Vzgojno zahtevni otroci – katera vzgoja je prava?
Avtorica članka: Alenka Stare, prof. def. Na kratko: Vzgojno zahtevni otroci so otroci, katerih vedenje ali čustvovanje dlje časa izstopa in vpliva na življenje doma, v vrtcu ali šoli. Težave so lahko pridobljene (zaradi okolja) ali pa izvirajo iz razvojnih in duševnih motenj, kot so ADHD, motnje avtističnega spektra, anksioznost ter čustvene in vedenjske motnje. Najpomembnejše orodje vzgoje ni popolna metoda, temveč zadovoljen odrasel, ki postavlja jasne meje in je otroku zgled. Odraščala sem v majhni vasici na Štajerskem. Otroci smo se od zgodnjega otroštva igrali zunaj: na dvorišču, na vrtu, v bližnji gramozni jami. V hiši smo preživeli bolj malo časa. Na televiziji je bilo nekaj slabih, migetajočih programov, ki niso privabljali otroškega pogleda. Morda risanka pred večernimi poročili, če je nismo zamudili, ker smo bili preveč zaposleni s postavljanjem lesenih hišic na drevesih ali z izdelovanjem splavov. Ti so pluli kakšna dva metra po veliki luži v gramozni jami, ki nam je poleti služila kot bazen. Umazanija nas ni skrbela, zanimala nas je le brezskrbna igra. Tudi najmlajše bratce in sestrice smo kmalu jemali s seboj na vsakodnevne potepe. Družili smo se vsi, ne glede na učne težave, vzgojne probleme ali socialno-ekonomski status. Vedno so bili med nami tudi otroci, ki smo se jih bali. Imeli so poseben status, rekli smo jim »barabe«. A z njimi se ni nihče preveč ukvarjal. Danes so bolj ali manj uspešni odrasli ljudje s svojimi družinami. Sama sem seveda sodila med »pridne« punčke, ki so lepo oblečene, počesane in čiste. Pa ni bilo vedno res. Razbila sem tudi kakšen nos in s svojo prvo ljubeznijo pobegnila od doma, ne da bi kdor koli vedel, kje sem. Vsi, ki me danes poznate, boste rekli, da to pa že ni res. Pa je. Vedno sem bila malo »žleht«, kot bi rekli pri nas na vasi. Osnovna šola je bila bolj ali manj dolgočasna, brez nekih presežkov. Učiteljev smo se bali in jih spoštovali, ker so nam tako rekli. Ubogali smo. Tudi »barabe« učiteljem niso ugovarjale, kaj šele gospodu ravnatelju. Če te je ravnatelj poklical v svojo pisarno, je bilo to zelo hudo. Tega smo se bali vsi. A kljub vsem »težavam« smo odrasli v dobre ljudi. Ali pa morda prav zaradi njih. Tudi z današnjimi otroki bo tako, ne glede na vse načine vzgoje in izobraževanja, ki jih poznamo danes. Seveda je pomembno, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki jim otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo prispevali k uspešni družbi. Največji cilj vzgoje pa je, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli in srečni, ne glede na okoliščine. Edini recept za to je, da smo zadovoljni in srečni sami. Zgledi vlečejo. Vzrokov je več. Eden zagotovo je današnja družba, v kateri informacije potujejo s svetlobno hitrostjo. Danes imamo natančno statistiko o tem, koliko vzgojno zahtevnih otrok je v slovenskih vrtcih in šolah. Včasih teh podatkov nismo imeli. Na moji osnovni šoli je bilo približno 800 otrok, od tega 10 ali 15 »barab«. Če to pretvorim v statistiko, ni veliko drugačna od današnje. Kriteriji za opredelitev težav pa so danes tako natančni, da bi lahko rekli, da ima težave skoraj vsak otrok. Vsak, ki ne sedi pri miru. Vsak, ki nenadzorovano kaj vpraša, ker ga pač zanima. Vsak, ki je prišel iz drugega okolja. Vsak, ki ni v povprečju. Žal pa je to »povprečje« odlična petica in samo to, čeprav je pravo povprečje dobra trojka. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da duševne težave mladih ostajajo v veliki meri neprepoznane in nezdravljene. Po njenih ocenah se z duševnimi težavami spoprijema približno vsak sedmi mladostnik med 10. in 19. letom (WHO). Zato je ključno, da znamo ločiti med otrokom, ki je preprosto živahen, in otrokom, ki res potrebuje pomoč. Med študijem smo vsi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju spoznali Gaussovo krivuljo oziroma normalno porazdelitev. To je naravno in tako je prav. Narava je raznolika in mi smo del nje. Le peščica naj bi imela petice, drugi pa bi morali biti enakomerno razporejeni po krivulji. Največ nas je na sredini, pri povprečju, torej pri dobri trojki. Ocene morajo odražati realno stanje, ne pa biti samo številka, ki je staršem merilo za uspeh. Nujno potrebujemo ozaveščanje o številčnih ocenah. Te ne smejo biti merilo za ljubezen in zadovoljstvo. Žal se dogaja, da so starši veseli, ko otrok dobi petico, in žalostni, ko dobi enko, dvojko ali celo trojko. To je nedopustno, saj s tem ustvarjamo čustvene in posledično tudi vedenjske težave. Šola je organizirana tako, da se znanje vrednoti z ocenami. Če pa pogledamo podrobneje, kako se vrednoti, kdo vrednoti in kaj vse na vrednotenje vpliva, lahko zaključim, da so ocene slab pokazatelj dejanskega znanja. Pomembno je predvsem to, da greš naprej. Če želimo težave razumeti in jih odpraviti, moramo najprej poznati vzrok. Teorij o vzrokih, načinih pomoči in pravilnem ravnanju je veliko. Vrnimo se na začetek, v zgodnje otroštvo. Vsak starš si želi najboljše za svojega otroka, a pod pojmom »najboljše« se za vsakega skriva nekaj drugega. Kako to uresničuje, je njegova izbira in pravica. Vse je prav in dovoljeno, dokler ne kršimo zakonov in ne posegamo v pravice drugih. Že v zgodnjem otroštvu postavljamo pravila in rutino. Nekateri otroci jim sledijo brez težav, drugi se upirajo že od začetka. Ko upiranje začne vplivati na dinamiko v družini, nastane problem. In kaj zdaj? Morda se bomo nekaj časa pretvarjali, da je slučajno in da bo minilo, ko dveletnik meče hrano po kuhinji ter noče sodelovati pri umivanju, hranjenju in spanju. Ne, ni slučajno in ne bo minilo samo od sebe. Zdaj ste na vrsti starši oziroma odrasli, da otroku pokažete, kakšno je pravilno ravnanje, kaj se sme in kaj ne. Kaj dovolite, je vaša izbira. Ravnajte se po sebi, saj boste tako ali tako vzgojili pomanjšano obliko sebe. Vzgojno zahtevni otroci so otroci, pri katerih se vedenje ali čustvovanje dlje časa in opazno razlikuje od tega, kar pričakujemo glede na njihovo starost, in jim to otežuje življenje doma, v vrtcu ali šoli. Zavod RS za šolstvo poudarja, da so te spremembe prisotne dlje časa in pomembno odstopajo od razvojno pričakovanih vzorcev čustvovanja in vedenja (ZRSŠ). Vzgojno zahtevne otroke lahko razdelimo v dve skupini: Nastanejo zaradi vplivov okolja: vzgoje, socialnega in kulturnega okolja, televizije, računalnika, tablice, telefona. Nastanejo zaradi različnih razvojnih in duševnih motenj. Po Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB) večina čustvenih in vedenjskih motenj spada na področje duševnega zdravja. Strokovnjaki si o izvoru duševnih težav še vedno niso enotni. Najverjetneje gre pri večini za genski zapis, ki ga otrok prinese na svet, ali se bo izrazil, pa je v veliki meri odvisno od okolja. V Sloveniji otroke, ki potrebujejo prilagoditve in dodatno strokovno pomoč, usmerja Zavod RS za šolstvo na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). Med skupinami otrok s posebnimi potrebami zakon navaja tudi otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, otroke z avtističnimi motnjami ter otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (Uradni list RS). Otroci, pri katerih prevladujejo vedenjske težave, težko nadzorujejo svoje odzive in so pogosteje kot vrstniki besedno ali fizično agresivni. Težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam. Pogosto opazimo tudi druga neželena vedenja: uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje in razdražljivost. Težave imajo z razumevanjem socialnih odnosov in z učenjem iz izkušenj, slabša je tudi njihova sposobnost vživljanja v druge. Otroci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske: tesnobo, strahove, nemoč, jezo, krivdo, brezvoljnost. Okolica se na njihovo drugačno vedenje in čustvovanje pogosto odzove s kaznijo ali zavračanjem. Raziskave kažejo, da ti otroci dobijo manj socialnih spodbud in povabil k sodelovanju ter več negativnih povratnih informacij, do njih pa se utrjujejo negativna pričakovanja. Takšni odzivi okolja njihove težave vzdržujejo in poglabljajo. Otroci se zato pogosto počutijo nerazumljene, osamljene in negotove, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje. Zavod RS za šolstvo kot ključ do dela s temi otroki izpostavlja sprejemajoč odnos ter dosledno, usklajeno in umirjeno ravnanje ob jasnih, vnaprej dogovorjenih pravilih (ZRSŠ). Avtizem je primanjkljaj na področju socializacije, komunikacije in prožnosti mišljenja. Natančnega vzroka strokovnjaki še ne poznajo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima avtizem približno eden od sto otrok. Značilnosti se lahko pokažejo že v zgodnjem otroštvu, diagnozo pa otroci pogosto dobijo šele precej kasneje (WHO). ADHD je nevrorazvojna motnja, natančen vzrok pa ni znan. Za diagnozo morajo biti simptomi nepozornosti in/ali hiperaktivnosti in impulzivnosti prisotni vsaj šest mesecev, pojaviti se morajo v otroštvu (po merilih DSM-5 pred 12. letom) in v vsaj dveh okoljih, na primer doma in v šoli (CDC). Tak otrok se težko prilagaja in težko sprejema spremembe. Po svetu ima ADHD od 3 do 9 % otrok. V Sloveniji je bilo po nacionalni raziskavi leta 2012 diagnosticiranih okoli 0,75 % otrok in mladostnikov, avtorji pa opozarjajo, da je ADHD pri nas v primerjavi z zahodnimi državami premalo prepoznan (Štuhec idr., Croatian Medical Journal). V Sloveniji diagnozo postavi specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Pozornost in koncentracijo lahko z otrokom krepite tudi doma, skozi igro in kratke vaje. Primere najdete v gradivu Kognitivni trening. 👉 Sorodna vsebina: Kaj je ADHD? Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje, ki lahko vodi v neželeno vedenje otroka. Telesne in vedenjske spremembe ob tesnobi so podobne odzivu na stres: otrok doživlja vznemirjenost, občutek ogroženosti, strah in paniko. Anksiozne motnje so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije najpogostejše duševne motnje pri mladostnikih (WHO). Pojem učne težave opredeljuje težave otrok v šoli, ki so povezane z učnim neuspehom. Vzrokov je izjemno veliko, predvsem pa so to naša pričakovanja, ki pogosto presegajo zmožnosti posameznega otroka. Učne težave so bile vedno prisotne, a v preteklosti niso bile nič posebnega. Imeli smo odlične učence, povprečne učence in tudi učence, ki niso bili uspešni. 👉 Sorodna vsebina: Učne težave – kaj so in kako jih rešujemo? Kaj je vzgoja? Nenehno razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ne? Branje tisoč in ene knjige in tehtanje, katera je prava? Ne! Vzgoja je delo na sebi. Bolj ko boste zadovoljni in srečni vi, bolj bo vaš otrok hodil po pravi poti. Več o tem, kako vzgajati v današnjem času, govorim v video predavanju Vzgoja za sodobni čas, celovito znanje o otrokovem razvoju, učenju in vedenju pa ponuja Spletna šola prihodnosti. Pomoč je smiselno poiskati, ko težave trajajo dlje časa, se pojavljajo v več okoljih (doma, v vrtcu, v šoli) in otroku ali družini opazno otežujejo vsakdan. Prvi korak je lahko pogovor z vzgojiteljico, razredničarko ali šolsko svetovalno službo, nato pa z otrokovim pediatrom, ki vas po potrebi napoti k ustreznemu specialistu. Če otrok potrebuje prilagoditve pri pouku, lahko starši pri Zavodu RS za šolstvo vložijo zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja. Želite izvedeti več? Pripravila sem gradiva, ki vam pomagajo razumeti otrokov razvoj, učenje in vedenje ter vam dajo konkretne napotke za vsak dan. To so otroci, katerih vedenje ali čustvovanje dlje časa odstopa od pričakovanega za njihovo starost in jim otežuje vsakdan doma, v vrtcu ali šoli. Pogosto gre za čustvene in vedenjske težave, ADHD, motnje avtističnega spektra, anksioznost ali učne težave. Ne. Otrok, ki ne sedi pri miru ali veliko sprašuje, je pogosto povsem zdrav in radoveden. O težavah govorimo, ko vedenje traja dlje časa, se kaže v več okoljih in otroku ali okolici resno otežuje življenje. Vzroki so lahko okoljski (vzgoja, družinske razmere, socialno okolje, zasloni) ali dedni oziroma razvojni (npr. ADHD, avtizem). Najpogosteje se prepletajo: otrok prinese določeno nagnjenost, okolje pa odloči, ali in kako močno se izrazi. Nekatere razvojne faze res minejo same, vedenje, ki dlje časa ruši družinsko dinamiko, pa ne. Otrok potrebuje odraslega, ki mu jasno in dosledno pokaže, kaj se sme in kaj ne. Z jasnimi pravili in rutino, doslednostjo, sprejemajočim odnosom in sodelovanjem z vrtcem ali šolo. Pomembno je tudi, da otrokove vrednosti ne merijo z ocenami in da poskrbijo za lastno dobro počutje, saj so otroku največji zgled. Diagnozo ADHD pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji postavi specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Prvi korak je običajno pogovor s pediatrom ali šolsko svetovalno službo. To je postopek, v katerem Zavod RS za šolstvo na podlagi zakona ZUOPP-1 odloči, ali je otrok upravičen do prilagoditev in dodatne strokovne pomoči v vrtcu ali šoli. Zahtevo lahko vložijo starši, predlog pa lahko poda tudi vrtec ali šola. Ne nujno. Ocene so le delen pokazatelj znanja. Pritisk staršev na odlične ocene pa lahko pri otroku povzroči čustvene in posledično vedenjske težave. Življenje je lepo! Alenka Stare je profesorica defektologije in specialna pedagoginja ter ustanoviteljica Šole prihodnosti. Delala je kot učiteljica v osnovni šoli s prilagojenim programom, nato pa kot izvajalka dodatne strokovne pomoči v redni osnovni šoli in vrtcu. Danes vodi predavanja, delavnice in seminarje za starše, vzgojitelje in učitelje ter je avtorica priročnika Vzgojno zahtevni otroci.Odraščala sem med »barabami« in »pridnimi« punčkami
Zakaj imamo danes vedno več nezadovoljnih otrok?

Ocene niso merilo za ljubezen

Kje se začne: pravila in rutina v zgodnjem otroštvu

Kdo so vzgojno zahtevni otroci?
Najpogostejše težave pri vzgojno zahtevnih otrocih
Čustveno-vedenjske motnje

Motnje avtističnega spektra
Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD)
Anksioznost

Učne težave
Vzgoja je delo na sebi
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Priročnik
Vzgojno zahtevni otroci
Čustvene in vedenjske težave, anksioznost, avtizem in motnje pozornosti ter nasveti za starše, vzgojitelje in učitelje.
Oglejte si priročnik →
Video predavanje
Vzgoja za sodobni čas
60-minutno predavanje o razvoju otrok, vzgojno zahtevnih otrocih, vzgojnih modelih in smernicah za vzgojo danes.
Poglejte predavanje →
E-gradivo PDF
Kognitivni trening
Praktične vaje za pozornost, spomin, koncentracijo, organizacijo, samoregulacijo in čustveno pismenost.
Prenesite vaje →
Spletni program
Spletna šola prihodnosti
Celovit program z več kot 24 urami predavanj, delavnicami in obsežnim gradivom za starše, učitelje in vzgojitelje.
Pridružite se šoli →
Pogosta vprašanja o vzgojno zahtevnih otrocih
Kdo so vzgojno zahtevni otroci?
Ali je vsak živahen otrok vzgojno zahteven?
Kaj povzroča vedenjske težave pri otrocih?
Ali se otrok vedenjskih težav »preraste«?
Kako starši pomagajo vzgojno zahtevnemu otroku?
Kdo v Sloveniji diagnosticira ADHD?
Kaj je usmerjanje otrok s posebnimi potrebami?
So slabe ocene znak vzgojnih težav?
Viri in dodatno branje
Alenka Stare, prof. def.O avtorici: Alenka Stare, prof. def.


