»Beri več knjig in manj objav na Facebooku. Glej več v oči in manj v računalniški zaslon. Dotakni se več rok in manj naprav. Več ljubi in manj sodi.« (Dulce Ruby)

,

Branje je osnova za učenje in razvoj posameznika.

Najvišja stopnja bralne pismenosti pomeni, da otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, v njem poišče informacije in ga kritično ovrednoti.

Branje mora biti tekoče. Otrok mora razumeti, kaj prebere, in to tudi pojasniti, opisati ter na koncu ovrednotiti. Ko govorimo o tekočem branju z razumevanjem, imamo v mislih zmožnost natančnega, hitrega in nenapornega branja.

Ko otrok obvlada temeljne bralne spretnosti, se lahko posveti razumevanju besedila.

Pomembno je, da najprej usvojimo tehniko branja in se šele nato posvetimo razumevanju, saj le tekoče branje brez dodatne miselne aktivnosti v povezavi s samim dekodiranjem sprosti kognitivne miselne procese za namen razumevanja.

1. stopnja

POSLUŠANJE

Otrok se v zgodnjem otroštvu sreča z branjem v vlogi poslušalca. Poskrbimo, da bodo njegove »bralne« izkušnje kar najbolj prijetne. Izbirajmo med literaturo, ki obravnava teme, ki jih otrok pozna.

Teme prilagodimo spremembam v naravi, menjavanju letnih časov, različnim praznikom in pomembnim dnevom. Vedno, preden se branja zgodbe lotimo z otrokom preverimo, ali je zgodba vsebinsko in slogovno ustrezna. V kolikor izberemo zgodbo, ki je zapisana v arhaičnem jeziku manj znane starinske besede, otroku najprej razložimo, da bo med poslušanjem lažje razbral bistvo zgodbe. Zgodbe, ki so zapisane v izjemno bogatem knjižnem jeziku, za otroke, mlajše od petih let, niso primerne, saj so prezahtevne.

Pri mlajših otrocih branje vedno združujemo z ogledovanjem ilustracij. Slike so tiste, ki jim pomagajo, da poslušani zgodbi lažje sledijo. Po branju slike vedno pogledamo, se ob njih pogovorimo in skupaj obnovimo poslušano vsebino. S tem postavljamo osnove za kasnejše učenje razumevanja prebranega.

Pri otrocih, starih pet let in več, začnemo z učenjem zbranega poslušanja, ki ni podprto s slikovnim gradivom. Zgodbo zgolj preberemo in ob tem otrokom ilustracij ne pokažemo več. Njihovo pozornost vzdržujemo s primernim tempom branja (počasno, umirjeno branje) in doživetim predstavljanjem zgodbe. Uporabimo kretnje in mimiko obraza, da slikoviteje ponazorimo vsebino. Po končanem branju preverimo, koliko so otroci razumeli in kaj so si zapomnili.

OTROKA NAUČIMO SLEDENJA NAVODILOM IN POZORNEGA POSLUŠANJA

2. stopnja

PRIPOVEDOVANJE

Če je le mogoče, otroka vsak dan spodbudimo, da pripoveduje. Pripoveduje naj v celih povedih. Uporablja naj knjižni jezik. Domačim in narečnim izrazom se ob tem skušamo čim bolj izogniti. V kolikor jih otrok uporablja, mu razložimo, da so narečne besede tiste, ki jih smemo uporabljati doma. V šoli jih nadomestimo s knjižnimi izrazi. Pripovedujmo v pravilnih povedih. Ob pripovedovanju uporabljajmo kretnje in mimiko, pozorni bodimo na ton in hitrost glasu.

Otroka spodbujamo, da zvečer opiše svoj dan. (Kaj se mu je zgodilo? Kaj mu je bilo všeč? Kaj mu ni bilo všeč?) Ob tem tudi mi opisujemo. Otroku pripovedujemo o dogodkih v preteklosti, o rojstvu, praznikih, gradnji hiše … Izbiramo teme, ki otroka zanimajo.

3. stopnja

POGOVARJANJE

Dober govorni razvoj in velik besedni zaklad sta pomembna za kasnejše učenje branja z razumevanjem. Raziskave potrjujejo, da obstajajo pomembne razlike v uspešnosti med otroki, ki se všolajo v prvi razred z dobro razvitim področjem govora in jezika, in tistimi, ki tega nimajo. V zadnjih letih narašča število otrok, ki se všolajo s primanjkljaji na govornem in jezikovnem področju.

Govor se oblikuje že v predšolskem obdobju, vendar ga v šoli nikakor ne smemo zanemariti.

Ob prvih treh stopnjah se razvija tudi slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje in prepoznavanje.

Za razvoj uspešnega branja in pisanja je oboje izjemno pomembno. Za pravilno in uspešno branje je potrebno prepoznati črko in jo pretvoriti v glas.

Slušno in vidno zaznavanje, ki se razvija skozi prve tri stopnje v predšolskem obdobju, je izjemno pomembno tudi za razvoj pravilnega pisanja. Za uspešno pisanje je potrebno prepoznati glas in ga pretvoriti v črko.

4. stopnja

ORIENTACIJA

Pogoj za uspešno branje je tudi dobro razvita orientacija na ploskvi, kar pomeni, da lahko sledimo besedilu od leve proti desni v določenem zaporedju. To veščino otrok usvaja pred in tudi med učenjem pisanja, ko je potrebno pravilno zapisati črke, kjer sledimo pravilu, da zapisujemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol.

5. stopnja

ČRKE

Učenje črk/simbolov poteka hkrati z učenjem pisanja. Pomembno je, da otroke naučimo hitrega prepoznavanja/priklica posameznih simbolov – črk. Če želimo nadaljevati na usvajanje bralne tehnike, je priporočljivo, da najprej dobro spoznamo (avtomatiziramo) vse črke v abecedi.

Velikokrat se srečujemo s hkratnim učenjem črk in branja. V praksi se je izkazalo, da je veliko bolj učinkovito, če se otrok najprej nauči vseh črk v abecedi in šele nato začne z učenjem branja.

Črke mora dobro poznati, kar pomeni, da posamezen simbol za glas – črko prepozna takoj in ga tudi ustrezno zapiše. Prepoznavanje simbolov je odvisno od našega delovnega spomina, zato je potrebno tudi temu posvetiti določen čas za krepitev le tega.

GLAS ALI ČRKA?

Otrokom moramo pojasniti pojem glas in črka. Glas je tisto, kar slišimo, ko izgovarjamo glasove, besede, povedi. Črka je simbol za glas, s katerim ga zapišemo.

6. stopnja

ANALIZA SLIŠANEGA

Analiza slišanega (tudi glasovna analiza ali fonološko zavedanje) je izjemno pomemben korak v procesu učenja branja. Pomeni, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke in glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

7. stopnja

VEZAVA

Branje je vezan proces, pri katerem sledimo določenemu zaporedju simbolov. Ni samoumeven, zato je potrebno določen čas posvetiti temu procesu. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se veže črke v celoto. Najlažje začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika (glasov, ki jih lahko vlečemo). Vezavo urimo dovolj časa, da jo vsi otroci usvojijo. Za učenje vlečenja glasov uporabimo različne predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak, letalo, ladja …).

ZAČNEMO na začetku – MMMMMMM (s prstom, svinčnikom ali predmetom potujemo proti U in priključimo) – MMMMMMMMUUUU.

Enako vadimo z zlogi.

8. stopnja

BRALNA TEHNIKA

Ko vse prejšnje stopnje usvojimo, nadaljujemo z urjenjem vezanega branja zlogov, besed, povedi, besedil. Osredotočimo se na pravilno vezano branje.

Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezni element bralne tehnike je potrebno dobro usvojiti.

9. stopnja

RAZUMEVANAJE

Cilj učenja branja je razumevanje prebranega besedila. Besedila za razumevanje morajo biti enostavna, razumljiva in primerna otrokovi starosti. Razumevanje lahko urimo, če otrok zmore razumeti besedišče, ki ga besedilo vsebuje.

Vrstni red učenja razumevanja prebranega:

  • beremo posamezne besede in opišemo njihov pomen,
  • beremo posamezne povedi in opišemo njihov pomen,
  • beremo kratka besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja,
  • beremo daljša besedila in opišemo, kaj smo prebrali, odgovarjamo na zastavljena vprašanja.

Pri 5 do 6 letniku je izjemnega pomena, da bere kratka in enostavna besedila. Besedila naj bodo pripravljena na ustrezni podlagi, brez motečih dejavnikov. Ko otrok neko besedilo prebere, ga spodbudimo, da poskuša s svojimi besedami (v kratkih povedih) obnoviti prebrano. Na začetku mu lahko ponudimo oporna vprašanja. Ob tem dosledno upoštevamo pripovedovanje v celih povedih. Postopoma prehajamo na pisno odgovarjanje na vprašanja o prebranem. Pri tem prehajamo tudi na tiho branje.

Otrok med branjem besedilu sledi s prstom, glasno bere in ob tem poskuša besedilo prebrati čim bolj tekoče z upoštevanjem intonacije (vejica, pika). Po branju otrok najprej samostojno obnovi, kaj je prebral. Nato mu zastavimo nekaj vprašanj o prebranem. Kako je ime muci? Muci je ime Lili. Kakšne barve je muca? Muca je bele barve. Kje muca čaka? Muca čaka pred vrati.

Pred in po vsakem branju in poslušanju se pogovarjamo o besedilu, zgodbi in jo vrednotimo, primerjamo, analiziramo in presojamo. Vprašamo otroka: Kaj pa ti misliš? Kako bi pa ti to naredil? Imaš muco? Bi jo imel? Kako bi ji dal ime? Kako bi se ti odločil? Otrok prebrano nariše.

10. stopnja

VREDNOTENJE

Posameznik bere in razume različna besedila. Kritično vrednotenje prebranega od posameznika zahteva, da na podlagi svojega predznanja in izkušenj oblikuje ideje ter razvije razumevanje, ki presega to, kar je podano v nekem besedilu. Pozna in razume veliko besed, kar mu omogoča, da lažje razume nove izraze ter vsebino zgodbe, ki ni dobesedno zapisana. Izraža svoje znanje in mišljenje ter jezikovne spretnosti.

V današnjem času je vrednotenje izjemnega pomena, saj smo z vseh strani »zasuti« z informacijami, ki niso nujno resnične.

,

Več gradiv in informacij poiščite na spletni strani: povezava.

,

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.