Kaj je diskalkulija?

Diskalkulija sodi v sklop specifičnih učnih težav. Je specifična motnja, ki se kaže na področju učenja matematičnih veščin in spretnosti.  Diskalkulija je relativno »nova« težava, saj se je kot samostojna motnja začela omenjati šele v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.

Pojem diskalkulija kot specifična učna težava na področju matematike, se je uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja.

Vpliva na sposobnost razumevanja in izvajanja osnovnih matematičnih operacij. Zanjo je značilen predvsem primanjkljaj na področju matematičnih spretnosti, ki niso posledica nespodbudnega okolja, slabših intelektualnih sposobnosti ali drugih zdravstvenih težav.

Težave nastajajo na področju kognitivnih in metakognitivnih procesov:

  • vidno – prostorski procesi (prostorska organizacija, vrstni red, obdelava vizualnih informacij, ki so povezane s prostorsko orientacijo in zaznavo objektov, prepoznavanje objektov, razločevanje med različnimi predmeti, barvami in oblikami, razumevanje razmerij med objekti v prostoru, ocenjevanje razdalje),
  • delovni spomin (neustrezno shranjevanje informacij, pomanjkljiva avtomatizacija aritmetičnih dejstev, pomnjenje postopkov),
  • pozornost (nezadostna vztrajnost, spregledanje informacij in podrobnosti),
  • percepcija (nenatančno sprejemanje informacij),
  • koordinacija (slabše načrtovanje, zapisovanje),
  • orientacija (časovna, prostorska, ploskovna),
  • jezikovno procesiranje informacij (neustrezno predelovanje vidnih in slušnih informacij),
  • pridobivanje in razumevanje matematičnih konceptov ter izvajanja matematičnih operacij.

Vse te procese lahko razdelimo tudi na štiri vrste znanj, kjer prihaja do težav:

  • Deklarativno znanje (obvladovanje dejstev) pomeni, da otrok pozna in prikliče dejstva – formule, podatke, definicije.
  • Proceduralno znanje (obvladovanje postopkov) pomeni, da otrok pozna postopke za posamezne veščine.
  • Konceptualno znanje (obvladovanje pojmov) pomeni, da otrok pozna in razume pojme.
  • Problemsko znanje (reševanje problemov) pomeni, da otrok pozna postopke za reševanje problemov.

Primer: seštevanje

Otrok pozna pojem seštevanje, znak + in = (deklarativno z.). Otrok pozna postopek za seštevanje 2 + 2 = 4 (proceduralno z.). Otrok razume pojem seštevanje (nekaj damo skupaj, zanima nas skupna količina). Otrok zna postopek za reševanje matematičnega problema, ki vključuje seštevanja (problemsko z.).

diskalkulija

Zakaj nastane diskalkulija?

Natančen vzrok za nastanek diskalkulije ni znan, vendar po zadnjih raziskavah vemo, da gre za preplet genetskih, nevroloških in okoljskih dejavnikov.

Vzroki so podobni tako pri diskalkuliji, disleksiji in disgrafiji, saj gre za drugačen način delovanja možganov. Motnje nastajajo v delovanju osrednjega živčevja, ki vpliva na to, kako možgani predelujejo različne vrste informacij.

Diskalkulija se pojavlja v populaciji do 5 %, od tega v težji obliki od 1 do 2%.

Kako prepoznamo diskalkulijo?

Prvi znaki diskalkulije so opazni že v predšolskem obdobju. Predvsem velike težave oziroma večja odstopanja na področju usvajanja matematičnih veščin in spretnosti (odsotnost štetja, preštevanja, popolno nerazumevanje količin, težave s primerjanjem oblik in količin)

Vsaka težava na omenjenih področjih še ne pomeni, da ima otrok motnjo.

V predšolskem obdobju in v procesu učenja matematičnih veščin je popolnoma normalno, da otrok zamenjuje številke, obrača številke v napačno smer, ne razume količin, ne zna računati. Ko pa te težave kljub vaji in učenju dalj časa vztrajajo in se ne izboljšujejo, je čas, da poiščemo strokovno pomoč.

Najpogostejši simptomi diskalkulije

Težave se pojavljajo predvsem na področju usvajanja osnovnih matematičnih veščin in spretnosti:

  • težave z razumevanjem pojma število, usvajanjem štetja, nezmožnost štetja v sekvencah,
  • vztrajno zamenjevanje in obračanje številk,
  • velike težave z usvajanjem osnovnih računskih operacij,
  • težave s prostorsko, časovno in ploskovno orientacijo,
  • težave z reševanjem besedilnih nalog,
  • nerazumevanje matematičnih znakov, simbolov, izrazov (manj, več …),
  • težave s priklicem aritmetičnih dejstev, simbolov, znakov,
  • težave s pomnjenjem matematičnih pojmov,
  • težave z razumevanjem merskih enot, pretvarjanjem,
  • nerazumevanje zaporedja dogodkov.

Diskalkulija se velikokrat pojavlja skupaj z disleksijo (težave na področju bralnih veščin) in disgrafijo (težave na področju pisanja), saj gre za podoben proces nevrološkega funkcioniranja.

Vendar med njimi obstajajo pomembne razlike, saj ima vsaka motnja v osnovi moteno drugo vrsto procesov:

  • diskalkulija: vidno – prostorski procesi
  • disleksija: slušno – vidni procesi
  • disgrafija: vidno – motorični procesi

diskalkulija

Kako diagnosticiramo diskalkulijo?

Diagnosticiranje diskalkulije vključuje celosten pristop, ki upošteva različna področja razvoja in učenja. Strokovnjaki (specialni pedagog, psiholog, tudi nevrolog) uporabljajo različne metode in preizkuse za oceno različnih vidikov, povezanih s to motnjo.

Uporabljajo se standardizirani testi za ocenjevanje različnih vidikov matematičnih veščin in spretnosti (prepoznavanje števil, aritmetične operacije, razumevanje matematičnih konceptov in reševanje matematičnih problemov). Strokovnjaki morajo upoštevati uveljavljene kriterije za diagnosticiranje specifičnih učnih težav. 👉Test za disleksijo – kako poteka? – Alenka Stare

Diagnozo diskalkulije po navadi postavi multidisciplinarni tim, ki vključuje učitelje, specialne pedagoge, psihologe in druge strokovnjake za učne težave.

Diskalkulije ni mogoče zdraviti, ker gre za motnjo in ne bolezen. Obstajajo pa različni pristopi in strategije, ki lahko pomagajo ter izboljšajo učenje matematičnih veščin.

Zgodnje prepoznavanje in pravilna podpora sta ključnega pomena, da se težave izrazijo v čim manjši meri.

Prilagoditve v procesu učenja in poučevanja

Ob pojavu težav v procesu učenja je potrebno posameznim otrokom z večjimi težavami pri usvajanju novih veščin in znanj omogočiti prilagoditve, ki morajo biti zelo skrbno načrtovane:

  • uporaba konkretnega materiala,
  • uporaba pripomočkov pri računanju (kartončki, stotični kvadrat, konkretni material),
  • jasna in kratka navodila,
  • ustrezna pisava, barvna podlaga, velikost pisave, razmik med vrsticami,
  • prilagojen čas pisanja nalog,
  • ustrezno načrtovanje procesa učenja,
  • slikovno gradivo,
  • manjša količina učnih vsebin,
  • kratka, jasna navodila,
  • ustrezne metode poučevanja, ki omogočajo pridobivanje znanja na različne načine,
  • učenje po korakih na konkretnem nivoju,
  • multisenzorno učenje,
  • pomoč pri organizaciji zapiskov in učnih pripomočkov,
  • razdelitev kompleksnih nalog na krajše dele,
  • sprotne povratne informacije učitelja o napakah,
  • veliko vaje.

Kot sem že pojasnila, se pri mojem delu velikokrat pojavi potreba po prilagoditvah učnega procesa. Vedno znova se sprašujem, zakaj vseh teh tako imenovanih prilagoditev ne moremo avtomatsko vnesti v prvo triado. Tako bi preprečili veliko težav, ki žal nastanejo tudi zaradi neustreznih metod poučevanja.

 

Življenje je lepo! Alenka Stare, prof. def.