»Nekomu, ki je zagotovo DRUGAČEN od večine, ki izstopa iz povprečja, rečemo POSEBNEŽ. Nekateri mu rečejo ČUDAK. Ko izumijo nekaj revolucionarnega, jim rečemo GENIJ. In vse to je ista oseba. A na koncu prav ta imena zaznamujejo svet: Albert Einstein, Steve Jobs, Henry Ford …« (Petra Škarja)

Katera vzgoja je prava?

Odraščala sem v majhni vasici na Štajerskem, kjer smo se otroci vse od zgodnjega otroštva igrali na dvorišču, v bližnji gramozni jami, vrtu. Povsod, samo v hiši smo preživeli bolj malo časa. Na televiziji je bilo nekaj slabih, migetajočih programov, ki niso privabljali otroškega pogleda. Morda risanka pred večernimi poročili, če je nismo zamudili, ker smo bili preveč zaposleni s postavljanjem lesenih hišic na drevesih, izdelovanjem splavov, ki so pluli kakšna 2 metra v veliki luži gramozne jame, ki smo jo v poletnih mesecih uporabljali za bazen.

Ni nas skrbela umazanija, zanimala nas je le brezskrbna igra. Tudi najmlajše brate in sestrice smo kmalu jemali s seboj na naše vsakodnevne potepe in dogodivščine. Vsi smo se družili med seboj, ne glede na učne težave, vzgojne probleme ali socialno-ekonomski status. Vedno so med nami bili otroci, ki smo se jih bali. Imeli so nek poseben status, rekli smo jim »barabe«. A kljub temu se z njimi ni nihče preveč ukvarjal. Danes so bolj ali manj uspešni odrasli ljudje, ki imajo svoje družine.

Seveda sem sama sodila med »pridne« punčke, ki so lepo oblečene, počesane in čiste. Pa ni bilo vedno res. Sem razbila tudi kakšen nos, pobegnila od doma s svojo prvo ljubeznijo, ne da bi kdor koli vedel, kje sem. Vsi, ki me danes poznate, boste rekli, da to pa že ni res. Pa je. Vedno sem bila malo »žleht,« kot bi rekli pri nas na vasi.

Osnovna šola je bila bolj ali manj dolgočasna. Brez nekih presežkov. Učiteljev smo se bali in jih tudi spoštovali, ker so nam tako rekli.

Ubogali smo. Tudi tiste »barabe« učiteljem niso ugovarjale, kaj šele gospodu ravnatelju. Če se je slučajno pripetilo, da te je gospod ravnatelj poklical v svojo pisarno, je to bilo zelo hudo. Tega smo se vsi bali.

A kljub vsem »težavam« smo odrasli v dobre ljudi. Ali pa morda zaradi njih.

In tudi z današnjimi otroki bo tako. To je dejstvo ne glede na vse načine vzgoje otrok in izobraževanja, ki jih danes poznamo.

Seveda je pomembno, da starši, vzgojitelji, učitelji, sosedje in vsi, ki nam otroci prekrižajo pot, stremimo k zadovoljnim posameznikom, ki bodo doprinesli k ustvarjanju uspešne družbe. Ne morem mimo dejstva, da je največji cilj vzgoje, da znamo živeti tukaj in zdaj, zadovoljni, veseli, srečni, ne glede na vse okoliščine. Edini recept za to pa je, da smo sami zadovoljni in srečni ljudje. Saj zgledi vlečejo.

Zakaj imamo v današnjem času vedno več nezadovoljnih, nesrečnih posameznikov?

Vzrokov je več, eden zagotovo današnja družba, kjer informacije potujejo s svetlobno hitrostjo. Danes imamo natančno statistiko, koliko vzgojno zahtevnih otrok imamo v slovenskih šolah, vrtcih. Včasih teh informacij nismo imeli. V moji osnovni šoli je bilo približno 800 otrok in od tega 10 ali 15 »barab«.

Če to pretvorim v statistiko, je podobna današnji. Seveda so kriteriji za opredelitev težav tako zelo natančni, da bi lahko rekli, da ima 90% otrok težave. Vsak, ki ne sedi pri miru, vsak, ki nenadzorovano nekaj vpraša, ker ga pač zanima. Vsak, ki je prišel iz drugega okolja, vsak, ki ni v povprečju. Žal pa je to povprečje odlično 5 in samo to! Čeprav je v resnici pravo povprečje dobro 3.

V okviru študija smo vsi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju pridobili konkretna znanja iz Gaussove krivulje ali normalne porazdelitve. To je naravno, tako je prav! Narava je raznolika in mi smo del nje. Le peščica naj bi imela petice, drugi pa bi morali biti enakomerno razporejeni po krivulji. Največ nas je v sredini (to je povprečje – dobro 3).

Ocene morajo predstavljati realno stanje, ne samo številk, ki so staršem merilo za uspeh! NUJNO, zares nujno je ozaveščanje o številčnih ocenah. To ne sme biti merilo za »ljubezen« in »zadovoljstvo«. Žal se nam dogaja, da so starši veseli, če otrok dobi 5 in žalostni, če dobi 1,2, morda tudi 3. TO JE NEDOPUSTNO. Saj s tem »ustvarjamo« čustvene in posledično tudi vedenjske težave.

Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer je šola organizirano tako, da se neko določeno znanje vrednoti z ocenami. Če pogledamo bolj podrobno, kako se vrednoti, kdo vrednoti in kaj vse vpliva na vrednotenje, lahko zaključim, da so ocene »slab« pokazatelj dejanskega znanja, zato je pomembno zgolj to, da greš naprej.

Če želimo razumeti in posledično odpraviti težave, moramo najprej poznati vzrok.

Obstaja veliko teorij o vzrokih, načinih pomoči, predvsem pa o tem, kako bi morali ravnati.

Vrnimo se na začetek v zgodnje otroštvo. Vsak starš si želi najboljše za svojega otroka in za vsakega starša se pod pojmom »najboljše« skriva nekaj drugega. Kako to počne, je njegova izbira in pravica. Vse je prav in dovoljeno, dokler ne kršimo zakonov, plačujemo davke in ne posegamo v pravice drugih.

Že v zgodnjem otroštvu postavljamo pravila, rutino. Nekateri otroci temu sledijo brez težav, drugi se upirajo že takoj na začetku. Ko tako upiranje začne vplivati na dinamiko v družini, nastane problem.

In kaj zdaj? Morda se bomo nekaj časa pretvarjali, da je samo slučajno, da bo minilo, ko dve leti star otrok meče hrano po kuhinji, ne želi sodelovati pri vsakodnevnem umivanju, hranjenju, spanju. Ne, ni slučajno in ne bo minilo samo od sebe.

Zdaj ste na vrsti starši oziroma odrasli ljudje, da mu pokažete, kakšno je pravilno ravnanje, kaj se sme in kaj ne. Kaj dovolite in kaj ne, je vaša izbira. Ravnajte se po sebi, saj boste tako ali tako vzgojili pomanjšano obliko sebe.

Vzgojno zahtevne otroke lahko razdelimo na dve skupini:

-Okoljsko pogojene ali PRIDOBLJENE težave, ki nastanejo zaradi vplivov okolja.

-Dedno pogojene težave, ki nastanejo zaradi različnih duševnih motenj.

Po mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov večina težav, povezanih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, spada na področje duševnih bolezni. Strokovnjaki si še vedno niso enotni glede izvora duševnih težav. Najverjetneje gre pri večini težav za genski zapis, ki ga posameznik prinese na svet, če pa se izrazi, je v veliki meri odvisno od okolja.

  • vzgoja, socialno okolje, kulturno okolje, tv, računalnik, tablica, telefon

Kaj je vzgoja? Nenehno razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ne? Branje tisoč in ene knjige in razmišljanje o tem, katera je prava. NE! Vzgoja je delo na sebi. Bolj ko boste vi zadovoljni in srečni, bolj bo vaš otrok hodil po pravi poti.

  • čustveno-vedenjske motnje

Otroci s poudarkom na vedenjskih motnjah težko kontrolirajo svoje odzive in so pogosteje kot njihovi vrstniki verbalno ali fizično agresivni, težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam. Pri njih velikokrat zaznamo tudi druga neželena vedenja (uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost). Težave imajo z razumevanjem socialnih interakcij in učenjem iz izkušenj, slabša je tudi njihova sposobnost vživljanja v druge.

Otroci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske, tesnobo, strahove, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost. Zaradi svojih drugačnih vedenjskih navad in čustvovanja se okolica na te otroke pogosto odziva s kaznijo ali jih drugače odklanja. Raziskave kažejo, da ti otroci dobijo manj socialnih spodbud, manj pobud za sodelovanje, več negativnih povratnih informacij, do njih se začnejo utrjevati negativna pričakovanja. Tovrstni odzivi okolja primanjkljaje teh otrok na tak način vzdržujejo in poglabljajo. Tako se ti otroci pogosto počutijo nerazumljeni, osamljeni, negotovi vase, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje.

Sorodna vsebina: Kaj je ADHD?

  • avtizem, aspergerjev sindrom

Avtizem je primanjkljaj na področju socializacije, komunikacije, fleksibilnosti mišljenja. Strokovnjaki natančnega vzroka še ne poznajo.

  • motnja pozornosti

Za motnjo pozornosti je značilno, da se pri otroku pojavi že pred 7. letom starosti vsebuje vsaj 6 simptomov, vztraja vsaj 6 mesecev ter se kaže v vsaj 2 okoljih. Tak otrok se težko prilagaja, težko sprejema spremembe. V Sloveniji jih je po zadnjih podatkih 5-8% (od tega 1-2% z vedenjsko motnjo). Je ena najbolj pogostih težav, ki se pojavlja v zadnjih letih. Motnja pozornosti s pridruženo hiperaktivnostjo je duševna motnja, pri kateri gre za nevrološko pogojene težave. Natančen vzrok ni znan.

  • anksioznost

Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje, ki lahko pripelje do neželenega vedenja otroka. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih posameznik doživlja ob tesnobi, so podobne odzivu na stres. Posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, strahu in panike.

  • učne težave

Pojem učne težave opredeljuje težave otrok v šoli, ki so povezane z učnim neuspehom. Vzrokov za to je izjemno veliko. Predvsem naša pričakovanja, ki velikokrat presegajo zmožnosti posameznega otroka. Učne težave so bile vedno prisotne, vendar v preteklosti to ni bilo nič posebnega. Imeli smo odlične učence, povprečne učence in seveda tudi učence, ki niso bili uspešni.

Več informacij poiščite v priročniku: Vzgojno zahtevni otroci – Alenka Stare.

.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.