specificne-ucne-tezave

Vsak otrok se rodi edinstven. Otroci so različni. V šolo vstopajo z različnimi predznanji in sposobnostmi. Nekateri so bolj uspešni na področju matematike, drugi na področju jezika. Naš cilj je, da jih z ustreznimi načini učenja in poučevanja usposobimo za samostojno življenje.

V procesu vzgoje in izobraževanja naša pričakovanja ne smejo presegati otrokovih zmožnosti. Slediti moramo naravnemu procesu razvoja posameznega otroka.

Učne težave se lahko razvijejo zaradi vplivov okolja ali motenj v duševnem (psihološkem) razvoju, ki otroka ovirajo pri usvajanju novih veščin in znanj ter posledično pri vsakodnevnem funkcioniranju.

Tiste, ki se razvijejo zaradi motenj duševnega (psihološkega) razvoja (tudi nevrorazvojne ali nevrobiološke motnje), imenujemo specifične učne težave. Opredeljene so v MKB 10 – (F80–F89) Motnje duševnega (psihološkega) razvoja.

Vsekakor se moramo zavedati, da pri večini otrok s težavami odkrivamo neke posebnosti v razvoju, ki so lahko tudi zgolj »različnost«. Če nekdo ne razume matematike in je dober v jeziku in drugih veščinah, to ni nujno slabo. Treba je le s pomočjo ustrezne vaje usvojiti minimalne standarde znanja, da lahko pride do ustrezne izobrazbe, ki pa je v današnjem času izjemno pomembna.

Kaj so specifične učne težave?

Pojem specifične učne težave opredeljuje težave, ki nastanejo zaradi notranjih nevrofizioloških dejavnikov na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja, socialne kompetentnosti ali čustvene pismenosti.

Pomembno je zavedanje, da je pri otroku s specifičnimi učnimi težavami raven intelektualnih sposobnosti praviloma povprečna ali celo nadpovprečna in okolje ustrezno, otrok pa kljub temu ne napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi.

Specifične učne težave so nevrofiziološke (duševne) narave. Nastanejo zaradi težav v biološkem zorenju osrednjega živčevja in niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami, drugimi motnjami v duševnem razvoju (nižje intelektualne sposobnosti), čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

kaj-so-specificne-ucne-tezave

Specifične učne težave se lahko izražajo na različnih področjih usvajanja novih veščin in znanj v zgodnjem razvoju: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje. Ovirajo učenje šolskih veščin (branja, pisanja, pravopisa, računanja).

Najpogostejše specifične učne težave

V splošnem specifične učne težave lahko razdelimo na 2 glavni skupini: razvojne motnje pri šolskih veščinah in težave na govorno jezikovnem področju.

Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah

  • težave na področju branja (specifična motnja branja, disleksija)

Specifične učne težave na področju branja se kažejo predvsem na področju pridobivanja in razvijanja bralnih spretnosti. Iz tega izhajajo težave, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanja, procesiranja, analiziranja) informacij.

  • težave na področju pisanja in pravopisa (specifična motnja pisanja, disgrafija, dispraksija, disortografija)

Specifične učne težave na področju pisanja se pojavljajo na področju pridobivanja pisnih spretnosti, predvsem pisnega izražanja, pravilne pisave in organizacije besedil, uporabe pravilnega pravopisa in črkovanja. Izražajo se na področju grafomotoričnih sposobnosti, kot sta oblikovanje črk, usklajevanje gibov rok in oči ter drugih spretnosti, povezanih s pisanjem.

  • težave na področju matematike (specifična motnja računanja, diskalkulija)

Specifične učne težave na področju matematike se kažejo na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti. Vplivajo na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij, pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov.

Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju

  • težave na področju govora in jezika

Specifične učne težave na področju govora in jezika vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito komunikacijo. Težave se kažejo na področju izražanja sebe, razumevanja drugih ali oboje, uporabe jezika, razumevanja jezika ali izgovarjave.

Ustrezna pomoč na področju učenja branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Ustrezna pomoč na področju učenja pisanja: Kako pa ti pišeš? – desna roka – Alenka Stare

kako pa ti pišeš učbenik

Kaj so primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)?

Težje oblike specifičnih učnih težav imenujemo tudi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. To so tiste oblike težav, ki zahtevajo ustrezno strokovno pomoč. Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so ti otroci upravičeni do usmerjanja v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Obstajajo natančno določeni kriteriji za ugotavljanje PPPU:

  1. KRITERIJ – otrokove intelektualne sposobnosti so povprečne ali nadpovprečne in kljub temu je na določenem učnem področju ali več področjih neuspešen (branje, pravopis, pisanje, računanje).

  1. KRITERIJ – težave otroku onemogočajo uspešno napredovanje v procesu vzgoje in izobraževanja.

  1. KRITERIJ – otrok ima slabšo zmožnost učenja zaradi motenih kognitivnih (načini učenja, pomnjenje, razumevanje) ter metakognitivnih strategij (načrtovanje, evalvacija, nadzor, refleksija) in motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).

  1. KRITERIJ – otrok ima motenega enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, koordinacija, socialna kognicija, zaznavanje (časovna in prostorska organizacija informacij).

  2. KRITERIJ – težave niso posledica bolezni ali okvar čutil, drugih motenj v duševnem razvoju, čustveno vedenjskih motenj, kulturne različnosti, nespodbudnega okolja in neustreznega poučevanja.

Zakaj nastanejo specifične učne težave?

Specifične učne težave nastanejo zaradi motenj ali razlik v delovanju centralnega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim posameznika. Te motnje vplivajo na predelovanje vidnih in slušnih informacij in ovirajo usvajanje novih veščin in spretnosti.

Težave se lahko pojavijo na ravni slušno-vidnih procesov, ki vplivajo na področje jezika, branja in pravopisa, ali na ravni vidno-motoričnih procesov, ki vplivajo na pisanje, matematične spretnosti, načrtovanje in izvajanje praktičnih dejavnosti ter socialnih veščin.

Kaj storiti, če pri otroku zaznamo težave?

Takoj ko zaznamo, da otrok na nekem področju ali več področjih razvoja odstopa od pričakovanih veščin in spretnosti, moramo poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare

Kako diagnosticiramo specifične učne težave?

Ugotavljanje oziroma ocenjevanje težav je sestavljeno iz različnih postopkov, ki jih izvajajo ustrezni strokovnjaki (specialni pedagog, socialni pedagog, psiholog, klinični psiholog, psihiater). Temelji na podlagi različnih vprašalnikov, ocenjevalnih lestvic in opazovanja otroka v različnih situacijah.

diagnoza specifičnih učnih težav

UČINKOVITA POMOČ UČENCEM S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI

V kolikor kljub ustreznemu načinu učenja in poučevanja (spodbudno šolsko in domače okolje) posamezen otrok v prvem triletju ni uspešen, ga vključimo v proces diagnosticiranja učnih težav. Pri tem izključimo vse dejavnike, ki poleg našega prizadevanja vplivajo na učno uspešnost (družina, vrednote znotraj družine, okolje).

Reagiramo TAKOJ, ko se težave pojavijo! Ker večina težav ni specifične narave, bomo verjetno že v prvih korakih uspešni in bomo odpravili težave, če bomo dosledno upoštevali spodnje korake.

  1. korak

Preverimo, kje ima otrok težave, in ga vključimo v vse oblike dodatne pomoči znotraj procesa poučevanja – dopolnilni pouk, dodatna pomoč v razredu. V tem koraku za nas ni pomembno, kakšne težave otrok ima, pomembno je, da mu poskušamo ponuditi dodatne razlage in pomoč pri usvajanju in utrjevanju znanja.

PRIMER: Otrok ima težave na področju matematike. Nima usvojenih številskih predstav, ne zna računati … Pri rednih urah pouka matematike smo še bolj pozorni na razlago in utrjevanje (OBVEZEN KONKRETNI MATERIAL). Otroku ponudimo dodatne razlage na omenjenem področju in veliko ustrezne vaje tako v šoli kakor tudi doma.

  1. korak

Drugi korak je ponovno učenje novih veščin. Vse ponovno utrdimo na urah dopolnilnega pouka. Pri usvajanju novih snovi in veščin ni dovolj, da delamo vaje. Treba je na podlagi konkretnih primerov (material) razložiti snov in jo preizkusiti (otrok s pomočjo konkretnega materiala nastavlja, ponazarja, preizkuša …).

  1. korak

Tretji korak so domače delo in vaje. Naredimo načrt dela doma. Vaje, ki jih otrok dela doma, naj bodo usmerjene v utrjevanje že znane/naučene snovi. Delo naj bo samostojno. Domače delo vsak dan preverimo v šoli in damo konkretno povratno informacijo. Starši so pri domačih nalogah le v oporo. Otroku nudijo ustrezno podporo in ga spodbujajo. Nikoli ne delajo namesto njega ali ves čas sedijo ob otroku.

  1. korak

Četrti korak je namenjen odkrivanju vrste težav in uvajanju dodatne pomoči. V kolikor prvi trije koraki ne dajo želenih rezultatov, otroka usmerimo v diagnosticiranje učnih težav. Staršem svetujemo, da ga peljejo k psihologu, ki bo ocenil splošne sposobnosti otroka.

Znotraj vzgojno izobraževalnega zavoda izkoristimo vse ponujene oblike pomoči (diagnostika – specialni pedagog, individualna in skupinska oblika pomoči, svetovalna služba).

V ČETRTEM KORAKU PRIPRAVIMO 5 STOPENJSKI MODEL POMOČI OTROKU, ki je podlaga za usmerjanje otroka v ustrezni program vzgoje in izobraževanja.

  1. stopnja: POMOČ UČITELJA PRI POUKU IN DOPOLNILNI POUK
  2. stopnja: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
  3. stopnja: INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ (ISP)
  4. stopnja: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE USTANOVE
  5. stopnja: USMERITEV V USTREZNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

PRILAGODITVE v procesu vzgoje in izobraževanja za učinkovitejše usvajanje novih veščin in znanj

V resnici imamo le nekaj osnovnih prilagoditev za otroke, ki potrebuje drugačen način pridobivanja in izkazovanja znanja zaradi večjih težav na posameznih področjih:

  • računalnik, kalkulator,

  • prilagojene mize, stoli,

  • uporaba slušalk, da odstranimo za otroka moteče slušne dražljaje,

  • možnost, da učenec odgovore pri preverjanju znanja natipka namesto napiše,

  • učiteljeva pomoč pri prehodu k drugem predmetu v drugem razredu, kam mora iti, s kom naj gre, kako tja pride,

  • fotokopiranje učnih gradiv, kar je treba prepisovati.

prilagodljive specifične učne težave

Vse ostalo pa morajo postati obvezni načini učenja in poučevanja za vse učence:

  • čim manj motečih dejavnikov,

  • pregledna, sistematična ureditev učilnice,

  • urejen učni prostor,

  • na mizi opomniki in list s strategijami, algoritmi reševanja nalog,

  • krajši odmori,

  • pripomočki za sproščanje in stimulacijo,

  • peščena ura na mizi učenca, da ve, kako hitro mora neko dejavnost končati,

  • čim bolj konkretna razlaga snovi,

  • daljši čas pisanja testov (ali ustrezno pripravljeni testi za eno učno uro) ali za prepisovanje s table,

  • oblikovno pregledni in jasno strukturirani delovni listi z dovolj prostora za pomožne zapise in skice, list za opombe ali pomožne račune, barvne in grafične opore,

  • podvprašanja ali krajša poglavja pri obsežnejši snovi,

  • dopuščanje kreativnih, alternativnih načinov pri samostojnem delu in dokazovanju naučenega (praktični izdelki, predstavitveni plakat, natipka namesto napiše),

  • multisenzorno poučevanje,

  • veliko telesne aktivnosti in učenja skozi gibanje.

Da bomo tudi pri učencih z več težavami zares uspešni, moramo upoštevati še nekaj obveznih načinov dela:

  • Jasno določene meje vedenja v razredu do vrstnikov, učitelja.

  • Sprotno obveščanje staršev o delu, vedenju, uspešnosti učenca.

  • Učiteljevi predlogi staršem za strategije pri delu doma.

  • Celostna obravnava in timsko delo učitelja, svetovalne službe, staršev in vseh vključenih v vzgojno izobraževalni proces.

 

NE MOTNJA, AMPAK RAZLIČNOST?

V zadnjih letih se velikokrat pojavlja pojem različnost, »nevrorazličnosti«, nevrorazvojne variacije ali drugačna možganska organizacija. Izhaja iz dejstva, da smo ljudje med seboj različni, različno rešujemo težave, različno dojemamo svet. Če posamezen otrok na drugačen način, kot večina, dojema svet, rešuje probleme in usvaja nova znanja, in je pri tem uspešen, je to del različnosti in ni motnja.

Če pa otrok pri vsakodnevnih izzivih ni uspešen in na področju usvajanja novih veščin in znanj potrebuje strokovno pomoč, takrat lahko govorimo o motnji, saj ga ovira pri vsakodnevnem učenju. Ob predpostavki, da domače in šolsko okolje vsebuje vse elemente spodbudnega okolja.

Kljub genetskim dejavnikov, ki imajo pomembno vlogo pri pojavu specifičnih učnih težav, lahko spodbudno okolje pomembno vpliva na njihovo izražanje.

Ideje in načine za učinkovito poučevanje in preprečevanje težav najdete v priročniku: Učenje in poučevanje v prvih treh razredih – Alenka Stare

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof.def.

kaj je disleksija

Ena najpogostejših specifičnih učnih težav na področju branja je disleksija. V članku boste našli smernice za najboljši možni način učenja in poučevanja branja ne glede na izvor težav ter tako pripomogli k uspešni bralni pismenosti.

Med prebiranjem literature in različnih vsebin o disleksiji žal še vedno ugotavljam, da je prisotnih veliko nestrokovnih in neresničnih informacij o disleksiji. Pomembno je zavedanje, da ko se kakršnekoli težave pojavijo, iščemo zgolj ustrezno strokovno pomoč.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja in poučevanja. Brez branja ni učenja, zato je zares pomembno, da to veščino izurimo v največji možni meri kljub težavam, ki se v procesu učenja in poučevanja branja lahko pojavijo. Težave na področju branja so eden glavnih vzrokov za šolski neuspeh, saj je tekoče branje z razumevanjem osnovni pogoj za učenje.

Težave na področju učenja branja imajo različne vzroke, vendar je kljub temu treba stremeti k čim boljši bralni pismenosti vseh otrok ne glede na izvor težav. Če se v samem procesu učenja branja pojavijo težave, to pomeni, da bo potrebno več vaje, predvsem pa ustrezen način učenja, ki bo posameznemu otroku pomagal, da branje izuri v najboljši možni meri.

Kaj je Disleksija?

Disleksija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Je specifična motnja branja, opredeljena v MKB-10 Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, 2023 in DSM-5 American Psychiatric Association, 2022.

Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju bralnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav, predvsem na področju vida in sluha.

Beseda disleksija izhaja iz grškega jezika in v dobesednem prevodu pomeni »slabo govorjenje«. Težave, ki opredeljuje disleksijo, je prvi v znanstvenem kontekstu opisal zdravnik W. P. Morgan konec 19. stoletja. 

S časom se je razumevanje disleksije razvijalo in danes se uporablja kot splošen pojem za specifične učne težave na področju branja in pisanja.

Verjetno ste slišali tudi za “legastenijo“. Izraz izhaja iz nemškega jezika in gre za neke vrste sinonim za disleksijo, vendar izraz legastenija večinoma opredeljuje specifične učne težave, ki vključujejo težave z branjem, pisanjem in pravopisom. 

Pri posamezniku z disleksijo nastanejo težave predvsem pri prepoznavanju in obdelovanju vidnih in slušnih informacij

težave s pisanjem otroka

Zakaj nastane disleksija?

Natančen vzrok za nastanek disleksije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevrobioloških in okoljskih dejavnikov. Branje je proces zaznave in pretvorbe vidnih in slušnih dražljajev. Zapisane informacije pretvarjamo v slušne. Pri disleksiji v teh procesih prihaja do težav, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanje, obdelava, analiziranje) informacij.

Obstaja več teorij, ki opredeljujejo disleksijo. Ene se osredotočajo zgolj na slušno zaznavanje, druge na vidno in tretje na oboje. Pomembno se mi zdi omeniti teorijo »sindroma vizualnega stresa,« ki je osnova za tako imenovani »skotopični sindrom,« ki zaenkrat še ni znanstveno opredeljena težava, vsekakor pa ima osnovo v disleksiji. 

Vse to zaenkrat temelji na teorijah, ki nimajo dovolj znanstvene podpore, zato ostajajo na ravni domnev.

Raziskave so pokazale, da je tveganje za disleksijo višje pri ljudeh, ki imajo družinsko nagnjenost k disleksiji.

Raziskave so pokazale tudi nekatere strukturne in funkcionalne razlike v možganih posameznikov z disleksijo. Te razlike lahko vplivajo na obdelavo jezikovnih informacij, zlasti na območjih, ki so odgovorna za fonološko obdelavo (glasovno analizo). Ena od ključnih značilnosti disleksije je težava s fonološko obdelavo, kar pomeni težave s prepoznavanjem in manipulacijo zvokov v jeziku. To vpliva na sposobnost povezovanja črk in zvokov, kar je ključno za uspešno branje.

Nespodbudno domače okolje in neustrezne jezikovne in govorne spodbude, tudi pretirana uporaba elektronskih naprav, lahko poleg genetskih dejavnikov vplivajo na razvoj disleksije.

Disleksija se pojavlja v populaciji nekje do 10 %, od tega v težji obliki okoli 2%.

Verjetno ni enega samega vzroka, ki bi povzročil disleksijo, temveč gre za interakcijo genetskih in okoljskih dejavnikov, ki skupaj vplivajo na razvoj jezikovnih sposobnosti posameznika. 

disleksija

Kaj se dogaja v možganih osebe z disleksijo in zakaj moramo to vedeti?

Raziskave so pokazale, da imajo možgani posameznikov z disleksijo nekatere strukturne in funkcionalne razlike v primerjavi z možgani tistih, ki nimajo te motnje. 

Težave se pojavljajo pri vzpostavljanju ustreznih povezav med različnimi možganskimi območji, ki sodelujejo pri branju in glasovni obdelavi informacij.

Ljudje z disleksijo pogosto kažejo drugačno aktivacijo možganskih območij med branjem v primerjavi s posamezniki brez te motnje. To vključuje manj dejavnosti v območjih, ki so ključna za glasovno obdelavo informacij.

Te razlike so pomembne predvsem za razumevanje težav in posledično načrtovanje ustrezne pomoči, ker danes vemo, da so možgani »plastični« in jih lahko razvijamo ter urimo.

Plastičnost tudi nevroplastičnost možganov, pomeni, da imajo sposobnost prilagajanja in prestrukturiranja glede na nove izkušnje, učenje, razvojne procese in celo poškodbe ali motnje .

To je odlična novica, vendar je treba razumeti, da so to dolgotrajni procesi, ki zahtevajo izjemno veliko ustrezne vaje, treninga in učenja.

Kako prepoznamo disleksijo?

Prvi znaki disleksije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju jezikovnih spretnosti (zakasnel razvoj govora, skromno besedišče, težave pri oblikovanju besed, težave s pomnjenjem).

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja bralne pismenosti je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje optično podobne črke, obrača črke v napačno smer, izpušča glasove in črke. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, pa je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi disleksije:

  • težave na področju usvajanja veščin branja, pravopisa in pisanja,
  • težave na področju predelovanja glasov,
  • slabša obdelava jezikovnih informacij,
  • neustrezno prepoznavanje prebranih besed, 
  • slabša spretnost glasnega branja,
  • težave pri črkovanju,
  • težave pri jezikovnem izražanju,
  • mešanje črk med branjem,
  • izpuščanje črk med branjem,
  • dodajanje črk med branjem,
  • težave z razumevanjem prebranega,
  • počasno branje,
  • zatikajoče branje,
  • težave z ločevanjem črk, besed,
  • težave z razumevanjem prebranih besedil,
  • zamenjava optično podobnih črk, 
  • težave z oblikovanjem črk, besed, povedi in besedil,
  • težave z uporabo pravopisnih pravil,
  • preskakovanje vrstic med branjem,
  • slabše slušno zaznavanje in razločevanje,
  • slabše vidno zaznavanje in razločevanje,
  • težave pri organizaciji informacij,
  • težave pri razumevanju navodil,
  • pri zapisu težko sledi nareku,
  • pri zapisu izpušča črke in besede, napačno zapiše besede,
  • slaba orientacija na sebi in na ploskvi,
  • težave pri razumevanju in pomnjenju zaporedij (abeceda, številska vrsta),
  • težave z izražanjem misli pri pisanju.

Disleksija se velikokrat pojavlja skupaj z diskalkulijo (težave na področju matematičnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Metode za diagnosticiranje disleksije

Diagnosticiranje disleksije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja jezikovnega razvoja in učenja. Strokovnjaki (specialni pedagog, psiholog, logoped, tudi nevrolog) uporabljajo različne metode in preizkuse za oceno različnih vidikov, povezanih s to motnjo. 

Najprej je treba izključiti druge duševne motnje, nižje intelektualne spretnosti in okoljske težave (nespodbudno okolje, neustrezni načini poučevanja).

Najbolj pogoste metode za diagnosticiranje disleksije

  • fonološko testiranje, 
  • testiranje bralnih spretnosti, 
  • testiranje pisanja in pravopisa, 
  • ocena vizualno-motoričnih spretnosti, 
  • zgodovina učenja in razvoja.

Diagnozo disleksije po navadi postavi multidisciplinarni tim, ki vključuje učitelje, specialne pedagoge, psihologe, logopede in druge strokovnjake za učne težave. 

Nasveti za podporo osebam z disleksijo, vključno s prilagojenimi učnimi tehnikami

Disleksije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo pri disleksiji ter izboljšajo jezikovne spretnosti posameznika.

Pomembno je poudariti, da je zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Strategije in vaje za pomoč posameznikom z disleksijo:

  • Individualizirano izobraževanje, prilagojeno potrebam otroka z disleksijo, je ključnega pomena. 
  • Vaje fonološkega zavedanja (prepoznavanje, analiziranje glasov, zlogov, besed, rime).
  • Razumevanje potreb vsakega otroka in zagotavljanje prilagojene podpore na individualni ravni je ključno. 
  • Učenje strategij za obvladovanje časa in organizacije.
  • Psihološko svetovanje ali terapija za obvladovanje morebitnih čustvenih izzivov, povezanih z disleksijo.

pomoč pri disleksiji

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

  • bralno ravnilo,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • prilagojen čas pisanja nalog,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • slikovno gradivo,
  • manjša količina učnih vsebin (npr.: količino prepisa razpolovimo),
  • kratka in jasna navodila,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
  • učenje po korakih na konkretnem nivoju,
  • multisenzorno učenje,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov, 
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
  • miselni vzorci,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino.

Pri mojem delu se velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja

 

Vaja dela mojstra

  • Vaje za razvoj govora (poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje).
  • Slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje in prepoznavanje.
  • Vaje za urjenje orientacije v prostoru in na ploskvi.
  • Vaje za urjenje orientacije na sebi.
  • Vaje za ustrezno učenje in pomnjenje simbolov, črk, številk.
  • Vaje za vezavo glasov.
  • Vaje za tehniko branja.
  • Ponavljajoče branje kratkih zgodb in merjenje napredka (štoparica).
  • Vaje za razumevanje prebranega.
  • Obnavljanje s pomočjo vprašanj.
  • Tvorba povedi.
  • Sklepanje, predvidevanje in opisovanje dogajanja v zgodbi.
  • Krepitev besednega zaklada.
  • Veliko branja zgodb.

Vaje najdete delovnemu učbeniku: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Pomen razumevanja disleksije

Pomembno je razumeti, da je vsak posameznik edinstven, zato je pristop k obravnavi disleksije individualen. S pomočjo usmerjenih metod in celostnega pristopa lahko posamezniki s to motnjo dosežejo uspeh in se učinkovito spopadejo z izzivi učenja.

Če imate otroka z disleksijo, je ključnega pomena zagotoviti ustrezno podporo, da mu pomagate obvladati težave z branjem, pisanjem in drugimi jezikovnimi spretnostmi. 

Pri učenju bralne pismenosti je v ospredju linearni način učenja, kar pa nekje 20% populaciji predstavlja težave, saj je pri njih v ospredju celosten način učenja. Zato jim sam proces opismenjevanja predstavlja težave. Večina se jih kljub težavam s pomočjo kompenzacijskih mehanizmov nauči bralne pismenosti, ki pa najbrž nikoli ni na nivoju »odličnosti«. 

Nekateri pa imajo pri opismenjevanju velike težave, zato potrebujejo ustrezno pomoč, da se lahko kljub težavam naučijo osnovne bralne pismenosti, ki je nujno potrebna za normalno funkcioniranje v današnji družbi. Seveda imajo ti posamezniki dobro razvite spretnosti na drugih področjih funkcioniranja. To je naraven proces. Ste že slišali za Gaussovo krivuljo oziroma normalno porazdelitev? Nekdo je zelo dober v matematiki in ne toliko dober v znanju jezika in obratno. Nekdo je izjemno dober v vseh veščinah in spretnostih, ki jih želi izuriti, spet tretji v nobeni. 

Velikokrat lahko slišimo tudi o slavnih osebah z disleksijo, ki so bile izjemno uspešne na svojem področju. To je zelo, zelo majhen odstotek populacije. In verjetnost, da je to vaš otrok, je premajhna, da bi se lahko zanašali na te informacije.

Ne glede na težave, ki se v procesu učenja pojavijo, moramo stremeti k razvoju osnovnih veščin bralne pismenosti in področij, na katerih je otrok uspešen.

Čeprav za razvoj disleksije obstajajo genetski dejavnik, je od vplivov okolja odvisno, v kolikšni meri se bo razvila. Zato nikar ne pozabite: »Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!«

Uspešno učenje in poučevanje branja: Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

 

Življenje je lepo!

Alenka Stare, prof. def.