Archive for month: marec, 2024

Ena najpogostejših specifičnih učnih težav na področju branja je disleksija. V članku boste našli smernice za najboljši možni način učenja in poučevanja branja ne glede na izvor težav ter tako pripomogli k uspešni bralni pismenosti.

Med prebiranjem literature in različnih vsebin o disleksiji žal še vedno ugotavljam, da je prisotnih veliko nestrokovnih in neresničnih informacij o disleksiji. Pomembno je zavedanje, da ko se kakršnekoli težave pojavijo, iščemo zgolj ustrezno strokovno pomoč.

Branje je najpomembnejša veščina v procesu učenja in poučevanja. Brez branja ni učenja, zato je zares pomembno, da to veščino izurimo v največji možni meri kljub težavam, ki se v procesu učenja in poučevanja branja lahko pojavijo. Težave na področju branja so eden glavnih vzrokov za šolski neuspeh, saj je tekoče branje z razumevanjem osnovni pogoj za učenje.

Težave na področju učenja branja imajo različne vzroke, vendar je kljub temu treba stremeti k čim boljši bralni pismenosti vseh otrok ne glede na izvor težav. Če se v samem procesu učenja branja pojavijo težave, to pomeni, da bo potrebno več vaje, predvsem pa ustrezen način učenja, ki bo posameznemu otroku pomagal, da branje izuri v najboljši možni meri.

Kaj je Disleksija?

Disleksija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju bralnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav, predvsem na področju vida in sluha.

Beseda disleksija izhaja iz grškega jezika in v dobesednem prevodu pomeni »slabo govorjenje«. Težave, ki opredeljuje disleksijo je prvi v znanstvenem kontekstu, opisal zdravnik W. P. Morgan konec 19. stoletja. 

S časom se je razumevanje disleksije razvijalo in danes se uporablja kot splošen pojem za specifične učne težave na področju branja in pisanja.

Verjetno ste slišali tudi za “legastenijo“. Izraz izhaja iz nemškega jezika in gre za neke vrste sinonim za disleksijo, vendar izraz legastenija večinoma opredeljuje specifične učne težave, ki vključujejo težave z branjem, pisanjem in pravopisom. 

Pri posamezniku z disleksijo nastanejo težave predvsem pri prepoznavanju in obdelovanju vidnih in slušnih informacij. 

Zakaj nastane disleksija?

Natančen vzrok za nastanek disleksije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevrobioloških in okoljskih dejavnikov. Branje je proces zaznave in pretvorbe vidnih in slušnih dražljajev. Zapisane informacije pretvarjamo v slušne. Pri disleksiji v teh procesih prihaja do težav, ki se kažejo pri natančnosti, hitrosti in razumevanju prebranega. Gre za težave na področju vidnega in slušnega predelovanja (zaznavanje, obdelava, analiziranje) informacij.

Obstaja več teorij, ki opredeljujejo disleksijo. Ene se osredotočajo zgolj na slušno zaznavanje, druge na vidno in tretje na oboje. Pomembno se mi zdi omeniti teorijo »sindroma vizualnega stresa,« ki je osnova za tako imenovani »skotopični sindrom,« ki zaenkrat še ni znanstveno opredeljena težava, vsekakor pa ima osnovo v disleksiji. 

Vse to zaenkrat temelji na teorijah, ki nimajo dovolj znanstvene podpore, zato ostajajo na ravni domnev.

Raziskave so pokazale, da je tveganje za disleksijo višje pri ljudeh, ki imajo družinsko nagnjenost k disleksiji.

Raziskave so pokazale tudi nekatere strukturne in funkcionalne razlike v možganih posameznikov z disleksijo. Te razlike lahko vplivajo na obdelavo jezikovnih informacij, zlasti na območjih, ki so odgovorna za fonološko obdelavo (glasovno analizo). Ena od ključnih značilnosti disleksije je težava s fonološko obdelavo, kar pomeni težave s prepoznavanjem in manipulacijo zvokov v jeziku. To vpliva na sposobnost povezovanja črk in zvokov, kar je ključno za uspešno branje.

Nespodbudno domače okolje in neustrezne jezikovne in govorne spodbude, tudi pretirana uporaba elektronskih naprav, lahko poleg genetskih dejavnikov vplivajo na razvoj disleksije.

Disleksija se pojavlja v populaciji nekje do 10 %, od tega v težji obliki okoli 2%.

Verjetno ni enega samega vzroka, ki bi povzročil disleksijo, temveč gre za interakcijo genetskih in okoljskih dejavnikov, ki skupaj vplivajo na razvoj jezikovnih sposobnosti posameznika. 

Kaj se dogaja v možganih osebe z disleksijo in zakaj moramo to vedeti?

Raziskave so pokazale, da imajo možgani posameznikov z disleksijo nekatere strukturne in funkcionalne razlike v primerjavi z možgani tistih, ki nimajo te motnje. 

Težave se pojavljajo pri vzpostavljanju ustreznih povezav med različnimi možganskimi območji, ki sodelujejo pri branju in glasovni obdelavi informacij.

Ljudje z disleksijo pogosto kažejo drugačno aktivacijo možganskih območij med branjem v primerjavi s posamezniki brez te motnje. To vključuje manj dejavnosti v območjih, ki so ključna za glasovno obdelavo informacij.

Te razlike so pomembne predvsem za razumevanje težav in posledično načrtovanje ustrezne pomoči, ker danes vemo, da so možgani »plastični« in jih lahko razvijamo ter urimo.

Plastičnost tudi nevroplastičnost možganov, pomeni, da imajo sposobnost prilagajanja in prestrukturiranja glede na nove izkušnje, učenje, razvojne procese in celo poškodbe ali motnje .

To je odlična novica, vendar je treba razumeti, da so to dolgotrajni procesi, ki zahtevajo izjemno veliko ustrezne vaje, treninga in učenja.

Kako prepoznamo disleksijo?

Prvi znaki disleksije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju jezikovnih spretnosti (zakasnel razvoj govora, skromno besedišče, težave pri oblikovanju besed, težave s pomnjenjem).

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja bralne pismenosti je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje optično podobne črke, obrača črke v napačno smer, izpušča glasove in črke. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, pa je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi disleksije:

• težave na področju usvajanja veščin branja, pravopisa in pisanja,
• težave na področju predelovanja glasov,
• slabša obdelava jezikovnih informacij,
• neustrezno prepoznavanje prebranih besed, 
• slabša spretnost glasnega branja,
• težave pri črkovanju,
• težave pri jezikovnem izražanju,
• mešanje črk med branjem,
• izpuščanje črk med branjem,
• dodajanje črk med branjem,
• težave z razumevanjem prebranega,
• počasno branje,
• zatikajoče branje,
• težave z ločevanjem črk, besed,
• težave z razumevanjem prebranih besedil,
• zamenjava optično podobnih črk, 
• težave z oblikovanjem črk, besed, povedi in besedil,
• težave z uporabo pravopisnih pravil,
• preskakovanje vrstic med branjem,
• slabše slušno zaznavanje in razločevanje,
• slabše vidno zaznavanje in razločevanje,
• težave pri organizaciji informacij,
• težave pri razumevanju navodil,
• pri zapisu težko sledi nareku,
• pri zapisu izpušča črke in besede, napačno zapiše besede,
• slaba orientacija na sebi in na ploskvi,
• težave pri razumevanju in pomnjenju zaporedij (abeceda, številska vrsta),
• težave z izražanjem misli pri pisanju.

Disleksija se velikokrat pojavlja skupaj z diskalkulijo (težave na področju matematičnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Kako diagnosticiramo disleksijo?

Diagnosticiranje disleksije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja jezikovnega razvoja in učenja. 

Najprej je treba izključiti druge duševne motnje, nižje intelektualne spretnosti in okoljske težave (nespodbudno okolje, neustrezni načini poučevanja).

Najbolj pogoste metode za diagnosticiranje disleksije: 

• fonološko testiranje, 
• testiranje bralnih spretnosti, 
• testiranje pisanja in pravopisa, 
• ocena vizualno-motoričnih spretnosti, 
• zgodovina učenja in razvoja.

Diagnozo disleksije  postavi ustrezen strokovnjak na podlagi mednarodno uveljavljenih standardiziranih testov in kriterijev za diagnosticiranje specifičnih učnih težav.

Preberite tudi: Test za disleksijo – kako poteka?

Nasveti za podporo osebam z disleksijo, vključno s prilagojenimi učnimi tehnikami

Disleksije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo pri disleksiji ter izboljšajo jezikovne spretnosti posameznika.

Pomembno je poudariti, da je zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Strategije in vaje za pomoč posameznikom z disleksijo:

• Individualizirano izobraževanje, prilagojeno potrebam otroka z disleksijo, je ključnega pomena. 
• Vaje fonološkega zavedanja (prepoznavanje, analiziranje glasov, zlogov, besed, rime).
• Razumevanje potreb vsakega otroka in zagotavljanje prilagojene podpore na individualni ravni je ključno. 
• Učenje strategij za obvladovanje časa in organizacije.
• Psihološko svetovanje ali terapija za obvladovanje morebitnih čustvenih izzivov, povezanih z disleksijo.

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

• bralno ravnilo,
• ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
• prilagojen čas pisanja nalog,
• ustrezno načrtovanje procesa učenja,
• slikovno gradivo,
• manjša količina učnih vsebin (npr.: količino prepisa razpolovimo),
• kratka in jasna navodila,
• ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
• učenje po korakih na konkretnem nivoju,
• multisenzorno učenje,
• pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov, 
• razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
• podčrtovanje in označevanje z barvnimi označevalci,
• miselni vzorci,
• sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
• izogibanje izpostavljanju otroka pred skupino.

Pri mojem delu se velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja. 

Vaja dela mojstra

• Vaje za razvoj govora (poslušanje, pogovarjanje in pripovedovanje).
• Slušno in vidno zaznavanje, razlikovanje in prepoznavanje.
• Vaje za urjenje orientacije v prostoru in na ploskvi.
• Vaje za urjenje orientacije na sebi.
• Vaje za ustrezno učenje in pomnjenje simbolov, črk, številk.
• Vaje za vezavo glasov.
• Vaje za tehniko branja.
• Ponavljajoče branje kratkih zgodb in merjenje napredka (štoparica).
• Vaje za razumevanje prebranega.
• Obnavljanje s pomočjo vprašanj.
• Tvorba povedi.
• Sklepanje, predvidevanje in opisovanje dogajanja v zgodbi.
• Krepitev besednega zaklada.
• Veliko branja zgodb.

Vaje najdete delovnemu učbeniku 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Pomen razumevanja disleksije

Pomembno je razumeti, da je vsak posameznik edinstven, zato je pristop k obravnavi disleksije individualen. S pomočjo usmerjenih metod in celostnega pristopa lahko posamezniki s to motnjo dosežejo uspeh in se učinkovito spopadejo z izzivi učenja.

Če imate otroka z disleksijo, je ključnega pomena zagotoviti ustrezno podporo, da mu pomagate obvladati težave z branjem, pisanjem in drugimi jezikovnimi spretnostmi. 

Pri učenju bralne pismenosti je v ospredju linearni način učenja, kar pa nekje 20% populaciji predstavlja težave, saj je pri njih v ospredju celosten način učenja. Zato jim sam proces opismenjevanja predstavlja težave. Večina se jih kljub težavam s pomočjo kompenzacijskih mehanizmov nauči bralne pismenosti, ki pa najbrž nikoli ni na nivoju »odličnosti«. 

Nekateri pa imajo pri opismenjevanju velike težave, zato potrebujejo ustrezno pomoč, da se lahko kljub težavam naučijo osnovne bralne pismenosti, ki je nujno potrebna za normalno funkcioniranje v današnji družbi. Seveda imajo ti posamezniki dobro razvite spretnosti na drugih področjih funkcioniranja. To je naraven proces. Ste že slišali za Gaussovo krivuljo oziroma normalno porazdelitev? Nekdo je zelo dober v matematiki in ne toliko dober v znanju jezika in obratno. Nekdo je izjemno dober v vseh veščinah in spretnostih, ki jih želi izuriti, spet tretji v nobeni. 

Velikokrat lahko slišimo tudi o slavnih osebah z disleksijo, ki so bile izjemno uspešne na svojem področju. To je zelo, zelo majhen odstotek populacije. In verjetnost, da je to vaš otrok, je premajhna, da bi se lahko zanašali na te informacije.

Ne glede na težave, ki se v procesu učenja pojavijo, moramo stremeti k razvoju osnovnih veščin bralne pismenosti in področij, na katerih je otrok uspešen.

Čeprav za razvoj disleksije obstajajo genetski dejavnik, je od vplivov okolja odvisno, v kolikšni meri se bo razvila. Zato nikar ne pozabite: »Ena pravljica na dan odžene vse težave stran!«

Uspešno učenje in poučevanje branja 👉 Kako pa ti bereš? – Alenka Stare

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.