»Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spodbudila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj, in vznemirjenje, ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot se ne bi mogla nobena informacija, ki jo je slišal od učitelja ali prebral v učbeniku.« (Herbert Spencer)

Učenje in poučevanje je proces, v katerega smo vključeni vsi, ki kakor koli prekrižamo pot otrokom.

Otroci se učijo od odraslih, staršev in učiteljev. Predvsem pa jih posnemajo. Največ jih naučimo z zgledom, in če jim pustimo, da sami raziskujejo svet. Mi smo le v vlogi opazovalca in pomočnika.

Naš sistem je narejen tako, da gredo otroci v šolo v šestem letu starosti. Lahko bi razpravljali o smiselnosti ali nesmiselnosti tega, vendar nam trenutno to ne koristi. Sistem je ok. Mi izvajalci, pa moramo iz njega narediti najboljše.

Učenje temelji na naših predhodnih izkušnjah in znanjih. Te so pri vsakem posamezniku drugačne. V procesu učenja pravilne spodbujamo napačne pa korigiramo. Naš namen je, da skozi različne pristope omogočimo otrokom učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov.

Na učenje pomembno vpliva otrokovo zavedanje o lastnih sposobnostih in predznanje. Raziskave potrjujejo, da pričakovanja učiteljev do učencev vplivajo na priložnosti, ki jih učenci posvečajo učenju, motivacijo učencev in na njihove učne dosežke. Kratkoročni cilji, ki so specifični in zmerno zahtevni, krepijo motivacijo bolj kot dolgoročni cilji, ki so splošni in prezahtevni.  Povratne informacije so izjemnega pomena za uspešen proces učenja in poučevanja. Uspešen učitelj ima visoka, vendar realna pričakovanja, dosledno skrbi za pozitivne spodbude in učencem nudi podporo. Spodbuja ustvarjalnost ter krepi notranjo motivacijo.

Osnovni pogoj za uspešen proces učenja in poučevanja je dobro psihofizično stanje otrok. Otroci so po naravi radovedni in igrivi. Skozi lastno raziskovanje okolja pridobivajo nova znanja. V obdobju otroštva dobesedno srkajo informacije iz okolja.

Otroci imajo naravno razvito domišljijo in radi ustvarjajo. Zato je v šolskem prostoru potrebno spodbujati iznajdljivost in ustvarjalnost. Pri spodbujanju mišljenja se usmerimo na proces in različne načine možnih odgovorov. Če se osredotočimo zgolj na en in edini pravilen odgovor, proces ni pomemben, temveč le cilj (prav – narobe). S tem načinom uničujemo velik potencial posameznika za radovednost in ustvarjalnost.
Na otrokovo ustvarjalnost vpliva predvsem okolje, v katerem živi. Seveda vsi s seboj prinesemo genske zapise, za katere po zadnjih raziskavah vemo, da ne odločajo o našem življenju v tako veliki meri, kot smo menili včasih. Torej vendarle velja rek, da »je vsak svoje sreče kovač«.

Sorodna vsebina: permisivna vzgoja

Če želimo kar najbolj spodbujati in ohranjati otrokovo ustvarjalnost, mu moramo ponuditi čim bolj naravno okolje, v katerem se bo otrok lahko svobodno razvijal. Spodbujamo samostojno iskanje rešitev in raziskovanje sveta. To pomeni, da ni potrebe po igračah, didaktičnih pripomočkih in podobnih stvareh, saj se največ naučimo iz naravnega okolja, ki nas obdaja.

Ko se otrok rodi, ga v sodobni družbi čaka nešteto pripomočkov in igrač iz umetnih materialov. O naravnem svetu ni sledi. Vsi smo mu ves čas na voljo, ga animiramo in ploskamo za vsak najmanjši premik. Čez nekaj let pa se čudimo, le zakaj je otrok tako zahteven? Čim bolj bo okolje naravno, sproščeno in preprosto, tem bolj bo otrok zadovoljen in uspešen. Dojenček za uspešen razvoj potrebuje le mamino ljubezen in hrano.

Uspešen proces učenja in poučevanja temelji na uporabi vseh čutil, različnih dejavnosti in pripomočkov. Upošteva diferenciacijo in individualizacijo ter stremi k uspešnim in srečnim posameznikom.

Več informacij poiščite v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare.

.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.