Grafomotorika: ključ za uspešen začetek učenja

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj, ko prvič prime pisalo, svinčnik, barvico. Velikokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem). Vendar to ni pogoj za čitljivo in lahkotno pisanje. Najbolj pomembno je, da smo med pisanjem sproščeni in da je zapis čitljiv. Če je roka sproščena in drsi po podlagi, tudi pritisk na podlago ne bo premočan.

V nadaljevanju bomo natančno opisali področje razvoja grafomotoričnih spretnosti in težave, ki se ob tem lahko pojavijo.

Kaj je grafomotorika?

Grafomotorika se nanaša na razvoj različnih veščin in spretnosti na področju upravljanja gibov roke in prstov pri pisanju in risanju. Gre za kompleksen sklop spretnosti, ki vključuje usklajevanje oči in roke, nadzor nad gibljivostjo prstov, pravilno držo pisala ter razvoj fine motorike.

Grafomotorične spretnosti so ključnega pomena za učinkovito izvajanje različnih pisnih nalog, kot so pisanje črk, številk, risanje ter oblikovanje zapletenejših gibalnih vzorcev med pisanjem.

Grafomotorične spretnosti se v veliki meri razvijejo v predšolskem obdobju. Povezane so z razvojem otrokovega centralnega živčnega sistema ter zaznavnimi in motoričnimi sposobnostmi. Čeprav večina otrok spontano skozi igro razvije ustrezne grafomotorične spretnosti, lahko pri nekaterih otrocih pride do težav na področju razvoja grafomotorike (in posledično učnih težav). Ena najpogostejših je disgrafija. Več o težavah v nadaljevanju.

Grafomotorika se začne razvijati pred razvojem pisanja, ko otrok rokuje z različnimi predmeti, jih prenaša, prestavlja, sestavlja.

Grafomotorika je sposobnost pravilnega pisanja (oblikovanja simbolov in črk), ki je vezana na zapisovanje simbolov na ploskev (list).

Katere veščine in spretnosti mora otrok razviti, da bo uspešen na grafomotoričnem področju?

Za učinkovit razvoj grafomotorike mora otrok najprej imeti dobro razvito grobo motoriko in fino motoriko.

Grafomotorične spretnosti so sestavljene iz spretnosti rok in prstov, koordinacijo oko roka, prostorsko orientacijo, vizualno perceptivne spretnosti, ortografsko kodiranje, vidno in slušno zaznavanje ter zmožnost pomnjenja simbolov.

Spretnosti rok in prstov so pomembne za ustrezno prijemanje in prestavljanje predmetov ter držo pisala in pisanje.
Ustrezna koordinacija oko roka omogoča pravilen in čitljiv zapis simbolov, oblik, črk in številk. Nanaša se na usklajeno delovanje med vidnim zaznavanjem in motoričnimi sposobnostmi rok. Med pisanjem je potrebna usklajena dejavnost med gibanjem roke, ki drži pisalo, in usmerjanjem pogleda po papirju.
Prostorska orientacija in orientacija na ploskvi omogoča ustrezno razporejanje oblik in simbolov na ploskev (list).
Vizualno perceptivne spretnosti omogočajo pravilno obdelavo vizualnih informacij (razlikovanje in prepoznavanje podrobnosti in razmerij med elementi).
Ortografsko kodiranje je proces ustvarjanja in zaznavanja zaporedja črk pri pisanju. Prenos slišane, prebrane ali miselne oblike v pisno obliko in obratno.
Ustrezno vidno in slušno zaznavanje ter pomnjenje simbolov omogoča pravilen, tekoč in čitljiv zapis.

Katere težave se lahko pojavijo na področju grafomotorike?

Na ustrezen razvoj grafomotorike vpliva veliko povezanih veščin in spretnosti, zato se na tem področju lahko pojavi razmeroma veliko težav. Težave so lahko splošne ali specifične narave.

Splošne težave na področju pisanja so vezane na neustrezno podporo okolja pri usvajanju veščin in spretnosti, ki pogojujejo uspešnost grafomotorike in pisanja. Predvsem slabše razvite motorične spretnosti, finomotorične spretnosti, spretnosti rok in prstov in pretirana uporaba elektronskih naprav v predšolskem obdobju. Premalo spodbude na področju risanja, pisanja, barvanja in rokovanja z majhnimi predmeti (kocke, igrače, uporaba pribora, škarij). Kažejo se predvsem v procesu spretnosti rok, risanja, pisanja (slaba telesna drža, neustrezna drža pisala, nečitljiva pisava, izpuščanje črk, počasno pisanje, slaba orientacija na listu).

Specifične težave na področju pisanja so vezane na nevrološki razvoj in niso pogojene s slabim predšolskim okoljem. Kljub temu jih z določenimi spodbudami lahko omilimo ali celo preprečimo.

Spadajo v kategorijo vedenjskih in duševnih motenj ((F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja – MKB10).

Specifične težave se kažejo predvsem na področju finomotoričnih spretnosti, koordinacije oko roka, vidnega ali slušnega zaznavanja, ortografskega kodiranja ali orientacije.

Specifične težave na področju pisanja, tudi specifične motnje pisanja:

Disgrafija se kaže predvsem na področju neustreznih ročnih in drugih spretnosti, ki so potrebne za uspešno pisanje.
Disortografija je vezana na področje ortografskega kodiranja. Nanaša na težave pri pravilnem črkovanju besed (prepoznavanje pravilnega vrstnega reda črk in tvorjenje besed).
Dispraksija, tudi razvojna koordinacijska motnja, vpliva na usklajevanje gibanja in motoričnih sposobnosti. To je trajna motnja, ki se običajno pojavi v otroštvu in lahko vpliva na različna področja gibalnega razvoja, posledično tudi grafomotorike.
Tudi disleksija je motnja, ki poleg težav na področju branja vključuje tudi težave na področju pisanja. Predvsem na področju pravilnega zapisa (izpuščanje črk, zamenjava črk, zlogov).

Kako prepoznati, za kakšne težave gre?

Nekatere težave na področju razvoja grafomotorike so razvojne narave in večinoma izzvenijo same od sebe. Večina otrok ob začetku pisanja simbolov le te obrača v vse možne smeri, dokler ne izurijo ortografskega kodiranja, orientacije v prostoru in na ploskvi ter ustreznega vidnega in slušnega zaznavanja. Vsa omenjena področja se razvijajo v predšolskem obdobju skozi spontane vsakodnevne dejavnosti in igro.

Ob pojavu težav velja pravilo: Vaja dela mojstra! Če boste otroku ponudili ustrezne vaje za zgoraj omenjena področja razvoja grafomotorike in za pravilen prijem in držo pisala ter čitljivost pisanja, boste kmalu lahko ugotovili, kakšne narave so težave.

Zakaj? Ker težave, ki izhajajo iz nespodbudnega okolja, torej tiste, ki niso nevrološke narave, ampak so okoljsko pogojene, veliko lažje odpravljamo.

Če bo otrok dovolj vadil, vadil in še enkrat vadil, bo ob splošnih težavah napredek boljši in hitrejši.

Torej, če kljub rednim vsakodnevnim vajam ne zaznavate napredka, je vsekakor treba poiskati strokovno pomoč.

Kako urimo grafomotorične spretnosti?

Grafomotorične spretnosti poučujemo in urimo. Gibalno spretni otroci imajo manj težav na področju grafomotorike.

Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so najprej dobre grobomotorične spretnosti in kasneje finomotorične spretnosti, zato na začetku vse otroke naučimo osnovnih finomotoričnih spretnosti (v predšolskem obdobju):

prijemanje in prestavljanje igrač,
sestavljanje kock,
grajenje stolpov iz lesenih kock,
sestavljanje sestavljank,
trganje papirja,
igranje z žogo (metanje žoge v cilj z obema rokama, z levo in z desno roko),
vtikanke,
prijemanje in prestavljanje drobnih predmetov,
vrtenje frnikol v dlani,
zapenjanje/odpenjanje deljive zadrge,
zavezovanje vezalke,
pincetni prijem – otrok prenaša drobne predmete (V posodo damo droben material: pšenični zdrob, plastične kroglice, različna semena. Otrok s pomočjo male žlice najprej s prednostno roko prenese material v drugo posodo. Postopek ponovi z drugo roko. Nato drobni material prenaša s pinceto, ščipalko.),
pravilna uporaba jedilnega pribora (žlica, nož in vilice),
uporaba šilčka in radirke,
uporaba škarij,
pomoč pri domačih opravilih (pometanje, sesanje, pospravljanje, obešanje perila).

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroke naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi. Pred pisanjem je priporočljivo razgibati roko, prste (krožimo z rokami naprej, nazaj, iztegnemo roki nad glavo, naredimo pest …). Pravilno gibanje roke med pisanjem otroku pokažemo tako, da stopimo za njega, primemo njegovo roko – dlan in skupaj z njim vlečemo črte po papirju. Ob tem cela roka drsi po podlagi.

Naš namen je, da dosežemo ustrezno hitrost in čitljivost pisanja.

Ko otrok riše barva, ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje. Ko se uči pravilnega zapisa črk in zapomnitve le teh, najprej uporabimo različne materiale (plastelin, krede, fižol, pesek, glino). Nato preidemo v zapis na list in v črtovje. Učenje zapisovanja simbolov, črk in številk poteka OD LEVE PROTI DESNI IN OD ZGORAJ NAVZDOL. Na začetku to ponazorimo s puščico, ki ima za začetek pisanja piko.

Kaj je pri učenju in poučevanju pisanja najbolj pomembno?

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj – to je, ko prvič v roke prime pisalo, svinčnik ali barvico. Mnogokrat slišimo, da je pomembno, kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem), vendar to ni pogoj za čitljivo in sproščeno pisanje. Najbolj pomembno je, da je tisti, ki piše med pisanjem sproščen in suveren – le tako se lahko rodi čitljiv zapis. Kadar je otrok sproščen, je takšna lahko tudi roka, s katero otrok piše, z njo pa tudi pisava.

Kakšno je sproščeno pisanje?

Sproščeno pisanje je mogoče enostavno prepoznati. Kadar roka, s katero otrok piše enakomerno in umirjeno, drsi po podlagi, se avtomatično ustvari lahkotno pisanje, saj tak način preprečuje premočan pritisk pisala na podlago. S pomočjo ustreznih vaj, ki jih je vsaj določen čas potrebno izvajati redno, je v kratkem času mogoč velik napredek – tudi pri tistih, ki morda že znajo pisati, a jim ta veščina še vedno dela preglavice.

Kako pri otroku na prijazen način doseči ustrezno hitrost in čitljivost pisanja?

Pri učenju pisanja obstaja nekaj uporabnih smernic, s katerimi lahko otroka še dodatno podpremo pri procesu pisanja in celotnega opismenjevanja.

Ker grafomotorične spretnosti niso nekaj samoumevnega, jih poučujemo in urimo. Gibalno spretnejši otroci imajo na področju grafomotorike manj težav in običajno pri tem potrebujejo manj vaje kot tisti, ki se srečujejo z gibalnimi in drugimi razvojnimi izzivi.
Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato je že v času faze malčka pomembno, da otroka naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalk, t. i. pincetnega prijema ter pravilne uporabe jedilnega pribora.
Pred začetkom učenja pisanja je izredno pomembno, da otroka naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in nemoteno drsi po podlagi. Sproščena roka namreč avtomatično ustvarja lepšo pisavo.

Kakšno je pravilno zaporedje pri učenju pisanja?

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju. Ko otrok riše, barva ga spodbujamo k natančnosti, kasneje, ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Že v zgodnji fazi otroku pri kasnejšem pisanju v šoli izredno pomagajo naslednje vaje:

čečkanje (od enega leta naprej),
risanje,
barvanje,
pisanje s prstom po tleh, po mivki, po zraku,
oblikovanje različnih oblik iz plastelina in gline,
pisanje in barvanje s kredo po tleh in tabli,
pisanje s flomastrom po tabli in papirju,
risanje s čopičem,
pisanje in risanje na različno velike formate (A3, A4, A5),
povezovanje pik in barvanje,
vlečenje črt v omejenem črtovju (ravne, krive, vijuge),
vlečenje pisala po vzorcu in nadaljevanje zapisa vzorca, lahko tudi kombinacije črk in številk,
pisanje v črtovje (razmik med posamezno črtno naj bo najprej vsaj dva centimetra).

Vaje vedno izvajamo za mizo. Pozorni smo na pravilno sedenje (otrok ima stopala plosko na tleh) in ustrezno gibanje roke med pisanjem.

Pisanje z roko vpliva na številna področja

Pisanje z roko dokazano vpliva na razvoj možganov. Ob pisanju z roko se aktivirata obe možganski polovici in tako sodeluje in se krepi veliko več funkcij kot pri tipkanju na tipkovnico.
Več kot pišemo, bolj tekoče je pisanje.
Ob pisanju z roko si zapomnimo dvakrat več vsebine kot pri tipkanju.
Zapiski, napisani z roko, vplivajo na boljši spomin in koncentracijo.
Ustrezen razvoj spretnosti rok v predšolskem obdobju vpliva na boljšo pripravljenost za šolo in učenje.
Pisanje z roko povečuje besedni zaklad in vpliva na ustrezen razvoj govora, jezika, spomina, mišljenja in čustev.
Pisanje z roko gradi občutek identitete pisca.
Spodbuja koordinacijo motoričnih, zaznavnih in kognitivnih spretnosti.
S pisanjem z roko so povezani tudi občutki. Poveča se ustrezno izražanje čustev in občutek za lepo.
Če pišemo pisane in tiskane črke z roko, so naša besedila bolj kompleksno oblikovana kot pri pisanju na računalnik.
Pisanje z roko vpliva na razvoj kritičnega razmišljanja, abstraktnega mišljenja in spomina.
Pisanje z roko v primerjavi s pritiskanjem tipk na tipkovnici v možganih aktivira mnogo več funkcij.
Raziskava je pokazala, da so otroci, ki so pisali s pisanimi črkami z roko, napisali več besed višje kakovosti, uporabljali so boljšo sintakso kot tisti, ki so pisali z računalnikom. (American Handlwriting)

Vaje za učenje pravilnega pisanja za desničarje: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

Vaje za učenje pravilnega pisanja za levičarje: Kako pa ti pišeš? – leva roka – Alenka Stare

Zakaj je pomembno razvijati ročne spretnosti v predšolskem obdobju?

Na uspešnost otroka v šoli in posledično v življenju pomembno vpliva pripravljenost na vstop v šolo, ki se razvije v predšolskem obdobju, predvsem v domačem okolju.

Pri tem so izjemnega pomena gibalne spretnosti, predvsem spretnosti rok. Otroci v sodobnem času nimajo več dovolj naravnih vsakodnevnih spodbud na tem področju, saj veliko časa preživijo pred napravami. Vsakodnevna opravila, kot so pometanje, pospravljanje, pomivanje, sesanje, oblačenje, risanje, pisanje, šiljenje, barvanje in spontana igra na prostem, niso več samoumevne veščine naših malčkov.

Zato je treba načrtno nazaj uvesti vse te veščine v vsakodnevno življenje otrok, saj se le tako lahko ustrezno razvijejo v skladu s svojimi sposobnostmi.

Elektronske naprave in roboti nam velikokrat olajšajo življenje, hkrati pa lahko pri najmlajših članih družbe izjemno zavrejo naravni razvoj ustreznih spretnosti in veščin, saj v obdobju razvoja nimajo dovolj naravnih spodbud.

Alenka Stare, prof. def.

Življenje je lepo!