Vsak otrok mora poznati osnovne podatke o sebi (ime, priimek, naslov, rojstni datum).

Splošno poučenost urimo skozi različne dejavnosti vsak dan.

Otrok naredi svojo osebno izkaznico.

Če še ne zna zapisati osnovnih podatkov o sebi jih prepiše, preslika ali prevleče.

Poznati mora tudi podatke o svojem domačem in šolskem okolju (pogovor, plakat).

Ob tem urimo tudi osnovne časovne pojme: dan, mesec, leto, vremenske pojave.

Izjemnega pomena je skrb zase (osebna higiena, urejenost: umivanje zob, česanje, obleka).

Seveda zraven sodi skrb za šolske potrebščine in domače naloge.

Ob vseh nalogah in dejavnostih v šoli spodbujamo NATANČNOST, SPOŠTLJIV ODNOS, MEDSEBOJNO POMOČ, SMEH IN SREČO (IGRE VLOG).

V začetku šolanja urjenju splošne poučenosti namenimo veliko pozornosti.

Vsak dan pripravimo eno dejavnost.

Otroci prihajajo iz različnih okolij in vsi ne poznajo osnovnih podatkov o sebi in svoji okolici, saj je to v veliki meri odvisno od funkcioniranja v družinskem okolju: pogovori s starši, vključevanje otroka v vsakodnevne aktivnosti in prekomerna uporaba elektronskih naprav.

“Ne glede na predmet imajo učenci raje dejavnosti, ki jih aktivno pritegnejo in v katerih lahko sodelujejo z drugimi.”  (John Goodlad)

Življenje je lepo!😍

Alenka Stare, prof. def.

Ko otrok vstopa v šolo, je poln pričakovanj.

V tem obdobju moramo vsi spodbujati željo po učenju in odkrivanju novega.

Prvi šolski dan je začetek. Takrat jasno predstavimo šolska pravila in naša pričakovanja.

To je temelj, ki bo zdržal vse do konca šolanja, če ga bomo dobro postavili.

Naj nas ne zavede, da so otroci še majhni.

Če vstopajo v šolo, zmorejo!

Preden nastopi prvi šolski dan se moramo strokovni delavci dogovoriti in poenotiti glede pričakovanj ter pripraviti enoten načrt dela.

Predvsem moramo ustrezno pripraviti prvi roditeljski sestanek, ko staršem sporočimo, kakšna so naša pričakovanja in načrt dela. To so šolska pravila, ki morajo biti zapisana na ustreznih dokumentih (vzgojni načrt, hišni red …). Vsako leto se pred začetkom pouka v okviru zavoda pogovorimo o zapisanih pravilih in pričakovanjih ter jih prevetrimo in dosledno izvajamo.

Primer: Če se dogovorimo, da bodo otroci v šolo prihajali sami, razen prvošolčkov, ki jih starši pospremijo do vhoda v šolo, to dosledno upoštevamo vsi, brez izjeme.

V okviru tega je izjemno uspešna ŠOLA ZA STARŠE. Staršem ponudimo 3 delavnice/predavanja letno – naj bodo dobre (zanimive) zato, da si zagotovimo čim boljšo udeležbo.

Ne pričakujmo, da bodo starši doma skupaj z otrokom delali za šolo. To ni cilj izobraževanja. Naš cilj naj bo, da se učijo v šoli, doma pa naredijo domačo nalogo samostojno. Starši so v pomoč zgolj takrat, ko kakšen otrok še ni dovolj zrel in potrebuje več pomoči. Pri vseh drugih so zgolj v oporo, če jih otrok potrebuje.

Otrok za vstop v šolo potrebuje 1 zvezek in pisalo.

To je dovolj. Zvezek naj bo brez črt. Zakaj? Kaj pa grafomotorične vaje in črke? Otroke naučimo narisati črte v zvezek. S tem bomo veliko prispevali k razvoju pisanja in natančnosti. Ta zvezek je namenjen domačim nalogam. Vsak otrok si ga izbere sam. Seveda na začetku povemo, da je to zelo poseben zvezek, ki ga bo vsak dan nesel domov, naredil nalogo in naslednji dan spet prinesel v šolo. To izvajamo dosledno, brez odstopanj.

 

Ne učimo se za šolo, marveč za življenje. (Seneka)

Za uspešen proces izobraževanja moramo poznati naraven razvoj otrok in razvoj pričakovanih spretnosti v posameznih obdobjih.

 

V obdobju 5 do 6 let poteka razvoj na vseh področjih najhitreje. Morda je iz tega vidika strokovno podprt vstop v šolo pri 6. letih starosti. Opisan je razvoj povprečnega otroka.

  • SAMOSTOJNOST

Otrok je samostojen pri vsakodnevnih opravilih, kot so oblačenje ter umivanje. Velik poudarek je na osebni urejenosti. Otroka v predšolskem obdobju vsak dan navajajmo na rutino (umivanje zvečer, umivanje zob zvečer in zjutraj, česanje vsak dan …) Otroka aktivno vključujemo v vsakodnevne dejavnosti (kuhanje, pospravljanje, delo na vrtu …).

  • GIBANJE

Pri tej starosti lahko večina otrok usvoji plavanje, rolanje, smučanje in druge spretnosti na področju športa. Z vse večjim motoričnim razvojem se povečajo tudi otrokove miselne razsežnosti, zato je že sposoben tvoriti večstavčne povedi. Svinčnik drži kot odrasla oseba, barva znotraj črt. Zmore izrezati in zalepiti enostavne oblike. Zapiše svoje ime. Ustrezen gibalni razvoj je v veliki meri odvisen od spodbud okolja in možnosti gibanja v naravi, na različnih terenih.

  • SOCIALIZACIJA

Otrok sodeluje v skupinskih igrah. Morebitne težave rešuje brez pomoči odraslih. Skupina vrstnikov je za otroka v tem obdobju izjemnega pomena in vpliva na njegovo vedenje. Otrok v tem obdobju že zna ločevati med resničnim in neresničnim. Ustrezna socializacija se razvija v družbi. Omogočimo otroku čim več druženja z vrstniki, brez »vmešavanja« odraslih oseb.

  • ČUSTVA

V obdobju odraščanja v otroku vsaka neznana situacija povzroča strah. Otrok že zmore nadzorovati fizične izbruhe jeze, če mu seveda postavimo meje in damo vedeti kakšno vedenje ni sprejemljivo. Ustrezni čustveni razvoj temelji na zgledu.

Starši in odrasli v ožjem otrokovem okolju ga učimo ustreznih čustvenih reakcij z izkazovanjem lastnih čustev in našega reagiranja v določenih situacijah.

  • MATEMATIKA

Otrok že zmore opisati in načrtovati dane dejavnosti. Je še v fazi konkretnega mišljenja. Nekatere enostavne pojave že zna vzročno pojasniti. Šteje do 20, s pomočjo prstov sešteva in odšteva. Matematične spretnosti so v veliki meri povezane z razvojem gibalnih spretnosti.

  • GOVOR

Govori tekoče, uporablja množino, zaimke. Vse glasove izgovarja pravilno. Ob pripovedovanju že uporablja večstavčne povedi. Pozna velike tiskane črke. V zadnjem času so govorne spretnosti otrok slabše, kot v preteklosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da otrok dobi dovolj možnosti za ustrezen razvoj govora. To je zgled odraslih oseb v njegovem okolju. Iz elektronskih naprav se otrok dokazano ne more naučiti ustreznega govora in jezika. Potrebuje vzor živega človeka, ki ga lahko posnema.

  • POZORNOST

Otrok je v tej starosti že zmožen biti dlje časa osredotočen na neko dejavnost. Razvijanje pozornosti temelji na aktivnostih, ki zahtevajo otrokovo osredotočenost in vztrajnost.

Otroci prihajajo iz različnih okolij, z različnimi predznanji. V predšolskem obdobju jih v vseh okoljih spodbujajmo k čim večji gibalni aktivnosti ter zmanjšujmo uporabo elektronskih naprav. Vsak otrok za uspešen in zdrav razvoj potrebuje okoli sebe osebe, ki mu z zgledom pomagajo razvijati osnovne veščine.

 

“Prvi korak pri iskanju znanja je tišina, drugi poslušanje, tretji pomnjenje, četrti vaja in peti – učenje drugih.” (Solomon Ibn Gabirol)

 

»Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spodbudila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj, in vznemirjenje, ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot se ne bi mogla nobena informacija, ki jo je slišal od učitelja ali prebral v učbeniku.« (Herbert Spencer)

 

🟣 Učenje in poučevanje je proces v katerega smo vključeni vsi, ki kakorkoli prekrižamo pot otrokom. Otroci se učijo od odraslih, staršev in učiteljev. Predvsem pa jih posnemajo. Največ jih naučimo z zgledom in če jim pustimo, da sami raziskujejo svet. Mi smo le v vlogi opazovalca in pomočnika.

Naš sistem je narejen tako, da gredo otroci v šolo v šestem letu starosti. Lahko bi razpravljali o smiselnosti ali nesmiselnosti tega, vendar nam trenutno to ne koristi. Sistem je ok. Mi izvajalci pa moramo iz njega narediti najboljše.

Učenje temelji na naših predhodnih izkušnjah in znanjih. Te so pri vsakem posamezniku drugačne. V procesu učenja pravilne spodbujamo, napačne pa korigiramo. Naš namen je, da skozi različne pristope omogočimo otrokom učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov.

Na učenje pomembno vpliva otrokovo zavedanje o lastnih sposobnostih in predznanje. Raziskave potrjujejo, da pričakovanja učiteljev do učencev vplivajo na priložnosti, ki jih učenci posvečajo učenju, motivacijo učencev in na njihove učne dosežke. Kratkoročni cilji, ki so specifični in zmerno zahtevni, krepijo motivacijo bolj kot dolgoročni cilji, ki so splošni in prezahtevni.  Povratne informacije so izjemnega pomena za uspešen proces učenja in poučevanja. Uspešen učitelj ima visoka, vendar realna pričakovanja, dosledno skrbi za pozitivne spodbude in učencem nudi podporo. Spodbuja ustvarjalnost ter krepi notranjo motivacijo.

Osnovni pogoj za uspešen proces učenja in poučevanja je dobro psihofizično stanje otrok. Otroci so po naravi radovedni, igrivi. Skozi lastno raziskovanje okolja pridobivajo nova znanja. V obdobju otroštva dobesedno srkajo informacije iz okolja.

Otroci imajo naravno razvito domišljijo in radi ustvarjajo. Zato je v šolskem prostoru potrebno spodbujati iznajdljivost in ustvarjalnost. Pri spodbujanju mišljenja se usmerimo na proces in različne načine možnih odgovorov. Če se osredotočimo zgolj na en in edini pravilen odgovor, proces ni pomemben, temveč le cilj (prav – narobe). S tem načinom uničujemo velik potencial posameznika za radovednost in ustvarjalnost.
Na otrokovo ustvarjalnost vpliva predvsem okolje, v katerem živi. Seveda vsi s seboj prinesemo genske zapise, za katere po zadnjih raziskavah vemo, da ne odločajo o našem življenju v tako veliki meri, kot smo menili včasih. Torej vendarle velja rek, da »je vsak svoje sreče kovač«.

Če želimo kar najbolj spodbujati in ohranjati otrokovo ustvarjalnost, mu moramo ponuditi čim bolj naravno okolje, v katerem se bo otrok lahko svobodno razvijal. Spodbujamo samostojno iskanje rešitev in raziskovanje sveta. To pomeni, da ni potrebe po igračah, didaktičnih pripomočkih in podobnih stvareh, saj se največ naučimo iz naravnega okolja, ki nas obdaja.

Ko se otrok rodi, ga v sodobni družbi čaka nešteto pripomočkov in igrač iz umetnih materialov. O naravnem svetu ni sledi. Vsi smo mu ves čas na voljo, ga animiramo in ploskamo za vsak najmanjši premik. Čez nekaj let pa se čudimo, le zakaj je otrok tako zahteven? Čim bolj bo okolje naravno, sproščeno in preprosto, tem bolj bo otrok zadovoljen in uspešen. Dojenček za uspešen razvoj potrebuje le mamino ljubezen in hrano.

Uspešen proces učenja in poučevanja temelji na uporabi vseh čutil, različnih dejavnosti in pripomočkov. Upošteva diferenciacijo in individualizacijo ter stremi k uspešnim in srečnim posameznikom.

 

1️⃣ ZADOVOLJEN, UMIRJEN, VESEL STROKOVNJAK Z JASNIMI CILJI!

Učitelj sprejema in upošteva čustva otrok, tudi neprijetna, vendar omejuje njihova neželena vedenja. Razume in sprejema jezo, ne dovoli pa agresivnega vedenja. Otroka sprejmemo takega kot je. Nudimo mu varno in prijazno okolje. Od njega pričakujemo in zahtevamo tisto česar je zmožen. Učitelj lahko izjemno vpliva na ustrezen razvoj posameznega otroka. Otroci si želijo biti sprejeti, hrepenijo po naši pozornosti.

Otroci potrebujejo dobro vodenje z jasnimi cilji!

 

2️⃣ POGOVOR Z OTROKOM

Pogovor z otrokom naj vedno temelji na spoštovanju in razumevanju brez očitajočega tona, pogleda. Naš namen naj bo ugotoviti kaj je vzrok in povod za težave in neželeno vedenje. Pomembno je, da otroku pustimo, da pove vse svoje občutke in misli, brez naših sodb.

VPRAŠANJA ki jih zastavljamo otroku naj se začnejo s kako, kje, kdaj … NE ZAKAJ?

 

3️⃣ NAČRT REŠEVANJA TEŽAV

Opredelimo vedenje, ki ga želimo spremeniti. Naredimo analizo predhodnih dogodkov, ki lahko »povzročijo« neželeno vedenje. S tem želimo ugotoviki, kakšno funkcijo ima tako vedenje.

Neželeno vedenje nadomestimo z ustreznejšim. Opredelimo posledice ustreznega vedenja. Spodbujanje ustreznega vedenja naj temelji na sistematičnem pozitivnem podkrepljevanju. Ugotovimo kaj je otroka motiviralo v preteklosti in česa si želi (pohvale, privilegiji). Pozitivno vedenje povežemo z »nagrado«.

 

4️⃣ POGOVOR S STARŠI

Starši imajo velikokrat popolnoma drugačen pogled na težave otrok kot strokovni delavci. Staršem predstavimo/povemo kaj se je zgodilo (nanizamo dogodke), brez kakršnihkoli sodb (ne govorimo o tem kako bi moralo biti in zakaj se je nekaj zgodilo).

 

5️⃣ PRAVILA

Pravila poučujemo enako kot učno snov. Na začetku jih predstavimo, zapišemo in jih poučujemo. Prikažemo primere, igre vlog.

Dosledno jih upoštevamo.

 

6️⃣ RED, DISCIPLINA

Postavimo jasna, kratka pravila in jih dosledno upoštevamo. Neželeno vedenje vedno ustavimo. Postavimo meje.

 

7️⃣ TIMSKO DELO

Vsi udeležnci vzgojno-izobraževalnega procesa moramo imeti enaka pravila in jih dosledno upoštevati. To je edini način za »kolektivni« uspeh. Ko zaznamo težave, jih rešujemo na kolektivni ravni.

 

8️⃣ UČENJE SAMOREGULACIJSKEGA VEDENJA, SAMONADZOROVANJE, SAMOOBVLADOVANJE

Samopodoba se razvija postopoma, na njeno oblikovanje vplivajo razvojni dejavniki, izkušnje posameznika s samim seboj in z okoljem ter predvsem lastna ocena, kako ga vidijo in vrednotijo drugi. Samopodoba predstavlja eno temeljnih področij osebnosti. Pozitivna samopodoba pomeni, da se posameznik spoštuje, si zaupa in se ceni, si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel, sodeluje z drugimi, jih sprejema, ima prijatelje, se ne umika pred težavami, jih poskuša rešiti, je pri svojih odločitvah samostojen, se lažje prilagaja spremembam, prevzema odgovornost za svoja dejanja, je večinoma dobro razpoložen.

Samozavedanje je zmožnost prepoznave lastnih misli, čustev in vrednot ter razumevanje njihovega vpliva na vedenje. Samouravnavanje je zmožnost učinkovitega uravnavanja lastnih misli, čustev in vedenj v različnih situacijah. Socialno zavedanje se nanaša na zmožnost doživljanja empatije in zavzemanja perspektive drugih. Odnosne spretnosti se nanašajo na možnost vzpostavljanja in ohranjanja pozitivnih in stabilnih odnosov z različnimi posamezniki in skupinami. Odgovorno sprejemanje odločitev je zmožnost sprejemanja konstruktivnih in spoištljivih odločitev v zvezi z lastnim vedenjem in socilanimi interakcijami.

 

9️⃣ SPODBUJANJE IN USTVARJENJE POZITIVNEGA OKOLJA, DOBRIH ODNOSOV

  • Pozitivna avtoriteta. V razredu je učitelj glavni!
  • Odnos strokovnega delavca naj ne temelji na čustvih.
  • Bodimo sproščeni, hecajmo se, smejmo se.
  • Jasna, kratka navodila.
  • Postavitev razreda, prostor v razredu, prazne stene.
  • Enako količino pozornosti namenimo pozitivnemu in negativnemu vedenju.
  • Difernciacija in individualizacija.
  • Otroci vedo kdaj mi resno mislimo.
  • Veliko gibalne aktivnosti.

 

🔟 PEDOPSIHIATER, NEVROLOG

Vsekakor je pri izrazitejših težavah nujno poiskati pomoč ustreznih strokovnjakov.

 

Pri odpravljanju težav nam lahko pomagajo vaje:

🟠 POSTOPNO MIŠIČNO SPROŠČANJE

Malokdaj živimo v sedanjosti in se povsem osredotočamo na dejavnosti, ki jih opravljamo, to pa je lahko vzrok, da večino dejavnosti opravljamo z malo žara in učinkovitosti. Biti moramo kot otroci, ki vso svojo pozornost osredotočijo na trenutno dejavnost.

Sprostitveno tehniko postopnega mišičnega sproščanja je uvedel ameriški zdravnik, prof. dr. Edmund Jacobson (1938).

Postopno sproščanje mišic je samoregulacijska tehnika, namenjena sproščanju telesne in duševne napetosti, s katero zmanjšamo dejavnost osrednjega živčnega sistema.

Temelji na vplivu telesa na duševnost, brez poseganja v duševne procese. Potrebujemo le dobro koncentracijo, ki jo s pomočjo omenjene tehnike lahko tudi urimo.

Telesna sproščenost, ki nastopi med izvajanjem te tehnike, se hitro generalizira ter preide v duševno umirjenost in občutek sproščenosti. Po Jacobsonu se moramo za mišično sproščenost (relaksacija) potruditi, in sicer z aktiviranjem skeletno-mišičnega sistema ter nedeljene pozornosti na razliko med napeto in sproščeno mišico, kajti le tako si lahko »mišični spomin« dobro zapomni občutek sproščenosti.

Kadar smo varni in neobremenjeni, brezskrbni in povsem duševno sproščeni, so povsem sproščene tudi skeletne mišice. Če dosežemo stanje sproščenosti mišic, možgani prek »mišičnega spomina« prikličejo v zavest vse občutke, ki so povezani s tem stanjem.

Raziskovalci so nedavno odkrili, da je eden od izredno hitrih načinov, kako vzpostaviti občutek sreče in veselja, postopek, pri katerem z mišicami sledimo predstavi, da med zobmi držimo svinčnik, ki se ga ne smemo dotakniti z ustnicami. Pri tem aktiviramo iste obrazne mišične skupine kot pri smehu. Če nekaj časa »prisilno« vztrajamo v tem položaju, se v večini primerov začnemo počutiti bolje.

Mišično sproščanje učinkovito zmanjšuje raven stresnih hormonov (kortizol) v telesu, kar so potrdile tudi klinične raziskave. Tehniko lahko izvajate stoje, sede ali leže. Postopno mišično sproščanje izvajate z zaporednim krčenjem in sproščanjem posameznih mišičnih skupin, pri čemer morate ves čas skrbeti za usmerjeno pozornost na razliko v občutku med napeto in sproščeno mišico.

Tehnika se utegne zdeti zelo preprosta, vendar za začetnika ni prav lahka. Povsem normalno je, če boste sprva težko razlikovali med občutki v posameznih mišičnih skupinah. Zaželeno je, da tehniko izvajate enkrat na dan; če boste to storili večkrat, si ne boste povzročili nikakršne škode.

Pri vadbi bodite pozorni na naslednje:

  • Zavestno stiskanje posameznih mišičnih skupin naj ne bo ne prešibko ne premočno. Mišice stiskajte od 5 do največ 7 sekund. Za vajo najprej postopno, vendar odločno (kot bi hoteli ožeti gobico za pomivanje posode) stisnite desno pest, dokler ne dosežete blagega drhtenja. Zatem mišice dlani sprostite, nato pa dlan znova odločno stisnite v pest, in sicer tako, da bodo mišice napete, vendar ne preobremenjene. Če mišice med vajo drhtijo, stiskate premočno. Napenjajte samo mišično skupino, ki se ji trenutno posvečate.
  • Preden nadaljujete z naslednjo mišično skupino, poskrbite za zavedanje občutka sproščenosti; temu se posvečajte vsaj 15 sekund, še bolje je, če ta faza traja 30 sekund.
  • Dihanje naj bo lahkotno in ritmično. Med stiskanjem dlani ne zadržujte diha. Med vadbo preprosto dovolite telesu, da samo poišče način, kako si bo zagotavljalo zadostne količine kisika. Dihanja torej ne nadzirajte zavestno, poskrbite le, da ga med koncentracijo ne boste nezavedno zadrževali. Dih nadzirajte samo med napenjanjem vsake posamezne mišične skupine: med njenim napenjanjem vdihujte, hkrati s sproščanjem pa olajšano izdihujte. Zatem ostanite osredotočeni na prijetne občutke sproščenosti v mišici, vmes pa nežno in enakomerno dihajte.

Postopno mišično sproščanje ponuja zaščito pred stresom, lajša bolečine, blaži stresni odziv, znižuje visok krvni tlak, dviguje raven energije, izboljša koncentracijo ter zmanjšuje pogostnost napak pri študiju in delu, zmanjšuje pogostnost glavobolov, lajša nespečnost.

Vaj ne izvajajte v kolikor imate zelo povišan krvni tlak, vam je vadbo odsvetoval zdravnik in/ali strokovnjak s področja duševnega zdravja, ste v položaju, ki zahteva neposredno pozornost (vožnja, upravljanje stroja, kuhanje, čuvanje otrok …), ste pod vplivom drog in/ali alkohola, trpite zaradi odtegnitvenih simptomov (droge in/ali alkohol), ste zelo čustveno razburjeni in težko obvladujete svoje obnašanje, izgubljate stik z resničnostjo, se prhate ali kopate v kadi, plavate v morju, jezeru ali bazenu, neposredno pred in po večji telesni obremenitvi, imate vnetje mišic ali mišične krče.

Vaje za sproščanje našo zavest oddaljijo od misli, nabitih s čustvi, in jih usmerijo k čustveno nevtralnim aktivnostim, kot so ozaveščanje dihanja ali različnih delov telesa, s tem pa um oddaljijo od vsakdanjih vzorcev zaskrbljenosti ali nezadovoljstva.

Kako uspešno bo sproščanje, je odvisno od tega, kako dobro se boste osredotočili na sam proces oz. usmerili zavest na določen del telesa ali dihanje.

🟣 ČUJEČNOST

Čuječnost je osredotočeno zavedanje ali zavestna pozornost.

Pomeni zavedati se svojega počutja, razpoloženja, misli, zaznav, spominov, predstav, ki so trenutno prisotni v našem doživljanju, brez presojanja, ne glede na dobro ali slabo. Pomeni sprejemanje sebe takšnega, kot smo v tem trenutku, zavedanje svojih misli, občutkov, vedenja.

 

Vzgojno zahtevne otroke lahko razdelimo na dve skupini:

🟡 Okoljsko pogojene ali PRIDOBLJENE težave, ki nastanejo zaradi vplivov okolja.

🔵 Dedno pogojene težave, ki nastanejo zaradi različnih duševnih motenj.

Po mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, večina težav povezanih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, spada na področje duševnih bolezni. Strokovnjaki si še vedno niso enotni glede izvora duševnih težav. Najverjetneje gre pri večini težav za genski zapis, ki ga posameznik prinese na svet, če pa se izrazi, je v veliki meri odvisno od okolja.

💛 vzgoja, socialno okolje, kulturno okolje, tv, računalnik, tablica, telefon

Kaj je vzgoja? Nenehno razmišljanje o tem kaj je prav in kaj ne? Branje tisoč in ene knjige in razmišljanje o tem, katera je prava. NE! Vzgoja je delo na sebi. Bolj ko boste vi zadovoljni in srečni, bolj bo vaš otrok hodil po pravi poti.

💚 čustveno-vedenjske motnje

Otroci s poudarkom na vedenjskih motnjah težko kontrolirajo svoje odzive in so pogosteje kot njihovi vrstniki verbalno ali fizično agresivni, težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam. Pri njih velikokrat zaznamo tudi druga neželena vedenja (uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost). Težave imajo z razumevanjem socialnih interakcij in učenjem iz izkušenj, slabša je tudi njihova sposobnost vživljanja v druge.

Otroci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske, tesnobo, strahove, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost. Zaradi svojih drugačnih vedenjskih navad in čustvovanja, se okolica na te otroke pogosto odziva s kaznijo ali jih drugače odklanja. Raziskave kažejo, da ti otroci dobijo manj socialnih spodbud, manj pobud za sodelovanje, več negativnih povratnih informacij, do njih se začnejo utrjevati negativna pričakovanja. Tovrstni odzivi okolja primanjkljaje teh otrok na tak način vzdržujejo in poglabljajo. Tako se ti otroci pogosto počutijo nerazumljeni, osamljeni, negotovi vase, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje.

💙 avtizem, aspergerjev sindrom

Avtizem je primanjkljaj na področju socializacije, komunikacije, fleksibilnosti mišljenja. Strokovnjaki natančnega vzroka še ne poznajo.

🧡 motnja pozornosti

Za motnjo pozornosti je značilno, da se pri otroku pojavi že pred 7. letom starosti, vsebuje vsaj 6 simptomov, vztraja vsaj 6 mesecev ter se kaže v vsaj 2 okoljih.Tak otrok se težko prilagaja, težko sprejema spremembe. V Sloveniji jih je po zadnjih podatkih 5-8% (od tega 1-2% z vedenjsko motnjo). Je ena najbolj pogostih težav, ki se pojavlja v zadnjih letih. Motnja pozornosti s pridruženo hiperaktivnostjo je duševna motnja, pri kateri gre za nevrološko pogojene težave. Natančen vzrok ni znan.

💛 anksioznost

Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje, ki lahko pripelje do neželenega vedenja otroka. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih posameznik doživlja ob tesnobi, so podobne odzivu na stres. Posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, strahu in panike.

💚 učne težave

Pojem učne težave opredeljuje težave otrok v šoli, ki so povezane z učnim neuspehom. Vzrokov za to je izjemno veliko. Predvsem naša pričakovanja, ki velikokrat presegajo zmožnosti posameznega otroka. Učne težave so bile vedno prisotne, vendar v preteklosti to ni bilo nič posebnega. Imeli smo odlične učence, povprečne učence in seveda tudi učence, ki niso bili uspešni.