ADHD, znan tudi kot hiperkinetična motnja, predstavlja eno najpogostejših vedenjskih in čustvenih motenj, ki se pojavlja že v zgodnjem otroštvu. V nadaljevanju bomo celostno raziskali različne ključne vidike ADHD, vključno z njegovimi simptomi, diagnozo in možnostmi zdravljenja. Predstavili bomo tudi tri glavne tipe motnje – nezbranost, hiperaktivnost-impulzivnost in kombinirani tip – ter razjasnili nekatera pogosta napačna prepričanja.
Poimenovanje in značilnosti ADHD (hiperkinetične motnje)
Osnovno poimenovanje težav na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti v slovenskem jeziku je hiperkinetična motnja.
Gre za duševno motnjo, opredeljena je v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB 10).
Velikokrat se omenja kot nevrorazvojna motnja (tudi razvojna ali nevropsihiatrična motnja), saj je zanjo značilno, da se pojavi in razvije v zgodnjem otroštvu.
Večinoma je za hiperkinetično motnjo tudi pri nas v uporabi angleški izraz ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder). Včasih je poleg tega bil v uporabi tudi izraz ADD (Attention deficit disorder), ki pa so ga opustili.
Hiperkinetična motnja se danes deli na tri tipe:
Težave na področju pozornosti (nepozoren tip)
Težave se pojavljajo predvsem na področju usmerjanja in zadrževanja pozornosti in vztrajnosti. Otrok ima težave s poslušanjem, slednjem navodilom, organizacijo dejavnosti in nalog. Pomanjkanje pozornosti se nanaša na izvajanje nalog, nepozornost na podrobnosti, napake pri nalogah, nedokončanje začetih nalog, osredotočanje na posamezne elemente, nezmožnost dolgotrajnega miselnega napora, preskakovanje med dejavnostmi. Velik vpliv na usmerjanje in zadrževanje pozornosti imajo tako imenovani moteči dejavniki (hrup, zvok, svetloba, množica).
Ti otroci so praviloma nemoteči za okolico, tihi, velikokrat tudi zaprti vase, zato jih je težje odkriti.
Težave na področju hiperaktivnosti in impulzivnosti (hiperaktiven in impulziven tip)
Težave se pojavljajo predvsem na področju nemirnosti in impulzivnosti. Otrok je neprestano v gibanju, težko sedi pri miru, težko je tiho, ves čas skače v besedo, zelo težko se igra v tišini.
- Kaj je hiperaktivnost?
Hiperaktivnost pomeni pretirano aktivnost miselnih in telesnih funkcij. Hiperaktiven otrok je preveč oziroma pretirano aktiven otrok. Je ves čas v gibanju, ima preveč energije, težko je pri miru, izjemno veliko govori. Velikokrat giba z rokami, nogami ali celim telesom.
- Kaj je impulzivnost?
Impulzivnost pomeni nezmožnost premišljenih dejanj in odločitev. Impulziven otrok sega v besedo, ne počaka na konec vprašanja, preden odgovori, ne počaka, da pride na vrsto, sega v pogovor drugih. Impulzivnost se nanaša predvsem na prehitra dejanja (»naredim, predem pomislim«).
Težave na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti (kombinirani tip – ADHD)
ADHD je najpogostejša vrsta hiperkinetične motnje. Težave se pojavljajo na vseh treh področjih: nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost, tako v otroštvu kakor tudi v odraslosti.
Zgodovina hiperkinetične motnje / ADHD
Težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti je po do sedaj znanih podatkih prvič opisoval zdravnik Alexander Crichton (1775). Na podlagi svojih raziskav je ugotavljal, da so težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti posledica dednih dejavnikov, bolezni ali poškodb, ki prizadenejo živčni sistem in možgane. Hkrati pa je ugotavljal tudi, da lahko zgodnja vzgoja otrok vpliva na izražanje teh dejavnikov. V zadnjih 200 letih so se s tem pojavom ukvarjali številni avtorji in kljub nekaterim razlikam je vsem študijam skupno, da gre za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti, ki so dedno pogojene, vendar ima na njihovo izražanje velik vpliv tudi okolje, predvsem otroška leta do vstopa v šolo.
Na tem področju so v zadnjih letih bile narejene številne raziskave in tako smo dobili tudi številna poimenovanja za težave na področju pozornosti, pretirane aktivnosti in impulzivnosti.
Osnovne značilnosti ADHD
Osnovne značilnosti ADHD so težave na področju zbranosti, osredotočanja na naloge, pozabljanje, raztresenost, skakanje v besedo, nemir, težave pri vključevanju v skupinsko igro, težave s čakanjem na vrsto, hoja v vrsti, koloni, upoštevanje pravil, sledenje navodilom, preveč govorjenja, pogosto izgubljanje svojih stvari.
Otrok se hitro zmoti, zmoti ga vsako dogajanje v bližnji okolici, je nepreviden, nepremišljen, naredi, preden premisli, ne pomisli na posledice, brez samoregulacije, moteč za okolico in sovrstnike, ima slab nadzor lastnega vedenja. Njegova pozornost je razpršena, težko vzdrži fokus le na eno nalogo ali zadolžitev.
Velikokrat počne stvari brez predhodnega razmišljanja, na podlagi hipne odločitve.
Pri šolskem delu ni pozoren na podrobnosti, naredi veliko napak. Ima težave z usmerjanjem pozornosti med nalogami ali igro. Ima težave z organizacijo nalog in dejavnosti. Med poukom se sprehaja po razredu. Pretirano teče, pleza, nenehno je v gibanju. Težko naveže stik z vrstniki in se težko vključi v skupino. Zanj je značilno tudi brezciljno vedenje.
Težave se pojavljajo tudi v predelavi posameznih dražljajev in prekomerni občutljivosti na vidnem in/ali slušnem področju. Pojavlja se lahko preobčutljivost na svetlobne, slušne dražljaje in preobčutljivost za dotik. Lahko se pretirano odzivajo tudi na določene vonje in okuse.
Težave se lahko pojavljajo na področju selektivne pozornosti. Otrok ne zna ločiti, kaj je v določeni situaciji bolj in kaj manj pomembno.
Obstaja pa tako imenovana »avtomatska pozornost« pri otrocih z ADHD, kar pomeni, da so zmožni pri dejavnostih, ki jih zelo zanimajo, vztrajati dlje časa. Dejavnosti, ki od njih zahtevajo napor, pa ne zmorejo opraviti.
Kako pogosta je hiperkinetična motnja?
Hiperkinetična motnja je ena najpogostejših motenj pri otrocih, ki praviloma traja celo življenje.
Najnovejše raziskave kažejo, da ima težjo obliko ADHD nekje do 2% populacije in nekoliko lažjo obliko ADHD do 10% populacije, glede na strokovne diagnostične kriterije.
Pri dečkih je ADHD 2 do 3x pogostejša kot pri deklicah, je pa pri deklicah več nepozornih tipov kot pri dečkih.
Zakaj nastane hiperkinetična motnja?
Na podlagi zadnjih raziskav je znano, da je hiperkinetična motnja in vse njene podvrste posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Čeprav čisto natančen vzrok ni znan.
Težave nastanejo v zgodnji fazi razvoja na področju nadzorovanja pozornosti, inhibicije in delovnega spomina, zaradi zmanjšanja nekaterih možganskih struktur in funkcij ter nevrokemičnih neravnovesij v možganih (dopamin, norepinefrin in serotonin).
Kako se diagnosticira hiperkinetična motnja?
Diagnosticiranje temelji na diagnostičnih postopkih, ki jih izvaja izključno zdravstvena stroka (klinični psiholog, pedopsihiater, nevrolog).
Diagnosticiranje poteka na podlagi opisa simptomov (vprašalniki, ocenjevalne lestvice), družinske anamneze, izključitve drugih stanj (simptomov), pedopsihiatričnega in/ali nevrološkega pregleda.
Zdravljenje hiperkinetične motnje / ADHD
Glede na strokovne smernice zdravljenje vključuje nefarmakološko zdravljenje (kognitivno-vedenjska terapija, psihoterapija, trening pozornosti, spomina, koncentracije, samoregulacijskega vedenja) in zdravljenje z zdravili.
Pri težji obliki ADHD je večinoma potrebna kombinacija zdravil in vedenjske terapije.
Čeprav hiperkinetična motnja ni bolezen, ampak motnja, je ne moremo odpraviti, lahko pa zelo uspešno lajšamo simptome in se učimo nadzorovanja lastnega vedenja.
Vsekakor hiperkinetične motnje ne moremo zdraviti s pomočjo nestrokovnih terapij, ki ne izhajajo iz zdravstvene stroke ali s pomočjo diet in podobnih terapij, ki jih je žal vedno več.
Prva pomoč – kje iskati pomoč?
Živimo v času interneta, informacije se širijo s svetlobno hitrostjo, tudi tiste neresnične.
Vedno se je treba držati določenih družbenih pravil, reda in strokovnih smernic. In ne moremo se zmotiti.
»Zato le čevlje sodi naj kopitar!«
Ker je hiperkinetična motnja duševna motnja, je edini naslov ustrezne in strokovne pomoči klinični psiholog in pedopsihiater (otroci) ter psihiater (odrasli).
Na spletu lahko najdemo veliko ponudbe glede pomoči, raznih terapij in še in še. Po navadi tudi cene le teh niso ravno ugodne.
Na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj dela z otroki vam lahko povem, kaj deluje, kako lahko starši, vzgojitelji ali učitelji pomagate otroku.
Ne morem pa vam svetovati čudežne terapije, ker ne obstaja.
Pri vseh težavah je potrebno veliko in še enkrat veliko in potem še enkrat veliko vaje, če jih želimo zmanjšati ali celo odpraviti (odvisno od težav).
Predvsem vaje urjenja veščin, ki jih potrebujemo za uspešno delovanje v družbi. Vaja dejansko deluje. Trening je najboljša pomoč pri večini težav. Urimo tisto, kar nam ne gre, počasi, vztrajno in predvsem zelo zelo dolgo.
Včasih pa težav ne moremo premagati zgolj z vajo in spodbudnim okoljem, zato potrebujemo ustrezno strokovno pomoč. Podporno terapijo najbrž zdravilo, ampak o tem ne morem presojati. Ker o tem lahko presojajo samo in zgolj zdravniki!
In zares vas lepo prosim, ne googlajte, ne berite in ne pišite po družbenih omrežjih mnenj o zdravilih ali terapijah, če niste dr. med., ker s tem lahko zares marsikomu naredite veliko škode.
Starši vedno želimo najboljše svojemu otroku in seveda v poplavi informacij velikokrat ne zmoremo dovolj kritike, da bi izbrali zares najboljše!
Naj vas ne zavedejo »pomembni« uspešni ljudje, ki imajo kakršne koli težave, tudi ADHD. Tudi če je vse res, so to izjemno redki ljudje z zelo visoko stopnjo nadarjenosti in izjemno veliko treninga na področjih težav.
Hiperkinetična motnja se lahko pojavi pri otroku na celotni lestvici Gaussove krivulje, je popolnoma neodvisna od nadarjenosti in splošnih sposobnosti. Čeprav so te lahko včasih na videz slabše zaradi težav, ki otroka ovirajo pri vsakodnevnem usvajanju veščin in znanj.
Sorodna vsebina: Na koga se starši lahko obrnejo, če pri otroku zaznajo težave? – Alenka Stare
Vaje za odpravljanje težav
- Trening urjenja pozornosti, spomina in koncentracije.
- Trening samoregulacijskega vedenja in ustreznih vedenjskih veščin.
- Učenje organizacijskih in učnih veščin.
- Gibalna aktivnost.
- Gibalne vaje za usmerjanje in zadrževanje pozornosti.
- Postopno mišično sproščanje.
- Vizualizacija.
- Čuječnost.
- Igranje družabnih iger.
- Čustvena pismenost (prepoznavanje in ustrezno izražanje čustev).
Vaje poiščite v e – knjigi: Vaja dela mojstra – https://alenkastare.si/vaja-dela-mojstra/
Kaj NI hiperkinetična motnja (ADHD)?
Nekatera manjša odstopanja od pričakovanega vedenja v določeni družbi so del odraščanja, in niso posledica motenj.
Dandanes velikokrat slišimo, da je otrok ”hiperaktiven”, vendar ni vsaka pretirana aktivnost posledica motnje.
Hiperkinetična motnja ni zgolj posledica odraščanja v NESPODBUDNEM OKOLJU ali neustreznega vedenja zaradi drugih okoliščin v procesu odraščanja, lahko pa otrok kaže znake hiperkinetične motnje zaradi slabše usvojenih osnovnih veščin ustreznega vedenja.
Kaj je spodbudno okolje?
Družina daje osnovni pogoj za zdrav razvoj vsakega otroka. Spodbudno domače okolje omogoča otroku, da ustrezno razvije svoje potenciale na različnih področjih.
To predvsem pomeni, da ima otrok okoli sebe ljudi, ki mu na vsakem koraku nudijo varnost in ljubezen. Poleg tega to zajema vsakodnevno komunikacijo oziroma pogovor o vsakdanjih pojavih, predmetih in dogajanjih ter pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ustrezen zgled USPEŠNIH IN ZADOVOLJNIH odraslih ljudi. Če smo mi zadovoljni in uspešni, bo tak tudi otrok.
Spodbudno okolje pomeni zagotavljanje osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. V domačem okolju otrok potrebuje ustrezno rutino, red in meje ter pozitivno avtoriteto. To mu zagotavlja občutek varnosti, ki je osnova za uspešen razvoj. Tudi osnovne fiziološke potrebe otroka morajo biti zadovoljene: Ustrezna prehrana (čim manj predelane hrane, sladkorja, sladkih pijač …). Ustrezna vsakodnevna higiena (zjutraj in zvečer). Ritem spanja (otrok potrebuje 9 ur spanja dnevno v mirnem in temnem prostoru). V današnjem času je izjemno pomembna tudi ustrezna uporaba elektronskih naprav. Otrok do tretjega leta le teh naj ne uporablja. Kasneje pa ga z zgledom učimo ustrezne uporabe.
Kaj pa vrtec in šola?
Tudi v vrtcu in šoli morajo strokovni delavci zagotoviti ustrezno okolje za uspešno funkcioniranje otrok z ADHD (hiperkinetično motnjo).
Predvsem je pomembno, da otroka sprejmemo takega, kot je in mu zagotovimo vse potrebne prilagoditve: red, pravila, struktura, jasna in kratka navodila (tudi slikovne podkrepitve), pozitivna avtoriteta, čim manj motečih dejavnikov, prostor za umik, učenje ustreznega vedenja, preprečevanje neželenega vedenja in konfliktnih situacij, vključevanje v manjšo skupino, podporo pri učenju ustrezne organizacije, otrok sedi blizu učitelja, ustrezna pisna gradiva (velikost pisave, razmik med vrsticami, čim manjši kontrast med podlago in pisavo, barvne oznake).
Posledice nezdravljenja hiperkinetične motnje
Nezdravljena motnja lahko vodi do učnih težav, socialne izolacije, nizke samopodobe (zaradi neuspešnosti), depresije (velikokrat so zaradi težav izključeni iz družbe, težko vzpostavijo prijateljske stike), anksioznosti, težav z nadzorovanjem jeze, čustveno-vedenjskih motenj, težav pri doseganju poklicnih in akademskih dosežkov, slabših delovnih uspehov, tudi občutljivosti za kritiko in povečane samokritičnosti.
Več informacij in vaj poiščite v priročniku Vzgojno zahtevni otroci.
Življenje je lepo,
Alenka Stare, prof. def.
Za gradom 2, 4280 Bled
