Če je le mogoče, otroka vsak dan spodbudimo, da pripoveduje. Pripoveduje naj v celotnih povedih. Uporablja naj knjižni jezik. Domačim in narečnim izrazom se ob tem skušamo čim bolj izogniti. V kolikor jih otrok uporablja, mu razložimo, da so narečne besede tiste, ki jih smemo uporabljati doma. V šoli jih nadomestimo s knjižnimi izrazi. Pripovedujmo v pravilnih povedih. Ob pripovedovanju uporabljajmo kretnje, mimiko, pozorni bodimo na ton in hitrost glasu.

Spodbudimo ga, da zvečer opiše svoj dan. Kaj se mu je zgodilo. Kaj mu je bilo všeč? Kaj mu ni bilo všeč? Ob tem tudi mi opisujemo.

Dokazano je, da se največ naučimo iz različnih situacij in s pomočjo konkretnih materialov. To vsekakor ni delovni zvezek.

Tudi učilnico uredimo tako, da bomo lahko čim več v gibanju in čim manj v sedečem položaju. Sedimo zgolj takrat, ko je to potrebno zaradi čitljivega pisanja. Vse druge dejavnosti lahko izvajamo drugače. Najbolj se obnese postavitev miz v U obliki, ker nam to omogoča velik osrednji prostor. Vseh ostalih »navlak« v razredu ne potrebujemo. Stene naj bodo prazne. Obesimo le sprotno snov in jo menjamo. V razredu imejmo tudi žoge, blazine za sedenje in druge pripomočke, ki so potrebni za uspešen proces vzgoje in izobraževanja.

Lahko imamo »KOŠARO ZA PRVO POMOČ«. Vanjo damo izdelke in pripomočke, ki jih uporabimo ob določenih situacijah (učne težave, otroci s posebnimi potrebami):

  • žogice/blazine za sproščanje,
  • slušalke,
  • knjige/slikanice,
  • lesene kocke,
  • peščena ura,
  • slike z napisi (POČASI, USTAVI SE, HITREJE …),
  • podloga za pisanje (piši/briši),
  • časopis,
  • vaje za pozornost (povezovanje, iskanje razlik …),
  • Rubikova kocka,
  • lesene sestavljanke.

Če posamezen otrok težko sledi skupinskemu delu, je lahko v košari nekaj, kar bo preusmerilo njegovo pozornost in bo kljub temu sledil snovi, vendar na drugačen način (diferenciacija in individualizacija).