Učenje branja – učinkovite metode za spodbujanje bralnih veščin 

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja. Osnove za razvoj uspešnega bralca segajo v zgodnje otroštvo. Učenje branja se ne začne v šoli, ampak s prvim pogovorom z dojenčkom. Od takrat naprej otrok dobiva pomembne informacije za ustrezen razvoj bralnega razumevanja.

Kako poteka učenje branja?

Učenje branja je večstopenjski proces, ki se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi celo življenje. Vsaka faza razvoja se nadgrajuje na prejšnji, kar otrokom omogoča, da postopoma prehajajo od osnovnih zvočnih in vizualnih prepoznavanj do kompleksnega razumevanja in analize besedil. 

  1. Predbralna faza (do 5 let)

V tej fazi otroci še ne berejo, vendar razvijajo osnovne veščine in spretnosti, ki so osnovni pogoj za branje: govor, pogovor, poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje.

V tem obdobju se otroci naučijo razlikovati med različnimi zvoki v govorjenem jeziku. Začnejo prepoznavati besede v govorjenem jeziku in jih povezujejo s pomenom. Uporabljajo pesmi in igre za spoznavanje zvočnih vzorcev. Poslušajo in obnavljajo zgodbe, kar spodbuja razumevanje in izražanje.

V tem obdobju lahko največ naredimo, če z otrokom redno beremo zgodbe, pravljice, poslušamo pesmi, iščemo rime, igramo igre, ki vključujejo iskanje besed in njihovo razumevanje …

Logopedske pravljice za spodbujanje razvoja govora in jezika: 👉 KOMPLET MUCA + KUŽA + KONJIČEK + blazinica za sproščanje – Alenka Stare

  1. Začetna faza branja (5-7 let)

V tej fazi otroci začnejo prepoznavati in uporabljati osnovne bralne veščine, kot je dekodiranje in razumevanje preprostih besedil. Začnejo prepoznavati in povezovati črke z zvoki ter sestavljati te zvoke v besede. Naučijo se prepoznavati besede. Razumejo preproste zgodbe in lahko odgovorijo na osnovna vprašanja o prebranem. Prepoznavajo povezavo med govorjenimi in pisanimi besedami.

V tem obdobju otroke sistematično učimo TEHNIKE BRANJA (delitve besed na manjše enote – zloge in glasove, spajanje manjših enot – glasov in zlogov v besede, vezavo glasov in zlogov v besede). Igramo igre, ki vključujejo prepoznavanje in povezovanje črk in zvokov.

Učinkovita metoda učenja branja: 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

učenje branja kako brati

Učenje branja – učinkovite metode za spodbujanje bralnih veščin

  1. Razvijajoča se faza branja (7-9 let)

Otroci v tej fazi pridobijo večjo tekočnost pri branju in začnejo uporabljati strategije za razumevanje besedil. Postajajo bolj tekoči in samozavestni pri branju daljših in bolj zapletenih besedil.

Povečujejo svoj besedni zaklad in prepoznavajo več besed na prvi pogled. Začnejo uporabljati strategije, kot so napovedovanje, pojasnjevanje in povzemanje. Postajajo bolj samostojni bralci, ki uživajo v raziskovanju različnih žanrov in tem.

V tem obdobju spodbujamo razprave o prebranem, zastavljanje vprašanj. Uvajanje otroka v različne vrste knjig in žanrov. Spodbujanje uporabe konteksta in napovedovanje za izboljšanje razumevanja.

👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

  1. Tekoča faza branja (9-12 let)

V tej fazi otroci postanejo bolj tekoči bralci, ki lahko samostojno obvladujejo kompleksna besedila in jih razumejo. Berejo tekoče in samozavestno, s pravilno intonacijo in hitrostjo. Razumejo glavne ideje, podrobnosti in zaplete v besedilu.

Začnejo analizirati besedila, prepoznavati avtorjeve namene in kritično presojati vsebino. Uporabljajo napredne strategije za razumevanje, kot so primerjanje, sklepanja in povezovanje informacij.

V tem obdobju spodbujamo razprave o temah, značajih in sporočilih besedila. Postavljamo vprašanja, ki spodbujajo kritično razmišljanje in analizo. 

  1. Faza branja s polno pismenostjo (12 let in več)

V tej fazi postanejo bralci zelo samostojni, sposobni kritično ocenjevati in globoko razumeti širok spekter besedil.

Ključne značilnosti:

  • Napredno razumevanje: Sposobnost globokega razumevanja in interpretacije kompleksnih besedil.
  • Kritično in analitično branje: Sposobnost kritičnega vrednotenja vsebine, prepoznavanja avtorjevih tehnik in namenov.
  • Branje za različne namene: Branje za zabavo, informiranje, učenje ali raziskovanje.
  • Integracija znanja: Uporaba znanja iz prebranega za oblikovanje novih idej in razumevanja.

Podporne dejavnosti:

  • Diskusije o knjigah: Spodbujanje razprav in debat o prebranih besedilih.
  • Pisanje kritičnih ocen: Vaje v pisanju povzetkov in kritik prebranih besedil.
  • Razširjanje besednega zaklada in literarne analize: Uvajanje naprednih literarnih konceptov in analiz.
Učenje branja

Učenje branja

Da bo otrok ustrezno napredoval skozi vse faze bralne pismenosti, je treba na določenih korakih ustrezno podpreti in zelo dobro izuriti določene veščine, predvsem poznavanje črk, vezava črk, branje zlogov in vezava zlogov v besede. 

Učenje branja vedno poteka po korakih od poznavanja črk do vezave črk in zlogov v besede. Ko otrok pozna vse črke, se začne učiti vezave posameznih črk v zlog in zlogov v besede. Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. Otroke naučimo, kako se vežejo črke v celoto. Začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika. Izbiramo glasove, ki jih lahko vlečemo (aaaa-mmmm, mmmm-uuuu). Vezavo urimo dovolj časa, da jo otrok usvoji. Za učenje vlečenja glasov uporabimo predmete, ki jih lahko peljemo, vlečemo (avto, vlak). Pomagamo si s prstom, svinčnikom, ki sledi glasu.

Preberite tudi: 👉 Učenje učenja – kako se učimo?

Kaj je branje po zlogih?

Učenje branja po zlogih je pomembna metoda, še posebej pri otrocih in začetnikih, saj pomaga razgraditi kompleksnost besed v manjše, bolj obvladljive enote. To omogoča boljše razumevanje fonetične strukture jezika in olajša prehod na tekoče branje. 

Branje po zlogih pomeni razdelitev besed na manjše enote, imenovane zlogi, in nato sestavljanje teh zlogov v besede. Zlog je enota govora, ki običajno vsebuje en samoglasnik ali kombinacijo samoglasnika in soglasnikov.

Naš cilj je, da otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

Na začetku beremo posamezne zloge, nato iz zlogov sestavljamo različne, neznane besede. Najprej dvozložne in nato tri in večzložne besede. S tem pripomoremo k pravilnemu branju besed od začetka do konca besede, brez ugibanja. Nato preidemo na branje kratkih povedi. Včasih nekateri otroci berejo s pomočjo ugibanja, vidijo dve črki in poskušajo uganiti, kaj piše (ma-mama, pa tudi če piše Maribor). Zato je zelo pomembno, da koraka z zlogi ne preskočimo in ga dobro izurimo.

Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezni element bralne tehnike je treba dobro usvojiti:

  • vezavo dvozložnih neznanih besed,
  • vezavo večzložnih neznanih besed,
  • vezano branje neznanih kratkih besed,
  • vezavo dvozložnih znanih besed,
  • vezava večzložnih znanih besed,
  • vezano branje znanih kratkih besed,
  • vezano branje daljših besed,
  • vezano branje kratkih povedi,
  • vezano branje daljših povedi,
  • vezano branje kratkih besedil.

Vaje:

  • Zlogovanje besed: ploskamo, skačemo.
  • Iščemo besede na določen GLAS. (Otrok pove besedo na določen glas.)
  • Iščemo besede na določen ZLOG. (Otrok pove besedo na določen zlog.)
  • Določimo glasove v besedi. (Glasove določamo glede na njihov položaj v besedi: prvi, drugi, tretji, predzadnji, zadnji. Ne določamo srednjega glasu, ker to ni točno določen glas.)
  • Določimo zloge v besedi. (prvi zlog, zadnji zlog)
  • Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).
branje po zlogih

Razumevanje prebranega

Vaje za razumevanje prebranega: 👉 Kaj pa ti bereš? – Alenka Stare

Razvoj bralnih veščin je proces, ki se začne z osnovnim prepoznavanjem zvokov in črk in se nadaljuje do kompleksnega razumevanja in kritične analize besedil. Vsaka faza prinaša nove izzive in priložnosti za učenje, pri čemer je ključnega pomena podpora učiteljev, staršev in izobraževalnih virov. Prilagajanje učnih strategij posameznim fazam in potrebam vsakega otroka zagotavlja uspešen prehod skozi vse faze bralnega razvoja.

👉 Brezplačna e-knjiga BRALNA PISMENOST – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

12
/Avtor
test za disleksijo

Test za disleksijo – kako poteka?

Disleksija je specifična učna motnja, ki vpliva na posameznikovo sposobnost branja, pisanja in pravopisa ter posledično učenja. Vpliva na vsa področja učenja, saj je učinkovito branje in razumevanje prebranega osnovni pogoj za učenje.

Prepoznavanje in diagnosticiranje disleksije je ključno za zagotavljanje ustrezne podpore in prilagoditev za otroke. Postopek diagnosticiranja disleksije je večstopenjski in vključuje različne korake za celovito oceno bralnih in pisnih sposobnosti.

Prepoznavanje disleksije

Prvi znaki disleksije se kažejo že v predšolskem obdobju, ko se otrok sreča s simboli, črkami, številkami in prvimi besedili. Ko otrok začne zapisovati simbole, črke in številke in jih poimenuje, je popolnoma normalno, da jih na začetku nenatančno zapisuje, obrača njihovo smer in si jih še ne zapomni.

Tudi v začetni fazi branja, ko otrok spaja črke v zloge in kratke besede, se lahko popolnoma normalno pojavlja obračanje črk, zamenjava črk itd., če pa te napake vztrajajo dalj časa in kljub ponavljanju in ustrezni spodbudi ne izzvenijo, moramo poiskati strokovno pomoč.

Znaki disleksije:

  • Težave z dekodiranjem besed: Otrok težko povezuje črke z zvoki in sestavlja besede.
  • Težave z učenjem branja: Otrok se težko uči branja.
  • Počasno branje: Otrok bere počasneje kot vrstniki in ima težave s tekočim branjem. Branje je zatikajoče, besede so popačene.
  • Težave z razumevanjem prebranega: Otrok težko sledi zgodbi ali povzame prebrano. Otrok si po prebranem besedilu ne zapomni vsebine.
  • Zamenjava ali napačna izgovorjava besed: Otrok zamenjuje, ali napačno izgovarja besede med branjem ali govorjenjem.
  • Težave s črkovanjem: Pogoste napake pri črkovanju, ki niso tipične za otrokovo starostno skupino.
  • Težave z zapisovanjem: Otrok ima težave z organiziranjem misli in izražanjem na papirju.

Preberite tudi: Disleksija in disgrafija – kaj je razlika?

Diagnosticiranje disleksije

1. korak

Začetna ocena težav vključuje zbiranje informacij o otrokovem razvoju, šolskih dosežkih in družinski zgodovini.

  • Pogovor s starši in učitelji: Zbiranje podatkov o otrokovih zgodnjih jezikovnih in bralnih sposobnostih in morebitnih težavah.
  • Pregled šolskih dosežkov: Analiza otrokovih ocen, bralnih in pisnih nalog ter poročil učiteljev.
Kako prepoznati disleksijo?

Kako prepoznati disleksijo?

2. korak

Sledi bolj podrobno in strukturirano formalno ocenjevanje veščine branja in pisanja. To običajno vključuje različne teste, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak, kot je psiholog, specialni pedagog ali logoped.

Ocena otrokovih kognitivnih sposobnosti in intelektualnega delovanja:

  • Testi kognitivnih in inteligentnih sposobnosti: pozornost, verbalno razumevanje, delovni spomin, hitrost obdelave informacij in vizualno-prostorske sposobnosti.

S tem izključimo morebitne težave, ki nastanejo zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti in nespodbudnega okolja.

3. korak

Sledi testiranje otrokovih specifičnih bralnih sposobnosti:

  • Fonološko zavedanje: Sposobnost prepoznavanja in manipulacije zvokov v besedah.
  • Dekodiranje in tekočnost branja: Testi za ocenjevanje sposobnosti povezovanja črk z zvoki in tekočnosti branja.
  • Razumevanje besedil: Testi, ki preverjajo otrokovo sposobnost razumevanja prebranega gradiva.

Testiranje sposobnosti zapisovanja in črkovanja:

  • Črkovalne veščine: Testi, ki ocenjujejo natančnost in pravopisne sposobnosti.
  • Pisanje prostih besedil: Ocena otrokove sposobnosti izražanja misli in organizacije pisnih nalog.

Testiranje jezika in njegove uporabe:

  • Govorjene in slušne sposobnosti: Ocena otrokovega razumevanja in uporabe govora ter slušne obdelave.
  • Slovnica in besedni zaklad: Preverjanje znanja slovnice in širine besednega zaklada.
test za disleksijo, kako jo prepoznati

Kako prepoznati disleksijo?

Ustrezne oblike pomoči in podpora

  • Individualizirano poučevanje: Programi, prilagojeni otrokovim specifičnim potrebam z ustreznimi prilagoditvami.
  • Logopedska terapija: Terapija za izboljšanje fonoloških in jezikovnih sposobnosti.
  • Prilagoditve v razredu: Dodatni čas za naloge in teste, ustrezna pisava, podlaga, razmik med vrsticami, uporaba računalnikov ali drugih tehnoloških pripomočkov.
  • Podpora s strani učiteljev: Usposabljanje učiteljev za razumevanje in prilagajanje potrebam otrok z disleksijo.
  • Branje in pisanje doma: Spodbujanje branja in pisanja v prijetnem domačem okolju, na ustrezen način.

KRITERIJI ZA DIAGNOSTICIRANJE DISLEKSIJE, DISKALKULIJE IN DRUGIH SPECIFIČNIH UČNIH TEŽAV (DSM-5, ICD-11)

Za postavitev diagnoze morajo biti IZPOLNJENI 4. KRITERIJI:

Specifične učne težave se izražajo na različne načine od blagih težav do hudih, ki pomembno ovirajo posameznika pri usvajanju novih veščin in znanj.

KRITERIJ A

Težave pri branju (počasno, netekoče, napačno) razumevanju prebranega (pomen besedila, obnova), pisanju (pravopis, organizacija besedila, napake, slovnica) in matematičnih veščinah in spretnostih (pojem število, številske predstave, računske operacije, sklepanje, razumevanje, načrtovanje).

Težave trajajo vsaj 6 mesecev in se ne izboljšajo kljub zagotavljanju ustrezne pomoči na področju težav.

KRITERIJ B

Akademske spretnosti so na bistveno nižji ravni od, pričakovanih za kronološko starost posameznika (standardizirani testi).

KRITERIJ C

Težave se pojavijo v šolskem obdobju, čeprav se lahko izrazijo tudi kasneje, ko posameznik naleti na zahtevnejše naloge, ki presegajo njegove učne sposobnosti.

KRITERIJ D

Ne glede na prve tri kriterije je treba izključiti druge vzroke, ki lahko pripeljejo do težav: motnje v duševnem razvoju, težave z vidom ali sluhom, druge duševne ali nevrološke motnje, psihosocialne težave, pomanjkanje znanja jezika, neustrezno poučevanje, socialno-ekonomski ali kulturni dejavniki.

Težave se izražajo kot (stopnja resnosti):

  • BLAGE – pomeni težave pri učenju na določenem področju, ki jih posameznih uspešno premaguje z učno pomočjo, posameznimi prilagoditvami in rednimi vajami.
  • ZMERNE – pomeni izrazitejše težave, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, ustrezne prilagoditve in redne vaje.
  • HUDE – pomeni izrazite težave, ki posameznika kljub ustrezni strokovni pomoči in prilagoditvam ovirajo pri doseganju novih veščin in znanj. Posameznik potrebuje veliko strokovne pomoči in veliko vaje.

Diagnozo na podlagi resnosti primanjkljajev (opredeljenih kriterijev) potrdi ustrezen strokovnjak na podlagi mednarodno uveljavljenih standardiziranih testov.

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.

12
/Avtor