Motnje v duševnem razvoju

Kaj so motnje v duševnem razvoju? 

Motnje v duševnem razvoju delimo glede na stopnjo razvitosti intelektualnih sposobnosti ter prilagoditvenih in socialnih spretnosti:

• lažja motnja v duševnem razvoju (blaga intelektualna manjzmožnost)
• zmerna motnja v duševnem razvoju (zmerna intelektualna manjzmožnost)
• težja motnja v duševnem razvoju (huda intelektualna manjzmožnost)
• težka motnja v duševnem razvoju (globoka intelektualna manjzmožnost)

Kaj je LAŽJA MOTNJA V DUŠEVNEM RAZVOJU?

Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo znižane sposobnosti za učenje in usvajanje splošnih znanj (intelektualne sposobnosti). Vpliva na intelektualno delovanje in prilagoditvene sposobnosti posameznika. Miselni procesi pri njih potekajo bolj na konkretni ravni.

Uporabljajo preprostejši jezik in se nagibajo k manj zrelemu presojanju in odzivanju v socialnih okoliščinah. Učijo se počasneje kot njihovi vrstniki, vendar lahko usvojijo osnovne akademske in življenjske veščine. Sposobni so skrbeti za svoje osnovne potrebe (npr. osebna higiena, oblačenje, hranjenje). Lahko vzpostavljajo in vzdržujejo osnovne socialne stike.

Ob individualnem pristopu ter z vsebinskimi, metodičnimi in časovnimi prilagoditvami v učnem procesu lahko dosežejo znanja, ki so potrebna za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje.

IQ (inteligenčni količnik) posameznikov z lažjo motnjo običajno znaša med 50 in 70. Čeprav je pomembno celostno funkcioniranje posameznika.

Posamezniki lahko pridobijo osnovno izobrazbo in razvijejo funkcionalne akademske spretnosti.

Lažja motnja v duševnem razvoju pomeni, da se lahko posameznik ob ustrezni strokovni pomoči in vodenju usposobi samostojno življenje in vključevanje v skupnost.

Pri razumevanju lažje motnje v duševnem razvoju je v našem prostoru še vedno veliko težav in predsodkov.

Šola s prilagojenim programom je velikokrat napačno razumljena kot nekaj slabšega, čeprav vam iz lastne izkušnje lahko zagotovim, da je to šola kot vsaka druga.

Včasih še boljša, saj je delo znotraj šol s prilagojenim programom odlično. Imajo manjše skupine, manj otrok in s tem možnost, da se zares posvetijo vsakemu posamezniku.

Otroci so tako v okolju, kjer so sprejeti, razumljeni in uspešni. S tem pa imajo možnost, da se razvijajo v skladu s svojimi sposobnostmi in se usposobijo za samostojno življenje.

V vse programe – razen rednega programa vrtca in osnovne šole – se otrok usmeri na podlagi strokovnih diagnostičnih postopkov, ki jih izvajata Center za zgodnjo obravnavo (predšolski otrok) in Zavod Republike Slovenije za šolstvo (šolski otrok).

Pri tem strokovnjaki vedno upoštevajo največjo korist otroka.

Kaj je zmerna motnja v duševnem razvoju?

Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju imajo zelo nizke sposobnosti za učenje in usvajanje splošnih znanj (intelektualne sposobnosti). Miselni procesi pri njih potekajo na zelo konkretni ravni. Uporabljajo zelo preprost jezik, imajo slabe prilagoditvenih spretnosti, kar pomembno vpliva na njihovo vsakdanje življenje.

Učenje pri njih poteka na zelo konkretni ravni, potrebuje veliko število ponovitev. Nekateri lahko usvojijo osnove branja, pisanja in računanja, vendar so praviloma uspešnejši na gibalnem, glasbenem ali likovnem področju.

Sposobni so izvajati osnovna dnevna opravila in skrb zase, vendar potrebujejo vodenje. Potrebujejo stalno podporo pri vsakdanjem življenju. Pod nadzorom se lahko vključijo v preprosta delovna okolja s prilagoditvami. Z ustrezno strokovno podporo lahko uživajo kakovostno življenje, ki vključuje družbene interakcije in osebno zadovoljstvo.

IQ (inteligenčni količnik) posameznikov z zmerno motnjo običajno znaša med 35 in 50. Čeprav je pomembno celostno funkcioniranje posameznika.

Zmerna motnja v duševnem razvoju pomeni potrebo po stalni podpori pri vsakdanjem življenju in prilagajanju novim situacijam.

Kaj je težja motnja v duševnem razvoju?

Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju imajo hude primanjkljaje na področju inteligence, socialnih veščin, praktičnih spretnosti, gibalnih spretnosti. V veliki večini so pri njih prisotne tudi druge motnje in bolezni.

Miselni procesi pri njih so zelo omejeni. Njihova komunikacija je izjemno skromna. Težave so prisotne tudi pri osnovnih življenjskih veščinah, kot so prehranjevanje, oblačenje, osebna higiena in komunikacija.

Nekatere osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila, razumejo enostavna sporočila, sporočajo svoje potrebe in želje.

Težja motnja v duševnem razvoju pomeni večje omejitve v kognitivnih in prilagoditvenih sposobnostih. Zahteva dosmrtno podporo ter oskrbo. Kljub temu pa lahko z ustrezno strokovno podporo in nego sodelujejo v rutinskih aktivnostih in vzpostavijo osnovne odnose s svojimi skrbniki.

IQ (inteligenčni količnik) posameznikov s težjo motnjo običajno znaša med 20 in 35.

Kaj je težka motnja v duševnem razvoju?

Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju imajo zelo hude primanjkljaje na področju inteligence, socialnih veščin, praktičnih spretnosti, gibalnih spretnosti.

To je najtežja oblika motnje v duševnem razvoju, za katero so značilne izjemno omejene intelektualne sposobnosti, prilagoditvene veščine in vsakodnevno delovanje. Sposobnost pridobivanja novih veščin in znanj je izjemno omejena

Pri njih so praviloma prisotne tudi druge motnje in bolezni. Komunikacija praviloma ni razvita ali je zgolj na nebesednem nivoju.

Nekatere osebe s težko motnjo v duševnem razvoju lahko razumejo enostavna sporočila, zelo težko pa sporočajo svoje potrebe in želje.

Težka motnja v duševnem razvoju zahteva dosmrtno podporo ter oskrbo. Kljub temu pa lahko z ustrezno strokovno podporo in nego vzpostavijo osnovne odnose s svojimi skrbniki, ki skozi dolgotrajno oskrbo lahko razumejo njihove osnovne potrebe.

IQ (inteligenčni količnik) posameznikov s težko motnjo običajno znaša med 0 in 20.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE MOTENJ V DUŠEVNEM RAZVOJU (DSM-5, ICD-11)

Za postavitev diagnoze morajo biti IZPOLNJENI 3. KRITERIJI:

KRITERIJ A

Primanjkljaji v intelektualnem delovanju (razumevanje, reševanje problemov, načrtovanje, presojanje, akademsko učenje – branje, pisanje in računanje, učenje iz izkušenj …)

KRITERIJ B

Primanjkljaji v prilagoditvenih spretnostih in težave pri vsakodnevnem funkcioniranju na več področjih: omejene akademske spretnosti, težave pri učenju novih veščin in znanj ter razumevanju kompleksnejših pojmov, težave pri komunikaciji, skrbi zase, razumevanju družbenih norm in v socialnih situacijah.

Primanjkljaji pomembno vplivajo na posameznikovo neodvisnost in odgovornost ter omejujejo njegovo sposobnost učinkovitega delovanja doma, v šoli, v službi ali v skupnosti.

KRITERIJ C

Začetek motnje v zgodnjem otroštvu ali adolescenci.

Diagnozo na podlagi resnosti primanjkljajev (opredeljenih kriterijev) potrdi ustrezen strokovnjak  s pomočjo medicinske diagnostike, klinične presoje in mednarodno uveljavljenih standardiziranih testov.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.