Vzgojno zahtevni otroci

»Ko sem bil star pet let, so me v šoli vprašali, kaj bom ko bom velik, in sem odgovoril: “Srečen.” Rekli so mi, da nisem razumelnaloge, jaz pa njim, da oni ne življenja.« (John Lenon)

Na predavanju bomo odgovorili na najpomembnejša vprašanja o vzgojno zahtevnih otrocih ter podali konkretne rešitve za delo z njimi.

• Kdo so vzgojno zahtevni otroci?
• Zakaj jih je vsak dan več?
• Katere težave so v zadnjem času najbolj pogoste?
• Vzgoja ali izobraževanje?
• Konkretni načrt za uspešno delo s skupino.
• Primeri iz prakse.

Odraščala sem v majhni vasici na Štajerskem, kjer smo se otroci vse od zgodnjega otroštva igrali na dvorišču, v bližnji gramozni jami, vrtu. Povsod, samo v hiši, smo preživeli bolj malo časa. Na televiziji je bilo nekaj slabih, migetajočih programov, ki niso privabljali otroškega pogleda. Morda risanka pred večernimi poročili, če je nismo zamudili, ker smo bili preveč zaposleni s postavljanjem lesenih hišic na drevesih, izdelovanjem splavov, ki so pluli kakšna 2 metra v veliki luži gramozne jame, ki smo jo v poletnih mesecih uporabljali za bazen.

Ni nas skrbela umazanija, zanimala nas je le brezskrbna igra. Tudi najmlajše brate in sestrice smo kmalu jemali s seboj na naše vsakodnevne potepe in dogodivščine. Vsi smo se družili med seboj, ne glede na učne težave, vzgojne probleme ali socialno-ekonomski status. Vedno so med nami bili otroci, ki smo se jih bali. Imeli so nek poseben status, rekli smo jim »barabe«. A kljub temu se z njimi ni nihče preveč ukvarjal. Danes so bolj ali manj uspešni odrasli ljudje, ki imajo svoje družine.

Seveda sem sama sodila med »pridne« punčke, ki so lepo oblečene, počesane in čiste. Pa ni bilo vedno res. Sem razbila tudi kakšen nos, pobegnila od doma s svojo prvo ljubeznijo, ne da bi kdorkoli vedel, kje sem. Vsi, ki me danes poznate, boste rekli, da to pa že ni res. Pa je. Vedno sem bila malo »žleht,« kot bi rekli pri nas na vasi.

Osnovna šola je bila bolj ali manj dolgočasna. Brez nekih presežkov. Učiteljev smo se bali in jih tudi spoštovali, ker so nam tako rekli.

Ubogali smo. Tudi tiste »barabe« učiteljem niso ugovarjale, kaj šele gospodu ravnatelju. Če se je slučajno pripetilo, da te je gospod ravnatelj poklical v svojo pisarno, je to bilo zelo hudo. Tega smo se vsi bali.

A kljub vsem »težavam« smo odrasli v dobre ljudi. Ali pa morda zaradi njih.
In tudi z današnjimi otroki bo tako. To je dejstvo ne glede na vse načine vzgoje in izobraževanja, ki jih danes poznamo.

Seveda je pomembno, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli, srečni, ne glede na vse okoliščine. Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.