Odraščala sem v majhni vasici na Štajerskem, kjer smo se otroci vse od zgodnjega otroštva igrali na dvorišču, v bližnji gramozni jami, vrtu. Povsod, samo v hiši smo preživeli bolj malo časa. Na televiziji je bilo nekaj slabih, migetajočih programov, ki niso privabljali otroškega pogleda.

Morda risanka pred večernimi poročili, če je nismo zamudili, ker smo bili preveč zaposleni s postavljanjem lesenih hišic na drevesih, izdelovanjem splavov, ki so pluli kakšna 2 metra v veliki luži gramozne jame, ki smo jo v poletnih mesecih uporabljali za bazen. Ni nas skrbela umazanija, zanimala nas je le brezskrbna igra.

Tudi najmlajše brate in sestrice smo kmalu jemali s seboj na naše vsakodnevne potepe in dogodivščine. Vsi smo se družili med seboj, ne glede na učne težave, vzgojne probleme ali socialno-ekonomski status.