed, domišljije in samospoznavanja.

V času, ko se zdi, da vse teče prehitro, so takšna darila dragocen opomnik, da največ štejejo tiste male stvari – skupno branje, dotik, nasmeh, miren dih.

Zato naj bo letos pod smrečico nekaj, kar ima dušo. Naj bo to darilo z dodano vrednostjo.

 

Vrnitev v šolo ali vrtec po počitnicah je za mnoge otroke (in starše!) izziv. Po tednih sproščenih juter, počitniških dogodivščin in manj strogih urnikov je preklop nazaj na »resnejši« ritem pogosto vse prej kot preprost. Toda z nekaj razumevanja, priprave in čustvene bližine lahko starši ta prehod spremenimo v priložnost za rast in poskrbimo za medsebojno povezovanje.

Zakaj je vrnitev v šolo (ali vrtec) lahko težavna?

Otroci živijo v trenutku. Ne poznajo pojma »prehodno obdobje«, zato jih lahko nenadna sprememba iz sproščenih počitniških dni v strukturirano okolje vrtca ali šole zmede. Če temu dodamo še nove vzgojiteljice, učitelje ali menjavo skupin, je strah popolnoma razumljiv. Čeprav otrok ne zna povedati: »Vrnitev v šolo je zame stresna. Imam tremo, ker ne vem, kaj me čaka,« pogosto spregovori njegovo telo, na primer z jutranjo bolečino v trebuščku, z umikom ali tišino ter včasih z uporom.

Ključno je, da to stisko, ki jo povzroči vrnitev v šolo, prepoznamo kot naravno in ne kot »težavo, ki jo je treba odpraviti«. Bolj kot rešitve otrok v tem trenutku potrebuje našo bližino in pomiritev.

Priprava na vrnitev v šolo in vrtec se začne doma

Velikokrat si starši zadnje dneve počitnic zamišljamo kot čas za »polnjenje baterij«, toda prav ti dnevi so ključni za neženprehod nazaj v delovni ritem. Namesto da otroku zadnji vikend pred šolo napolnimo z aktivnostmi, raje ustvarimo prostor za mirne domače rituale. Skupno branje logopedskih pravljic, igranje umirjenih iger in pogovor o prihajajočih spremembah lahko pomagajo ustvarjati občutek varnosti.

Poskusite z naslednjim:

• Vrnitev večerne rutine: Začnite dan ali dva prej postopoma uvajati čas spanja, ki ga bo imel med šolskim letom. Otroci potrebujejo predvidljivost, torej enak čas spanja, jutranjega vstajanja, obrokov.
• Jutranje priprave vnaprej: Skupaj z otrokom pripravita nahrbtnik, izberita oblačila, dogovorita se, kaj bo za malico. Ko ima otrok občutek nadzora nad začetkom dneva, se lažje pomiri.
• Uvodna zgodba ali risanka: Skupaj preberita knjigo o vrnitvi v šolo (npr. zgodbe o prijateljstvu, pogumu, prvem dnevu) ali si oglejta risanko z enako tematiko. Otroci se zelo dobro povezujejo z junaki, ki doživljajo podobne stvari.

Kaj otrok v resnici potrebuje, ko je čas za vrnitev v šolo?

Otroci ne potrebujejo veliko, temveč potrebujejo občutek, da jih slišimo tudi, če se nam zdi, da so naredili korak nazaj. Če otrok ob vstopu v vrtec ali šolo znova joka, čeprav je lani že pogumno vstopal sam, to ni nazadovanje. To je signal, da potrebuje vašo dodatno pozornost. Največ, kar lahko naredite, je to, da ostanete mirni.

Ena od idej za sproščanje in pomirjanje je tudi mehka blazinica za sproščanje z njegovim najljubšim vzorcem ter spodbudnim sporočilom. Otrok naj leži v postelji na hrbtu, na trebuh pa mu položite blazinico za sproščanje. Skupaj štejte, kako se dviga in spušča. Lahko si izmislite tudi kakšno zabavno igro.

Včasih otrok sam ne zna ubesediti, kaj čuti. Pomagajmo mu s preprostimi izjavami:

• »Vidim, da si danes bolj tiho. O čem razmišljaš?«
• »Je malo težko, ko se končajo počitnice, kajne?«
• »Tudi meni ni bilo vedno lahko nazaj v šolo.«

Ko otrok začuti, da mu ni treba skrivati svojih občutij, jih bo lažje predelal. Morda bo potreboval le objem, ali pa bo želel risati, da bo izrazil, kaj doživlja. Včesih se zgodi tudi, da je samo tiho. Vse to je v redu.

Obujanje spominov in ustvarjanje pričakovanj

Otroku lahko pomagate tako, da se skupaj spomnite lepih trenutkov iz vrtca ali šole. Kdo je bil njegov prijatelj? Kaj mu je bilo lani najljubše? Katero igro so igrali na igrišču? Katera pesmica mu je bila všeč?

Rutine, ki pomirjajo in pomagajo ob vrnitvi v šolo in vrtec

Počitniški ritem je pogosto svobodnejši, medtem ko vrnitev v šolo in vrtec terja precej več strukture. Otrok se spet znajde v svetu pravil, urnikov, sedenja in poslušanja. Doma mu lahko pomagamo, da se počuti varno in slišanega.

Vzpostavite nekaj rutin, ki mu bodo pomagala pri vzpostavljanju občutka varnosti:

• Jutranji pozdravni ritual: pesmica, objem, stisk roke.
• Popoldanski umirjeni čas: nekaj tišine, igra brez ekranov, branje, čas samo za vaše druženje.
• Večerni pogovor: »Kaj je bilo danes najbolj smešno? Katera je bila tvoja dogodivščina danes? Se je zgodilo kaj, kar ti ni bilo všeč?«

S temi majhnimi trenutki vsakdanjika otroku sporočate: tu sem zate.

Branje tudi za tiste, ki ga »ne marajo«

Večerni čas pred spanjem je lahko čaroben. Če ga zapolnimo s skupnim branjem, še posebej zgodb, ki vključujejo zvoke, ritme in ponovitve, se otrokov živčni sistem lažje sprosti. Branje ni le priprava na spanec, temveč priprava na naslednji dan.

Starši me pogosto vprašajo, kako pri otroku, ki ne kaže zanimanja za knjige, razvijati bralno navado. Ključ je v tem, da branje ne postane zahteva. Lahko začnete s knjigami, ki imajo več slik kot besed, z igrivimi zvoki ali celo s posebnimi priročniki za skupno branje, kot je Kako pa ti bereš? Ta starše vodi skozi proces spodbujanja branja na prijazen in naraven način.

Kaj če se navajanje na vrnitev v šolo vleče?

Če otrok tudi po dveh ali treh tednih kaže močno stisko, je pomembno, da ga ne silite v prilagajanje. Morda potrebuje še več varnosti, morda dodatno razumevanje. Včasih pomaga, da se skupaj igrate vrnitev v šolo z igračami ali s plišastimi učitelji. V takšnih igrah otrok pogosto predela svoja doživetja.

Če zaznate, da otrok vztrajno noče govoriti, je zelo tesnoben ali razvija telesne simptome (nespečnost, glavobole, regresijo), se posvetujte s strokovnjakom. Morda bo prav logoped ali svetovalni delavec znal prepoznati vzroke, ki niso vidni na prvi pogled.

Pomembno: starši, ne pozabite nase

Starši pogosto postavimo otroka v središče in pozabimo nase. Če otrok čuti, da smo sami pod stresom, se bo odzval. Preden odidete v vrtec, si vzemite minuto samo zase. Globoko vdihnite in si povejte, da zmorete. Vedno se zavedajte, da otrok ni »težaven«, ampak išče svoje mesto in da ga imate radi tudi takrat, ko je dan težak. V pomoč vam je lahko tudi priročnik Vzgojno zahtevni otroci, ki prinaša ogromno odgovorov in rešitev.

Ponoven začetek je lahko darilo

Vrnitev v šolo in vrtec ni le zaključek počitnic. Je priložnost za nove začetke, za utrditev vezi ter za učenje potrpežljivosti, samostojnosti, zaupanja. Čeprav se morda začne z nekaj solzami, se lahko konča z občutkom ponosa pri otroku in pri vas.

Pogosta vprašanja staršev, kako najbolje izpeljati vrnitev v šolo in vrtec

1. Kaj če otrok po nekaj dneh še vedno joka zjutraj?

To ni redkost. Včasih otrok potrebuje nekaj tednov, da se prilagodi. Pomagajo rutina, stik z vzgojiteljico, igra s prijateljem in občutek, da ga doma slišimo in razumemo. Če pa se stiska poglablja ali traja več kot mesec, je smiselno poiskati pogovor s svetovalno službo vrtca ali šole. Tudi na spletu obstajajo mnogi uporabni nasveti za vrnitev v šolo.

2. Kako dolgo traja, da se otrok privadi nazaj na šolski ritem?

Za nekatere otroke je vrnitev v šolo manj stresna in je dovolj nekaj dni, za druge tudi do štiri tedne. Pomembno je, da vztrajamo v rutini, hkrati pa ostajamo sočutni.

3. Ali naj otroku dovolim, da vzame s sabo plišastega prijatelja?

Seveda. To je pogosto varen most med domom in zunanjim svetom. Če to pomaga, naj gre z njim.

4. Kaj če se otrok v vrtcu spet začne močiti ali sesati prst?

Gre za regresijo, ki je pogosta ob večjih spremembah. Ne kaznujte, ampak pokažite razumevanje. Telo govori, kar otrok še ne zna povedati.

5. Naj otrok ostane doma, če se upira odhodu?

Če je otrok res izčrpan ali kaže znake tesnobe, mu lahko podarimo dan doma. A dolgoročno je pomembno, da mu pomagamo graditi odpornost. Bolje kot izogibanje je postopno grajenje občutka varnosti in predvidljivosti.

6. Kaj če se otrok noče pogovarjati o šoli?

Ni treba siliti. Raje bodite zraven, ko se igra, ter opazujte, kaj se igra, saj otroci s figuricami pogosto ponavljajo, kar so doživeli. To vam pove več kot pogovor. In ko si naposled le zaželi , tudi, če je to ob devetih zvečer, mu prisluhnite in bodite tam zanj.

 

Vsak otrok ima svoj ritem. Eden prej shodi, drugi spregovori. Toda kadar razvoj govora zaostaja ali napreduje zelo počasi, je prav, da starši postanejo pozorni. Govor je temelj za učenje, odnose, igro. Kadar ni dovolj trden, se lahko začnejo pri otroku pojavljati težave. Kdaj obiskati logopeda? Kateri so tisti opozorilni znaki, ki nakazujejo, da otrok morda potrebuje strokovno podporo?

Kako poteka normalen razvoj govora pri otroku?

Govorni razvoj se začne že v zibki. Otrok posluša, opazuje in ponavlja. Najprej beblja, nato pove »mama« ali katero drugo besedo, sčasoma sestavi prve povedi. Ključno je, da starši poznate razvojne mejnike, saj lahko le tako prepoznate odstopanja.

Razvoj govora – 2 leti:

• uporablja vsaj 20 do 50 besed,
• začne povezovati dve besedi v kratke povedi (npr. »mama pije«),
• razume preprosta navodila (npr. »daj medvedka«),
• kaže zanimanje za govor in glasove,
• imenuje predmete v okolju.

Če vaš otrok pri tej starosti še ne govori ali uporablja le nekaj besed, je to pomemben signal. Ni nujno, da gre za težavo, a je dobro, da se o tem pogovorite s strokovnjakom.

Govorni mejniki – 3 leta:

• uporablja povedi iz treh ali več besed,
• postavlja vprašanja (»Kaj je to?«, »Kam gremo?«),
• pravilno uporablja zaimke (jaz, ti, moj),
• razume večstopenjska navodila,
• ga razumejo tudi ljudje, ki ga ne poznajo.

Če otrok ne uporablja povedi, ne postavlja vprašanj ali ga okolica težko razume, je to lahko opozorilni znak.

Kdaj obiskati logopeda in kateri so opozorilni znaki?

Večkrat slišimo »počakajmo, vsak otrok je drugačen«. In res je. A čakanje brez podpore lahko pomeni zamujeno priložnost. Naj vas ne bo strah, logoped je tu, da pomaga.

Obisk logopeda je smiseln takrat, ko otrok kljub spodbudi v domačem okolju ne napreduje v govorno-jezikovnem razvoju ali pa stagnira. Opozorilni znaki se lahko kažejo tudi v obliki neustrezne izgovorjave, pogostega ponavljanja zlogov, zamenjevanja glasov ali težav pri razumevanju osnovnih vprašanj. Otroci, ki se ne vključujejo v pogovor, ne komentirajo dogajanja okrog sebe ali ne razvijajo simbolne igre, pogosto potrebujejo dodatno podporo pri razvoju jezika in komunikacije.

K logopedu se odpravite, če:

• otrok pri 2 letih še ne govori ali uporablja manj kot 20 besed,
• pri 3 letih ne tvori povedi in ga razume le ožji krog ljudi,
• opazite, da ima težave z izgovorjavo ali pogosto ponavlja zloge (npr. »ma-ma-ma-ma-mačka«),
• ne razume preprostih vprašanj ali navodil,
• zamenjuje zloge ali izpušča glasove,
• ne kaže zanimanja za zgodbe, igre z besedami ali petje.

Včasih težava ni očitna. Otroci lahko lepo govorijo, a imajo težave z razumevanjem jezika. Tudi to je razlog za posvet.

Zakaj je zgodnja obravnava pri logopedu pomembna?

Raziskave s področja nevrologije in razvoja otrok potrjujejo, da so prve tri leta življenja najpomembnejše za oblikovanje govorno-jezikovnih povezav v možganih. Zgodnja logopedska obravnava omogoča, da otrok pridobi temeljne jezikovne spretnosti v času, ko je njegova nevroplastičnost največja. Prav to zgodnje obdobje pa je tudi čas, ko otrok razvija svojo samopodobo, samozavest in temeljne socialne veščine.

Logopedska obravnava ne vpliva le na govor, temveč tudi na otrokovo učno uspešnost v prihodnosti. Slabo razvite jezikovne sposobnosti so namreč pogosto povezane s težavami pri branju, pisanju in razumevanju učne snovi.

Naj vas ne skrbi, da bo otrok »stigmatiziran«. Dandanes logopedska pomoč ni nič nenavadnega. Nasprotno – otroci, ki pridejo pravočasno v obravnavo, pogosto veliko hitreje napredujejo.

Kako poteka prva logopedska obravnava?

Večina logopedov bo pogovor začela z vami. Povedali boste, kaj opažate, kako otrok govori, kaj zna in česa ne. Sledi igriva opazovalna ura z otrokom. Logoped ga bo opazoval pri igri, poslušanju, poimenovanju slik ali ponavljanju glasov. Vse poteka skozi igro, brez stresa in pritiskov.

Na koncu boste dobili usmeritve. Morda bo dovolj nekaj vaj doma, morda vam bo logoped predlagal redno obravnavo.

Kako lahko starši otroku pomagajo pri govornem razvoju?

Čeprav logoped igra ključno vlogo pri strokovni obravnavi, ste kot starši najpomembnejši spodbujevalci otrokovega govornega razvoja. Odločitev, kdaj obiskati logopeda, je pomembna, vendar je tudi kakovostna vsakodnevna interakcija doma temelj uspeha. Priporočljivo je, da se z otrokom veliko pogovarjate, mu zastavljate odprta vprašanja, skupaj berete pravljice in ga vključujete v različne vsakdanje situacije, ki spodbujajo govor.

Praktični nasveti:

1. Berite pravljice. Knjige so čarobna vrata v svet jezika. Berite počasi, razlagajte, sprašujte. Pomagate lahko tudi s pravljicami, kot so logopedske pravljice. Napisane so prav z namenom spodbujanja govora.
2. Govorite jasno in počasi. Otroci se učijo z zgledom. Če boste govorili jasno, z obrazno mimiko in raznolikimi besedami, vas bo otrok lažje posnemal.
3. Ponujajte izbiro. Namesto da vprašate »Ali si lačen?«, raje recite »Bi jabolko ali banano?« Tako spodbudite otroka, da izbere in poimenuje.
4. Igrajte se z glasovi. Poslušajte različne zvoke, ustvarjajte ritme z zlogi (ta-ta-ta), ponavljajte pesmice. Vse to so odlične vaje za govor.

Gradiva, ki vam lahko pomagajo

Če opazite opozorilne znake, je smiselno, da se obrnete na logopeda ali pediatra, ki vas bo usmeril naprej. Obenem pa lahko tudi doma z majhnimi koraki naredite veliko. Na spletni strani www.alenkastare.si boste našli vrsto strokovno zasnovanih gradiv, ki so posebej namenjena spodbujanju govora pri predšolskih otrocih.

Alenka Stare je specialna pedagoginja, ki že vrsto let ustvarja didaktične pripomočke za starše.

Govor je most, ki ga otrok gradi od prvih dni življenja. Če opazite, da ta most ni dovolj trden ali se ne gradi z običajnim tempom, ne čakajte predolgo. Logopedska obravnava v zgodnjem otroštvu ni znak težave, temveč priložnost. Omogoči vam, da otroku pomagate razvijati svoj jezik, izraziti svoje misli in vstopiti v svet z močjo besed.

Pogosta vprašanja staršev in odgovori

1. Moj otrok veliko govori, a ga nihče ne razume. Kdaj obiskati logopeda?

Da. Otroci, ki imajo bogat besednjak, a jih okolica težko razume, lahko kažejo težave z izgovorjavo ali oblikovanjem glasov. Tak otrok morda sliši pravilno, vendar ne zna pravilno artikulirati. Včasih starši te težave spregledajo, ker otroka razumejo po kontekstu. Toda za širše okolje so njegove besede nerazumljive. Logoped oceni, ali gre za razvojno primerno fazo ali pa otrok potrebuje podporo.

2. Otrok doma veliko govori, v vrtcu pa molči. Ali je to znak govorne težave?

Ne nujno, lahko pa gre za pojav, imenovan selektivni mutizem. To pomeni, da otrok govori le v varnem okolju (npr. doma), v drugih situacijah pa ne. To je večplastna težava, ki zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov, tudi logopeda. Zelo pomembno je, da takšnega vedenja ne označimo za »sramežljivost«, ampak ga razumemo kot klic po razumevanju in pomoči.

3. Otrok zelo rad posluša pravljice, a sam ne pripoveduje. Je to zaskrbljujoče?

Ljubezen do poslušanja je odličen temelj za govorni razvoj. Če pa otrok kljub temu ne izraža svojih misli, ne pripoveduje ali ne poskuša ustvarjati povedi, je vredno preveriti, ali ima težave z oblikovanjem jezika (t. i. ekspresivni jezik). To je oblika težav, ki niso povezane z izgovorjavo, temveč z zmožnostjo sestavljanja povedi.

4. Lahko logoped pomaga tudi pri težavah z razumevanjem navodil?

Seveda. Logopedi ne obravnavajo le izgovorjave, temveč celoten govorno-jezikovni razvoj. To vključuje tudi razumevanje. Če otrok pogosto napačno razume, kaj mu rečete, težko sledi večstopenjskim navodilom ali odgovarja neustrezno, lahko logoped ugotovi, ali gre za jezikovno nerazumevanje ali morda za druge razvojne posebnosti.

5. Koliko časa običajno traja logopedska obravnava?

Dolžina obravnave je odvisna od vrste in stopnje težave, starosti otroka ter sodelovanja doma. Včasih zadošča nekaj srečanj in redno izvajanje vaj doma, v drugih primerih pa gre za dolgotrajnejši proces. Redna, dosledna vaja in vsakodnevna spodbuda lahko prineseta izjemne rezultate.

6. Je možno, da ima otrok težave z govorom, čeprav pravilno izgovarja vse glasove?

Da. Težave so lahko skrite v strukturi jezika, na primer v slabem povezovanju besed, težavah z razumevanjem pomena, omejenem besedišču ali neskladni rabi slovničnih oblik. Tak otrok morda izgovarja lepo, vendar težko oblikuje povedi, ne zna pripovedovati ali uporablja jezik neustrezno glede na situacijo. Tudi takšne težave logoped prepozna in obravnava.

7. Ali obstajajo preventivne vaje, ki jih lahko izvajamo z otrokom doma?

Da in zelo dobrodošle so. Dnevna rutina naj vključuje kakovosten pogovor, branje, petje, igro z rimami, poimenovanje predmetov in opazovanje okolice. Odlični pripomočki so logopedske pravljice in igre, ki temeljijo na ponavljanju, rimanju in usmerjeni pozornosti. Preventiva je v zgodnjem otroštvu pogosto učinkovitejša kot poznejše odpravljanje težav.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

Aspergerjev sindrom je bil zgodovinsko opredeljen kot poseben del avtističnega spektra, za katerega je značilna predvsem manjša stopnja jezikovnih in kognitivnih težav v primerjavi z drugimi oblikami avtizma. Otrok z Aspergerjevim sindromom ima običajno normalno ali nadpovprečno inteligenco, vendar ima pomembne težave pri socialnih interakcijah in se sooča z omejenimi ali ponavljajočimi se vedenji in interesi. Težave so prisotne tudi pri razumevanju socialnih namigov, pogosto ne more vzpostaviti ustreznega očesnega stika, uporabljati primernih gest ali prepoznati čustev drugih ljudi. Značilni so tudi specifični interesi v določenih temah, ponavljajoče se vedenje in težave z razumevanjem pragmatičnega jezika ali humorja.

KAKŠNA JE RAZLIKA MED AVTIZMOM IN ASPERGERJEVIM SINDROMOM?

Avtizem in Aspergerjev sindrom sta v preteklosti veljala za ločeni diagnozi znotraj spektra avtističnih motenj, vendar so se te klasifikacije spremenile z izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) leta 2013, ko je Ameriško psihiatrično združenje združilo vse diagnoze avtističnega spektra v eno skupno kategorijo: motnja avtističnega spektra (ASD).

Kljub tej združitvi so še vedno pomembne razlike med tradicionalnim pojmovanjem Aspergerjevega sindroma in drugih oblik avtizma.

• Otrok z Aspergerjevim sindromom običajno nima večjih težav v jezikovnem razvoju, pogosto začne govoriti v običajnem času ali celo prej. Otrok z drugimi oblikami avtizma pa lahko pozneje razvije govorne spretnosti in ima velike težave na področju govorno-jezikovnih veščin in spretnosti.
• Otrok z Aspergerjevim sindromom ima pogosto normalno ali nadpovprečno inteligenco, za druge oblike avtizma pa so značilne težave na področju kognitivnih sposobnosti, predvsem težave na področju učenja in pridobivanja novih veščin in znanj.
• Otrok z Aspergerjevim sindromom ima težave pri socialnih interakcijah. Želi si vzpostaviti prijateljske odnose, vendar to počne na neprimerne načine. Pri drugih oblikah avtizma je lahko socialna interakcija bolj omejena, nekateri otroci pa imajo manj interesa za druženje.
• Tako pri Aspergerjevem sindromu kot pri drugih oblikah avtizma so prisotne težave pri socialnih interakcijah, razumevanju socialnih pravil in nebesedni komunikaciji, ponavljajoče se vedenje, pretiran interes za rutino in omejeni interesi.

Obe motnji zahtevata prilagoditve in podporo za pomoč pri vsakodnevnih izzivih, kot so šola, delo in socialne interakcije.

👉 Prva pomoč za razvoj govora in jezika: Komplet petih logopedskih pravljic – Alenka Stare

Sorodna vsebina:

Kaj je avtizem? 👉 Kaj je avtizem? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA

Motnje avtističnega spektra vplivajo predvsem na razvoj socialnih veščin, komunikacije in vedenja. Gre za izjemno raznoliko skupino težav, ki se lahko kažejo v blagi, zmerni pa vse do težji obliki. Praviloma se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Vzrok za nastanek ni natančno znan, obstaja pa veliko znanstvenih študij, ki nakazujejo na kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.

ZGODOVINA AVTIZMA

Avtizem se prvič omenja šele v 20. stoletju, ko sta Leo Kanner in Hans Asperger prvič uporabila izraz avtizem. Izraz izhaja iz grške besede: »autos«, ki pomeni «samo-svoj«. Kanner je uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Asperger opisoval bolj sposobne in inteligentne posameznike in tako je kasneje nastal izraz Aspergerjev sindrom.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih. Leta 1964 je B. Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 (Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism), v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Pogostost avtizma se je v zadnjih letih izjemno povečala, kar ga uvršča med najhitreje naraščajoče razvojne motnje.

Ta pogostost je delno posledica boljšega prepoznavanja in diagnosticiranja, verjetno tudi sodobnega načina življenja, žal pa včasih tudi »prehitre diagnostike«, ki ne temelji na ustrezni strokovni podpori.

Značilnosti avtizma

• Nenavadno vedenje, ki se pojavi pred tretjim letom starosti.
• Odsotnost nebesedne komunikacije.
• Odsotnost očesnega kontakta.
• Težave z izražanjem čustev.
• Hudi čustveni izbruhi in napadalno vedenje.
• Pretiran interes za določene stvari ali predmete.
• Težave v komunikaciji.

Lahko se pojavijo težave v razvoju govora ali popolna odsotnost govora. Težave se najpogosteje pojavijo pri uporabi jezika v socialnem kontekstu, kot so pogovorne spretnosti, razumevanje sarkazma, humorja ali metafor. Pojavlja se lahko ponavljanje besed ali fraz.

• Ponavljajoče se vedenje in omejeni interesi.

Pogosto je prisotno pretirano zanimanje za določene teme ali predmete in specifične obsesije, pretirana rutina in ponavljajoča se vedenje (ponavljanje določenih gibov, vrtenje igrač, mahanje z rokami, zelo natančno organiziranje predmetov). Vedenjske reakcije niso skladne z okolico (reakcije ob določenih situacijah – na primer: hudi čustveni izbruhi, neodzivnost na dogajanje v okolici – na primer: če je nekdo vesel ali žalosten, otrok ne zmore tega ustrezno zaznati in se odzvati na primer z objemom, ustreznimi besedami.).

• Težave v socialnih interakcijah.

Težave se pojavljajo na področju vzpostavljanja in vzdrževanja prijateljskih odnosov. Pogosto je prisotno nerazumevanje socialnih pravil. Tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju očesnega stika, ki vplivajo na socialno interakcijo (obrazna mimika, geste). Otrok ne zmore prepoznati in začutiti čustev drugih oseb.

• Senzorična občutljivost.
• Vrh obrazca

Za motnje avtističnega spektra je značilna tudi čezmerna občutljivost ali popolna odsotnost občutljivosti na senzorične dražljaje (zvok, luči, teksture, okus). Ti dražljaji lahko sprožijo nenavadne vedenjske vzorce (hude čustvene izbruhe).

• Težave s spremembami.

Težave so lahko prisotne tudi pri spremembah v vsakdanjem življenju, saj otrok praviloma sledi strogim pravilom v vsakdanjih dejavnostih.

Otrok z motnjami avtističnega spektra lahko ima normalne, nadpovprečne ali znižane intelektualne sposobnosti. Zato imajo nekateri večjo stopnjo neodvisnosti, medtem ko drugi potrebujejo stalno podporo in nego.

KAKO DIAGNOSTICIRAMO AVTIZEM?

Motnje avtističnega spektra se diagnosticirajo na podlagi uporabe različnih orodij. Vsekakor pa lahko diagnozo postavi zgolj usposobljen strokovnjak (zdravnik ustrezne specialnosti) na podlagi mednarodno uveljavljenih kriterijev in standardiziranih testov. Postopek diagnoze vključuje temeljito oceno vedenja, razvoja in komunikacije, vključuje tudi sodelovanje družinskih članov in skrbnikov.

Zgodnje odkrivanje težav in ustrezna pomoč pomagata izboljšati kakovost življenja posameznikov z avtizmom ter olajšati njihovo vključevanje v družbo.

Najpogosteje znake avtizma opazijo starši in pediatri med rutinskimi pregledi otrok.

Ob sumu na avtizem pediater otroka napoti k ustreznemu strokovnjaku.

Diagnosticiranje avtizma je kompleksen proces, ki zahteva skrbno presojo izkušenih strokovnjakov.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA (DSM – 5, ICD-11)

Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih lahko izvajajo zgolj usposobljeni strokovnjaki, na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov).

Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

KRITERIJ A

Težave v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Simptomi se morajo pojaviti na vseh treh naslednjih področjih:

• Pomanjkljivo socialno-čustveno odzivanje v družbi, nezmožnost odzivanja na socialne interakcije.
• Težave pri uporabi in razumevanju nebesedne komunikacije (očesni stik, obrazna mimika, telesna govorica …).
• Težave pri vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju odnosov (vedenje v različnih družbenih situacijah).

KRITERIJ B

Omejeno, ponavljajoče se vedenje, interesi ali dejavnosti.

Posameznik kaže vsaj dva od naslednjih simptomov:

• Ponavljajoči se gibi, ponavljajoč se govor ali uporaba predmetov.
• Močan odpor do sprememb in rigidnost pri rutini, rituali (potreba po istih stvareh vsak dan).
• Zelo intenzivni ali nenavadni interesi.
• Neobičajna senzorna občutljivost ali pretiran interes za senzorne dražljaje.

KRITERIJ C

Simptomi morajo biti prisotni že v zgodnjem otroštvu.

Težave se morajo pojaviti v zgodnjem otroštvu, lahko pa se popolnoma izrazijo šele, ko socialne zahteve presežejo posameznikove omejene zmogljivosti.

Kriterij D

Simptomi bistveno vplivajo na vsakodnevno življenje.

Simptomi morajo povzročati pomembne težave na področju vsakodnevnega funkcioniranja.

KRITERIJ E

Izključitev drugih vzrokov

Izključiti moramo druge duševne motnje in težave, ki bi lahko imele podobne simptome.

ZDRAVLJENJE AVTIZMA

Avtizem je motnja v duševnem razvoju in kot taka ni ozdravljiva. Vsekakor pa pri vsaki motnji lahko uspešno blažimo simptome in z ustrezno podporo omogočimo pridobivanje veščin in spretnosti za čim bolj samostojno življenje posameznika.

Cilji zdravljenja je izboljšati socialne veščine, komunikacijo in vedenje ter zmanjšati simptome, ki lahko ovirajo vsakodnevno delovanje.

Najbolj učinkovite terapije za zdravljenja avtizma

• Vedenjska terapija

S pomočjo različnih vedenjskih tehnik na podlagi pozitivne spodbude krepimo socialne veščine, komunikacijo in vedenje. Pri otroku z avtizmom je koristno tudi predvidevanje različnih situacij in učenje skoznje.

• Logopedska terapija

Pomaga izboljšati jezikovne in komunikacijske spretnosti, vključno z govorom, razumevanjem jezika in uporabo nebesedne komunikacije, kot so geste in očesni stik.

• Delovna terapija

Razvoj spretnosti, ki so potrebne za vsakodnevno življenje, kot so osebna nega, šolske ali delovne aktivnosti in socialne veščine.

• Senzorična integracija

Pomaga otrokom z avtizmom pri obdelavi senzoričnih informacij. Uporablja se za obravnavanje senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na zvoke ali svetlobo. Senzorična integracija je proces sprejemanja in predelave informacij (vid, sluh, tip, voh, okus, gibanje telesa in notranji telesni občutki, kot so lakota, žeja, bolečina …). Ustrezna senzorična integracija otroku omogoča učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju.

• Psihoterapija

Izbira prave vrste psihoterapije je odvisna od otrokovih težav. Ena takih je kognitivno-vedenjska terapija, ki lahko pripomore k zmanjševanju določenih vedenjskih vzorcev in nadomeščanju neustreznih vedenj z ustreznejšimi.

Terapija temelji na povezavi med mislijo, čustvom in vedenjem in poskuša skozi prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev razviti bolj funkcionalno vedenje. To je pri otroku z motnjo avtističnega spektra izjemno težko, zato je to zelo dolgotrajen proces, napredki pa zelo majhni.

• Družinska podpora in izobraževanje

Družinskim članom in skrbnikom je treba pomagati razumeti avtizem, razviti strategije za podporo in se spoprijeti z izzivi, ki jih avtizem prinaša.

• Zdravljenje z zdravili

Čeprav avtizma ni mogoče pozdraviti z zdravili, se ta včasih uporabljajo za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so anksioznost, depresija in druge duševne motnje.

Pristopi k zdravljenju avtizma so prilagojeni otrokovim potrebam, saj avtizem vključuje širok spekter simptomov. Kombinacija različnih terapij, ki temeljijo na individualnih potrebah in ciljih, je pogosto najbolj učinkovit pristop za izboljšanje kakovosti življenja otroka z avtizmom.

RAZISKAVE NA PODROČJU AVTIZMA

Na področju avtizma je kljub izjemnemu napredku znanosti v zadnjih letih še vedno veliko neznank.

V zadnjih letih poteka veliko znanstvenih raziskav, ki odkrivajo vzroke za nastanek avtizma. To so večinoma povezave med genetskimi (zgodnji razvoj možganov, neustrezno delovanje nevrotransmitorjev in nevronskih povezav) in okoljskimi dejavniki (nefunkcionalno okolje, izpostavljenost kemikalijam, okužbam ali prehranski dejavniki, ki bi lahko prispevali k tveganju za razvoj avtizma).

Nekatere raziskave so identificirale določene gene in genetske variacije, ki so povezane z večjim tveganjem za razvoj motenj avtističnega spektra.

Na podlagi tega so ugotovili, da se razvoj avtizma začne že v embrionalni fazi.

Obstaja tudi večja verjetnost, da bo otrok razvil avtizem, če imajo starši ali sorojenci diagnozo znotraj avtističnega spektra.

Raziskave so pokazale tudi, da lahko določeni dejavniki med nosečnostjo ali porodom povečajo tveganje za razvoj avtizma. To vključuje izpostavljenost toksinom, okužbe med nosečnostjo, zaplete pri porodu in druge podobne dejavnike.

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko starejša starost staršev (zlasti očetov) poveča tveganje za razvoj avtizma pri otrocih.

Veliko znanstvenih raziskav je preučilo tudi morebitno povezavo med cepivi in motnjami avtističnega spektra. Ni zanesljivih dokazov, ki bi podpirali povezavo med cepivi in avtizmom.

 Sorodna vsebina:

Kaj je Aspergerjev sindrom? 👉 Kaj je Aspergerjev sindrom? – Alenka Stare

Kaj je digitalni avtizem? 👉 Kaj je digitalni avtizem? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.