Kaj je diskalkulija?

Kaj je diskalkulija?

Diskalkulija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Je specifična motnja, ki se kaže na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti.  Diskalkulija je relativno »nova« težava, saj se je kot samostojna motnja začela omenjati šele v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.

Pojem diskalkulija kot specifična učna težava na področju matematike, se je uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja.

Vpliva na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij. Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju matematičnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav.

Težave nastajajo na področju kognitivnih in metakognitivnih procesov:

  • vidno – prostorski procesi (prostorska organizacija, vrstni red, obdelava vizualnih informacij, ki so povezane s prostorsko orientacijo in zaznavo objektov, prepoznavanje objektov, razločevanje med različnimi predmeti, barvami in oblikami, razumevanje razmerij med objekti v prostoru, ocenjevanje razdalje),
  • delovni spomin (neustrezno shranjevanje informacij, pomanjkljiva avtomatizacija aritmetičnih dejstev, pomnjenje postopkov),
  • pozornost (nezadostna vztrajnost, spregledanje informacij in podrobnosti),
  • percepcija (nenatančno sprejemanje informacij),
  • koordinacija (slabše načrtovanje, zapisovanje),
  • orientacija (časovna, prostorska, ploskovna),
  • jezikovno procesiranje informacij (neustrezno predelovanje vidnih in slušnih informacij),
  • pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov ter izvajanja matematičnih operacij.

Vse te procese lahko razdelimo tudi na štiri vrste znanj, kjer prihaja do težav:

  • Deklarativno znanje (obvladovanje dejstev) pomeni, da otrok pozna in prikliče dejstva – formule, podatke, definicije.
  • Proceduralno znanje (obvladovanje postopkov) pomeni, da otrok pozna postopke za posamezne veščine.
  • Konceptualno znanje (obvladovanje pojmov) pomeni, da otrok pozna in razume pojme.
  • Problemsko znanje (reševanje problemov) pomeni, da otrok pozna postopke za reševanje problemov.

Primer: seštevanje

Otrok pozna pojem seštevanje, znak + in = (deklarativno z.). Otrok pozna postopek za seštevanje 2 + 2 = 4 (proceduralno z.). Otrok razume pojem seštevanje (nekaj damo skupaj, zanima nas skupna količina). Otrok zna postopek za reševanje matematičnega problema, ki vključuje seštevanja (problemsko z.).

diskalkulija

Zakaj nastane diskalkulija?

Natančen vzrok za nastanek diskalkulije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevroloških in okoljskih dejavnikov.

Vzroki so podobni tako pri diskalkuliji, disleksiji in disgrafiji, saj gre za drugačen način delovanja možganov. Motnje nastajajo v delovanju osrednjega živčevja, ki vpliva na to, kako možgani predelujejo različne vrste informacij.

Diskalkulija se pojavlja v populaciji do 5 %, od tega v težji obliki od 1 do 2%.

Kako prepoznamo diskalkulijo?

Prvi znaki diskalkulije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju usvajanja matematičnih veščin in spretnosti (odsotnost štetja, preštevanja, popolno nerazumevanje količin, težave s primerjanjem oblik in količin)

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja matematičnih veščin je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje številke, obrača številke v napačno smer, ne razume količin, ne zna računati. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi diskalkulije

Težave se pojavljajo predvsem na področju usvajanja osnovnih matematičnih veščin in spretnosti:

  • težave z razumevanjem pojma število, usvajanjem štetja, nezmožnost štetja v sekvencah,
  • vztrajno zamenjevanje in obračanje številk,
  • velike težave z usvajanjem osnovnih računskih operacij,
  • težave s prostorsko, časovno in ploskovno orientacijo,
  • težave z reševanjem besedilnih nalog,
  • nerazumevanje matematičnih znakov, simbolov, izrazov (manj, več …),
  • težave s priklicem aritmetičnih dejstev, simbolov, znakov,
  • težave s pomnjenjem matematičnih pojmov,
  • težave z razumevanjem merskih enot, pretvarjanjem,
  • nerazumevanje zaporedja dogodkov.

Diskalkulija se velikokrat pojavlja skupaj z disleksijo (težave na področju bralnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Vendar med njimi obstajajo pomembne razlike, saj ima vsaka motnja v osnovi moteno drugo vrsto procesov:

  • diskalkulija: vidno – prostorski procesi
  • disleksija: slušno – vidni procesi
  • disgrafija: vidno – motorični procesi

diskalkulija

Kako diagnosticiramo diskalkulijo?

Diagnosticiranje diskalkulije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja razvoja in učenja. Strokovnjaki (specialni pedagog, psiholog, tudi nevrolog) uporabljajo različne metode in preizkuse za oceno različnih vidikov, povezanih s to motnjo.

Uporabljajo se standardizirani testi za ocenjevanje različnih vidikov matematičnih veščin in spretnosti (prepoznavanje števil, aritmetične operacije, razumevanje matematičnih konceptov in reševanje matematičnih problemov). Strokovnjaki morajo upoštevati uveljavljene kriterije za diagnosticiranje specifičnih učnih težav. 👉Test za disleksijo – kako poteka? – Alenka Stare

Diagnozo diskalkulije po navadi postavi multidisciplinarni tim, ki vključuje učitelje, specialne pedagoge, psihologe in druge strokovnjake za učne težave.

Diskalkulije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo ter izboljšajo učenje matematičnih veščin.

Zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora sta ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

  • uporaba konkretnega materiala,
  • uporaba pripomočkov pri računanju (kartončki, stotični kvadrat, konkretni material),
  • jasna in kratka navodila,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • prilagojen čas pisanja nalog,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • slikovno gradivo,
  • manjša količina učnih vsebin,
  • kratka, jasna navodila,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
  • učenje po korakih na konkretnem nivoju,
  • multisenzorno učenje,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • veliko vaje.

Kot sem že pojasnila, se pri mojem delu velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
predavanje Priprava na vstop v šolo, Alenka Stare

Kaj pa ocene?

KAKŠNO SPRIČEVALO IMAŠ?

KAJ PA OCENE?

So pomembne?

Nagrajujete otroke za dobre ocene?

Kaznujete otroke za »slabe« ocene?

Katere ocene so dobre?

Katere ocene so slabe?

Ste veseli, če vaš otrok dobi 5?

Ste jezni, celo žalostni, če vaš otrok dobi 1?

Zame ocene mojih otrok ne predstavljajo nikakršnih čustev. Vsekakor ne žalosti.

Zakaj?

Nikoli, zares nikoli otrok ne nagrajujem ali kaznujem »zaradi« ocen.

Želja po uspehu mora izhajati iz otroka, ne iz staršev.

Če se otrok v šoli trudi z namenom, »da bo zadovoljil svoje starše,« NIKOLI ne bo zares uspešen in zadovoljen.

Delo, učenje, domače naloge morajo otroku nuditi zadovoljstvo.

Saj veste … »… ko se delo dobro opravi …«

Ocene so le nek pokazatelj dobro opravljenega dela. Ni pa vedno tako. Nekateri potrebujejo več truda in pomoči, drugi manj.

ocene

Vse ocene so ok.

Ko otrok dobi nezadostno oceno, naj bo to znak, da potrebuje pomoč, usmerjanje in dodatno razlago.

Ne kazni, ampak pomoč.

Pomembno je, da je otrok zadovoljen z oceno!

Ocene morajo predstavljati realno stanje, ne samo številk, ki so staršem merilo za uspeh!

NUJNO, zares nujno je ozaveščanje o številčnih ocenah. To ne sme biti merilo za »ljubezen« in »zadovoljstvo«. Žal se nam dogaja, da so starši veseli, če otrok dobi 5, in žalostni, če dobi 1, 2, morda tudi 3. TO JE NEDOPUSTNO, saj s tem »ustvarjamo« čustvene in posledično tudi vedenjske težave.

Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer je šola organizirano tako, da se neko določeno znanje vrednoti z ocenami. Če pogledamo bolj podrobno, kako se vrednoti, kdo vrednoti in kaj vse vpliva na vrednotenje, lahko zaključimo, da so ocene »slab« pokazatelj dejanskega znanja.

Zato je zares pomembno zgolj to, da greš naprej (torej ZADOSTNO 2). Vse ostalo je super, če pa je NEZADOSTNO 1, pa popravimo (tukaj imam v mislih pomoč otroku), da bo pozitivno!

Seveda je zaželeno, da otroci stremijo k čim boljšim ocenam. Vendar mora želja oziroma motivacija izhajati iz otroka.

Starši, odrasli, lahko otroke na tej poti le spodbujamo.

Kako spodbuditi tako imenovano notranjo motivacijo?

Da si otrok zares želi biti uspešen in da je zgolj uspeh nagrada za trud?

Vse to v veliki meri izvira iz ožjega okolja, v katerem otrok odrašča. Od vrednot, kulture, zgleda, ki ga vse od rojstva naprej dobiva iz svoje okolice.

Vzgajajte sebe in vzgojili boste otroka!

Vsekakor uspešno opravljanje šolskega dela izhaja iz zgleda, ki ga ima otrok v domačem okolju vse od rojstva dalje. S pravim zgledom in ustreznimi spodbudami v predšolskem okolju (pomoč pri hišnih opravilih, skrb zase …), razvije samostojnost, ki je potrebna za uspešno spopadanje s šolskimi obveznostmi.

Ko otrok vstopa v šolo, ga takoj začnemo privajati na samostojno delo. Sam naj naredi domačo nalogo. Sam naj pripravi vse za šolo. Odrasli smo le v vlogi opazovalca in po potrebi ga usmerjamo in razložimo zanj nerazumljive stvari.

In tudi ko vse naredimo »prav,« se lahko pri šolajočem otroku pojavijo težave z motivacijo. Ne mara šole, ne želi se učiti, delati domačih nalog …

Takrat je treba otroku nuditi ustrezno pomoč in podporo. Največja podpora otroku so starši oziroma ožja družina.

Če otrok ve, da ima doma podporo ne glede na vse, bo vse ok.

Več gradiv in informacij poiščite v spletni trgovini: 👉 povezava.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS 10 stopenjski model učenja branja

Učenje branja

Kakšen je najbolj učinkovit način učenja branja?

Branje je osnova za učenje in razvoj posameznika.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu vzgoje in izobraževanja. Gre za veščino oziroma proces, pri katerem pretvarjamo vidne znake, to so črke v slušno obliko, to so glasovi. Imenujemo ga tudi dekodiranje. Omogoča nam, da se lahko učimo in razvijamo.

Skozi vse izkušnje in preizkušanje različnih modelov v praksi, se mi je za najuspešnejšega izkazal 10-stopenjski model bralne pismenosti.

Branje mora biti tekoče. Otrok mora razumeti, kaj prebere, in to tudi pojasniti, opisati ter na koncu ovrednotiti. Ko govorimo o tekočem branju z razumevanjem, imamo v mislih zmožnost natančnega, hitrega in nenapornega branja.

Ko otrok obvlada temeljne bralne spretnosti, se lahko posveti razumevanju besedila.

Pomembno je, da najprej usvojimo tehniko branja in se šele nato posvetimo razumevanju, saj le tekoče branje brez dodatne miselne aktivnosti v povezavi s samim dekodiranjem sprosti kognitivne miselne procese za namen razumevanja.

Učenje branja

Kako pa ti bereš?

10-STOPENJSKI MODEL BRALNE PISMENOSTI

Zakaj 10 stopenj?

Ker je ravno 10 veščin, ki jih je treba izuriti, da dosežemo ustrezno bralno pismenost.

10-stopenjski model bralne pismenosti je razvit na podlagi dolgoletnih izkušenj dela v vzgoji in izobraževanju. Zajema vse stopnje od razvoja govora do najvišje stopnje bralne pismenosti, to je vrednotenje prebranega.

Prve tri stopnje so najpomembnejše, čeprav otrok še ne bere, so temelj nadaljnjega uspeha na poti do ustrezne bralne pismenosti.

Osnove bralne pismenosti segajo v zgodnje otroštvo. Takrat se odrasli z otrokom veliko pogovarjamo, mu pripovedujemo zgodbe in beremo pravljice. S tem razvijamo otrokov besedni zaklad, jezik in veščino poslušanja. Ob pripovedovanju, branju in pogovarjanju bodimo pozorni na govor in mimiko obraza. Pripovedujemo in beremo razločno in z ustrezno hitrostjo.

1. stopnja

POSLUŠANJE

Otrok se v zgodnjem otroštvu sreča z branjem v vlogi poslušalca. Poskrbimo, da bodo njegove »bralne« izkušnje kar najbolj prijetne. Izbirajmo med literaturo, ki obravnava teme, ki jih otrok pozna.

Teme prilagodimo spremembam v naravi, menjavanju letnih časov, različnim praznikom in pomembnim dnevom. Vedno, preden se branja zgodbe lotimo z otrokom preverimo, ali je zgodba vsebinsko in slogovno ustrezna. Če izberemo zgodbo, ki je zapisana v arhaičnem jeziku manj znane starinske besede, otroku najprej razložimo, da bo med poslušanjem lažje razbral bistvo zgodbe. Zgodbe, ki so zapisane v izjemno bogatem knjižnem jeziku, za otroke, mlajše od petih let, niso primerne, saj so prezahtevne.

Pri mlajših otrocih branje vedno združujemo z ogledovanjem ilustracij. Slike so tiste, ki jim pomagajo, da poslušani zgodbi lažje sledijo. Po branju slike vedno pogledamo, se ob njih pogovorimo in skupaj obnovimo poslušano vsebino. S tem postavljamo osnove za kasnejše učenje razumevanja prebranega.

Pri otrocih, starih pet let in več, začnemo z učenjem zbranega poslušanja, ki ni podprto s slikovnim gradivom. Zgodbo zgolj preberemo in ob tem otrokom ilustracij ne pokažemo več. Njihovo pozornost vzdržujemo s primernim tempom branja (počasno, umirjeno branje) in doživetim predstavljanjem zgodbe. Uporabimo kretnje in mimiko obraza, da slikoviteje ponazorimo vsebino. Po končanem branju preverimo, koliko so otroci razumeli in kaj so si zapomnili.

OTROKA NAUČIMO SLEDENJA NAVODILOM IN POZORNEGA POSLUŠANJA

2. stopnja

PRIPOVEDOVANJE

Če je le mogoče, otroka vsak dan spodbudimo, da pripoveduje. Pripoveduje naj v celih povedih. Uporablja naj knjižni jezik. Domačim in narečnim izrazom se ob tem skušamo čim bolj izogniti. Če jih otrok uporablja, mu razložimo, da so narečne besede tiste, ki jih smemo uporabljati doma. V šoli jih nadomestimo s knjižnimi izrazi. Pripovedujmo v pravilnih povedih. Ob pripovedovanju uporabljajmo kretnje in mimiko, pozorni bodimo na ton in hitrost glasu.

Otroka spodbujamo, da zvečer opiše svoj dan. (Kaj se mu je zgodilo? Kaj mu je bilo všeč? Kaj mu ni bilo všeč?) Ob tem tudi mi opisujemo. Otroku pripovedujemo o dogodkih v preteklosti, o rojstvu, praznikih, gradnji hiše … Izbiramo teme, ki otroka zanimajo.

3. stopnja

POGOVARJANJE

Dober govorni razvoj in velik besedni zaklad sta pomembna za kasnejše učenje branja z razumevanjem. Raziskave potrjujejo, da obstajajo pomembne razlike v uspešnosti med otroki, ki se všolajo v prvi razred z dobro razvitim področjem govora in jezika, in tistimi, ki tega nimajo. V zadnjih letih narašča število otrok, ki se všolajo s primanjkljaji na govornem in jezikovnem področju.

Govor se oblikuje že v predšolskem obdobju, vendar ga v šoli nikakor ne smemo zanemariti.

Ob prvih treh stopnjah se razvijajo tudi slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje in prepoznavanje.

Za razvoj uspešnega branja in pisanja je oboje izjemno pomembno. Za pravilno in uspešno branje je treba prepoznati črko in jo pretvoriti v glas.

Slušno in vidno zaznavanje, ki se razvija skozi prve tri stopnje v predšolskem obdobju, je izjemno pomembno tudi za razvoj pravilnega pisanja. Za uspešno pisanje je treba prepoznati glas in ga pretvoriti v črko.

4. stopnja

ORIENTACIJA

Pogoj za uspešno branje je tudi dobro razvita orientacija na ploskvi, kar pomeni, da lahko sledimo besedilu od leve proti desni v določenem zaporedju. To veščino otrok usvaja pred in tudi med učenjem pisanja, ko je treba pravilno zapisati črke, kjer sledimo pravilu, da zapisujemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol.

5. stopnja

ČRKE

Učenje črk/simbolov poteka hkrati z učenjem pisanja. Pomembno je, da otroke naučimo hitrega prepoznavanja/priklica posameznih simbolov – črk. Če želimo nadaljevati na usvajanje bralne tehnike, je priporočljivo, da najprej dobro spoznamo (avtomatiziramo) vse črke v abecedi.

Velikokrat se srečujemo s hkratnim učenjem črk in branja. V praksi se je izkazalo, da je veliko bolj učinkovito, če se otrok najprej nauči vseh črk v abecedi in šele nato začne z učenjem branja.

Črke mora dobro poznati, kar pomeni, da posamezen simbol za glas – črko prepozna takoj in ga tudi ustrezno zapiše. Prepoznavanje simbolov je odvisno od našega delovnega spomina, zato je treba tudi temu posvetiti določen čas za krepitev le tega.

GLAS ALI ČRKA?

Otrokom moramo pojasniti pojem glas in črka. Glas je tisto, kar slišimo, ko izgovarjamo glasove, besede, povedi. Črka je simbol za glas, s katerim ga zapišemo.

6. stopnja

ANALIZA SLIŠANEGA

Analiza slišanega (tudi glasovna analiza ali fonološko zavedanje) je izjemno pomemben korak v procesu učenja branja. Pomeni, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke in glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

7. stopnja

VEZAVA

Branje je vezan proces, pri katerem sledimo določenemu zaporedju simbolov. Ni samoumeven, zato je treba določen čas posvetiti temu procesu. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se vežejo črke v celoto. Najlažje začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika (glasov, ki jih lahko vlečemo). Vezavo urimo dovolj časa, da jo vsi otroci usvojijo. Za učenje vlečenja glasov uporabimo različne predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak, letalo, ladja …).

ZAČNEMO na začetku – MMMMMMM (s prstom, svinčnikom ali predmetom potujemo proti U in priključimo) – MMMMMMMMUUUU.

Enako vadimo z zlogi.

8. stopnja

BRALNA TEHNIKA

Ko vse prejšnje stopnje usvojimo, nadaljujemo z urjenjem vezanega branja zlogov, besed, povedi, besedil. Osredotočimo se na pravilno vezano branje.

Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezni element bralne tehnike je treba dobro usvojiti.

9. stopnja

RAZUMEVANJE

Cilj učenja branja je razumevanje prebranega besedila. Besedila za razumevanje morajo biti enostavna, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Razumevanje lahko urimo, če otrok zmore razumeti besedišče, ki ga besedilo vsebuje.

Vrstni red učenja razumevanja prebranega:

  • beremo posamezne besede in opišemo njihov pomen,
  • beremo posamezne povedi in opišemo njihov pomen,
  • beremo kratka besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja,
  • beremo daljša besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja.

Pri 5 do 6 let starem otroku je izjemnega pomena, da bere kratka in enostavna besedila. Besedila naj bodo pripravljena na ustrezni podlagi, brez motečih dejavnikov. Ko otrok neko besedilo prebere, ga spodbudimo, da poskuša s svojimi besedami (v kratkih povedih) obnoviti prebrano. Na začetku mu lahko ponudimo oporna vprašanja. Ob tem dosledno upoštevamo pripovedovanje v celih povedih. Postopoma prehajamo na pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem. Pri tem prehajamo tudi na tiho branje.

Otrok med branjem besedilu sledi s prstom, glasno bere in ob tem poskuša besedilo prebrati čim bolj tekoče z upoštevanjem intonacije (vejica, pika). Po branju otrok najprej samostojno obnovi, kaj je prebral. Nato mu zastavimo nekaj vprašanj o prebranem. Kako je ime muci? Muci je ime Lili. Kakšne barve je muca? Muca je bele barve. Kje muca čaka? Muca čaka pred vrati.

Pred in po vsakem branju in poslušanju se pogovarjamo o besedilu, zgodbi in jo vrednotimo, primerjamo, analiziramo in presojamo. Vprašamo otroka: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil? Imaš muco? Bi jo imel? Kako bi ji dal ime? Kako bi se ti odločil? Otrok prebrano nariše.

Učenje branja

Kaj pa ti bereš?

10. stopnja

VREDNOTENJE

Najvišja stopnja bralne pismenosti pomeni, da otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, v njem poišče informacije in ga kritično ovrednoti.

Posameznik bere in razume različna besedila. Kritično vrednotenje prebranega od posameznika zahteva, da na podlagi svojega predznanja in izkušenj oblikuje ideje ter razvije razumevanje, ki presega to, kar je podano v nekem besedilu. Pozna in razume veliko besed, kar mu omogoča, da lažje razume nove izraze ter vsebino zgodbe, ki ni dobesedno zapisana. Izraža svoje znanje in mišljenje ter jezikovne spretnosti.

V današnjem času je vrednotenje izjemnega pomena, saj smo z vseh strani »zasuti« z informacijami, ki niso nujno resnične.

👉 Brezplačna e-knjiga BRALNA PISMENOST – Alenka Stare

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: 👉 povezava.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Nekaj mojih skrivnosti o branju

Bralna pismenost

Nekaj mojih “skrivnosti” o branju

Kaj je bralna pismenost in kdaj otrok razume besedilo?

Po svojih večletnih izkušnjah pri delu z otroki sem kot specialna pedagoginja ugotovila, da je pomemben pogoj za veselje do branja naučiti otroke pravilnega branja z razumevanjem, kajti branje brez razumevanja je res lahko mukotrpno, sploh če ga otrok »mora« vaditi dan za dnem. Če otrok v branju ne vidi smisla, potem se tudi ljubezen do knjig težko razvije, še manj pa do učenja. Razumljivo je, da branje brez razumevanja otrokom ne more prinesti pravega zadovoljstva. Ko otroci branje res usvojijo, je pravzaprav opravljena večina dela: temelj za veselje do učenja je postavljen! Popolna bralna pismenost pomeni avtomatično prepoznavanje posameznih besed, ki sestavljajo besedne zveze, povedi, odstavke.

Otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, ko razume in med branjem samodejno prepozna posamezne besede, ki tvorijo besedilo. Brez razumevanja ni učenja in brez učenja ni napredka, zato je učenje branja resnično pomembna stvar!

Čeprav se sliši preprosto, se v praksi – na strani učenca ali učitelja – ob tem lahko pojavljajo izzivi.

Bralna značka in domače branje

Si tudi vi želite, da bi otroci, učenci, RADI brali?Kaj je s tem narobe?

Vse!!!!!

Zakaj?

Ker je bistvo v tem, da moramo otroke najprej NAUČITI PRAVILNEGA BRANJA Z RAZUMEVANJEM!

Ko to NAREDIMO, smo naredili VSE!

Kako pa to narediti?

Se vam zdi, da je težko, celo nemogoče?

V resnici je popolnoma ENOSTAVNO.

Odnos do knjig, branja se gradi od rojstva naprej.

Tako kot pri vzgoji je tudi pri branju najpomembnejši zgled.

Če bo otrok od rojstva naprej obdan s knjigami, literaturo in ljudmi, ki berejo z veseljem, ki jim branje nudi zadovoljstvo. Bo razvil pozitiven odnos do branja. Najverjetneje bo v procesu odraščanja branje tudi njemu nudilo zadovoljstvo.

Ni pa vedno tako.

Zato je naš edini cilj, da ga NAUČIMO PRAVILNEGA BRANJA Z RAZUMEVANJEM.

USTREZNA BRALNA PISMENOST POMENI avtomatično prepoznavanje besed. Otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana.

In to mu omogoča učenje!

Branje je osnova za učenje in razvoj posameznika. Najvišja stopnja bralne pismenosti pomeni, da otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, v njem poišče informacije in ga kritično ovrednoti.

Branje mora biti tekoče. Otrok mora razumeti, kaj prebere, in to tudi pojasniti, opisati ter na koncu ovrednotiti. Ko govorimo o tekočem branju z razumevanjem, imamo v mislih zmožnost natančnega, hitrega in nenapornega branja.

Otroci se sprva učijo, da berejo natančno, nato hitro, potem pa vključujejo značilnosti pisnega in govorjenega jezika, se pravi slovnico in naglašanje.

Ko otroci obvladajo temeljne bralne spretnosti, se lahko posvetijo razumevanju besedila.

Pomembno je, da najprej usvojimo tehniko branja in se šele nato posvetimo razumevanju, saj le tekoče branje brez dodatne miselne aktivnosti v povezavi s samim dekodiranjem sprosti kognitivne miselne procese za namen razumevanja.

Bralna značka in domače branje

Kako brez težav vzgojiti mladega zadovoljnega bralca?

Otroka, ki še ne zna brati oziroma ne zna tekoče brati, ni treba distancirati od otrok ali učencev, ki že znajo tekoče brati ter prebrano tudi razumejo, kar je odlična novica! Otroci se lahko ne glede na nivo svojega znanja počutijo kot del skupine.

S pomočjo uporabe delovnih učbenikov Kako pa ti bereš? – velike tiskane črke in Kaj pa ti bereš? – male tiskane črke, avtorice Alenke Stare, prof. def.,  je mogoče na hiter, preprost in učinkovit način vzgojiti mlade, zadovoljne in radovedne bralce in bralke ter celo knjižne molje! Gre za edinstven pristop, ki s pomočjo edinstvenih delovnih učbenikov lajša proces učenja branja tako učiteljem kot učencem. Primeren je za učenje branja doma ali v šoli.

Odlična novica je, da se zdaj tudi vaši otroci, učenci lahko PRIDRUŽIJO vsem, KI ŽE ZNAJO TEKOČE BRATI IN PREBRANO TUDI RAZUMEJO.

Kako?
S pomočjo delovnega učbenika, ki je edini, v katerem je učenje branja predstavljeno na preprost, pravilen in učinkovit način!

DELOVNI UČBENIK JE NAREJEN TOČNO TAKO, DA VSAK OTROK LAHKO DOSEŽE TEKOČE BRANJE Z RAZUMEVANJEM.

POHITITE IN SI ZAGOTOVITE SVOJ IZVOD na spodnji povezavi:
Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Kako pomembno je pisanje z roko

Pisanje z roko

Ste vedeli, kako pomembno je pisanje z roko?

Pisanje z roko vpliva na številna področja:

  • Pisanje z roko dokazano vpliva na razvoj možganov. Ob pisanju se aktivirata obe možganski polovici in tako sodeluje in se krepi veliko več funkcij kot pri tipkanju na tipkovnico.
  • Več kot pišemo, bolj tekoče je pisanje.
  • Ob pisanju z roko si zapomnimo dvakrat več vsebine kot pri tipkanju.
  • Zapiski, napisani z roko, vplivajo na boljši spomin in koncentracijo.
  • Ustrezen razvoj spretnosti rok v predšolskem obdobju vpliva na boljšo pripravljenost za šolo in učenje.
  • Pisanje z roko povečuje in širi razvoj na področju jezika, spomina, besedne prepoznavnosti in čustev.
  • Pisanje z roko gradi občutek identitete pisca.
  • Spodbuja koordinacijo motoričnih, zaznavnih in kognitivnih spretnosti.
  • Ker pisanje z roko zahteva fizične poteze v zaporedju pri oblikovanju določene črke (v nasprotju s posameznim zamahom, ko udarimo na določeno tipko), se v možganih aktivirajo področja, ki vključujejo mišljenje, jezik in spomin.
  •  S pisanjem z roko so povezani tudi občutki. Poveča se ustrezno izražanje čustev in občutek za lepo.
  • Možgani drugače delujejo, če se ustvarjajo slike – podobe v primerjavi s pritiskanjem tipk.
  • Če pišemo pisane in tiskane črke z roko, so naša besedila bolj kompleksno oblikovana kot pri pisanju na računalnik.
  • Pisanje z roko vpliva na razvoj kritičnega razmišljanja, abstraktnega mišljenja in spomina.
  • Raziskava je pokazala, da so učenci, ki so pisali s pisanimi črkami z roko, napisali več besed višje kakovosti, uporabljali so boljšo sintakso kot tisti, ki so pisali z računalnikom.

Kaj je pri učenju in poučevanju pisanja najbolj pomembno?

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj – to je, ko prvič v roke prime pisalo, svinčnik ali barvico. Mnogokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem), vendar to ni pogoj za čitljivo in sproščeno pisanje. Najbolj pomembno je, da je tisti, ki piše med pisanjem sproščen in suveren – le tako se lahko rodi čitljiv zapis. Kadar je otrok sproščen, je takšna lahko tudi roka, s katero otrok piše, z njo pa tudi pisava.

Kakšno je sproščeno pisanje? Sproščeno pisanje je mogoče enostavno prepoznati. Kadar roka, s katero otrok piše enakomerno in umirjeno, drsi po podlagi, se avtomatično ustvari lahkotno pisanje, saj tak način preprečuje premočan pritisk pisala na podlago. S pomočjo ustreznih vaj, ki jih je vsaj določen čas treba izvajati redno, je v kratkem času mogoč velik napredek – tudi pri tistih, ki morda že znajo pisati, a jim ta veščina še vedno dela preglavice.

Pisanje z roko

Kako pri otroku na prijazen način doseči ustrezno hitrost in čitljivost pri pisanju?

Pri učenju pisanja obstaja nekaj uporabnih smernic, s katerimi lahko otroka še dodatno podpremo pri procesu pisanja in celotnega opismenjevanja.

  • Ker grafomotorične spretnosti niso nekaj samoumevnega, jih poučujemo in urimo. Gibalno spretnejši otroci imajo na področju grafomotorike manj težav in običajno pri tem potrebujejo manj vaje kot tisti, ki se srečujejo z gibalnimi in drugimi razvojnimi izzivi.
  • Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato je že v času faze malčka pomembno, da otroka naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalk, t. i. pincetnega prijema ter pravilne uporabe jedilnega pribora.
  • Pred začetkom učenja pisanja je izredno pomembno, da otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in nemoteno drsi po podlagi. Sproščena roka namreč avtomatično ustvarja lepšo pisavo.

Kakšno je pravilno zaporedje pri učenju pisanja?

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju. Ko otrok riše ali barva, ga spodbujamo k natančnosti Kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Že v zgodnji fazi otroku pri kasnejšem pisanju v šoli izredno pomagajo naslednje vaje:

  • čečkanje,
  • barvanje,
  • pisanje s prstom po tleh, mivki, po zraku,
  • pisanje/barvanje s kredo po tleh, tabli,
  • pisanje s flomastrom po tabli, papirju,
  • pisanje/risanje na različno velike formate (A3, A4, A5),
  • povezovanje pik in barvanje,
  • vlečenje črt v omejenem črtovju,
  • vlečenje pisala po vzorcu in nadaljevanje zapisa vzorca, lahko tudi kombinacije črk in številk,
  • pisanje v črtovje (razmik med posamezno črtno naj bo najprej vsaj dva centimetra).

Delovni zvezek za učenje in poučevanje pisanja – pišem z desno roko

Delovni zvezek za učenje in poučevanje pisanja Z DESNO ROKO Kako pa ti pišeš? je edinstven učni pripomoček, ki predšolskim in šolskim otrokom v času spoznavanja s črkami in učenja pisanja nudi odličen poligon za vajo. Vaje v delovnem zvezku, ki so zasnovane na podlagi sodobnih razvojnih ter pedagoških smernic, otroku omogočajo prijeten stik s pisanjem, hkrati pa ga nežno usmerjajo, da so črke zapisane pravilno, pisava pa čitljiva.

Na 116. A4-straneh je na voljo več kot sto različnih vaj, s pomočjo katerih boste učitelji lahko lahkotno in razumljivo podprli veščino pisanja pri svojih učencih in učenkah, starši pa s pomočjo teh strokovno zasnovanih vaj na prijeten in zabaven način svoje otroke vpeljali v svet pravilnega in sproščenega pisanja.

Ta delovni zvezek je namenjen otrokom, ki pišejo z desno roko oziroma desničarjem.

ZA DESNIČARJE: 👉Kako pa ti pišeš – desna roka – Alenka Stare
Kako pa ti pišeš?

Kako pa ti pišeš? – pišem z desno roko

Delovni zvezek za učenje in poučevanje pisanja – pišem z levo roko

Delovni zvezek za učenje in poučevanje pisanja Z LEVO ROKO Kako pa ti pišeš? je edinstven učni pripomoček, ki predšolskim in šolskim otrokom, ki pišejo z levo roko, v času spoznavanja s črkami in učenja pisanja, nudi odličen poligon za vajo. Vaje v delovnem zvezku, ki so zasnovane na podlagi sodobnih razvojnih ter pedagoških smernic, otroku omogočajo prijeten stik s pisanjem, hkrati pa ga nežno usmerjajo, da so črke zapisane pravilno, pisava pa čitljiva. Pri učenju pisanja so potrebe levičarjev pogosto spregledane oziroma zanemarjene, zato je prav, da imajo končno tudi oni na voljo vaje, ki so posebej prilagojene pisanju z levo roko. Na 116. A4-straneh je na voljo več kot sto različnih vaj, s pomočjo katerih boste učitelji lahko lahkotno in razumljivo podprli veščino pisanja pri svojih učencih in učenkah, ki pišejo z levo roko, starši pa s pomočjo teh strokovno zasnovanih vaj na prijeten in zabaven način svoje otroke vpeljali v svet pravilnega in sproščenega pisanja. Ta delovni zvezek je namenjen otrokom, ki pišejo z levo roko oziroma levičarjem.

ZA LEVIČARJE: 👉Kako pa ti pišeš – leva roka – Alenka Stare
Kako pa ti pišeš?

Kako pa ti pišeš? – pišem z levo roko

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Gremo v solo

Priprave na šolo

Gremo v šolo!

Kaj mora znati otrok pred vstopom v šolo?

Kaj zmore 6 let star otrok?

Šest let star otrok zmore veliko več, kot se od njega v današnji družbi pričakuje.

Pričakovane spretnosti v obdobju 6 do 7 let starosti:

  • Otrok je samostojen pri vsakodnevnih opravilih, kot sta oblačenje ter umivanje.
  • Pri tej starosti lahko večina otrok usvoji plavanje, rolkanje, smučanje in druge spretnosti na področju športa. Z vse večjim motoričnim razvojem se povečajo tudi otrokove miselne razsežnosti, zato je že sposoben tvoriti večstavčne povedi. Svinčnik drži kot odrasla oseba, barva znotraj črt. Zmore izrezati in zalepiti enostavne oblike. Zapiše svoje ime in priimek.
  • Otrok je v tej starosti že zmožen biti dlje časa osredotočen na neko dejavnost.
  • Otrok sodeluje v skupinskih igrah. Morebitne težave rešuje brez pomoči odraslih. Skupina vrstnikov je za otroka v tem obdobju izjemnega pomena in vpliva na njegovo vedenje.
  • V tem obdobju že zna ločevati med resničnim in neresničnim. Ustrezna socializacija se razvija v družbi. Omogočimo mu čim več druženja z vrstniki, brez »vmešavanja« odraslih oseb.
  • Otrok že zmore opisati in načrtovati dane dejavnosti. Je še v fazi konkretnega mišljenja. Nekatere enostavne pojave že zna vzročno pojasniti.
  • Šteje do 20 (100), s pomočjo prstov, sešteva in odšteva.
  • Govori tekoče, uporablja množino, zaimke. Vse glasove izgovarja pravilno. Ob pripovedovanju že uporablja večstavčne povedi.
  • Pozna velike tiskane črke, številke, simbole …
Priprave na šolo

Gremo v šolo!

“Pustite otroke pri miru. Naj sami spoznavajo svet.”

V zadnjem času so govorne spretnosti otrok slabše kot v preteklosti, zato je še toliko bolj pomembno, da otrok dobi dovolj možnosti za ustrezen razvoj govora. To je zgled odraslih oseb v njegovem okolju. Iz elektronskih naprav se otrok dokazano ne more naučiti ustreznega govora in jezika. Potrebuje vzor živega človeka, ki ga lahko posnema.

V obdobju odraščanja v otroku vsaka neznana situacija povzroča strah. Otrok že zmore nadzorovati fizične izbruhe jeze, če mu seveda postavimo meje in damo vedeti, kakšno vedenje ni sprejemljivo. Ustrezni čustveni razvoj temelji na zgledu.

Starši in odrasli v njegovem ožjem okolju ga učimo ustreznih čustvenih reakcij z izkazovanjem lastnih čustev in našimi reakcijami v določenih situacijah.

V predšolskem obdobju jih v vseh okoljih spodbujajmo k čim večji gibalni aktivnosti ter zmanjšujmo uporabo elektronskih naprav. Vsak otrok za uspešen in zdrav razvoj okoli sebe potrebuje osebe, ki mu z zgledom pomagajo razvijati osnovne veščine in spretnosti.

Ustrezen gibalni razvoj je v veliki meri odvisen od spodbud okolja in možnosti gibanja v naravi, na različnih terenih.

Razvijanje pozornosti temelji na aktivnostih, ki zahtevajo njegovo osredotočenost in vztrajnost.

Otroci prihajajo iz različnih okolij z različnimi predznanji.

Meje (pričakovane spretnosti) postavimo nekoliko višje. V zadnjih letih so se ti mejniki znižali, zato imajo otroci vedno več težav v šoli. Ker niso samostojni, imajo slabše razvito splošno poučenost, govor in gibalne spretnosti.

Če želimo v prihodnje doseči ustrezno raven pričakovanih spretnosti, je treba na vseh področjih dvigniti naša pričakovanja do otrok.

Kaj mora znati otrok pred vstopom v šolo?

  • ZAVEZATI VEZALKO
  • VOZITI KOLO
  • POZNATI NA URO

Zakaj?

Ker bo s tem ustrezno razvil koordinacijo, ravnotežje, spretnosti rok in časovno orientacijo.

Vem, da je ura v učnem načrtu v tretjem razredu. Menim pa, da mora otrok, preden vstopa v šolo, vsaj delno poznati na uro. Da ve, kdaj je čas za odhod od doma. Otroci v prvem razredu še hodijo v šolo v spremstvu staršev. V drugem razredu pa naj v šolo in iz šole odhajajo popolnoma samostojno, ker zmorejo. Vsekakor je treba pred tem otroka pripraviti na samostojno odhajanje od doma.

Ob pretirani uporabi elektronskih naprav se žal otroški možgani ne razvijajo ustrezno, ampak se “polenijo”. Med uporabo telefona, računalnika …, se možgani razvijajo počasneje kot pri drugih dejavnostih, kjer sodeluje več telesnih funkcij hkrati.

Predstavljajte si enostavno razliko pisanja s svinčnikom na list papirja ali tipkanja na tipkovnico. Pri pisanju na roko so možgani veliko bolj aktivni kot pri tipkanju na tipkovnico. Enako je pri pomnjenju (spominu). Danes večino stvari namesto možganov pomni pametni telefon. Koliko telefonskih številk znate na pamet?

Zato otroci nujno potrebujejo veščine, ki pripomorejo k ustreznemu razvoju možganov:

  • DEJAVNOSTI, PRI KATERIH USKLAJENO DELUJETA OBE ROKI (zavezovanje vezalke, zapenjanje deljive zadrge, gumbov, šiljenje barvic, pometanje …).
  • DEJAVNOSTI,  PRI KATERIH SE RAZVIJA KOORDINACIJA IN RAVNOTEŽJE (vožnja kolesa, plezanje na drevo, stati na eni nogi, brcanje žoge v gol, preval …).
  • DEJAVNOSTI, PRI KATERIH SE RAZVIJA OBČUTEK ZA ČAS, PROSTOR, OKOLJE, SPOMIN IN KONCENTRACIJA (ura, deli dneva, letni časi, pogovarjanje o vsakodnevnih pojavih, poslušanje in pripovedovanje zgodb …).

V resnici niti ni pomembno, koliko časa otrok uporablja elektronske naprave. Je pa pomembno, da vsaj enako količino časa preživi v naravi, gibanju na prostem in še vsaj enako količino časa namenite pogovarjanju, poslušanju in pripovedovanju z drugimi ljudmi.

Torej, če otrok uporablja elektronske naprave eno uro na dan, naj vsaj eno uro preživi na prostem in eno uro ob pogovarjanju, poslušanju in pripovedovanju.

Predloge za to najdete v priročniku Učenje in poučevanje v prvih treh razredih in priročniku Vzgojno zahtevni otroci.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: 👉 www.alenkastare.si.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare prof. def.

 

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Naj otrok bere kar zeli

Bralna značka in domače branje

Bralna značka in domače branje

Razmišljam o otrocih in o branju.

Koliko berejo?

Želim si, da v branju knjig najdejo zadovoljstvo.
Kaj pa vi?
Starši? Učitelji?
Vam je branje v zadovoljstvo?
Če vi veliko berete, bodo tudi vaši otroci razvili pozitiven odnos do knjig.
Knjiga je najboljša prijateljica.
Skozi branje razvijamo in bogatimo svoj jezik in govor. Ob branju se umirimo, razvijamo svoje možganske zmožnosti na vseh področjih, se učimo.
Branje nam lahko nudi oporo tudi v težjih trenutkih življenja.
Kaj pa berete?
Odgovor je zelo preprost: kar želite!
Enako naj bo pri otrocih. Naj berejo, kar želijo. To je edini način, da jih spodbudimo k branju.
Tako naj bo tudi v šoli ob izbiranju gradiv za bralno značko in domače branje.
Če bodo lahko sami izbirali gradiva, bodo z veseljem brali. Branje jim bo nudilo zadovoljstvo.
Če jim mi že vnaprej določimo gradiva, bodo nekateri otroci dobili odpor do branja.
Saj veste, v osnovni šoli smo velikokrat iskali bližnjice do kakšne obnove.
Predvsem pri domačem branju je veliko gradiv, ki obravnavajo težko tematiko, ki odraščajočih otrok ne zanima.
Če želimo, da bo otroku branje v zadovoljstvo, mu moramo ponuditi zabavna in zanimiva gradiva.
Nobene potrebe ni, da določamo sezname gradiv. Določimo le minimalno število strani za določeno starost.
Otrok naj sam izbere, kaj bo bral. Izbira lahko med knjigami, revijami in vsemi drugimi oblikami tiskanih besedil.
Pomembno je, da je branje prijetno in zanimivo.
Bralna značka in domače branje
Kaj pa Ivan Cankar?
V osnovni in srednji šoli sem sama prebrala izjemno malo gradiv. Večino obnov sem prepisala od svoje starejše sestre ali sošolcev. Gradiva, ki smo jih morali brati, mi pač niso bila zanimiva. Če bi lahko sama izbirala, bi najbrž brala veliko več.
Branje mi je prišlo v navado šele v odrasli dobi. In sedaj brez knjige ne grem nikamor več.
Sem se pa ves čas trudila, da sta moji odraščajoči hčeri imeli dober zgled. Od rojstva pa vse do šole smo vsak večer brali pravljice in zgodbe. Redno smo hodili tudi v knjižnico.
Ena od mojih hčera, ki je danes že polnoletna, prav tako nikamor ne gre brez knjige. Bere vse mogoče in branje ji res nudi zadovoljstvo. Njene govorne in jezikovne sposobnosti so v zadnjem času izjemne, saj zares veliko bere. Tudi v angleškem jeziku.
Nikoli pa ni z navdušenjem brala knjig za bralno značko in domače branje. Zanimala jo je popolnoma druga tematika. Zato kot mama nisem imela težav s tem, da bralna značka morda ni usvojena oziroma da »ne razume« Cankarja.
Najbrž si lahko predstavljate, kakšna je soba najstnice. In ne glede na vse, čemur jaz pravim, da ni pospravljeno, je njena knjižna polica vedno čista in urejena ter se izjemno hitro polni.
Skozi branje je pridobila izjemno dobro retoriko. Pred nekaj dnevi, ko je poštar zopet prinesel novo knjigo, jo prime v roke in reče: »Mmmmm, poduhaj. Če bi kdo znal narediti parfum iz tega vonja, bi bil odličen. Ni lepšega vonja, kot je vonj nove knjige.«?
Druga drugo spodbujava k branju novih vsebin. In tako se v naši hiši velikokrat sliši stavek: »To moraš prebrati.«
Obvezna gradiva za domače branje, ki jih nalaga učni načrt, lahko predelamo v šoli med poukom. Doma naj otrok bere, kar želi.
Tako bomo morda v prihodnje imeli več bralcev. S tem pa boljše govorne in jezikovne spretnosti posameznikov.

Seveda je treba vsakega otroka najprej naučiti pravilne bralne tehnike in razumevanja prebranega besedila.

Zato sta tu delovna učbenika Kako pa ti bereš? in Kaj pa ti bereš?

Zajemata popolnoma vse, kar potrebujete za pravilno učenje in poučevanje branja.

Naročila in vse informacije najdete na naslednji povezavi: 👉Učenje in poučevanje branja – Alenka Stare
Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS elektronske naprave

Elektronske naprave

Elektronske naprave

Učenje brez spletnih pripomočkov?

Velikokrat se med mojim ustvarjanjem pojavi ideja o spletnih pripomočkih.

Kaj pa je vam ljubše?

Tiskane knjige, fizični pripomočki ali spletne vsebine, igre za učenje?

Živimo v obdobju elektronskih naprav, ki so pomembno olajšale naše življenje. Hkrati so nas prikrajšale za veliko osebnih stikov. Na nek način so »predrugačile« funkcioniranje naših možganov, našo pozornost in predvsem spomin.

Uporaba elektronskih naprav pri otrocih: 👉Navodila za uporabo elektronskih naprav pri otrocih

elektronske naprave

Včasih smo pomnili (znali na pamet) telefonske številke, naslove, dogodke, sestanke …

Danes to namesto naših možganov pomni pametni telefon.

Namesto pogovora pišemo, tipkamo sporočila.

Pri govoru uporabljamo mimiko, glas, govorila in urimo jezik.

Pri tipkanju samo nekaj prstov.

Predvsem pri mlajših otrocih je izjemno pomembno, da v družbi elektronskih naprav preživijo čim manj časa.

Učenje naj poteka tako kot nekoč. S pomočjo naravnega materiala, papirja, svinčnika, barvic in pogovora.

Pisanje z roko na papir ali tipkanje na tipkovnico sta dve popolnoma različni stvari. Branje fizične knjige ali besedila na zaslonu prav tako.

Pomislite, kako velika razlika nastane, ko iščemo neko informacijo »po starem« ali s pomočjo pametnega telefona, računalnika. Če si predstavljate otroka, ki mora narediti predstavitev Rimljanov. Včasih je bilo treba v knjižnico brskati po knjigah, prepisati informacije na plakat. Danes pa te predstavitve večinoma nastanejo s pomoči nekaj klikov »kopiraj in prilepi«.

Velikokrat slišim, da se je kakšen otrok naučil angleškega jezika s pomočjo gledanja televizije in igranja igric. V resnici lahko skozi gledanje televizije spoznamo le nekaj besed, ki si jih zapomnimo.  Jezika se učimo s poslušanjem in opazovanjem živega človeka vse od rojstva naprej. Skozi vsakodnevno pogovarjanje in pripovedovanje.

Zato menim, da ni potrebe po uporabi elektronskih naprav v predšolskem obdobju z namenom učenja. Tudi v šolskem obdobju naj učenje čim manj poteka s pomočjo elektronskih naprav.

Predloge za to najdete v priročniku Učenje in poučevanje v prvih treh razredih.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: https://alenkastare.si/trgovina/

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor
NS urejanje ucilnice in pripomocki

Urejanje učilnice in pripomočki

Kakšna naj bo učilnica?

Dokazano je, da se največ naučimo iz različnih situacij in s pomočjo konkretnih materialov. To vsekakor ni delovni zvezek.

Učilnico uredimo tako, da bomo lahko čim več v gibanju in čim manj v sedečem položaju. Sedimo zgolj takrat, ko je to potrebno zaradi čitljivega pisanja. Vse druge dejavnosti lahko izvajamo drugače. Najbolj se obnese postavitev miz v U obliki, ker nam to omogoča velik osrednji prostor. Vseh ostalih »navlak« v razredu ne potrebujemo. Stene naj bodo prazne. Obesimo le sprotno snov in jo menjamo. V razredu imejmo tudi žoge, blazine za sedenje in druge pripomočke, ki so potrebni za uspešen proces vzgoje in izobraževanja.

V UČILNICI ali DOMA lahko imamo »KOŠARO ZA PRVO POMOČ«. Vanjo damo izdelke in pripomočke, ki jih uporabimo ob določenih situacijah (učne težave, otroci s posebnimi potrebami):

  • žogice in blazine za sproščanje,
  • slušalke,
  • knjige in slikanice,
  • lesene kocke,
  • peščena ura,
  • slike z napisi (POČASI, USTAVI SE, HITREJE),
  • podloga za pisanje (piši/briši),
  • časopis,
  • vaje za pozornost (povezovanje, iskanje razlik),
  • Rubikova kocka,
  • lesene sestavljanke.

Košara za prvo pomoč

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Če posamezen otrok težko sledi skupinskemu delu, je lahko v košari nekaj, kar bo preusmerilo njegovo pozornost, in bo kljub temu sledil snovi, vendar na drugačen način (diferenciacija in individualizacija).

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: https://alenkastare.si/trgovina/.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

 

No products found which match your selection.

/Avtor
NS Gibalne spretnosti

Gibalna abeceda

Gibalna abeceda

Gibanje je osnova za življenje.

To naj bo naše vodilo v procesu izobraževanja. V vsako dejavnost vključimo gibanje. Velik pomen dajmo športu. Če se le da, imejmo uro športa vsak dan. Naj nam ne bo škoda časa za gibalne dejavnosti. Saj se le zdrav in primerno gibalno razvit otrok lahko uči.

Gibanje vpliva na vsa ostala področja otrokovega razvoja (kognitivni razvoj, vključevanje v skupino, manj vedenjskih težav …).

Pri vsaki gibalni nalogi je otrokova uspešnost vedno odvisna od vključevanja različnih gibalnih sposobnosti. Tako mora imeti otrok npr. za met žoge v cilj razvito predvsem ustrezno moč, natančnost in skladnost gibanja. Oba procesa, usvajanje gibalnih spretnosti in gibalnih sposobnosti, potekata vzporedno in vplivata drug na drugega.

Hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje so naravna in najpreprostejša gibanja. Predstavljajo gibalno abecedo človeka. Vsak otrok jih usvoji v določenih zaporedjih (npr. plazenje, hoja, tek) približno do tretjega leta starosti. Kasneje se otrok uči kompleksnejših športnih dejavnosti v preprosti obliki, kot so vodenje žoge, rolkanje, smučanje, osnovne akrobatske spretnosti, drsanje, vožnja s kolesom …

Gibalna abeceda

Skozi različne dejavnosti vsak dan poučujemo in urimo pravilno hojo, sedenje in osnovne gibalne vaje (tek, počep, poskok …).

V vsako uro in dejavnost vključimo gibanje.

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: 👉 www.alenkastare.si.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

No products found which match your selection.

/Avtor