Ko vse prejšnje stopnje usvojimo, nadaljujemo z urjenjem vezanega branja zlogov, besed, povedi, besedil. Držimo se pravila od lažjega k težjemu. Vsak posamezen element bralne tehnike je potrebno dobro usvojiti. Najprej vezavo zlogov, nato vezano branje posameznih kratkih besed, daljših besed, povedi in besedil.

Branje je vezan proces, pri katerem sledimo določenemu zaporedju simbolov. Ni samoumeven, zato je potrebno določen čas posvetiti temu procesu.

Vezano branje pomeni, da povežemo določene simbole v celoto. 

Otroke naučimo kako se veže črke v celoto. Najlažje začnemo z vezavo samoglasnika in soglasnika (glasov, ki jih lahko vlečemo). Vezavo urimo dovolj časa, da jo vsi otroci usvojijo.

Učenje črk/simbolov poteka hkrati z učenjem pisanja. Pomembno je, da otroke naučimo hitrega prepoznavanja/priklica posameznih simbolov – črk. Če želimo nadaljevati na usvajanje bralne tehnike je priporočljivo, da najprej dobro spoznamo (avtomatiziramo) vse črke v abecedi.

Velikokrat se srečujemo s hkratnim učenjem črk in branja. V praksi se je izkazalo, da je veliko bolj učinkovito, če se otrok najprej nauči vseh črk v abecedi in šele nato začne z učenjem branjem. Črke mora dobro poznati, kar pomeni, da posamezen simbol za glas – črka, prepozna takoj in ga tudi ustrezno zapiše. Prepoznavanje simbolov je odvisno od našega delovnega spomina, zato je potrebno tudi temu posvetiti določen čas in krepitev le tega.

Predpogoj za uspešno branje je tudi dobro razvita orientacija na ploskvi, kar pomeni, da lahko sledimo besedilu od leve proti desni v določenem zaporedju. To veščino otrok usvaja pred in tudi med učenjem pisanja, ko je potrebno pravilno zapisati črke, kjer sledimo pravilu, da zapisujemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol.

Analiza slišanega (tudi glasovna analiza ali fonološko zavedanje) je izjemno pomemben korak v procesu učenja branja. Otrok prepozna glasove, besede in simbole v nekem besedilu. Ve, da se črke združujejo v enote, da bi sestavile besedo, da se besede lahko razčlenijo na manjše zloge, črke oziroma glasove in da črke ustrezajo določenim glasovom.

  • zlogovanje besed: ploskamo, skačemo
  • iščemo besede na določen glas, zlog (vsak otrok pove besedo na določen glas/zlog)
  • določimo glasove v besedi
  • določimo zloge v besedi
  • Igra glasov: pokažemo sliko, otrok glasno izgovori besedo, naslednji poišče besedo, ki se začne na zadnji glas in tako nadaljujemo (težja vaja – poišče besedo, ki se začne na zadnji zlog).

Dober govorni razvoj in besedni zaklad je pomemben za kasnejše učenje branja z razumevanjem. Raziskave potrjujejo, da obstajajo pomembne razlike v uspešnosti med otroci, ki se všolajo v prvi razred z dobro razvitim področjem govora in jezika in tistimi, ki tega nimajo. V zadnjih letih narašča število otrok, ki se všolajo s primanjkljaji na govornem in socialnem področju. Govor se oblikuje že v predšolskem obdobju, vendar ga v šoli nikakor ne smemo zanemariti.

  • Vaje za govor vključimo v vsakodnevne aktivnosti (posnemanje glasov živali, zvoka avtomobila, žage in drugih glasov iz okolice).
  • Vaje za gibljivost ustnic (našobimo usta, se smejemo, cmokamo, žvečimo, levo-desno, poljubčki).
  • Vaje jezika (muca pije mleko, oblizovanje, premikanje jezika levo, desno, gor, dol, tleskanje).
  • Vaje mehkega neba (pijemo po slamici, prenašamo vodo po slamici, grgramo, zehamo).
  • Dihalne vaje (ugašamo sveče, pihamo, pihamo mislne mehurčke, vetrnico, napihujemo, pojemo z mrmranjem, vaje trebušnega dihanja).

Otrok se v zgodnjem otroštvu sreča z branjem v vlogi poslušalca. Poskrbimo, da bodo njegove »bralne« izkušnje kar najbolj prijetne. Izbirajmo med literaturo, ki obravnava teme, ki jih otrok pozna. Teme prilagodimo spremembam v naravi, menjavanju letnih časov, različnim praznikom in pomembnim dnevom. Vedno, preden se branja zgodbe lotimo z otrokom, preverimo, ali je zgodba vsebinsko in slogovno ustrezna. V kolikor izberemo zgodbo, ki je zapisana v arhaičnem jeziku, manj znane, starinske besede otroku najprej razložimo, da bo med poslušanjem lažje razbral bistvo zgodbe. Zgodbe, ki so zapisane v izjemno bogatem knjižnem jeziku, za otroke mlajše od petih let niso primerne, saj so prezahtevne. Pri mlajših otrocih branje vedno združujemo z ogledovanjem ilustracij. Slike so tiste, ki jim pomagajo, da poslušani zgodbi lažje sledijo. Po branju, slike vedno pogledamo, se ob njih pogovorimo in skupaj obnovimo poslušano vsebino. S tem postavljamo osnove za kasnejše učenje razumevanja prebranega.

Pri otrocih, starih pet let in več, začnemo z učenjem zbranega poslušanja, ki ni podprto s slikovnim gradivom. Zgodbo zgolj preberemo in ob tem otrokom ilustracij ne pokažemo več. Njihovo pozornost vzdržujemo s primernim tempom branja (počasno, umirjeno branje) in doživetim predstavljanjem zgodbe. Uporabimo kretnje, mimiko obraza, da slikoviteje ponazorimo vsebino. Po končanem branju preverimo, koliko so otroci razumeli in kaj so si zapomnili.

Otroke učimo sledenja navodilom.

  • Vaje poslušanja: določanje smeri zvoka, ločevanje zvokov.
  • Otroku beremo pravljico in mu damo navodilo, da vsakič ko se bo v zgodbi pojavila žival zaploska.

Branje je napomembnejša veščina v procesu izobraževanja. Omogoča nam, da se lahko učimo in razvijamo. Bralna pismenost je sposobnost posameznika za uspešen razvoj, svobodo, ozaveščanje in enakost. Omogoča nam razvoj lastnih potencialov in uspešno sodelovanje v družbi.

Najvišja stopnja bralne pismenosti pomeni, da posameznik podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana, v njem poišče informacije in ga kritično ovrednoti.

Da bi dosegli ustrezno bralno pismenost (avtomatično prepoznavanje besed, otrok podrobno razume besedilo, katerega vsebina mu je neznana) potrebujemo pravilen pristop k učenju in poučevanju branja.

Z ustrezno bralno pismenostjo omogočimo prebivalcem enake možnosti ne glede na njihove psihološke, jezikovne, kulturne, socialne in ekonomske razlike ter druge posebne potrebe.

Pomembno je, da se branja učimo postopoma in po vrstnem redu, ki je pomemben za učinkovito usvajanje novih znanj.

Razvijanje zmožnosti bralne pismenosti na zgodnji stopnji otrokovega razvoja je bistvena za kasnejše dobre dosežke v branju in za otrokovo uspešnost v procesu izobraževanja.

Razvoj branja se začne z uspešnim in pravilnim govorom, glasovno analizo besed in razvijanjem besednega zaklada.

Dober besedni zaklad v predšolskem obdobju je pomemben napovednik za bralno razumevanje v kasnejšem obdobju.

Poučevanje in učenje branja je proces, ki mu je potrebno slediti po korakih in posamezen korak dobro utrditi.

Posebno pozornost v procesu poučevanja branja moramo nameniti učencem, ki se srečujejo z bralnimi težavami.

Ko govorimo o tekočem branju z razumevanjem imamo v mislih zmožnost natančnega, hitrega in nenapornega branja.

Tudi otroci s težavami na področju branja lahko berejo dovolj natančno, ker so počasni, pa njihovega branja ni mogoče šteti za tekoče branje.

Otroci se sprva učijo, da berejo natančno, nato hitro, potem pa vključujejo značilnosti pisnega in govorjenega jezika, se pravi slovnico in naglašanje.

Ko otroci obvladajo temeljne bralne spretnosti, se lahko posvetijo razumevanju besedila.

Pomembno je, da najprej usvojimo bralno tehniko, in se šele nato posvetimo razumevanju, saj le tekoče branje brez dodatne miselne aktivnosti v povezavi s samim dekodiranjem sprosti kognitivne miselne procese za namen razumevanja.

Bralna pismenost se razvija v ustreznem zaporedju od zgodnjega razvoja naprej.

Pisanje je veščina, ki se je otrok začne učiti že zelo zgodaj, ko prvič prime pisalo, svinčnik, barvico. Velikokrat slišimo, da je pomembno kako otrok drži pisalo. Seveda obstajajo navodila, da naj bi pisalo držali s tremi prsti (t. i. pincetni prijem). Vendar to ni pogoj za čitljivo, »lahkotno« pisanje. Najbolj pomembno je, da smo med pisanjem sproščeni in da je zapis čitljiv. Če je roka sproščena in drsi po podlagi, tudi pritisk na podlago ne bo premočan.

Naš namen je, da dosežemo ustrezno hitrost in čitljivost pisanja.

Grafomotorične spretnosti poučujemo in urimo. Gibalno spretni otroci imajo manj težav na področju grafomotorike.

Osnova za razvoj grafomotoričnih spretnosti in pisanja so dobre finomotorične spretnosti, zato na začetku vse otroke naučimo zapenjanja deljive zadrge, zavezovanja vezalke, pincetnega prijema – prenašamo drobne predmete in pravilne uporabe jedilnega pribora (žlica, nož in vilica).

Preden začnemo z učenjem pisanja, otroke naučimo pravilne telesne drže ob pisanju (sedenje, drsenje roke po podlagi, drža pisala). Sama drža pisala niti ni tako pomembna, če je roka ob pisanju sproščena in drsi po podlagi.

Učenje pisanja naj poteka v pravilnem zaporedju:

  1. čečkanje
  2. barvanje
  3. pišemo s prstom po tleh, mivki, po zraku
  4. pišemo/barvamo s kredo po tleh, tabli
  5. pišemo z debelim flomastrom po tabli, mizi
  6. pišemo/rišemo na A3, A4, A5 format
  7. povezujemo pike + barvamo
  8. vlečemo črte v omejenem črtovju
  9. nadaljujejmo zapis vzorca, pišemo črke in številke
  10. pišemo v črtovje – 2cm

Ko otrok riše, barva ga spodbujamo k natančnosti, kasneje ko že zmore natančno pobarvati sliko, mu ponudimo vaje za povezovanje.

Ko se učimo pravilnega zapisa črk in zapomnitve le teh, najprej uporabimo različne materiale (plastelin, krede, fižol, pesek). Nato pa preidemo v zapis na list in črtovje.

 

Ne učite otrok s strogostjo, raje poskrbite, da se bodo na poti k znanju zabavali. Tako boste morda pri vsakem odkrili sled genialnosti na nekem posebnem področju. Platon

Gibanje je osnova za življenje. To naj bo naše vodilo v procesu izobraževanja. V vsako dejavnost vključimo gibanje. Velik pomen dajmo športu. Če se le da, imejmo uro športa vsak dan. Naj nam ne bo škoda časa za gibalne dejavnosti. Saj se le zdrav in primerno gibalno razvit otrok lahko uči.

Gibanje vpliva na vsa ostala področja otrokovega razvoja (kognitivni razvoj, vključevanje v skupino, manj vedenjskih težav …)

Pri vsaki gibalni nalogi je otrokova uspešnost vedno odvisna od vključevanja različnih gibalnih sposobnosti. Tako mora imeti otrok npr. za met žoge v cilj razvito predvsem ustrezno moč, natančnost in skladnost gibanja. Oba procesa, usvajanje gibalnih spretnosti in gibalnih sposobnosti, potekata vzporedno in vplivata drug na drugega.

Hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje so naravna, najpreprostejša gibanja. Predstavljajo gibalno abecedo človeka. Vsak otrok jih usvoji v določenih zaporedjih (npr. plazenje, hoja, tek) približno do tretjega leta starosti. Kasneje se otrok uči kompleksnejših športnih dejavnosti v preprosti obliki, kot so vodenje žoge, rolkanje, smučanje, osnovne akrobatske spretnosti, drsanje, vožnje s kolesom …

Skozi različne dejavnosti vsak dan poučujemo in urimo pravilno hojo in sedenje, osnovne gibalne vaje (tek, počep, poskok …).

V vsako uro/dejavnost vključimo gibanje.

 

Poučevanja ne bi smeli primerjati s polnjenjem steklenice z vodo, ampak z rožo, ki raste po svoje. Noam Chomsky